Tajnosti grajskega stolpa

Tajnosti grajskega stolpa Povest iz davnih časov Jožef Urbanija

Izdano pod vzdevkom Soteščan.

Izdano:	Domovina 1927–1928
Viri:	1927: 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52; 1928: 1, 2
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Temna jesenska noč je legla na ravnino pod Orlovjem. Ljudje so nemirno spali, zbegani po nenavadnem dogodku, čigar grozota jih je strašila v nemirnih sanjah.

Močni udarci kladiva so doneli v nočno tišino. Vmes je zvenela pesem kovača, ki se je razlegala do bližnje vasi. Marsikdo se je prebudil in stresel ob njenem odmevu, ženske so se križale in molile.

Zdaj pa zdaj je ponehalo nabijanje kladiva po zvenečem naklu, utihnila je tudi pesem – kovač si je moral oddahniti in obrisati znoj, ki mu je curkoma lil po obrazu. Zvon iz zvonika na hribu je oznanil skrivnostno polnočno uro.

Kovač se je stresel, kakor bi ga kdo zasačil pri zlobnem dejanju. »Nebo mi pomagaj!« je vzdihnil in sklonil trudno glavo. »Mislil sem, da bo veriga narejena do večera, zdaj pa je že dvanajst, a še vedno nisem izvršil naročenega dela. Vsak čas mora priti grajski ječar; tudi njemu se je zapoznilo.«

Nakelj, tako so imenovali kovača, je zopet zgrabil kladivo, potegnil je iz ognja razbeljeno železo ter ga pretvoril v določeno obliko. Med nabijanjem kladiva mu je globoko iz grla vrela otožna pesem:

»Oblaki so rudeči,

kaj li pomenijo?

Morilce in zločince

na smrt obsojajo.«

Pred kovačnico so se začule tihe stopinje. »Prijatelj, čudna je tvoja pesem«, mu je nekdo pošepnil iz teme na uho. »Čudna je tvoja pesem.«

Kovač se je ustrašil in pogledal zmedeno okrog sebe. Lasje so mu vstali pokoncu, čeprav je v njegovih prsih kipela silovita moč. Nekaj korakov od kovačnice je zapazil temno postavo s čudnim zagorelim obrazom, možaka, kakršnega bi nihče rad ne srečal v pozni nočni uri. V prvem hipu je mislil, da je vse, kar je videl in slišal, prazno dozdevanje, kmalu pa se je prepričal, da je nekdo v bližini.

Kakor prikazen se je pojavil pred pragom neznanec, ki je s čudnim sijajem oči gledal kovača in njegovo ognjišče. »Žalostna je bila tvoja pesem«, je ponovil s tujim naglasom.

»Nič te ne briga!« je zarežal kovač. Ves strah, ki ga je občutil, se mu je izpremenil v divjo jezo.

»Vem, da me ne briga, vendar pa otožne pesmi niso navadne po opravljenem delu«, ga je miril tujec in opazoval verigo s težkimi okovi, ležečo ob naklu.

»Pojem, kar hočem.« Nakelj je pričel udarjati s kladivom, zakaj mudilo se mu je dokovati verigo, po katero bo zdajzdaj prišel grajski ječar.

Tujec ni zameril neprijaznim besedam, nepovabljen je stopil v kovačnico pred ognjišče, da si ogreje otrple ude.

»Sedi,« mu je dovolil kovač in pokazal stol. »Morda ti bo v zakajeni kovačnici manj prijetno kakor zunaj. Moje kladivo razbija železo in razbeljeni drobci odskakujejo na vse strani.«

»Dima se ne bojim in prav tako malo me je strah razpaljenega železa.« Drzen posmeh je spremljal te besede in obrnil kovačevo pozornost na zanimivega neznanca.

Tujec je stopil k ognjišču tako, da si ga je mogel Nakelj natanko ogledati. Njegovo vitko telo je bilo zavito v rjavo haljo, ki mu je segala do tal, opasan je bil s širokim usnjatim pasom, na katerem je visela črna potniška torba. Sedel je na ponudeni stol in oprl palico ob steno.

Dolgo je moralo biti njegovo potovanje, kar je dokazovala ponošena obleka in pa utrujenost, izražena v potezah izmučenega obraza. Ljudje so v tistih časih mnogo potovali, potniki in romarji so se srečavali po vseh večjih cestah tako podnevi kakor ponoči. Čudno pa se je zdelo kovaču, zakaj mu je tujec skrival obraz in obračal hrbet. Kovačevo radovednost so napadale temne slutnje.

»Oče, odloži čepico,« je kovač prijazno zahteval.

»Zakaj me imenuješ očeta?« je osupnil romar, ki se je s tem vprašanjem izognil odgovoru.

»Obleka te označuje za božjega služabnika, po kateri ti prisojam cerkveno dostojanstvo.«

»Tvoje opazovanje kaže mnogo razumevanja,« ga je pohvalil in iztegnil roko nad žerjavico.

Nakelj se je zgrozil, videč njegove iztegnjene roke, katerih dolgi prsti so bili na koncih črni in zakrivljeni kakor kremplji. Tujec je opazil njegovo pozornost, srpo ga je pogledal in dejal: »Kakor vidim, si odložil delo, čeprav veriga še ni narejena. Prej se ti je mudilo, da si komaj utegnil govoriti.« – To izrekši je brcnil verigo, ležečo ob naklu, da je glasno zazvenela.

»Seveda se mi je mudilo,« je potrdil kovač in segel po orodju. »Mudilo se mi je, zakaj življenje in smrt sta odvisna od mojega dela.«

»Kako? Kaj si rekel?« je hlastnil neznanec.

»Čemu bi se trudil, ko so drugi že pospali,« je vzdihnil namesto odgovora. Po nekaterih krepkih udarcih je odložil verigo, ki je bila dokovana.

Tujec se je sklonil in zgrabil konec verige. »Komu je namenjena?« se je glasilo njegovo vprašanje.

»Ako tega ne veš, ne spadaš v našo deželo.«

»Povedal sem ti, da prihajam iz daljnjega kraja.«

»Potem seveda ne veš, da bodo jutri delili krvavo plačilo ...«

»Kakšno? Nisem še slišal o tem plačilu.«

»Razglašena je smrtna obsodba ...« Kovač je prijel tujca za roko ter ga je povedel iz kovačnice. »Poglej, tamle,« mu je pokazal. »Ali vidiš?«

»Nekaj, ki je podobno lesenemu odru, vendar ne morem natančno razločiti.«

»Tamkaj bodo jutri izvršili smrtno kazen.«

»Pa niso morda vešala?« se je tujec prestrašil.

»Vislice so in jutri bo visel nekdo, ki jih je zaslužil.«

»In kaj je zagrešil?«

»Graščaka je umoril.«

»Koga je umoril?« je vprašal z napetim zanimanjem.

»Barona Otmarja, graščaka na Orlovju.«

»Nisem še slišal tega imena.«

»Tako se imenuje grad na bližnjem griču. Pomisli, na kose je razsekal graščaka in če je res, kar govorijo, ni o mrliču ne duha ne sluha.«

»Nesrečni morilec!« Romar je sklenil roke in globoko vzdihnil. Nato je odločno poudaril: »Tak človek zasluži vislice in pekel. Samo, če ni morda vse to pretirano ali celo izmišljeno.«

»Poslušaj, pred tremi dnevi se je dogodilo. V graščakovi sobi na Orlovju se je pojavilo vpitje in ropotanje. Prihiteli so služabniki, da doženejo vzroke nastalega nemira. Vrata so našli zaklenjena in je trajalo nekaj časa, preden so jih siloma odprli. Iz sobe je švignil plamen, morilec je stal ob odprtem oknu in skušal uiti. Prijeli so ga, ko se je hotel spustiti po vrvi na tla in so ga zvezali.«

Kovaču je zmanjkalo sape, tako ga je utrudilo napeto pripovedovanje.

»Nadaljuj,« ga je silil neznanec. »Povest je zanimiva.«

»Sprva so mislili, da je baron samo ranjen ali onezaveščen,« je nadaljeval po kratkem oddihu. »Klicali so ga in iskali, našli pa niso nikakega odziva. Pozneje so odkrili pod kupom žerjavice njegovo sežgano truplo.«

»Strašno!« je vzkliknil neznanec. »Grozovito!«

»Zares zverinsko! Človeku se krči srce ob misli na to zločinstvo.«

»No, in zločinec? Kako se zagovarja?«

»Pravijo, da molči kakor skala.«

»Tajiti ne more, ker je bilo dejanje preočitno.«

»Menda ne razume našega jezika. Kakor mutec ždi v grajski ječi ter se ne gane.«

»Ali je znano, kateri narodnosti pripada?«

»Sam vrag naj jo dožene. Koža mu je temno zagorela, kakor bi ga vse poletje žgalo najhujše solnce.«

Tujec se je stresel in izustil nerazumljive besede. Vidno je obledel, nakar ga je pordečila silna vročina.

»Ali ti je slabo?« je zaskrbelo kovača.

»Stara bolezen, ki me včasih napade. Nadaljuj, ker te zopet poslušam.«

»Zmotila me je tvoja sprememba. Pozabil sem, kje sem nehal.«

»Pravil si, da je morilec zagorelega obraza in da ne razume vašega jezika.«

»Črn je kakor oglje, rast mu je vitka, njegove kretnje so gibčne in pogled bodeč. Tak mora biti menda človek, ki umori človeka.«

»Kaj pa njegova starost?«

»Ne vem. Zaprli so ga v najnižjo ječo ter jo skrbno zastražili. Počakaj do jutri, videl ga boš, ko bo obešen. Morda še nisi gledal takega prizora.«

»Nisem, ker sem božji služabnik.«

»Oprosti, ako sem te razžalil.«

»Nisem občutljiv.« – Romar se je dvignil in hotel oditi.

»Ako ostaneš, bi ti pripravil prostor pred kovačnico, odkoder boš videl naravnost na morilni oder.«

Tujec je skomignil z rameni ter se je zahvalil za uslugo. »Pridem, ako ne odpotujem pred zarjo,« je obljubil. »Zanima me neznani morilec kakor tudi zadnji trenutki njegovega življenja.«

»Nekdo prihaja, ki ti lahko postreže z natančnim poročilom,« ga je zadržal kovač ob prihodu grajskega ječarja, ki je prišel po verigo.

Vstopil je mož v napolvojaški opravi, opasan z dolgo sablo. »Prišel sem pozneje, kakor sem napovedal,« je nagovoril kovača, s katerim sta bila dobra znanca. »Vem, da se rad zaklepetaš in pozabiš na delo.«

»Veriga je narejena. Tvoj jetnik bi jo lahko že preklinjal.«

»Toliko bolj mu bomo zdaj privili okove, da bo popravil zamudo.«

»Ali še vedno molči?« ga je kovač obsul z vprašanji.

»Nekaj momlja, a ga nihče ne razume.«

»Revež bi bil, ako bi ne bila dokazana njegova krivda.«

»Zasačili smo ga pri dejanju.« Ječar je pobral verigo in hotel oditi, toda kovač ga ni izpustil, dokler ni vsega izvedel. Radovedno je stopil predenj tako, da mu je zastavil pot z obilnim telesom.

»Kdo bo neki za krvnika?« ga je zaskrbelo. »Grajski rabelj se je menda odpovedal.«

»Saj ni bil določen. Ali misliš, da bo baronovemu morilcu zavila vrat ista roka kakor navadnemu uporniku? Da veš, sam kraljevi krvnik je poklican, da bo izvršil usmrtitev.«

»Pa ne velikan Krištof!« Kovač se je zgrozil in prekrižal roke na širokih prsih. »Večkrat sem že slišal o njem. Ali je že tukaj?«

»Skrivaj je dospel na grad ter se bo pokazal šele jutri na morišču. Marsikdo se bo stresel pred tem hrustom, čigar roka je podobna lopati in prsi ima, kakor skale pod Orlovjem. Gorje mu, kogar zagrabi, celo s pogledom te useka, da postaneš krotko jagnje.«

Kovač se je popraskal za ušesom, dočim se je ječar obrnil v kot in zapazil tujca v dolgi halji.

»Kdo je tukaj?« je vprašal osorno.

»Neki potnik se greje pri ognjišču. Blaga duša je, šele tukaj je izvedel o umoru.«

»Nakelj, varuj se tujcev,« ga je ječar posvaril. »Nič ne veš, kakšne načrte skrivajo pod svojim navideznim prijateljstvom. Poglej, tujec je bil, ki je na Orlovju izvršil grozodejstvo.«

»Saj res,« se je spomnil kovač in premišljal, kako bi tujca odpravil.

Preden je mogel Nakelj kaj izvesti, se je potnik zahvalil za gostoljubnost in postrežbo, blagoslovil ga je in izginil v nočno temo. Ječar je napravil za njim smešno opazko in odšel z verigo na Orlovje.

Pot iz kovačnice do graščine ga je vodila po samoti med drevjem in grmičevjem. Nedaleč od kovačnice so ga iznenadile rahle stopinje, nekdo ga je potrkal po rami.

Ječarju je od strahu odpadla veriga, nagloma se je prekrižal, meneč, da čuti prikazen. Brž pa se je zavedel, videč neznanca v dolgi halji. »Aha, potnik iz kovačnice!« je namrdnil čelo in zgrabil meč. »Kdo ve, ali ni preoblečeni morilec? Povej mi, kdo si in kaj hočeš, drugače te zabodem.«

»Miruj z mečem in z jezikom!« je zahteval romar. »Nisem morilec, pa tudi ne plašljivec, ki trepeta pred trdo besedo. Poberi verigo in pojdiva kot prijatelja, zakaj marsikaj se bova pogovorila.«

Strogi grajski ječar ni bil vajen takih odgovorov. Hotel je vzkipeti, nehote pa se je premislil in pomiril. Pobral je verigo in nadaljeval pot proti gradu. Molče sta hodila nekaj časa, končno pa se je opogumil ječar in rekel: »Omenil si, da se bova nekaj pogovorila, torej zini, kaj imaš na srcu.«

»Slišal sem, da imate v ječi na gradu moža, čigar življenje bo ugasnilo jutri na vešalih.«

»Tako se bo zgodilo. A čemu povprašuješ? Pa nisi v zvezi z morilcem barona Otmarja na Orlovju?«

»Nisem. Pravijo, da ne razume našega jezika ter se ne more braniti ...«

»Zločin je dokazan in ne potrebuje obrambe. Zaman bi bila vsaka beseda.«

»Ako bi se pred smrtjo izpovedal, bi mu bilo v veliko olajšavo. Te dobrote mu menda ne boste odrekli.«

»Takemu brezsrčniku ni treba olajšave. Sploh pa ni nikogar, ki bi ga razumel.«

»Motiš se, prijatelj. Jaz sem prehodil mnogo sveta in znam jezike, o katerih se ti niti ne sanja. Prijetno bi mi bilo, ako bi ga spravil z Bogom.«

Paznik grajske jetnišnice se je glasno zakrohotal. »Tvoja želja sicer ni napačna. Kaj meniš, da ti bo obsojenca kdo zaupal? Lahko imaš pri sebi kako skrivnostno sredstvo, ki bi ga rešilo in jaz bi bil odgovoren.«

»Nisem čarovnik in nimam drugega namena, kakor pomagati trpinu v duševnem trpljenju.«

»Takih pomagačev ne potrebuje.«

»Torej nimaš usmiljenja z grešnikom in z njegovo dušo?«

»Nimam. Kakor se morilcu ne smili žrtev, tako se meni ne smili morilec.«

»Morda bi zločinec razkril pred smrtjo kako posebno tajnost, ki bi te zanimala ali ti celo koristila. Niso redki taki primeri.«

»Tudi po tej poti me ne privedeš v zanko. Ne podležem izkušnjavi. Moja ušesa so polna krvavih novic, že davno me je minula radovednost.«

Tujec se je nagnil k protivniku ter mu je važno pošepnil: »Kaj pa denar? Ali te tudi ta ne omaja?«

Paznik je že odprl usta, da bi ga krepko zavrnil, a tujec mu ni pustil do besede. »Zlato, pristno rdeče zlato ti dam za plačilo, ako me pustiš vsaj pol ure samega z jetnikom.« To izrekši, je vzel izpod halje rejeno mošnjo ter jo je stresel pred njegovim obrazom.

»To mošnjo in še trikrat toliko dobiš, ako me povedeš do jetnika,« mu je govoril med vabljivim rožljanjem cekinov.

Omamljen je gledal paznik denarnico in poslušal zapeljivo šumenje. Všeč mu je bil denar, po drugi strani pa ni smel sprejeti mamljive ponudbe.

Romar je opazil njegovo zadrego ter je okrepil svojo obljubo. Segel je v žep po škatlico, katero je važno odprl. Iz nje so zableščali v različnih barvah dragoceni biseri, ki so se lesketali v luninem svitu.

»Odkod imaš ta zaklad?« se je zganil grajski ječar.

»To je moje imetje. Izpolni mi željo in dam ti ga za darilo.«

Ječar je iztegnil roko in sprejel ponudeno dragocenost. »Kolika vrednost!« je vzkliknil, prevzet od veselja. »Stavim, da niti baron na Orlovju ni imel takih biserov in rubinov.«

»Domovina teh žlahtnih kamenov je Arabija; sam prerok Mohamed jih je blagoslovil, zato pomenijo srečo duši in telesu. Zdaj lahko ostaviš grajsko službo, največji vladar te bo sprejel v svojo armado.«

Nezaupno je gledal paznik neznanca, obšle so ga temne slutnje in legle kot megla na dragoceno darilo. »Vrag si v človeški podobi. Ne pelji me v izkušnjavo in pogubljenje!« To izrekši je vrgel škatlico z rubini v prepad čez skalo, nad katero sta dospela.

Neznanec je pretresljivo zatulil in planil proti ječarju, da bi ga sunil v globino. Vendar se je premagal ter mu je zapretil z ovadbo pri kraljevem sodišču.

»Naznani me, komur in kadar me hočeš,« se mu je posmehnil. »Prav nič ti ne bo koristilo, pač pa ti bo škodovalo, kadar izve oblastvo, da si me hotel podkupiti.«

Tukaj mu romar ni mogel ugovarjati ter se je navidezno pomiril. Natihem pa mu je zažugal: »Dan najinega obračuna je blizu; preden poteče leto, boš čutil, čigavo darilo si zavrgel.«

Obrnil se je in odšel brez slovesa navzdol v ravnino, dočim je ječar lezel počasi navzgor proti gradu. Zadovoljnost, da se ni dal zapeljati z dragocenim darilom, mu je oslajala naporno hojo, skrivaj pa mu je bilo vendarle žal, da je odklonil bogato plačilo. »Saj bi se bil udal, ako bi ne bil pod nadzorstvom kraljevega krvnika,« se je polglasno opravičeval. »Krištof je sprejel zločinca pod svoje varstvo ter ga skrbno nadzoruje. Gorje mi, ako bi kaj sumljivega opazil.«

Romar je dospel v dolino, ustavil se je, poslušal in gledal okrog sebe. Ko se je uveril, da ga nikdo ne čuje, je dvignil roke, ozrl se je navzgor proti gradu in je zaklel. Njegova ostudna kletev, izgovorjena v tujem jeziku, je veljala orlovski graščini. Nato se je vrgel na zemljo ter si je pokril obraz z rokami.

Čim se je izplakal, je vstal ter se vnovič odpravil na Orlovje. Razburjena domišljija ga je gnala na ono stran gradu, kjer so se črnila okna podzemskih ječ, zamrežena z debelim železjem. Globok nedostopen prepad ga je ločil od sivega zidovja.

Z bistrim očesom je premeril globočino in spoznal, da je izključen vsak dohod do železnih oken. Pogled mu je splaval proti grajskemu stolpu, priraščenemu na skalovje nad prepadom. Zapazil je slabotno svetlobo, sevajočo v tankem svitu iz ozke podolgovate linice v sredini stolpa. Sprva ga drobna lučka ni zanimala, kmalu pa je opazil, da se premika, pojema in narašča. Iz neznatne žerjavice mu je vzplamtela kipeča pozornost.

»Svit iz peči čudodelnega zlatarja, ki hoče izdelovati zlato!« si je domislil presenečen. »Ta svetloba pomeni, da graščak Otmar na Orlovju ni bil umorjen, marveč živi, skrit v svojem stolpu.«

Vzpel se je na skalo nad robom prepada ter je divje zakričal. Grozen je bil ta krik v molčeči noči – znak tajne obsodbe, skrivnosten klic k izvršitvi odmerjene kazni. Gorje, kdor bi se mu bil ustavil, zakaj grozno je bilo maščevanje tajnega sodišča, ki se ni uklonilo niti kraljevemu oblastvu.

Ni se še polegel odmev, izzvan po skrivnostnem glasu, ko je v stolpu pričela bledeti luč in je polagoma ugasnila. Neznanca so se polotile nemirne misli ter mu gomezele po vsem telesu.

»Svetloba je prihajala iz topilnice,« si je razlagal pozno luč iz grajskega stolpa. »Graščak Otmar na Orlovju živi in bo moral umreti nedolžen človek. Zaprl se je v stolp, kjer se skrivoma bavi s tem, kako bi se dalo izdelovati zlato, s prepovedano umetnostjo. Moj glas – posnemanje grozilnega klica tajne obsodbe – mu je udaril na uho; razumel ga je in trepeta pred neizogibno usodo. Mož se je zaradi svojega skrivnostnega početja umaknil svetu; celo njegovi služabniki mislijo, da je umrl. Ampak jutri bo odločilen dan, gorje mu, ako ne bo usmiljen in pravičen.«

Tujčeve besede so izzvenele iz trpkega opomina v nevarne grožnje. Pogledal je v prepad in zapretil s pestjo proti gradu; nato se je okrenil in odšel vdrugič v dolino.

2.

Ponosni grad na Orlovju je bil sezidan nekako ob koncu srednjega veka na skalovitem griču, pod katerim so zevali prepadi in režale pečine z ostrimi robovi. Dostopen je bil samo na sprednji dolinski strani, dočim so se v ozadju za prepadi širili prostrani gozdovi. Starodavna trdnjava se je ponašala z bojevitimi predniki, ki so bili strah in trepet podložnikom v svojem območju.

Njihov daljni potomec baron Otmar je bil divje narave, prava šiba za tlačane. Bali so se ga zavoljo njegove hudobnosti, ki se ni nikogar usmilila in nikdar prizanesla. Slavili pa so njegovo bogastvo, češ, da mu ga množijo škratje s čistim srebrom in suhim zlatom.

Mladost in poznejša moška leta je baron preživel na raznih bojiščih, kjer se je nalezel grozovitosti in odlikoval po izrednem junaštvu; starost pa je umirila njegovo bojevitost in zrušila jekleno moč, zapustil je vojaščino ter se povrnil na Orlovje. Tu se je umaknil v zidovje, živeč sebi in tajnemu opravilu, kateremu se je posvetil. Redkokdaj se je pokazal prebivalstvu, a še takrat je izvršil kako grozovitost.

Graščakova grozodejstva so pričela živeti v ljudski domišljiji. Postavili so ga pod oblastvo hudobnega duha ter mu izročili njegovo dušo. Za plačilo so ga obdarili s časno srečo – vrag mu bo napolnil prazno blagajno, živel bo v izobilju, neskrbnosti in blagostanju.

Take in podobne govorice so prodrle do cerkvenega oblastva, čigar načelnik je bil tedanji nadškof v bližnjem mestu. Ta je sestavil poseben odbor in odredil strogo preiskavo. Graščak je bil pozvan pred resne cerkvene sodnike, ki so imeli takrat veljavo nad svetno gospodo. Skrivaj in očitno so njihovi odposlanci zbirali gradivo za obsodbo odličnega osumljenca.

Nenadoma pa je šinila z Orlovja nepričakovana vest o nasilni smrti barona Otmarja. Nekdo ga je napadel in umoril. Ljudje so pozabili njegovo zlobnost, pomilovali so nesrečno žrtev zločina, slaveč pokojnikove vrline, kakor se ob smrti navadno dogaja. Preiskovalni odbor je bil mahoma razpuščen, napovedano zaslišanje se je umaknilo slovesnim zadušnicam za mir in pokoj graščakove duše.

Novico, da je bil zločinec zasačen pri morilnem dejanju, je ljudstvo pozdravljalo z glasnim zadovoljstvom. Veliko je bilo zanimanje za njegovo smrtno obsodbo na vešalih, ki se bo izvedla v dolini na holmcu blizu kovačnice, kjer so obešali uporne tlačane.

Ob smrti svojega gospodarja ni kazal grad Orlovje nikakih posebnih žalnih znakov. Pri bogato obloženi mizi v prostorni dvorani je sedel velikan Krištof, kraljevi krvnik v družbi grajskih veljakov, ki so se z zvenečimi napitnicami in glasnim krohotom pripravljali na moritev. Pozno po polnoči so podlegli vinskim duhovom, pospali so, zleknjeni po klopeh, služabniki so pogasili luči in odšli k počitku.

Pravljična nočna tišina je objela starodavno zidovje. Zvezde so se poskrile za oblake, samo visoko gori iz stolpa je sijala medla luč, čije drobni svit je bil viden s pečine nad prepadom in po gozdni okolici. Ta motni blešč je prihajal skozi okence tesne sobe sredi močnega zidovja, iz grajskega stolpa na najvišjem vrhu nad prepadom. Tukaj je bila skrita delavnica in topilna peč, iz katere je odsevala svetloba.

Pred zakurjeno pečjo je sedel starec, motreč raztoplino v okroglih kovinastih posodicah. Pravkar je ponehalo vrenje, mož se je dvignil in pričel mešati. Vlil je tvarino v pripravljene lončke, da se je shladila v zmes, s katero je namazal železno ploščo. Neprijeten duh se je širil po sobi.

»Norec!« se je razočaran udaril ob čelo. »Vidim, da sem šele začetnik; vse sem napravil, nobenega pravila nisem izpustil in vendar – poskus se je izjalovil.«

Njegov samogovor je prekinila mladenka, ki je plaho prispela v stolpovo skrivališče.

»Ali si ti, Gizela?« jo je nagovoril. »Privedla te je radovednost, toda nič ti še ne morem pokazati. Prebral sem znanstvena navodila in napravil zmes, ki naj bi pretvorila kovino v pravo, čisto, rdeče zlato. Plošča pa je ostala neizpremenjena, tvarina ni učinkovala.«

Plašno je stala mladenka pred potrtim starcem. »Oče, nehaj s takim praznim počenjanjem,« je sklenila roki v iskreno prošnjo. »Nikdar ti ne prinese željenega uspeha.«

»Dekle, ali veš, kaj govoriš?« se je starec vznejevoljil.

»Vem, oče. Iskanje čarodejne snovi, ki bi vsako kovino spremenila v zlato, te je popolnoma predrugačilo. Bolje bi bilo žrtvovati življenje kakor čast in veljavo.«

»Kdo se drzne govoriti proti moji časti?« je siknil proti mladenki.

»Jaz, tvoja hči Gizela.«

»Ti?« Starec je odložil skodelico in planil pred dekleta. Srdito je dvignil desnico, da bi jo udaril, a se je naglo premislil in zarjul: »Rotim te pri Bogu nad menoj in pri pekla pod mojimi nogami, da mi pojasniš vsak pomislek proti moji časti in veljavi.«

»Nedolžno kri boš prelival samo zato, da ostaneš suženj svoji domišljiji ...«

»Ne vtikaj se v zadevo, ki te sramoti in ponižuje. Kako naj se zavzema dedinja barona na Orlovju za človeka, tujca po veri in po mišljenju?«

»Oče!« je vztrepetala v silni grozi. »Mož, ki medli v zaduhli ječi, je nedolžen na krivdi, katero si mu naprtil. Njegova smrt naj bi bila tvoja rešitev? Tu je oskrunjena tvoja čast in ko bo jutri visela nedolžna žrtev, tedaj bo padel zločin na tvojo dušo in ji vtisnil neizbrisni pečat sramote.«

Starec jo je temno pogledal. »Molči in ne razburjaj me s plitvimi očitki,« ji je zapovedal. »Ta zlobnež zasluži svojo kazen. Skušal me je pridobiti za boj proti krščanstvu, podkupiti me je hotel, ker pozna moje junaštvo. Z daljnega vzhoda me je prišel snubit za poveljnika poganske vojske. Pogine naj, nevernik!«

»Umrl bo zaradi tega, ker te je umoril – tako se glasi obsodba. Izvabil si ga v past, ki si mu jo namenoma nastavil.«

»Molči, nevoščljivka moje sreče!«

»Povedala sem ti svoje mnenje. Ako bi ne bilo tega tujca, bi se tvoj namišljeni umor ne bil mogel izvršiti. Zbal si se zaslišanja pri cerkvenem sodišču, kjer bi se bil moral zagovarjati radi čarodejstva. Vedel si, da se ne boš mogel opravičiti, zato si se poslužil peklenskega načrta po neznancu, katerega boš pahnil v grob namesto sebe.«

»Nehaj, Gizela, gluh sem za take besede.« Beseda se mu je omehčala, njegovo razburjenje je nekoliko poleglo.

»Skrb mi je tvoje duše, katero bo zadela najhujša kazen – večno pogubljenje.«

»Ako ne pogine on, zapeljivi odposlanec poganskega poglavarja, umreti bom moral jaz – tvoj oče!«

»Ne veruj lažnivim slutnjam. Škof ne bo izrekel smrtne kazni.«

»Milosti ne pričakujem. Izobčil me bo iz cerkve in ti se boš sramovala mojega imena. Sicer pa – ali ne veš, da so grajske blagajne popolnoma izčrpane?«

»Boljše je pošteno uboštvo kakor kupi krivičnega zlata.«

»Ali naj zapustim Orlovje, dediščino svojih slavnih pradedov, kot berač brez upanja na vrnitev? Nikdar, Gizela! Slava in bogastvo mojih prednikov mora preiti nate in na tvoje potomstvo. Vse svoje shrambe hočem napolniti z rdečim zlatom in z belim srebrom, preden umrjem.«

»Varuj se zlata in srebra, pridobljenega s krvavimi dejanji!«

»Kaj pa naj storim? Ali naj tlačanim onim, nad katerimi gospodarim?«

»Mnogo je poti do blagostanja.«

»Edino pot poznam do svojega smotra. Nekje v naravi je namreč skrita moč, ki izpreminja navadno kovino v pristno zlato. Tajnost sem iz prirode že izvabil; ako bom do jutri na jasnem, tedaj bi bil poganu morda naklonjen ter bi ga pomilostil. In pojutrišnjem bom zopet poskusil najti čudapolno tvarino. Tako dolgo bom poskušal, dokler se mi ne obnese.«

»Oče, pojutrišnjem bo prepozno, zakaj že jutri bodo izvedli smrtno obsodbo.«

Starec je molčal, njegove misli so se ukvarjale z iznajdbo in blodile za novimi sredstvi, ki pretvarjajo sirovo kovino v rdeče zlato.

Hči ga je prijela za roko ter jo je privila tesno na svoje prsi. »Oče, reši ga, ker je nedolžen,« je ihtela, »izkaži mu usmiljenje!«

»Ne morem,« je odvrnil. »Pogan naj umrje, obsodba je potrjena, ne morem je preklicati.«

Gizela se je zamislila, kako bi rešila nedolžno žrtev. Opogumila se je in dejala: »Ako ti ne moreš preprečiti umora, ga bom preprečila jaz, slabotna ženska. Pohitela bom do škofa ter mu povedala, da živiš in da je obsojenec nedolžen. Tako mu bom odprla ječo ter ga rešila vislic.«

Čarodejec je prebledel in prekrižal roki na prsih. »Otrok ne sme tako govoriti z očetom,« ji je zapretil. »Rešiti hočeš neverca in pokopati mene namesto njega ... Naščuvala boš cerkveno oblastvo, da me obsodi radi čarodejstva in umora. Menda bi se vrgla rada v naročje poganu ter mu odkrila svojo ljubezen ...«

»Oče, prizanesi mi s takimi očitki, saj veš, da si ti edino bitje, ki ga ljubim na svetu. Poslušaj me in ne umaži svojega imena s smrtno obsodbo.«

»Stori, kar hočeš,« je prezrl njeno prošnjo. »Izdaj me nadškofu in videla boš, da me izdajstvo ne bo pregnalo iz stolpa. Pride naj ter me zasači pri prepovedanem opravilu. Obesijo naj me – krvnik je tukaj – izdajalka!«

Hči je padla pred očeta, objela mu je noge in je bridko ihtela.

»S solzami me ne boš ganila, poberi se izpred mene!«

»Ne grem,« se je odločila in oklenila njegovih kolen. »Nikdar ne bom žrtvovala tvojega življenja za kako drugo osebo.«

»Odloči se zame ali za pogana. Drugega izhoda ne poznam, njegova kri naj se izlije name in na moje potomstvo.«

Kakor pod težkim udarcem se je Gizela zgrudila po tem odgovoru. Baron jo je nesel nezavestno iz sobe, položil jo je na hodnik, kjer jo je stresel in ji zapovedal, naj se odstrani. Videč, da se prebuja iz omedlevice, je izginil v tiho skrivališče.

Poiskal je debelo čarovno knjigo – navodila, kako bo uganil prihodnost. Odkriti mora tajnost, skrito vsem učenjakom in modrijanom; izpod Orlovja naj priteče zlata reka po kristalnem pesku, vse ga mora slaviti in poveličevati. Prav, da umrje pogan, čigar smrt bo rodila rešilca bednemu človeštvu.

Odložil je knjigo in pripravil skodelice za ponovno iskanje čudodelne spojine. Premešal je žerjavico v topilni peči; kar mu je odrevenela roka – slišal je glas iz doline, opozorilo tajnega sodišča. Brž je pogasil ogenj in padel izmučen na tla, kjer je obležal.

3.

Nepregledna množica ljudi se je zbrala drugo jutro v dolini pod Orlovjem. Trli so se okrog morilnega odra, lezli na drevesa in na streho dolinske kovačnice, zakaj vsak je hotel videti morilca in njegovo obsodbo.

Neznani potnik je bil med prvimi, ki so prispeli na morišče. Kovač Nakelj mu je pripravil prostor, odkoder se je natanko videlo na oder. Tu si je zasenčil čelo in čakal krvavega prizora.

Rezek glas trobente je pretresel ozko dolinico. Z griča je dospel sprevod z obsojencem, vklenjenim v težke verige. Grajski vojščaki in biriči so jezdili na čilih konjih z golimi meči, visoke čelade so se jim lesketale v jutranjem solncu.

Nekaj korakov za sprevodom je stopala Gizela, graščakova edinka brez spremljevalca, ker ni imela bližnjih sorodnikov. Oblečena je bila v belo obleko in opasana s črnim pasom, do katerega so ji segali rumeni lasje. Roke so ji bile sklenjene na prsih, njen obraz je razodeval globoko žalost.

»Smrt mu, ki je zadal mladenki toliko bolečino!« je kričalo ljudstvo ob pogledu na plemkinjo in na zvezanega morilca.

V sredi med vojniki in biriči je šel morilec ob duhovniku, ki mu je pel mrtvaško pesem. Roke so mu bile privezane na hrbet, njegove noge so oklepale težke verige, delo graščinskega kovača. Hodil je ponosno brez kesanja in bojazni, nobene muke ni izražalo njegovo obnašanje.

»Fej, izvržek človeštva!« je pljunila preprosta ženica, ko je zagledala zločinca. »Črn je, kakor bi bil ušel iz pekla; taki ljudje ne rasejo v naših krajih.«

»Poganstvo se mu pozna na obrazu,« je razlagal veren možak.

»Poglej, kako se brani križa, ki mu ga ponuja duhovnik. Ali vidiš, pljunil je vanj in mu pokazal jezik?« je menil kovač.

»Na vislice s poganom!« je zadonelo soglasno iz množice.

Sprevod je šel mimo kovačnice prav mimo prostora, kjer je čepel neznani romar. Zravnal se je in nagnil čez ograjo, oči hudodelca so se srečale z njegovim pogledom. S komaj vidnim namigom sta si dala skrivno znamenje, na kar je obsojenec zapel nerazumljivo pesem.

»Poje si nagrobnico,« je kovač šaljivo pripomnil potniku, dospevši v njegovo bližino. Ta je v dokaz nejevolje zapustil svoj prostor ter je šel za sprevodom. Poslušal je zločinčevo pesem, glasnejšo od šumenja radovednih gledalcev.

Utihnili so otožni glasovi, množica se je umirila, duhovnik je nadaljeval pogrebne molitve. Tujec se je povrnil nazaj na prejšnje mesto, odkoder ga je pregnal prihod velikana, kraljevega krvnika. Ljudstvo je stopalo na prste in iztegovalo glave, tako jih je zanimala zunanjost izvrševalca krvave obsodbe.

Potnik se je okrenil in hitel s prizorišča. Usmeril se je proti Orlovju, ves upehan je dospel do skale, kjer je prejšnjo noč izustil klic tajne obsodbe. Odtod se je videlo na morišče ob vznožju griča.

V dolini se je pojavilo silno kričanje. Plašno se je ozrl v dolino, njegovo bistro oko je zagledalo vislice, na katerih se je zibalo mrtvo truplo. Zakril si je obraz ter se je sesedel na skalo.

»Moj sin, moj sin!« se je zvijal v silni bolesti. Krčevito se je oklenil mrzle skale, umolknil in poslušal. Pod njim je vzklikala množica v priznanje spretnemu krvniku med pretresljivim ženskim krikom, katerega si ni znal razložiti. Naslonil se je na pečino in otrpnil v omedlevici.

Ko se je prebudil, je bila trda noč. Nobene luči ni bilo več opaziti v dolini, celo luna in zvezde so se poskrile za oblake kot v strahu pred krvavim dogodkom. Samo iz linice grajskega stolpa se je belila motna svetloba, neznatna po odsevu, a je bistremu očesu mnogo pomenila. Tujec je vztrepetal, dvignil je roki in padel na kolena. »Prisegam pri vseh duhovih, da bo tekla kri za kri,« je govoril, obrnjen v grajski stolp. »Pomnil boš, zverinski baron, kdaj si mi ugrabil sina ter ga usmrtil brez najmanjšega povoda. Preden bo strohnelo njegovo truplo, boš prejel plačilo. V moji roki je tudi usoda tvoje hčere; naj me zemlja ne nosi in solnce ne obsije, ako bom prelomil prisego.«

Sklonil se je in poljubil kamen, na katerem je sklenil zaroto. Nato si je obrisal čevlje in odšel v dolino.

4.

Baronica Gizela je nevarno obolela. Ležala je v globoki nezavesti; prizor na morišču je povzročil njeno bolezen. Strogi tedanji predpisi so zahtevali, da je morala biti navzoča hči pri usmrtitvi morilca svojega očeta. Beriči so jo postavili pred vešala za pričo krvavemu dejanju. Kakor v omotici je stala pred odrom; glasno je hotela dati duška svoji bolečini, a nobene besedice ni mogla spraviti iz grla.

Ko je nastopil krvnik, da opravi svoje delo, tedaj se ji je čudežno vrnila zavest in oglasila nežnost skritih občutkov. »Obsojenec je nedolžen«, je neustrašeno izpovedala. »Nikar ga ne morite!«

»Ni rešitve«, jo je krvnik zavrnil skoro užaljen. »Samo odlok deželnega kneza bi ga mogel še oteti.«

»Takega odloka nimam«, je bolestno priznala. »In vendar je brez krivde, zato ne zasluži smrtne kazni.«

Obstopili so jo resni možje, sodni nadzorniki in svetovalci, veljaki tedanjega časa. A nihče si ni znal pojasniti njenega čudnega vedenja, zaman so ugibali, kaj jo je privedlo do nedopustnega nastopa.

»Razum ji je opešal«, so menili končno. »Posledica žalovanja za očetom.«

»Gospodje, na vas se obračam«, je izrekla zaupljivo. »Vaša obsodba je krivična, pri vas mora vladati pravica.«

»Milostiva, umor je dokazan«, so ugovarjali svetovalci. »Nesreča, ki vas je zadela, ograža vaše zdravje ...«

»Moj razum je jasen kakor nebo nad Orlovjem. Z zdravo zavestjo trdim: obsojenec je nedolžen in ne sme umreti.«

»Dokažite, da baron ni bil umorjen«, je predlagal predsednik sodišča. »Čigavo pa je bilo truplo, ki smo ga položili v grobnico, če ni bilo truplo vašega očeta?«

Gizela si je zakrila čelo in molčala. Krvnik je nejevoljno mrmral in ljudstvo je nestrpno čakalo izida.

»Govorite, milostiva, sicer bomo izvedli kazen«, je ponovil predsednik.

Mladenka se je vzravnala pred sodnim zborom in pričela s slovesnim glasom: »Poslušajte sodniki, beriči in občinstvo – moj oče živi na Orlovju, sinoči sva govorila ...«

»Nori, njeno stanje je obupno.« Zdravnik je namignil služabnikom, naj jo odvedejo s prizorišča.

»Pustite me, govorila sem resnico«, se je uprla. »Sanjala sem o pošasti, ki me bo zalezovala, ako usmrtite nedolžnega človeka.«

»Revica je ob pamet«, je tarnalo občinstvo. Kakor bi mignil, so jo služabniki obstopili, da jo odstranijo od odra. Krepko se jim je branila; ko je spoznala, da ne pomaga nobena prošnja, je zagnala obupen krik.

Beriči so odvzeli obsojencu verige ter ga postavili pod vrv s pripravljeno zanko. V tem zadnjem trenutku se je njegovo oko zapičilo v mladenko, ki se je borila s služabniki za vstop pred morilca, preden mu vzamejo življenje. Opazil je njeno prizadevanje ter se je siloma nagnil proti zagovornici. Med tem je snel s sredinca prstan, hvaležno jo je pogledal ter ga spustil v njeno desnico.

»Čarodejni prstan!« je omenil krvnik, zgrabivši svojo žrtev.

»Znamenje nesreče!« se je dvignil sodnik in ukazal služabniku, naj ji odvzame usodno darilo.

Mladenka ga je nataknila na prst, ki se je mahoma skrčil in zatrdel kot železo, tako da ji ga niso mogli odvzeti.

»Pa naj ga obdrži,« je rekel sodnik, »kadar pride k zavesti, ga bo že sama odložila.« Pomignil je služabnikom, naj jo odvedejo, na kar je pozval krvnika k izvršitvi smrtne kazni.

Služabniki so nezavestno baronico položili na pripravljeno nosilnico ter jo nesli na Orlovje. Brž so poklicali zdravnika, ki je poskusil vse pripomočke, a ni je mogel spraviti k zavesti.

»Vpliv čarodejnega prstana!« je pošepnil služabnik ječarju, ko sta se srečala na hodniku. »Krištof je uganil.«

»Jej! Ali ji ga še niste odstranili?« se je plašil skrbni ječar.

»Vsako odvzetje je nemogoče; nikdo ji ne more odpreti pesti in razkleniti prstov.«

»Vse to ji je narejeno. Kak čarovnik bi jo odčaral.«

»Dihurka je najmočnejša čarovnica, a se je trudila zaman.«

»Tudi blagoslovljena voda razdira vražje delo.«

»Tukaj ne pomaga nobeno sredstvo; baronica bo morala umreti, ako ne pride rešitev o pravem času.«

»Jaz bi ji preskrbel zdravnika, ako bi se smel vtikati v to zadevo.«

»Ti?« Nezaupno ga je ošinil pogled grajskega duhovnika, ki se je vračal po hodniku od bolnice.

»Jaz«, je potrdil ječar. »Seznanil sem se ponoči z romarjem, ki je obhodil že pol sveta ter si je pridobil mnogo izkušenj. Stavim, kolikor hočete, da je vešč zdravilstva.«

»Ali pa veš, da te bo počakal? Taki ljudje ne ostanejo dolgo na enem kraju, kamor pridejo, nimajo obstanka. Vsekakor ga poskusi najti; vprašaj ljudi, ki so ga videli in vedo, kam je odšel.«

Ječarju je zagomezelo po vsem telesu; spomnil se je nočnega sestanka z neznancem, ki se je zanimal za obešenca, in ponujal nagrado, ako ga povede k njemu v ječo. Že ga je hotel izdati, a nekaj mu je reklo, naj molči.

»Pojdi za njim,« je dejal duhovnik, »in poizvej, ali je vešč zdravilstvu. Reci mu, da je obolela hči pokojnega graščaka. Ako upa, da jo bo ozdravil, mu obljubi plačilo ter ga privedi s seboj!«

Ječar se je priklonil, zajezdil je najhitrejšega konja ter ga je pognal v dolino.

Kmalu je dohitel neznanca v rjavi halji, po kateri je spoznal sinočnega romarja. »Počakaj me, prijatelj!« mu je zaklical in ustavil konja. »Ne zameri mi zavoljo onega spora in zaradi dragocenosti, katere sem vrgel v prepad. Kesal sem se storjenega dejanja, splezal sem v globino in našel odklonjeni zaklad. Vračam ti ga kot poštenjak, ki ne mara tujega imetja.«

»Ali je to ves tvoj namen zasledovanja?« ga je vprašal tujec brez zanimanja za izgubljene rubine. »Najbrž je nekaj drugega, kar te vleče za mano ...«

»Potreba, prijatelj, potreba. Samo to in nič drugega ...«

»Govori. Marsikje sem že pomagal.«

»Povej mi, ali si vešč zdravilstvu?«

»Nabral sem si mnogo zdravilskih skušenj, s katerimi sem ti na razpolago.«

»Prav, kakor sem rekel duhovniku!« je poskočil ječar.

»Ali je duhovnik, ki te pošilja za mano?«

»Priporočil sem te, ko mi je tožil o bolezni mlade graščakinje. Iz lastnega nagiba sem se napotil za tabo.«

»Kako se imenuje obolela graščakinja?«

»Baronica Gizela, hči umorjenega graščaka.«

»Ali je nenadoma obolela?«

»Prav nepričakovano. Onesvestila se je in zdaj leži ko mrtva, vsak čas bo ugasnila.«

»Ali je Gizela edina hči barona Otmarja na Orlovju?«

»Edina hči, s katero bi ugasnilo njegovo potomstvo. Pojdi z mano, da ne bo prepozno!«

Zadovoljstvo se je nasmehnilo v srcu utrujenega romarja ob tem razkritju. Komaj je izustil zaroto in že se mu ponuja prilika, da se maščuje. Samo s prstom naj gane in baronica bo preminula. Vendar je še prezgodaj, sad še ni dozorel, da bi ga utrgal. Obračunati mora z njo in z njenim očetom; oba sta kriva umora nedolžne žrtve.

»Prijatelj, čemu pomišljaš?« mu je ječar prigovarjal. »Ti boš kriv, ako umrje baronica, ker se ne odzoveš nujnemu vabilu. Ali meniš, da te bom izdal radi tega, ker si me hotel podkupiti? Tukaj so tvoji biseri, spravi jih in sedi na konja!«

»Obdrži jih kot plačilo za svojo poštenost. Hotel sem te poskusiti in vidim, da ti lahko zaupam. Vrniti pa se na Orlovje ne morem na prazne besede, marveč zahtevam pogoje.«

»Vse, kar boš želel, ti bomo izpolnili.«

»Poslušaj in presodi, ali mi boš mogel ugoditi. Moja zdravilska veda obstoja v opazovanju zvezd, za kar potrebujem miru in samote. Tak pripraven prostor bi našel samo le v grajskem stolpu; daj mi ključ od njegovih vrat, pa se povrnem na Orlovje.«

»Ta ključ hrani graščakinja na svojem pasu, ne vem, zakaj ga nosi vedno pri sebi. Ker leži v omedlevici, ji ga boš lahko izmaknil. Pripravil bom vratarja, da te ne bo oviral pri vhodu in izhodu iz stolpa.«

Romar je sprejel ponudbo, sedel je na konja in odjezdila sta proti gradu. Na dvorišču ju je pričakoval duhovnik, pazno je premeril prišleca ter mu je stisnil desnico.

»Ti se ukvarjaš z zdravilstvom?« ga je vprašal z rahlim dvomom.

»Poznam zdravilstvo vseh narodov,« mu je odgovoril prepričevalno. »Bolniki vseh stanov so bili že v moji oskrbi.«

»Pojdi za menoj!« Duhovnik se je okrenil in spremil neznanca po mračnem hodniku v sobo bolne graščakinje.

Na postelji pod dragocenimi zavesami je ležala bolnica, bleda ko mrlič. Oči so ji bile zaprte, slabotno utripanje srca je povečevalo pretečo smrtno nevarnost.

Tujec je položil roko na njeno glavo in doznal, da je mladenka v globoki nezavesti. Pomignil je duhovniku in navzoči služabnici, naj se odstranita, na kar je vzel iz potne torbe vzdramni lek. Pri tem je zadel ob svetlo bodalo, obešeno pod haljo, ki se mu je zamajalo proti roki. »Maščuj se, zdaj je priložnost!« mu je nekaj šepetalo. »Kot ti pred njo tako je stala ona včeraj pred tvojim sinom na morilnem odru. Vedela je, da je nedolžen, pa ni genila prsta v pomilostitev.«

Sunkoma je zgrabil za ročaj, a je strahoma odskočil ter se je sklonil nad mladenko. Z odprtimi ustmi in izbuljenimi očmi je strmel na njeno roko, venečo na beli odeji. Na močno zakrivljenem prstu se je svetil prstan kakor zlata zvezda na belem jutranjem nebu. Rahlo jo je prijel za roko, da ji sname dragoceni obroček.

Prekinila ga je služabnica, ki je prišla pogledat po bolnici. Izpustil je njeno roko, segel po steklenici, iz katere je kanil nekaj kapljic zdravilne tekočine na robec ter ga je položil bolnici na hladno čelo. Prijeten vonj je mahoma napolnil bolniško sobo, bolnica se je pričela gibati in odpirati oči.

»Čudež!« je kriknila presenečena služabnica, na kar je pritekel duhovnik, da se prepriča o nepričakovanem zdravniškem uspehu.

»Ako hočeta, da jo ozdravim, me pustita samega,« je zahteval tujec tako odločno, da sta se oba molče odstranila.

Zopet jo je prijel za roko, zakaj na vsak način ji je hotel odvzeti prstan, toda vsi njegovi poizkusi so bili zaman. Prsti so ji odreveneli ter se skrčili v pest, ki je vzlic prizadevanju ni mogel izravnati.

»Čudežni prstan našega preroka!« je ostrmel in izpustil mehko roko. »Prerokovano je, da je ustvarjen za darilo; nobena moč ga ne more vzeti prstu, na katerega je nataknjen.«

Omahnil je na stol ter se zaglobil v premišljevanje. Kako je prišel ta prstan na njeno roko? Ali je oropala mrliča pod vešali, preden so ga pokopali? Ne, ne, ni mogoče, zakaj ni je sile, ki bi mu ga bila mogla izviti. Oddati ga je moral prostovoljno kot darilo.

Zgrabil se je za glavo in spačil zagorelo lice. Izdajalka, oslepila ga je z obljubo, katero je prelomila. Ponudila mu je rešitev, zato ji je podaril prstan v nadi, da mu doseže pomilostitev. Prav, da te nisem umoril, zakaj prstan bi bil na mrtvem telesu razpadel v prah in izgubil svojo vrednost. Zdaj boš živela tako dolgo, dokler mi sama ne vrneš svetinje mojega naroda in ko boš podlegla zvijači, tedaj se bom maščeval zavoljo smrtne obsodbe, izrečene nad mojim edincem. Podaljšal ti bom življenje, a ti ga bom napolnil z mukami in s trpljenjem, ker si mi vzela najdražje – življenje mojega ljubljenca.

Indijan se je umiril, videč, da ga opazuje bolnica, ki je prišla k zavesti. Zdravilo je pomagalo, poklical je duhovnika in služabnice, katerim jo je izročil v oskrbo. Sam pa se je odstranil iz sobe, rekoč, da se kmalu zopet povrne.

Zunaj na hodniku ga je čakal ječar, da mu pokaže vrata v grajski stolp, kjer si je izbral bivališče. »Ali si našel ključe?« ga je vprašal v skrbi, da je pri svojem opravilu pozabil, kar mu je naročil.

»Tukaj so!« mu je zamahnil s šopom ključev. »Vzel sem jih, ko je ležala v nezavesti, česar menda še ni opazila. Brž me povedi k vratarju, kakor je bilo dogovorjeno.«

Odvedel ga je po stopnicah v pritličje in odtod čez dvorišče v zanemarjeno sobo pred grajskega vratarja. Postaren možiček se je vrgel pred neznanca ter mu je v zahvalo za čudežno ozdravljenje objel kolena.

»Mladenki se je izboljšalo, ni pa še izven nevarnosti,« je govoril romar z namišljeno modrostjo. »Poteklo bo najbrž več mesecev do popolnega ozdravljenja. Ves ta čas moram opazovati spremembo lune, proučevati zvezde in zbirati znamenja za pripravljanje zdravil. Zato potrebujem samote in moram živeti ločen od sveta.«

»V stolpu boš popolnoma sam,« je hitel postrežljivi vratar. »Izberi si pripravno sobo, od vsake imaš poseben ključ. Dal ti bom svetiljko in olja, zakaj v stolpu je tema, stopnice so nerodne in ozki hodniki so ponekod zametani z nerabnim orodjem. Najlepšo sobico boš našel v tretjem nadstropju.«

»Hvala za navodilo. Prosim še, da me ne motite pri opravilu in ne pravite nikomur o mojem bivanju v stolpu. Čim bi razglasili, zakaj sem se tu nastanil, bi izgubilo moje opazovanje zdravilno moč.«

Po skromni večerji se je romar odstranil z izgovorom, da je potreben gibanja in razvedrila. Nekaj časa se je sprehajal po grajskem šetališču, kmalu pa se je pomaknil za ogel graščine ter izginil v pusto zidovje.

5.

Sklonjen nad debelo knjigo s skrivnostno vsebino je sedel baron Otmar v skriti sobici grajskega stolpa, zamaknjen v prepovedano čarodejstvo. Živel je v nesrečni blodnji, za katero so bolehali mnogi iz tedanjih višjih krogov, ki so se ukvarjali z vedo, kako bi našli čudežno sredstvo za spreminjanje navadne kovine v zlato in srebro. Najmanjše delce take skrivnostne tvarine, primešano raztopljenemu železu, svincu ali kaki drugi sirovini, bi zadostovalo, da jo pretvori v zlatnino ali srebrnino. Iskanje tega čudovitega pripomočka je privedlo že mnoge do popolnega gospodarskega poloma in do samomora.

Taka blodnomiselnost je zasužnjila med drugimi tudi osirotelega barona Otmarja, ki je bil že v prvi mladosti vdan praznoverju. Nabavil si je čarodejnih knjig, raznih snovi in priprav za raztopljenje in pretakanje. V živahni domišljiji se je bližal velikemu smotru – iznajdbi čarodejne spojine.

Kakor strela ga je udaril poziv nadškofa, ki ga je vabil na zagovor zaradi prepovedane umetnosti. Vedel je, da se ne bo mogel opravičiti, zato je koval načrte, kako bi za vedno ubežal. Umaknil se je v samotni grajski stolp, njegova hči Gizela je bila edina, ki je vedela za skrivališče. Po skrivnem podzemeljskem hodniku mu je morala donašati hrano, pa tudi potrebno tvarino za umetne poizkuse. Prosila ga je, naj jo razreši te dolžnosti, ker njegovo počenjanje pelje v očitno pogubo. Očetovo uho pa je bilo gluho za njene prošnje; strašne so bile grožnje, s katerimi jo je obdržal na začeti poti.

Svoj umik v samoto je oprl na zločin: mož, ki je iz daljne tujine pripotoval na Orlovje, je moral postati njegov morilec in sprejeti smrtno kazen, katero je prestal na vešalih.

Knjiga je vsebovala skrivnostna znamenja in čarodejno besedilo z navodili, kako naj stopi človek v zvezo z neznanim svetom. »Moja zvezda je priplavala na obzorje,« je plosknil od radosti. »Velik del svoje poti sem prehodil, zdaj bom stopil v stik z duhovi ter se seznanil z onostranskim življenjem.«

Slastno je listal po skrivnostni knjigi, čital in gubančil čelo. Našel je obširne sestavke, popise čudodelnih spojin, čijih domovina je nekje tam daleč na vzhodu, odkoder izvira toliko čarodejstva. »Na vzhod, na divni vzhod!« je tlesknil z rokami. V duhu se je odpravil v deželo vzhajajočega solnca, iskat čarodejno tvarino. Pot, ki ga je privedla v čarobno pokrajino, je bila posuta z biseri, na drevju je zorelo zlato in srebro se je prelivalo v ogromnih rekah.

Spomin na jetništvo ga je prebudil iz cvetoče domišljije. Vztrepetal je ob zavesti, da je zavrgel svobodo zavoljo rdečega zlata. Skrit mora ostati toliko časa, dokler ne najde čarodejne spojine, a ko se bo zasvetil v bogastvu, tedaj bo smelo stopil pred kralje in cesarje, pa tudi pred cerkveno oblastvo.

Oko mu je obstalo na listu s črnim okvirjem, ki je zapiral rdeče besedilo. »Rek, s katerim boš priklical duha«, mu je nekaj pošepetalo. »Čim ga izrečeš, se ti bo prikazal ter ti izpolnil željo.«

Počakal je noči in ko je odbilo dvanajst, je začrtal okoli sebe krog, stopil je vanj in mrmral besede iz čarodejne knjige.

Zunaj na hodniku so se pojavile stopinje, vrata so se odprla – pred čarodejca je stopil mož, zavit v rjavo haljo. Po celici se je razlila trenutna tišina.

»Ali si ti, začetnik sleparstva in zvijače?« je graščak prekinil turoben molk.

»Ti si me poklical,« je spregovorila prikazen. »Ali veš, koga si poklical?«

»Satan! Torej si prišel?«

»Reci mi Hasan, tako se imenujem.«

»Ali nisi vladar pekla?«

»Njegov namestnik. Saj vidiš, da sem človek iz mesa in krvi, poslan pa sem prav od peklenskega poglavarja in izvajam njegovo delo.«

»Ako si človek, kako si prišel semkaj? Nihče na svetu ne more v te prostore.«

»Prišel sem po navdihu svojega gospodarja. Ali si nalašč narisal krog in izrekel skrivnostne besede? He, prijatelj!«

»Prav imaš. Pomagaj, sicer bom uničen.«

»S čim naj ti pomagam?«

»Ali si vešč čarodejstva? Poišči mi kamen modrosti.«

»Prepovedana umetnost mi je najljubše razvedrilo. Vendar – vraga ne smeš pozvati, ako mu ne obljubiš plačila.«

»Po delu bova govorila o plačilu.«

»Zahtevam jamstva pred začetkom in hočem da boš izvajal pogoje.«

»Saj veš, da nimam, kar bi hotel ...«

»Tako? Pogajati se hočeš z menoj, ali me celo imeti za norca? Čuvaj se lahkomiselnosti, zakaj brez mene ne boš našel kamna modrosti.«

»Podpisal bom vsako pogodbo, samo da mi pokažeš čarodejni predmet.«

»Pogoje boš izvedel.«

Graščakove oči so zažarele v peklenskem veselju. Blazna hvaležnost do dobrotnika ga je vrgla predenj na kolena; z obema rokama je zgrabil za plašč ter mu ga je hotel poljubiti.

»Ne dotakni se me,« mu je prepovedal. »Človek sem kakor ti, čeprav me je narava obdarovala z modrostjo moje domovine.«

»Odkod si, prijatelj? Nikar mi ne zakrivaj.«

»Moja domovina je Indija, dežela skrivnosti in čarodejstva.«

»Iz daljnjega vzhoda si – on, ki sem ga poklical ...«

»Pri nas je tekla zibel znanosti, po kateri hrepeniš – veda, ki jo iščejo največji učenjaki sveta. Mi opazujemo zvezde in razlagamo njihovo migljanje, v katerem se skrivajo znamenja, nevidna navadnemu očesu.«

Graščakovo zadovoljstvo je zasenčila nova bojazen. Zavedel se je, da stoji pred človekom, ki gleda z bistrim očesom skozi steklo v temino njegove duše.

»Strašno znamenje se je skrivalo za oblaki,« se je zamaknil v razodetje. »Zvezda, ki me je vodila na Orlovje, je bila krvava – dokaz, da je tvoja plemenita roka omadeževana s krvjo. Med nama mora vladati vsestranska jasnost, zato je najbolje, da priznaš.«

Baron je škrtnil z zobmi in izustil debelo kletev.

»Priznaj!« mu je zapretil. »Sam mi moraš povedati, s kakšno pregreho si se onečastil. Morda prav zaradi tega ne napreduješ v znanosti in ne najdeš kamna modrosti. Odpri mi srce, zakaj skrajni čas je, da odstranimo zapreke.«

Kakor vosek na toplem tako se je trmoglavi baron omehčal ob teh besedah. »Zvezda je pomenila ...« je priznal in sramotno pordel.

»Nedolžno kri si prelival,« ga je tujec prijel za besedo.

»Kazen je zahtevala življenje. Pravica je dvignila meč, ker je morala prejeti zadoščenje.«

»Ne skrivaj se pod krinko laži,« je porasel Indijec. »Kako naj bo čista roka, ako sta sodelovala srce in duša?«

»Kdo ti je povedal?« je jeknil baron, navidezno ogorčen.

»Zvezda, ki je plavala nad mano. Ne misli, da poizvedujem iz radovednosti, ampak tebi bo koristilo, ako izpoveš resnico.«

Otmar se ni mogel več ustavljati, globoko je šel po sapo in pričel: »Pred nekaj dnevi je prišel na Orlovje odposlanec sovražnikov naše vere – vrag v človeški podobi ...«

»Ne obsojaj človeka, ki ga ne poznaš,« je užalilo Indijca.

»Prišel je preoblečen in obložen z zlatom ter me je hotel podkupiti. Sam kralj ga je poslal vedoč, da sem hraber vojak in izkušen vojskovodja. Nagovarjal me je, naj se dvignem proti križu, kar sem odločno odklonil. Nadlegoval me je toliko časa, dokler mu nisem zapretil s smrtno obsodbo.«

»Lažeš. Zvezde so mi govorile o sleparstvu, zvijači, plamenu in o smrti na vešalih.«

Graščaku je zaprlo sapo; dolgo je trajalo, preden je mogel govoriti. »Hasan, tvoja znanost je nadnaravna,« je jecljal preplašen.

»Čemu si se drznil tajiti? Vselej, ko se umakneš resnici, se približaš novim oviram na poti do kamna modrosti.«

»Zvezde so govorile,« je priznal skesano. »Vse sem pripravljen razodeti.«

»Gorje ti, ako boš kaj zamolčal.«

»Obtožili so me čarodejstva in jaz sem jim hotel uiti. Poslužil sem se priložnosti: povabil sem vsiljivca v svojo sobo ter ga napadel. Spretno se mi je umaknil, namesto njega pa sem zadel njegovega spremljevalca, ki se je zgrudil mrtev na tla. To je razvnelo odposlanca, da se me je lotil z golim mečem in izzval neizprosen boj. Svetiljke, katere sva razbila, so zanetile požar. Služabniki so zapazili ogenj in prihiteli na pomoč. Ko so razbijali zaklenjena vrata, sem si izmislil načrt ter ga obenem tudi udejstvil. Razsekal sem truplo umorjenca ter ga skril pod goreče preproge, nakar sem pobegnil ter se skrivoma nastanil v samotnem stolpu. Grajsko osobje je bilo prepričano, da je izpod pepela potegnilo moje ožgano truplo ter so ga slovesno pokopali. Tako sem utekel sramoti v mirno življenje, posvečeno vedi, ki bo osrečila človeštvo.«

Strašen je bil utis, ki ga je izzvalo graščakovo pripovedovanje na mirnega poslušalca. »Naprej!« je škrtnil z zobmi. »Zvezda je bila krvava, znamenje dvojnega umora ...«

»Prijeli so pogana kot morilca ter ga vrgli v ječo. Zvedel sem, da je bil obešen v dolini pod Orlovjem.«

»Pa kdo ti je to sporočil? Tvoje zveze so vendar pretrgane z zunanjim svetom.«

»Moj zaupnik, ki pa je nedolžen na tem, kar se je zgodilo.«

»In kdo je ta zaslepljenec?«

»Ne morem ga izdati.«

»Nespametnik!« Indijec se mu je pomilovalno posmehnil. »Tvojega zaveznika so mi izdale zvezde, tvojo edino hčer, zadnjega člana tvoje rodbine.«

Strašno se je moralo presenečenemu Orlovcu zavrteti pred očmi zavoljo nepričakovanega razkritja, zakaj omahnil bi se bil ko snop, da ga ni prestregel Hasan, ki ga je z desnico posadil v naslonjač, z levico pa mu je potisnil pred usta stekleničico z dišečo vsebino – lek za omotične napade. »Pri zvezdah je resnica,« mu je rekel, ko se je vrnil k zavesti. »Tam gori je jasno, kadar je spodaj megla.«

»Res je, prijatelj. Hči mi je sporočila o njegovi obsodbi, ni pa sodelovala, zato naj se ji očetova krivda ne očita in ne izvajajo nezaslužene kazni.«

Indijec si je pokril obraz z rokami, da zakrije občutke, ki so se tajali v njegovem srcu. Šele po kratkem prestanku je odgovoril: »Veruj mi, Otmar, čuval bom tvojo edinko kakor bi v sličnem primeru ti prizanesel mojemu otroku.«

Baron ni občutil pikrosti v izgovorjenih besedah, preveč je bil zaupljiv do čarodejnega tujca zavoljo kamna modrosti. Najrajši bi se bil vrgel predenj na kolena ter bi ga bil molil kot višje bitje.

Tujcu je ugajala njegova zaslepljenost, laskavo se mu je nasmehnil ter ga je potrkal po rami. »Veliki mislec in čudodelnik, tako je zapisano v zvezdah!« ga je povzdignil nad oblake. »Ako se kesaš dogovora, sklenjenega med nama, tedaj ga lahko prekličeš, dokler ni zapečaten s prisego.«

»Prisegam ti vdanost, poslušnost in zvestobo.«

»Do groba,« je dostavil Indijec. »Ko bo nocoj prisanjala polnočna luna, bodi pripravljen na vse, kar ti bom ukazal. Za sedaj pa si odpočij, da boš sposoben za skrivnostno opravilo.«

Graščak se je naslonil, zakaj silno je bil utrujen od prestanega napora. Hasan mu je stopil za hrbet ter ga je uspaval z mamljivo tekočino. Čim jo je zaduhal, so se mu zaprle oči ter je trdo zadremal.

Njegovo umetno spanje pa ni trajalo dolgo časa. Kmalu se je prebudil, njegove zaspane oči so iskale tujca, ki je medtem neopaženo izginil. »Odkod je prišel? Kam je odšel? Kdo je bil?« se mu je vrstilo vprašanje za vprašanjem. Planil je skozi vrata na hodnik in odtod na stopnice, tekel je navzdol v pritličje in zopet navzgor v podstrešje, stikal je po kotih in poslušal, a nikjer ni bilo sledi za odišlim neznancem.

Po dolgem in mučnem iskanju se je vrnil v sobo ter spustil v naslonjač. Čim bolj je premišljal, tem manj mu je bil razumljiv dogodek, ki ga je pravkar doživel.

6.

Romar se je po skrivnostnem sestanku z graščakom zatekel v stolpovo podstrešno sobico, kjer se je nastanil tisti večer, ko je izmaknil ključe plemeniti bolnici. Zapahnil je vrata od znotraj ter se je globoko zamislil.

»Želja se mi je izpolnila,« je govoril z zadovoljstvom. »Naključje mi je izročilo morilca, da se maščujem nad njim in njegovo hčerjo. Kri mojega sina vpije po zadoščenju in zahteva življenje za življenje.«

Izmučen zaradi napetega premišljanja se je naslonil in zadremal. Neznani glasovi so mu mahoma pregnali zaspanost. Skozi okno je zapazil v dolini gručo jezdecev, čijih oprava se je lesketala v jutranjem solncu. Sedeli so na čilih konjih ter se v urnem teku bližali Orlovju. Na čelu jim je jezdil poveljnik, čigar zunanjost je kazala, da je več kot navaden vojak. Čarobno se mu je svetila čelada z dolgim peresom, oprema njegovega vranca je bila obrobljena z zlatom.

Tujčevo zadovoljstvo se je zamenjalo z nemirom, nejevoljo in z nestrpnim pričakovanjem. »Teh pa ni bilo treba!« je godrnjal.

»Poveljnik mi je znan, sličil mu je neki vitez na kraljevem dvoru, kjer sva se sestala. Tudi on je nosil črno opravo, bil je le nekoliko mlajši in manjše postave.«

Gruča je dospela pred grajsko obzidje, močan glas roga je naznanil, da kličejo vratarja. Zaškripala so železna vrata in jezdeci so pridrli na dvorišče.

»Kdo so in koga iščejo?« je nemirno ugibal. Daleč okrog so se podile njegove misli, končno pa so obstale pri bolnici, katero je sklenil obiskati, da bo tam kaj natančnega izvedel. Skrivoma je zapustil stolp ter se je odpravil v graščino.

Pod stopnicami na hodnik je srečal služabnico, katero je vprašal po bolni mladenki.

»Ali ste vi čudodelni zdravnik, ki ste bili nedavno pri milostivi?« mu je vrnila vprašanje.

»Da, tukaj sem. Govori, kako je z njenim zdravjem!«

»Poslabšalo se ji je, zopet leži v omotici ter zmedeno govori.«

»O čem pa? Ali mi moreš kaj povedati?«

»Neprestano pripoveduje o ključih, katere ji je nekdo izmaknil. Zapovedala nam je preiskati graščino, pregledali smo vse prostore, a zaman. Zopet je naročila, naj vas poiščem, ker sumi, da ste ji ključe vi odnesli ...«

»Neumnost! Ali sploh ve, da sem bil pri njej in da sem ji dal zdravila?«

»Tako se ji dozdeva. Pojdite, da se dogovorita ...«

Po hodniku je pridrvil oskrbnik, namenjen k bolnici zaradi sprejema tujih jezdecev, ki so čakali na dvorišču.

»Ne razburjaj je s takimi poročili,« mu je odločno zabranil. »Njeno življenje visi na niti, ne koplji ji prezgodnjega groba.«

»Ničesar ne morem ukreniti brez njenega dovoljenja. Jezdeci bi radi hrane zase in za konje, česar jim ne smem dati iz lastne volje.«

»Odpravi jih zlepa ali zgrda, samo bolnici prizanesi z nepotrebnim nadlegovanjem.«

»S kakšno pravico mi prepoveduješ?«

»S tako pravico, ki jo ima zdravnik nad bolnikom.«

V oskrbniku je vzkipelo zavoljo vmešavanja v njegovo opravilo. »Ti boš tukaj zapovedoval!« je vzrojil nad Indijcem. »Ječar te je pobral na cesti kakor odpadek, kdo ve, kaj je skrito v tvoji osebi. Jaz pa sem tukaj prvi za graščakinjo, ki sme ukazovati.«

Zdravnik se je pripravljal, da se zahrbtno zažene na oskrbnika, nenadoma pa so se odprla vrata, pred razljutena možaka je stopila graščakinja Gizela, neustrašenost in odločnost sta zakrivala njeno oslabelost.

»Vstala sem zaradi prepira, ki je v gradu prepovedan. Kdo si tujec in kako se drzneš napasti mojega služabnika?«

»Milostiva, bojim se za vaše zdravje. Oskrbnik vas je hotel nadlegovati zaradi tujcev, ki so pravkar prijezdili na Orlovje.«

»Koliko jih je?« ji je radovednost ohladila nejevoljo.

»Kakih dvajset,« je povedal oskrbnik namesto zdravnika.

»Ali so ti znane njihove zahteve?«

»Menda potujejo na Ostrožje h knezu na važen razgovor.«

»Pa ne veš v kakšni zadevi?«

»Nič mi niso omenili.«

»Si li vprašal po imenu poveljnika?«

»Ni mi hotel odgovoriti.«

»S kakšnim grbom je označen njegov ščit?«

»Z levovo glavo in z napisom ‚Mrtev bom živel‘.«

»Kje so se nastanili? Ali si jim nakazal prenočišče in jim naročil oskrbo?«

»Nisem, milostiva. Poveljnik hoče z vami govoriti, kar sem vam prišel naznanit, a mi je zabranil ta nadležnik.«

»Zakaj se vmešavate v tuje opravilo?« je ošinila neznanca. »Vi ste zdravnik, ki ste bili včeraj pri meni – tako nekam megleno se vas spominjam.«

»Bil sem poklican,« je potrdil njeno dozdevanje.

»Prav. Počakajte me tukaj v sprejemni sobi, dokler se ne povrnem.«

Stekla je po stopnicah na dvorišče, kjer je poveljnik razjezdil konja ter se ji globoko poklonil. »Milostiva, ne bojte se našega prihoda,« jo je nagovoril. »Ves dan smo na poti v neprestanem teku, ker smo nameravali še pred mrakom dospeti na Ostrožje. Spotoma pa sem se spomnil važnega poročila, ki ga vam moram oddati, ter sem se oglasil.«

»Dobro došli! S čim vam morem postreči?«

»Nočem izrabljati vašo gostoljubnost. Dajte mojim ljudem in konjem nekaj hrane, mene pa povabite na važen pomenek.«

»Kako, če vas ne poznam? Povejte mi svoje ime in namen razgovora.«

»Poglejte mojo opravo, na katero se sklicujem in sodite, ali nisem vreden vašega zaupanja.«

Rahlo ji je stisnil roko ter ji sledil v dvorano, vedno pripravljeno za odlične goste. Vsa je bila olepšana z dragocenimi zavesami in preprogami, v ličnih kletkah ob straneh so se obirali beli golobi. Ko sta vstopila, je skozi odprto okno priplaval golobček in sedel mladenki na ramo.

»Golobov polet pomeni srečo,« se je poveljnik čudil nad redkim primerom. Odložil je ščit in čelado; njegovo čelo je nosilo izrazitost ponosa in po obrazu se mu je prelivala prijaznost; dekletova bojazen se je spremenila v mehko zaupljivost.

»Jaz sem vitez Jelovčan,« se je predstavil, »veren podanik njegovi milosti, knezu na Ostrožju, čigar junaštvo je ovekovečeno.«

»Čast mi je, da vas morem sprejeti pod svojo streho. Vaše slavno ime je znano po širnem svetu; moj oče ga je večkrat spoštljivo omenil.«

»Moje odkrito sožalje, milostiva. Nenadna smrt vašega dragega očeta me je globoko zabolela.«

Graščakinja je prezrla izraženo sožalje ter je omenila po kratkem molku: »Rekli ste, da prihajate z važnim poročilom; povejte, kaj imate na srcu.«

»Naši sosedje se pripravljajo na vojno,« je začel brez uvoda. »Našemu knezu je znano, da hodijo okrog potepuhi, našemljeni in preoblečeni, da bi ne vzbujali pozornosti. Predvsem sta sumljiva dva postopača vohuna, nevarna cerkvi in državi.«

»Potepuha, pravite?«

»Prav navadna potepuha, ki se ne pokažeta s pravim imenom. Ali ste videli tukaj kako sumljivo osebo?«

»Nikogar. Vratar mora vsakega tujca, ki se ne izkaže s pravim imenom, odpraviti pred grajskimi vrati.«

»Rokovnjača potujeta skupaj kot oče in sin; prvi govori mnogo jezikov, drugi pa je mlajši in ne razume naše govorice.«

»Potrudite se, da ju čimprej izsledite.«

»Vse moje prizadevanje stremi za tem, da ju ujamem in zaprem. Gre zaradi neke tajnosti, katero nosita pri sebi.«

»Kakšne tajnosti?« je plaho poizvedovala.

»Mislim, da vam smem zaupati.« Vitez je segel z desnico pod prsni oklep in pomolil mladenki zvitek papirja. S tresočo roko ga je razvila, zakaj temne slutnje so zameglile njeno domišljijo. Pismo se je glasilo:

»Zvezde so modrejše na svojih potih kakor zemeljski ljudje. Njihovo kroženje po vsemiru prerokuje, da so pod njimi izrodki, ki izdajajo svojo domovino. Nekdo potuje po deželi, čigar zvijačnost prodira v tajnosti našega oblastva. Pomaga mu tovariš, soroden po mišljenju in delovanju. Do zdaj sta ločena na svojih potih. Ko pa se sestaneta, tedaj gorje deželi, ki je rodila izdajalca. Tajno sodišče se pripravlja na maščevanje za krivo prisego. Pravica ne pozna usmiljenja in zahteva zadoščenje.«

Mladenka je obledela in sklenila roke. »Kdo je izdajalec?« je vprašala. »In katero oblastvo ga bo sodilo?«

»Milostiva, kar vam morem povedati, je tole: Domnevamo, da se je nekdo iz plemstva izneveril domovini ter je izdal uradne tajnosti ogleduhom, ki vohunijo po deželi. Ujeli so ga v svoje zanke in moja dolžnost je, opozoriti ljudstvo na sleparje.«

Nastala je mučna tišina. Gizela se je spomnila zadnjih dogodkov in spoznala, komu je namenjen opomin. Vitezu ni bila po volji njena zadrega ter se je pričel odpravljati. »Posvaril sem vas in s tem sem opravil,« se je na kratko poslovil.

»Ali ne potrebujete počitka in okrepčila?« ga je zadrževala.

»Mudi se mi, milostiva.« Vitez Jelovčan ji je poljubil roko, obenem jo je ošinil s sumljivim pogledom, kar ji je pordečilo bledi obrazek. Takrat se je dvignil z njene rame golobček in je sedel vitezu na roko.

»Ptiček bi rad zamenjal gospodarja,« se je pošalil, gladeč krotko živalico.

»Vzemite ga, ako vam ugaja, kot darilo za opomin,« mu je ponudila goloba.

»Zares, prijeten dar, četudi bi vas brez njega ohranil v trajnem spominu. Upam, da se bova videla, ko napočijo lepši dnevi in nastanejo boljše razmere. Ako bi v tem času potrebovali sveta ali opore, sem vam vedno na razpolago.«

Počasi se je bližal vratom, zakaj težko se je ločil od prikupljive mladenke.

7.

Zdravnik Hasan je zehal ob odprtem oknu sprejemne sobe, kjer je čakal graščakinjo Gizelo, kakor mu je naročila. Ponosno je vstopila in sedla na vzvišeni sedež tako, da je bila med njima precejšna razdalja. »Odkod in kam, neznanec?« se je glasilo njeno prvo vprašanje.

»Prihajam z daljnega vzhoda s pravico do zdravniškega naslova. Spotoma se utrjujem v znanosti, katero potrebujem za izvrševanje svojega poklica.«

»Pa še kaj drugega te je privedlo v naše kraje. Ako se ne motim, posvečaš predmetom svojih ‚bolnikov‘ posebno pozornost.«

»Ne razumem vas, milostiva.«

»Potrpi, da se krepkeje izrazim. Včeraj mi je zlobna roka odpela pas in snela povesek ključev, katere sem nosila vedno pri sebi. Povedali so mi, da ni bilo razen tebe pri meni nikake tuje osebe. Zahtevam, da mi nemudoma vrneš, do česar nimaš pravice.«

Tujcu se je razširilo čelo, lice mu je nabreklo v hudoben posmeh. Mrko je gledal predse, kot da se ga ne tiče izgovorjeni očitek.

»Rop ni junaštvo,« se je razvnela nad njegovim drznim obnašanjem. »In da veš, ti si eden tistih ogleduhov, po katerih poizveduje vitez Jelovčan s svojimi spremljevalci. Pravkar je zapustil grad, zato se moram podvizati, da ga bo dohitelo moje poročilo.«

Hotela je odpreti vrata, toda Hasan je stopil pred njo ter ji zabranil izhod. »Mirujte, milostiva,« jo je prijel za roko. »Ako primejo in zaprejo mene, pride za mano v ječo še nekdo drugi, vaš oče ...«

Gizelo je zabolelo, kakor bi jo bila pičila strupena kača. »Kdo? Moj oče?« je vzdrgetala po vsem telesu.

»Da, vaš oče – on, ki se bavi v stolpu s prepovedanim čarodejstvom, živeč na račun neznanca, katerega je dal brez povoda umoriti.«

»Kdo ti je povedal?« je kriknila obupno.

Indijec je segel v žep po ključe ter jih je stresel visoko nad njeno glavo. Dekle je stopilo na prste ter se je iztegnilo, da bi mu jih izvilo iz roke. bilo pa je prekasno napram spretnosti premetenega zalezovalca in prešibko proti njegovi moči. Spoznalo je, da ne bo s silo ničesar opravilo, zato se je z vsem zaupanjem poslužilo najizdatnejših sredstev – prijaznosti in denarja. »Vrni mi ključe,« ga je prosila, »z zlatom in s srebrom ti bom hvaležna za uslugo. Polovico svojega premoženja ti odstopim, ako se odstraniš in nikoli več ne povrneš.«

»Pojdem, ko bo dovršeno opravilo ... Vi ne poznate vezi, ki me vežejo na Orlovje. Jaz sem odslej varuh vašega očeta,« se je potrkal na prsi, »videli ga boste le z mojim dovoljenjem.«

»Pusti me k očetu,« je kriknila in dvignila roke. »Lačen je in žejen, pa skrbi ga zaradi moje odsotnosti. Odstrani se, vsiljivec!«

»Pozvali so me, naj vas ozdravim ...«

»Oh, da nisem umrla!«

»Vrnil sem vam telesno zdravje in zdaj je moja dolžnost, da vas rešim duševne bolezni.«

»Tvoje pomoči ne potrebujem, nikar me ne izzivaj.«

»Breme, katero vam je oče naložil, je pretežko za vaše nežne rame. Pustite, naj vam ga olajšam.«

»Odklanjam,« mu je pokazala vrata.

»Blizu je dan, ko boste obžalovali svojo trmoglavost. Ne mislite, da sem le navaden zdravnik ali potnik.«

»Vem, da si vohun – zver v ovčji obleki, ki se plazi od kraja do kraja in išče, koga bi požrla. Nagrada je razpisana za tvojo glavo; težka bo roka pravice, kadar te bo zagrabila.«

Mladenka je umolknila, sama se je ustrašila svoje drznosti, s katero je izgovorila te besede. Plaho je gledala neznanca, kako je ozelenel zaradi njene obdolžitve.

»Ali naj pokličem viteza, da me zapre?« je kljubovalno omenil.

»Pokličite ga v svojo lastno škodo!«

»Pa tudi v tvojo škodo in v nesrečo tvojega očeta ...«

»Zakaj?« Gizela si je pokrila obraz ter je omahnila na stol, precej časa je trajalo, preden je mogla govoriti.

»Trdo ste se izrazili, milostiva,« ji je pomagal iz zadrege. »Vedite pa, da je od moje prostosti odvisna usoda vašega očeta. Moje besede naj vam veljajo za svarilo.«

»Ne govori mi o očetu kot o hudodelcu,« mu je odločno zabranila.

»Saj je morilec,« se je ponovno raztogotil.

»Obrekljivec,« se je razvnela vzlic resnici, katero je čutila v svojem srcu.

»Nikar se ne razburjajte; kar je oče priznal, hči ne more utajiti.«

»Lažnik! Baron Otmar se ne spušča v pogovor z vsakim potepuhom.«

»In vendar se je ponižal. Priznal je krivično obsodbo, uboj in smrt nedolžnega tujca na vešalih.«

»Ni mogoče!« Kakor nož je zadelo očetovo priznanje.

»Tako mi je povedal in zato je potrebno, da me poslušate zavoljo očeta ...«

»Govori, nesrečnik«, je sklonila glavo na prsi.

»Poslala me je usoda, toda nikakih posledic ne bom izvajal nad vami in nad očetom, dokler bo držal besedo. Od vas ne zahtevam drugega, kot molčanje – pogoji, od katerih sta odvisna čast in življenje vašega očeta.«

Graščakinja je prikimala izkušnjavi, ki ji je mamljivo šušljala na uho. Zamahnila je z roko proti vratom v znamenje, naj se odstrani iz sobe. Poslušno se je dvignil in odšel po mračnem hodniku.

8.

Kratki so dnevi v veselju, a neskončno dolgi se dozdevajo človeku v trpljenju in nestrpnem pričakovanju. Tukaj se vlečejo minute kot dolge ure ter se s kljubovalno počasnostjo izlivajo v dan, dočim se radost zavrti kot lahkoživka in zbeži s porogljivim nasmeškom.

Tisti dan po razgovoru z graščakinjo je bil Indijcu kot polovica večnosti. Venomer ga je begala skrb, kako bo njegova bolnica izvajala obljubo in kdaj se bo odpravila po kakem tajnem hodniku do očetovega skrivališča. Bal se je spremembe njenega mišljenja, vedoč, da ji ne more škodovati, dokler jo čuva čudodelni prstan – dragocenost iz solnčnega kraljestva. In do tedaj tudi ne sme izvesti maščevanja, ker bi zadelo le očeta, ne pa sokrivko njegovega zločina.

Neprestano je tuhtal in razmišljal, kako bi pripravil dekleta do prostovoljne izročitve čarodejne umetnine. Noben načrt se mu ni zdel izvedljiv, na vsak način pa je hotel priti do zaklada, do katerega ima podedovano pravico. Ni mu kazalo drugega kakor čakati priložnosti – srečnega trenutka, kakršnih je štelo že mnogo njegovo življenje.

Splazil se je ob prvem večernem mraku na hodnik pred graščakovo celico in počenil v zidno dolbino. Tukaj se je namenil zalesti mladenko na poti do zločinskega samotarja. Kmalu je začul neko sumljivo praskanje; na zidu se je zamajala platnena slika, izpod katere je stopila Gizela s polno košaro živil. Nezaupljivo se je ozirala okrog sebe, na kar je potrkala na vrata.

Zaškripali so zapahi in ključavnice, toda med škrtanjem ni bilo čuti običajnega dovoljenja za vstop v skrivališče. Izostala so tudi navadna vprašanja, na katera je morala hči odgovoriti, preden je vstopila k očetu. Z nemirno roko je odprla vrata in zagledala starca, zleknjenega na postelji. Na glas se je začudila, zakaj ni ga še videla počivati, odkar se ukvarja s prepovedanim zlatarstvom. Tudi ognja ni bilo v topilni peči in na mizi so stale prazne steklenice. Vse je kazalo, da je oče opustil nespametne nazore.

Vsa srečna je planila k postelji ter mu poljubila roko. »Ali sanjam ali je resnica?« se ga je oklenila. »Vendar si spoznal svojo zmoto ter se je hočeš otresti.«

»Kam meri tvoje namigavanje? Ne razumem te, Gizela.

»I no, da si opustil iskanje kamna modrosti. Dosedanji neuspehi so te privedli do spoznanja.«

»Nič nisem opustil in zanemaril. Povsem drugačni vzroki so, zaradi katerih sem prekinil opravilo. Tudi jaz sem mislil, da si se mi izneverila, ker si tako dolgo izostala.«

»Saj veš, da sem nevarno obolela.«

»Vem in rad bi te obiskal, ako bi me ne zadrževalo to zidovje.«

»V grob te bo spravila ta nesrečna ječa, reši se je, dokler je čas!«

»Oh, ta neznosna samota! Vse življenje sem užival zlato prostost, a zdaj sem jo zapravil.«

»Reši se tega suženjstva!«

»Ali si ob pamet?« jo je blazno pogledal. »Strašne so posledice tvoje bolezni.«

»Moj jasni razum mi pravi, da smo zajeti v take mreže, iz katerih nas nihče na svetu ne more več rešiti.«

»Gizela, prazne domišljije! Razmere se vendar niso spremenile ...«

»Pa še kako so se predrugačile! Popolnoma smo ograjeni, tako da se komaj gibljemo v tej ožini.«

»Govori, kaj se je zgodilo! Ali ni pogreb umorjenca izbrisal za mano vsako sled življenja? Morda pa je škof zopet kaj novega ukrenil?«

»Nekdo drugi se je oglasil na Orlovju. S prvim svitom današnjega dneva so prispeli odposlanci, namenjeni h knezu na Ostrožje. Njih poveljnik vitez Jelovčan me je pozval na razgovor.«

»K meni naj bi bil prišel«, je Otmar pozabil na svoje jetništvo.

»Vest o tvoji smrti se je raznesla po vsej deželi.«

»Seveda, seveda«, se je popraskal za ušesi. »Torej vitez te je povabil? Važno je moralo biti poročilo.«

Mladenko je oblila rdečica. »Šla sva v dvorano«, je nadaljevala, da pokrije zadrego, »kjer me je opozoril na ogleduha, ki potujeta, oblečena kot postopača, po tajnem naročilu. Rekel mi je, da je njuna izsleditev neobhodno potrebna.«

»Verjamem, Gizela. Vidiš, kako pravična je bila obsodba, s katero sem se iznebil nadležnika, ki me je hotel podkupiti. Sam knez bo pohvalil mojo previdnost ter me bo branil pred škofom in pred njegovim oblastvom.«

Daleč je segala graščakova želja po svobodi – dokaz, da se je naveličal vlažnega skrivališča. Na istem temelju so slonele tudi hčerine nade, a dogodki zadnjega dneva so ji podrli vse zaupanje. Dolgo je premišljala, kako bi odvalila najtežji kamen, ki ji je ležal na srcu.

»Oče, nisem ti še vsega razodela«, se je opogumila po mučnem obotavljanju. »Nekaj posebnega ti moram še odkriti.«

»Imaš li zopet kake nove načrte?« je hlastnil Otmar, ki je resno mislil na beg. »Kaj ne, ponoči morava ubežati, da ne srečava drhali, ki ne loči krivde od krivice?«

»Takih načrtov ne morem izvesti brez tvojega dovoljenja ...«

»Rad bom dovolil, na to se lahko zaneseš.«

»Pravila sem ti o vohunih, katerih eden je mrtev, njegov tovariš pa se potika po deželi ...«

»Morda se nam posreči, da ga iztaknemo in zapremo. To bi mi pripomoglo do prostosti in varnosti življenja.«

»Brez dvoma«, mu je potrdila z olajšanim srcem. »Zato pa poslušaj: ogleduh je na varnem, v gradu je – v našem oblastvu. Zdaj pa dovoli, da ga primemo in vržemo v ječo.«

»Vrla hči, hrabra mladenka!« je poskočil od veselja. »Teci k oskrbniku, moja rešilka, ter mu naroči, naj zapre vse izhode; beriči naj ujamejo postopača, da ga odvedemo h knezu na Ostrožje. Vse moje zmote – ako so res bile zmote – bodo pozabljene, čim bo izdajalec v rokah najvišjega oblastva. Škoda, da nisem počakal z umorom njegovega zaveznika, zdaj bi bil presenečen z dvojnim plačilom. Pojdi, Gizela, in pouči oskrbnika, kaj naj ukrene, da bom dosegel pri knezu milost in priznanje.«

Radost in bolečina sta dekletu zapirali besedo in zadrževali njene korake. Za nobeno ceno ni mogla povedati očetu, da je ta potepuh poučen o njegovih razmerah in da vé za tajnosti grajskega stolpa, radi česar bo izvajal posledice. Brž mora preprečiti njegove nakane in pozvati beriče, da ga zgrabijo in denejo pod ključ. Široko je odprla vrata, da pohiti k oskrbniku, a je plaho odskočila, videč na pragu neznanca, ki ji je z obema rokama zabranil izhod.

Graščak se je dvignil na postelji in planil v naročje svojemu oboževanemu zavezniku. »Prišel si ob pravem času!« je drhtel od veselja. »Ako bi bil počakal na dogovorjeno uro, bi me ne bil več našel tukaj na tem mestu, ker nameravam zapustiti graščino.«

»Tiho, lepo te prosim!« je hči opozorila očeta. »Molči, ako ljubiš čast in življenje!«

Baron je osupnil, bolest in nejevolja sta se borila na njegovem obrazu. »Pred dobrim hipom si mi svetovala, naj pobegnem, zdaj pa, ko sem se odločil, me odvračaš od storjenega sklepa. Ampak vzlic temu bova bežala, moj zaveznik bo najin spremljevalec.«

»Oče, ali veš, kdo je ta neznanec?« jo je potrla očetova trmoglavost.

»Vem, Gizela, vem; ta mož je učenjak iz dežele večnega solnca, kjer domuje vsa učenost in umetnost. Čudežna bistroumnost ga je privedla do mene; prišel je z bogastvom znanosti: nocojšnjo noč sva namenila raziskovanju čarodejne tajnosti, pri čemer naju beg ne bo oviral, ker bova spotoma lahko opazovala zvezde na jasnem nebu.«

»Motiš se, ljubi oče. Ta mož ni učenjak, marveč navaden capin, na katerega sem opozorjena. To je vohun, katerega moraš vreči v ječo, ako se zanašaš na milost odpuščanja!«

Strahoma se je baron umaknil nekaj korakov od prišleca, ki je molče poslušal hčerino obdolževanje. Srpo je zrl nasprotnico, meneč, da jo bo ostrašil z ostrim pogledom.

»Hasan, govori!« se je baron zadrl. »Cenil sem te nad navadnega človeka, pravkar pa sem čul obtožbo, da si nevaren ogleduh, sovražnik našega ljudstva in domovine. Lagal si se, ko si se mi predstavil za čarodejca, vse si se gladko izmislil.«

Indijec je počakal, da je baron dokončal, nakar je pričel s slovesnim glasom: »Baron Otmar, povedal sem ti, kdo sem in dokazal sem svoje pokolenje. Nikakega vzroka nimaš dvomiti nad resnico!«

Prenehal je vznejevoljen, pusteč graščaku nekaj odloga, da pretehta izgovorjene besede. Nato je očitajoče nadaljeval: »Plemeniti gospod, zaradi nesramnega obrekovanja mlade nevednice se menda ne boš odrekel neizmernemu bogastvu in sijajni bodočnosti.«

»Ta mož govori o obrekovanju,« se je baron obregnil nad Gizelo. »Zdaj te pozivam, da dokažeš njegovo krivdo.«

»Nimam dokazov,« je odklonila očetov poziv. »Sicer pa, ali ne zveni neznančev molk tako kakor tiho priznanje? On naj navede dokaze in ovrže mojo trditev.«

»Modrijan ne mlati praznih besed,« se je oglasil Indijec. »Nedolžnost trpi ko mučenica in ne vpije nad krivico. Tvoje prijateljstvo, visoki baron, mi zadostuje in jamči za varnost pod graščinsko streho.«

»Nihče se te ne bo dotaknil,« mu je obljubil pod vplivom drznega neznanca. »Oče je več kot otrok in gospodar ukazuje osobju.«

»Prav si odgovoril. Vendar pa ne maram dajati povoda za spor med hčerjo in očetom; zatorej razdriva najino pogodbo: Odreci se obljubljenemu plačilu in jaz sem pripravljen oditi z vsemi dobrotami, katere sem ti namenil.«

»Ne stori mi tega, moj dobrotnik!«

»Moj razstanek je odvisen od hčerine volje. Prekliče naj svoje sumničenje, ali pa naj ga temeljito dokaže.«

»Govori, Gizela, oče ti zapoveduje.«

»Nobene besedice ne maram izustiti vpričo vsiljivca, porazgovorila pa se bova na samem, čim se bo odpravil.«

»V njegovi prisotnosti si ga obdolžila, zato moraš tudi v njegovi prisotnosti dokazati ali preklicati.«

»Človek, ki se ne sramuje ropa, je zmožen vsake hudobije,« je stopila odločno med očeta in njegovega zaveznika. »Kdor potuje preoblečen, ne more biti poštenjak, sicer bi se ne skrival pod neznano obleko. Prav tako je nečastno poslušanje pri zaprtih vratih in neprestano zalezovanje.«

Rjavi obraz Indijca je potemnel, ko je mladenka izrekla drzno obsodbo. Hotel se je zagovarjati, a Gizela je bila v nadaljevanju tako spretna in urna, da je ni mogel zlahkoma prekiniti.

»Ta mož,« je pokazal s prstom na tujca, »se je izdal za zdravnika samo zato, da je prišel k moji bolniški postelji, kjer je izrabil mojo omedlevico. Ukradel mi je ključe od grajskega stolpa – čudež, po katerem je našel tvoje bivališče. Zapretil mi je s sramoto in s tvojo smrtjo, ako ne bom molčala.«

»Poslušaj in sodi!« ga je Otmar opozoril na pripovedovanje. »Zavrni jo, ako so lažnive njene besede!«

»Prosim za kratko vprašanje, vaša plemenitost.«

Graščak mu je zadovoljno prikimal, nakar se je tujec važno sklonil ter mu zapeljivo dejal: »Ali nisi že opazil, da je tvoja edinka slabega razuma – bolezen, ki vpliva na njeno domišljijo in obnašanje?«

»Nisem,« se je ustrašil nepričakovane ugotovitve.

»Pa je resnica! Zvezde so govorile ...«

Baron se je spomnil njegove izredne sposobnosti, skrivnostnih pripomočkov, ki mu razkrivajo misli na obrazu in skrivne želje. Ni se mu upal oporekati, misleč, da ga bo zasačil pri vsaki neiskreni besedi.

Hči je občutila očetove notranje boje ter ga je hotela okrepiti. »Ne daj se zapeljati izdajalcu, ki te omamlja in lovi v svoje mreže,« ga je osrčevala. »Gorje ti, ako ga boš poslušal.«

»Ali slišiš?« se je Otmar okrenil proti zavezniku.

»Prav to, kar sem slišal, dokazuje njeno duševno bolezen.«

»Otresi se ga, dokler ni prepozno.« Nežno je prijela očeta za roko ter ga je pritegnila v kot za omaro, kjer mu je potihoma prepričevalno govorila: »Oče, verjemi mi, ta capin je tvoj sovražnik. Ukaži, naj ga zapremo, zakaj prepovedano je izkazovati izdajalcu gostoljubnost. Tukaj ti knez ne bo prizanesel, dočim boš drugače dosegel prostost in odpuščanje.«

Verno je graščak poslušal svojo edinko, obenem pa se je večkrat ozrl na Indijca, ki mu je vselej pomenljivo namignil. Tako ga je obdržal v oblastvu kakor izkušnjava svojo žrtev v grešnih navadah.

»Zakaj ne navedeš dokazov, ki sem jih zahteval?« se je Otmar vznejevoljil. »V mojih očeh je ta mož umetnik in prvi znanstvenik na današnjem svetu; zavreči njega, pomeni zavreči srečo in zlato bodočnost. Pomisli, kaj poreče knez, ako mu pripeljemo kot zločinca moža, ki je na znanstvenem potovanju.«

»Naša dolžnost je prijeti vsako sumljivo osebo, ne daj se oslepiti.«

»Prazna bojazen, Gizela. Vidim, da si nasprotnica vsemu, kar mi je sveto in drago.«

Z zadovoljstvom je pozdravljal neznanec baronovo odpornost proti hčerini zgovornosti. Nobenih uspehov ni moglo pričakovati njeno prigovarjanje, toliko je bilo spoštovanje zaslepljenega Orlovca do svojega zaveznika.

»Oče,« je napela poslednje sile, »pomisli na nevarnost, v katero te izvablja ta malopridnik.«

»Nevarnosti se ne bojim,« je vztrajal v svoji trmi. »Premagoval sem jih v mladosti kot junak ter jim bom kljuboval tudi zdaj v poznih letih.«

»Ako ti ni mar sreče, tedaj se usmili vsaj mene, ki potrebujem tvojega varstva!« je kriknila v obupu.

»Pojdi v samostan tja, kjer prednjači tvoja sorodnica, mene pa prepusti usodi.«

»Ne morem, pri tebi hočem ostati.«

»Pa tudi poslušati me moraš, ako si v moji bližini. In da veš: obrekovanja in krivega sumničenja ne trpim, radi tvojega strahopetstva se ne bom izneveril svojemu zavezniku.«

Indijcu je presedalo njuno prerekanje, stopil je bliže k baronu ter ga je ostro pogledal. »Zavedaj se prisege,« ga je trdo opozoril.

»Nisem je pozabil,« je sramotno povesil glavo.

»Čemu pa besedičiš? Rajši mi reci, da ne maraš kamna modrosti in za vedno se bom odstranil. Torej hočeš ali nočeš?«

»Hočem,« se je skrivil pred vsiljivcem. »Samo da ostaneš moj zaveznik.«

»Odidem, ker sem nadležen tvojemu otroku.«

»Prenaglila se je ter bo popravila svoje zmote. Dam ti zagotovilo.«

Gizela je sklenila roki ter je bridko zaplakala. »Izbiral si med mano in med tujcem,« mu je oponosila; »njega si obdržal, mene pa si zavrgel.«

»Zavzel sem se za učenjaka.«

»Odklonil si rešitev in izvolil pogubo.«

»Molči o budalostih! Preskrbi mojemu zavezniku udobno stanovanje v moji bližini, da bova nemoteno občevala. Polagoma boš spoznala njegovo zmožnost, katero črpa iz zvezd ter ga približuje vsemogočnosti. Takih reči navadni ljudje ne morejo umeti.«

»Oče, v tem ne bova nikdar edina. Ta človek je potepin in ne maram prebivati z njim pod eno streho. Ako ne gre on, pojdem jaz; izbiraj, kdo naj odide ali ostane.«

»Upornosti ne trpim,« je porasel zaslepljenec. »Kaznoval te bom, ne misli, da nimam več te veljave; še vedno sem gospodar na Orlovju in kot tak zapovedujem.«

Razkačen je iztegnil roko, da bi zamahnil po hčeri; udarec pa je preprečil neznanec, ki se je navidezno zavzel za mladenko. »Miruj!« je zapovedal baronu. »Pokaži ji svoje oblastvo in reci, naj odide iz stolpa.«

»Izgini v tem hipu!« ji je pokazal vrata. »Samo kadar te bom poklical, takrat se smeš vrniti.«

Odšla je z grenkimi občutki kakor brez upanja na zopetno svidenje s trdovratnim očetom. Njena odsotnost je dala Indijcu novo priložnost za omamljanje žrtve; najprej mu je pogasil srd do nepokorne hčere, nato je pričel dvomiti o njeni otroški ljubezni. »Maščevala se bo,« mu je hudobno namignil, »oba bova čutila posledice njene jeze.«

Verjetno se je zdelo baronu domnevanje modrega zaveznika, katero so mu vdihnile zvezde, njegove skrivnostne svetovalke. »Znane so ti tajnosti človeškega srca,« je začel z ljubeznivo krotkostjo, »gotovo poznaš tudi sredstvo, ki spremeni sovraštvo v ljubezen in onemogoči maščevalno dejanje.«

»Poznam zanesljiv pripomoček, kapljice spoznanja, ki ugašajo srd in prižigajo ljubezen.« Tujcu se je nasmehnilo novo upanje, spretno je zakril veselje in dejal: »Pripravil bom izdatno sredstvo po naročilu zvezd, ki mi bodo poučno zamigljale. Zdaj pa se odpraviva na skrivnostno delo; vreden si mojega zaupanja, za kar te povedem med čudeže svoje solnčne domovine.«

Prijel ga je za roko in peljal k mizi ob topilnici, da poiščeta kamen modrosti.

9.

S tihim nemirom je odšel z Orlovja vitez Jelovčan v spremstvu svojih služabnikov, ki so jezdili pred njim in za njim zaradi varnosti pred morebitnimi napadi. Spori med graščaki so bili pogosti v tisti dobi in kdor je nosil važno poročilo, je moral biti previden, da ni bil zahrbtno napaden.

Pusto in dolgočasno je bilo potovanje na Ostrožje, v knezovo prestolico, pa tudi naporno zaradi slabe poti. To pa ni bilo vzrok otožnosti hrabrega poveljnika, o kateri so se spremljevalci potihoma menili.

»Po obisku na Orlovju je ves drugačen,« je presojal jezdec na čilem konju. »Nekaj se mu je moralo pripetiti.«

»Kolikor vem, se ni dotaknil ne jedi ne pijače, nič se mu ni moglo prigoditi,« je trdil njegov tovariš.

»Morda pa je izvedel nekaj, kar ga vznemirja, ali pa se je zaljubil.«

»Tako se mi dozdeva, toda ...«

Njun pogovor je prekinil vitez, ki je poklical svojega prvega spremljevalca in edinega zaupnika v svoji četi, naj požene konja, ker mu mora nekaj sporočiti.

»Poslušam vašo željo,« se je odzval poveljniku, dohitevši njegovega vranca.

Najprej mu je dal vitez nekaj navodil za potovanje, na kar je pričel potihoma z važnim naglasom: »Zdi se mi, da na Orlovju ni tako, kakor bi moralo biti. Ali nisi nič opazil, kar bi te navdalo s sličnim dozdevanjem?«

»Nisem,« mu je odvrnil spremljevalec. »Nobene posebnosti nisem opazil, na katero bi bilo vredno obračati pozornost. Sicer pa nisem mnogo ogledoval, sešel sem se namreč s starim znancem ...«

»Čudno, jaz nisem videl na gradu tuje osebe.«

»Našel sem kraljevega krvnika Krištofa, tistega velikana, ki je izvršil tamkaj krvavo opravilo.«

»Kazen za zločinstvo,« je dostavil vitez. »Taka pregreha jo je zaslužila.«

»Otmar je žrtev svoje plašljivosti, tak junak bi se bil moral braniti.«

»Zahrbtni napad je težko odbiti. Napadalec ga je iznenadil.«

»Pomilujem graščakovo edinko, globoka žalost je izražena na njenem obrazu.«

»Razen tega jo stiskajo najbrž še druge nadloge; strah, nemir in skrbi sem opazil v njenih besedah.«

»Posledica prestane groze in strahu,« je pripomnil spremljevalec. »Pravili so mi, da je medlela v težki nezavesti, ki jo je popustila šele nekaj ur pred našim prihodom.«

»Prav, da se nismo delj časa mudili,« je vitez izrekel s sočutjem, na kar se ga je lotila prejšnja potrtost. Njegov molk pa je bil kratek; zapazil je namreč krasen lisičji rep, viseč od sedla, na katerem je sedel spremljevalec.

»Odkod imaš ta okrasek?« ga je vprašal.

»Čudno naključje, prejasni vitez,« se je nasmehnil spremljevalec. »Ko sem na Orlovju stopil v jedilnico in sedel za mizo, je hlastnila izpod klopi lisica ter me je ugriznila v nogo. Togoten sem izdrl meč ter jo zabodel. Poginila je pod spretnim sunkom, za spomin sem dobil njen rep ter si ga navezal na sedlo.«

Vitez se je bridko nasmehnil in skomignil z rameni. Misli so mu pohitele na Orlovje pred bledo obličje graščakinje, sijoče v cvetju mladostne lepote. Daleč naokrog je slovela njena rajska milota, občudovana po bogatih plemičih; marsikdo je skušal priti v njeno bližino in potrkati na deviško srce, a nikomur se ni odzvala nežna ljubezen, ki še ni bila vajena prikupljivo sprejemati, znala pa je sramežljivo odkloniti.

Vzlic svojemu tridesetemu letu je bil tudi vitez še vedno novinec v ljubavnih zadevah. Do zdaj je poznal samo eno ljubljenko – svojo domovino, kateri je živel z vsem mladeniškim ognjem brez hrepenjenja po kakem drugem nadomestilu. Takoj po odhodu z Orlovja pa so se mu oglasili neznani občutki z gorečo željo po mladenki z bledim obrazom. Obsojal je svojo nerodnost, zakaj se ni dekletu rahlo približal in povprašal po njenih razmerah.

Zamahnil je z roko spremljevalcu v znamenje, da naj zaostane, na kar se je zaglobil v premišljevanje. »Izguba dragega očeta je boleča rana,« je razmišljal, »nekoliko jo pač težijo tudi še pokojnikova brezumna raziskovanja – prepovedano zlatarstvo, radi česar je bil pozvan na zagovor. Poziv je dvignil dokaj prahu med plemstvom kakor tudi med ljudstvom; trdi očitki so padali na obtoženca, toda smrt ga je odtegnila strogi preiskavi in zakoniti obsodbi.«

V takem premišljevanju in razmotrivanju je dospel Jelovčan na čelu svojega spremstva na Ostrožje, na knezov dvor. Brž se je odpravil h gospodarju, knezu Julijanu, ki je bil obenem deželni glavar. Ljubeznivi sprejem je pričal, da je vitez ljubljenec visokega poglavarja.

»Prišel si ob pravem času,« mu je prijateljsko segel v roko in odkazal prostor na divanu. »Važni razlogi govorijo za vojno; okrog nas mrgoli izdajalcev – takih, ki so navidezno naši, skrivaj pa delajo za sovražnike. Tem moramo priti do živega, to je bil namen tvojega potovanja.«

Vitezov molk je bil knezu neprijeten dokaz o neuspehih plemenitega odposlanca. Visoko čelo se mu je nabralo v debele gube; usta, ki so bila pripravljena izreči pohvalo, so se komaj premagala, da niso izrekla ostre graje. Ko se mu je ohladila nejevolja, je mirno nadaljeval: »Nocoj sem imel pomenljive sanje; ako bi bil vraževeren, bi jih lahko preroško razlagal. Sanjalo se mi je, da sem bil na lovu; zalezoval sem lisico, ki se je skrivala med dračje in grmovje. Končno se je zatekla pod moj plašč, obešen na grm, kjer se je zarila v listje.«

»Že zopet lisica.« Vitez se je spomnil pripovedovanja svojega spremljevalca, rekel pa ni ničesar, dokler ga ni knez pozval, naj pokaže svojo bistroumnost.

»Lisica pomeni zvitega sovražnika, knežja milost,« je razlagal vitez Jelovčan. »Prekanjenec uide največi pozornosti in ga navadno zasačimo, ko je prepozno. Vohun, ki ga iščemo, je tista lisica; kdo ve, ali se ne skriva v zidovju vaše trdnjave.«

»Modro si se odrezal; vendar pa je pri meni kaj takega nemogoče. Predobro poznam svoje ljudi in pri nikomur ne najdem sence izdajalstva. Kaj pa, ali si se spotoma oglasil na Orlovju?«

»Tako mi je bilo naročeno, vaša milost.«

»Ali si videl mlado graščakinjo, lepo Gizelo?«

»Govorila sva nekaj časa.«

»Ali je resnica, kar pripovedujejo o njeni krasoti?«

»Lepa je kot pomladno jutro.«

»Očetova smrt jo je gotovo zelo potrla,« je knez sočutno omenil.

»Pravili so mi, da je omedlela ter se dolgo ni zavedla.«

»Uboga mladenka! Povabil jo bom na Ostrožje ter ji priskrbel razvedrilo, odposlal bom nekaj plemičev, ki naj jo kratkočasijo na samotni poti. Bodi jim voditelj!«

Vitez se je zahvalil za prijetno naročilo, pri čemer ga je oblila rdečica, katero je skrival pred visokim gospodom. Globoko se mu je priklonil in odpravil k počitku. Zaspal je v mislih na zalo mladenko, ki so se spremenile v mučne sanje. Videl jo je v nevanosti; nekdo jo je neprestano zalezoval, skrival pa mu je obraz, da ga ni mogel poznati. Prebudil se je in hotel zasesti konja, da ji pojezdi na pomoč; nastale pa so nenadne ovire, tako da se niti drugo jutro ni odpravil na potovanje.

Ko so se njegove misli sprehajale po Orlovju, se mu je oko naslajalo na ljubkem darilu – belem golobčku, ki ga je kot dragocen spominek hranil na svojo oboževanko. Prav nič ni slutil pomena drobne živalce za bližnjo bodočnost.

10.

Dolgo časa je medlela nesrečna mladenka v obupni žalosti po usodnem sestanku z očetom in z njegovim sleparskim zaveznikom. Kot nezavestna se je vrgla na posteljo, kmalu pa se je pričela zvijati v silni bolesti. »Oče me je zavrgel,« je zaplakala, »obdržal pa je tujca, ki ga zavratno pogublja.« Potok solz se ji je udrl po teh besedah po bledem licu.

Pomirila jo je svetloba polne lune, ki je priplavala na obzorje. Dvignila se je s postelje in sedla k odprtemu oknu. Daleč tam na vzhodu se je v sanjavi mesečini črnilo gorovje, za katerim je stalo Ostrožje, knežji grad. Spomnila se je odličnega odposlanca, viteza Jelovčana, ki jo je prijateljsko opozoril na izdajalske ogleduhe. Obšlo jo je kesanje, zakaj mu ni odkrila svoje tuge in izročila izdajalca. Tako bi bila rešila sebe, očeta in domovino.

Misel na prijaznega gospoda jo je napolnila z mehkimi občutki. Globoko v njenem spominu je živela njegova slika, polna prikupljivosti in tolažbe. Vedno glasnejše je bilo njeno prepričanje, da bi edinole ta plemeniti mladenič mogel ozdraviti bolne grajske razmere, saj je ljubljenec vladajočega kneza in kot tak ima prvo besedo na njegovem dvoru.

»Zakaj mu nisem vsega razodela?« si je očitala v pekočem kesanju. »Brez skrbi bi mu bila lahko zaupala tajnosti grajskega stolpa, očetove zmote in kovarstvo vsiljivega Indijca. Nikdar bi ne bil izdal moje izpovedbe, pa tudi očetu bi bil prizanesel radi mene.«

Obupno je skrčila pest in začutila, da jo je nekaj zabolelo. Vtisnil jo je prstan umorjenega tujca, ki ji ga je pred smrtjo nataknil na roko. Čarobno se je lesketal v močnem svitu lune; čim bolj ga je opazovala, tem manjše je bilo njeno razburjenje zaradi očetovega ravnanja. Nenadoma jo je objela nekdanja veselost, skrbi so se odstranile in močen žarek upanja je posvetil iz daljave v njeno dušo.

»Ali je pričaral prstan čudežno spremembo?« se je vprašala in zavila roko v belo krilo. Komaj pa je odmaknila prstan, že se jo je lotila prejšnja pobitost in bojazen.

Vsa presenečena je snela prstan ter ga je radovedno ogledovala. Videla je, da je nenadoma otemnel, čim je zdrknil s prsta, na prstu pa je žarel svetel odtis, ki jo je pekel kot razbeljeno železo. Brž ga je zopet nataknila na sredinec, raz katerega je bliskoma izginil občutek opekline, prstan pa se je ponovno zasvetil.

Obšla jo je neka prijetna utrujenost, naslonila se je ter je sladko zadremala. V spanju se je zganila, čuteča, da je nekdo položil roko na njeno ramo. Odprla je oči in zagledala ogabnega tujca, ki ji je stal za hrbtom.

»Kaj delaš tukaj ob tej pozni uri?« jo je presenetila njegova prisotnost. »Kako si prišel semkaj skoz zaprta vrata?«

»Ne delajte se nevedni,« ji je pokazal na skriven vhod v kotu za zagrinjalom. »Od tukaj drži hodnik v stolp, v očetovo skrivališče.«

»Kako si ga izvohal?« je strmela razočarana.

»Tako kakor tajnosti grajskega stolpa,« je porogljivo odgovoril. »Razkril sem tudi vaše misli – kesanje, da me niste izdali vitezu, ki se zanima za ogleduhe. No, ali nisem pogodil?«

»Kdo te je pooblastil za taka vprašanja? Neolikano je vstopiti brez dovoljenja v tujo sobo.«

»Prišel sem radi važnega opravila; v nevarnosti je moje in vaše življenje, ako se mi ponesrečijo načrti. Udajte se usodi, če hočete, da vas bo ščitilo moje varstvo, sicer ste izgubljeni.«

»Tvoje predrznosti se ne bojim,« je kriknila in pogledala nesramnega vsiljivca. »Tako nastopanje dokazuje, da si navaden slepar, vohun in izdajalec. Tvoja zvijačnost je omamila očeta, ne misli pa, da si neskončen v svoji zapeljivosti. Že jutri bo razgaljena tvoja čudodelnost in raztrgana mreža podlega spletkarstva po mojem pokornem osebju.«

S hlinjeno krotkostjo si je Hasan prekrižal roke na prsih ter je zasmehljivo motril razjarjeno mladenko. »Revica,« je izrekel z namišljenim pomilovanjem, »vaše gospodstvo na Orlovju je doigrano ...«

»Kaj?« se je zavzela nad njegovo zadnjo besedo, prepričevalno izgovorjeno.

»Rekel sem, da niste več gospodovalka v tej graščini ... Pravkar je dobila novega gospodarja ...«

»Kakšnega gospodarja?« je mrliško obledela.

»Jaz sem zasedel vaš gospodarski stolec.«

»Lažeš, nesramnik! Moje služabništvo mi je zvesto in ne bo nikdar kaj takega dopustilo.«

»Vaše osebje je trdno na moji strani. Le pokličite služabnice in boste prepričani, da se ne bodo več odzvale. Zapovejte služabnikom in beričem, naj vam pokažejo nekdanjo poslušnost; pokažite se pred najzvestejšega podložnika in čutili boste vrednost svojega povelja.«

»Pomagajte!« Mladenka je kriknila in planila k vratom, ki pa so bila zaklenjena od zunaj in jih ni mogla odpreti. Obupno je begala po sobi med tihim zmagoslavjem svojega mučitelja, kar je povečevalo njeno bolečino.

»Po kakšni pravici si me razlastil in stopil na moje mesto?« je omagala v silnem ihtenju.

»Po pravici moči, povračila in maščevanja,« je oblastno poudaril. »Rojen sem pod čudovito zvezdo, vsako moje početje je ovenčano z zmago. Ne motim vas brez nujnega posla v nočni tišini: poslan sem po vašem očetu, prihajam pa tudi iz lastnega nagiba.«

»Kakšno je očetovo poročilo? Ali se je vendarle iztreznil?«

»Opominja te, da se podvrzi njegovi volji, sicer te bo zavrgel.«

»Prazna izmišljotina; ne misli, da ti verjamem!«

»Kakor hočete,« se je posmehnil. »Od zdaj ste v mojem oblastvu ter se boste meni pokorili. Omehčati hočem vašo trmo in podjarmiti voljo, v vašem srcu ne sme biti najmanjše odpornosti proti mojim ukrepom.«

»Molči!« je zapovedovalno dvignila roko. »Ako si preslepil ubogega očeta in naščuval neuko osebje k uporu – mojega razuma ne boš nikdar omamil. Lahko mi omajaš telesne moči, a duša bo ostala čvrsta, nepremagljiva.«

»Vaše besede nimajo pravega pomena. Kadar je uničeno telo, mora kloniti tudi najmočnejša duša.«

»Ne potrebujem tvojega modrovanja; ako ne veš povedati drugega, lahko odideš.«

»Prišel sem, da vas omečim, ker ne maram vaše pogube.«

»Moji sklepi so nespremenljivi.«

»Pomislite, da je v mojih rokah vaša usoda.«

»Ljubša mi je smrt kakor tako življenje ...«

»Pa se boste še kesali.« – Vsiljivec se je ugriznil v ustnico; odšel je proti tajnemu izhodu in izginil za dragoceno zagrinjalo.

Izza sinje planine se je nasmehnila prva jutranja zarja. Grajsko dvorišče se je pričelo oživljati; leno so prihajali hlapci s slamnatih ležišč, zbirajoč se na klopi pod lipo, kjer so čakali oskrbnika, da jim bo odkazal delo.

Gizela je stopila k oknu, po kratkem opazovanju je poklicala vratarja, ki je hodil zamišljen po dvorišču. Pogledal je kvišku in nejevoljno zamrmral, na kar je šel odpirat železna vrata. Pozvala je delavce in hlapce, a nihče se ni zmenil za njeno klicanje, celo njena zvesta služabnica se ji ni oglasila.

Vsa obupana se je opotekla in sesedla v naslanjač. »Torej sem res jetnica,« je vzdihovala in vila roke. »Nihče me več ne posluša in ne priznava mojega oblastva.«

Spomnila se je tajnega izhoda in nekaj ji je reklo, naj vnovič pohiti do očeta ter se mu predstavi kot jetnica. Povedati mu mora, da je na Orlovju zagospodoval pritepenec, morda ga vzdrami vsaj ta udarec, to kruto ponižanje. V meglenem upanju je dvignila zagrinjalo in zbežala po skrivnem hodniku.

11.

Maščevalni Indijec je dospel po tajni poti na grajsko dvorišče pred majhne sobe za osebje. Mudilo se mu je na začeto delo, zakaj nekateri služabniki so še vedno omahovali in jih je bilo treba utrditi. Prvi med temi je bil oskrbnik Drobež, strog izvajalec ukazov svoje predstojnice. Dolgo se je protivil prigovarjanju namišljenega zdravnika in šele, ko je nasilnik nastopil z grožnjami, tedaj se je prestrašil in začel omahovati. Težko se je naposled sprijaznil z mislijo, da bi se izneveril svojemu gospodarju, zato se je hotel izmazati iz zaduhlega ozračja.

»Nikamor mi ne pojdeš,« mu je tujec oblastno prepovedal. »Tvoja službena dolžnost je, da me poslušaš.«

»Zakaj?« je strmel oskrbnik, ves zbegan in preplašen.

»Kakor veš, nisem prišel na Orlovje svojevoljno, marveč sem bil poklican ...«

»Pozvali smo te kot zdravnika ...«

»Milostivo sem otel gotove smrti.«

»Zares si zaslužil plačilo; boš pa tudi obilno poplačan.«

»Saj me ne razumeš. Milostiva je sicer nekoliko okrevala, ni pa še popolnoma zdrava ter se ji bolezen vsak čas lahko povrne. Zato potrebuje modre oskrbe in vestnega varstva.«

»Potrudi se, da bo čimprej ozdravela, zakaj veliko bo plačilo.«

»Briga me plačilo, vse kaj važnejšega imam na srcu.« – Važno ga je potresel za rokav ter mu je pošepnil: »Ali še ne veš, da je duševna bolezen hujša od telesne bolezni?«

»Pešanje razuma, kajneda?« se je Drobež spomnil prizora pod vešali, kjer je bila njena blaznost zdravniško ugotovljena.

»Vsa znamenja potrjujejo njeno bolezen, smili se mi, sirota.«

»Ali res ni zdravila? Kje je tvoja zdravilska znanost?«

»Žal, da mora taka bolezen priti do viška, na kar bo polagoma pojemala. Vsak čas se ji bo popolnoma zmešalo: najprej bo začela nejasno govoriti, nato bo zdivjala in hotela ubežati.«

»Kam?« se je plašil oskrbnik. »To moramo preprečiti.«

»Prav to skrb sem ti hotel naložiti. Izbral sem te za njenega varuha, ker cenim tvojo zanesljivost in zvestobo. Morda jo bo prijelo že danes, zato ne odlašaj s svojim varstvom, čuvaj jo dotlej, dokler bodo trajali napadi.«

»Koliko časa jo bo držalo?«

»Nekaj dni, lahko pa tudi poteče teden do popolnega ozdravljenja.«

»Težko delo si mi naložil,« je tarnal oskrbnik. »Ali bi ne bilo bolje poslati v samostan po izurjene strežnice?«

»Prav to bi ji utegnilo škodovati,« mu je zabranil. »Bodi torej na mestu, kamor sem te postavil; pomni, da si odgovoren za njeno življenje.«

»Velika odgovornost, modri znanec!«

»Obenem pa moraš skrbeti za red in pokorščino grajskega osebja. Jamčiti mi moraš za popolno varstvo.«

»Nič se ne sme zgoditi tukaj brez mojega dovoljenja. Daleč okrog je znano, da pelje skoz mojo sobo pot v podzemeljsko ječo.«

»Prav, da se zavedaš svojega oblastva. Povzpel se boš še na višjo stopnjo, ako me boš poslušal.«

»Vse sem pripravljen storiti, ako mi je zagotovljeno napredovanje.«

»Postavil te bom za gospodarja vse graščine, čim bodo razmere urejene. Zato pa moraš takoj razglasiti do slednjega moža, da je graščakinja zblaznela; reci, da potrebuje skrbnega varstva, ker je nevarno, da si vzame življenje. Medtem ji bom pripravil zdravila, zakaj potrudil se bom, da jo temeljito ozdravim.«

Oskrbnik mu je segel v roko v potrdilo, da se bo ravnal po njegovem naročilu. Ves se je upognil njegovi volji – slepo orodje prekanjenega sleparja.

»Poglavitno je, da ostane Gizela sama, zato preprečite vsak dohod do njene sobe,« mu je preudarno zabičal. »Pazite, da ne bo sprejemala obiskov, glejte, da ne pride s kom v dotiko. Tako se bo sčasoma privadila samoti, kar ji bo pomirilo živce in odpravilo razburjenje, ako bi se slučajno razvnela.«

Verno je kimal Drobež navidez skrbnemu naročilu, v katerem ni videl maščevalne zlobnosti, pokrite s sleparsko skrbljivostjo in z namišljenim sočutjem do bolnice. Poslovil se je s hinavsko prijaznostjo in odšel zmagoslavno v grajski stolp; visoko ga je dvigal ponos moči in prevara zvijače, pod katero mu je tlela tiha nejevolja na šibko mladenko, katere ni mogel zajeti v svoje mreže.

Spomnil se je graščakove prošnje, naj ji pripravi »kapljice spoznanja«, ki ohladijo vsako mržnjo in spremenijo sovraštvo v ljubezen. »Ha, to bo zdravilo!« se je zlobno nasmehnil. »Baron pač ne sluti, kakšen bo učinek. Močno mora biti to zdravilno sredstvo in skrivaj ga mora zaužiti, da bo uspešneje delovalo.«

Zopet ga je prevzelo prejšnje zmagoslavje, čutil se je mogočnega v svojih sklepih in nedosežnega v modrosti kakor še nikoli poprej. In njegova mogočnost bo prikipela do vrhunca, čim se bo sprijateljil z nasprotnico po učinku čudodelnega sredstva. Drobež ji ga bo primešal v jed po njegovem navodilu.

Rahlo je odprl okence in lovil ženske glasove, prihajajoče iz graščine. »Jetnica kliče služabnice,« si je domislil, »po imenu jih poziva in zahteva pokorščino. Hu, kako jim preti, toda nihče se ji ne odzove. Hvala ti, Drobež, dobro si izvršil svoje delo!«

Glasovi so utihnili – znamenje, da je baronica onemogla nad bridko resnico, katero je nedavno hladno zavrnila. »Zdaj bo hitela k očetu po skrivnem hodniku, toda vrata v njegovo skrivališče se ji ne bodo več odprla, tako sem mu zapovedal. Samo, ako bodo delovale »kapljice ljubezni«, tedaj mu jo bom predstavil ter se pobahal z novim čudežem svoje bistroumnosti.«

Zasukal se je proti omari, kjer je hranil vrečico s čudodelnimi praški in stekleničice z dišečo tekočino. Preden jih je odprl, se je čez usta in nos zavezal z robcem, samo oči je pustil odkrite, zakaj vso pozornost je zahtevalo pripravljanje sredstva s strupeno vsebino.

Iz praška, kateremu je prilil nekaj svetle tekočine, je nastalo belo testo, ki se je po urnem gnetenju pretvorilo v trdo kroglico, jagodove oblike in velikosti. Kapljica rumenkaste tekočine jo je napravila prozorno kot steklo, zavil jo je v papir ter se odpravil na dvorišče.

Že od daleč je zagledal oskrbnika, ki je mahal z rokami ter mu hitel naproti. »Pozdravljen, preroški prijatelj!« mu je zaklical. »Čast in slava tvoji vedi!«

»Govori, kaj se je zgodilo!« je maščevalec navidezno ostrmel.

»Milostiva je zblaznela,« je prisopihal. »Prav tako se obnaša, kakor si napovedal.«

»Ali res? Pa tako hitro.«

»Pravkar je stala ob oknu v svoji sobi, kjer se je zvijala v divjem kriku. Bal sem se, da bo skočila na dvorišče.«

»Pa je nisi nagovoril?«

»Nisem, tako si mi zapovedal.«

»Modro si ravnal. Tvoj odziv bi bil povečal njene muke in jaz bi te bil prepustil usodi.«

»Potuhnil sem se, kakor da jo nisem slišal ter sem se umaknil.«

»S tem si ji neizmerno koristil. Zdaj bo učinkovalo tudi zdravilo, pripravljeno za njeno bolezen.« – Dal mu je zavitek s kroglico in naročil, da jo mora bolnica nevede zaužiti stopljeno v mleku. Oskrbnik jo je shranil, zatrjujoč, da se bo ravnal po njegovih navodilih.

Razstala sta se z obljubo na zopetno snidenje; oskrbnik je odšel po opravkih, dočim se je Indijec skril za ogel, odkoder ga je spremil z bistrim pogledom, dokler mu ni izginil izpred oči. Njegova maščevalnost je razvijala nove načrte iz neizčrpne domišljije.

Naveličan grajske samote je zahrepenel po prijazni dolini, ki se je raztezala pod Orlovjem. Počakal je, da so se posli porazgubili po opravkih, na kar se je skozi stranska vrata izmuznil z dvorišča in odpravil navzdol v ravnino. Kmalu pod gradom je krenil z glavne poti na stezo, vijočo se med grmovjem; nalašč si je izbral to smer, da ga kdo ne zaloti. Na vznožju griča je stopil v zaraščen gozd, tu se je oddahnil ob potoku, žuborečem v ozki strugi med koreninami košatih jelk. Utrujen od neprestanega kovarstva je zadremal na zeleni mahovini.

Prebudilo ga je govorjenje in rezke stopinje po preperelem dračju. Planil je pokonci in doznal, da se je pričelo večeriti. Zaskrbele so ga razmere na Orlovju, ki so se med njegovo odsotnostjo lahko popolnoma spremenile. Brž se je moral vrniti po najkrajši poti, da popravi, kar je zamudil.

Skočil je čez potok in hitel proti vznožju griča; v mraku pa je zgrešil pravo smer: namesto na belo grajsko cesto je dospel na planoto, kjer so se križale tri vozne poti, držeče po gozdu ob parobju griča. Križpotov se je takrat ljudstvo izogibalo zaradi strahov, ki so se pojavljali tamkaj ne le ponoči, ampak tudi pri belem dnevu. Ta je videl pošasti, drugi človeka brez glave, tretji je slišal bolestno vzdihovanje. Vse to je zidalo temelje številnim pripovedkam, ki so nekdaj živele med preprostim ljudstvom.

Izvor teh strahovitih govoric moramo iskati tudi v dejstvu, da so nekdaj na križiščih pokopavali samomorilce, katerim so oblastva odrekala pravico do blagoslovljene zemlje. Kdor si je vzel življenje, tega so pokopali za kazen brez krste in cerkvenih obredov ob kakem razpotju drugim v svarilo. V grob so zasadili navaden kol, ki je spominjal mimoidoče na žalostni dogodek.

Tudi tukaj pod Orlovjem tesno ob križpoti je preraščalo trnje in divja trava gomilo, v kateri so trohneli telesni ostanki nesrečnega samomorilca. Tik groba je stal preperel stebriček – spomenik na samomor, izveden v gozdni samoti.

Indijec je vzdrhtel ob pogledu na preraščen kup prsti, v mislih je napravil dolg ovinek, sklep pa je opustil, ker mu je bil vsak trenutek predragocen. Dospevši do groba je hotel zamižati, toda oko mu je nehote obstalo na stebriču, kamor je bil pritrjen beli list, čigar beline se še ni dotaknil solnčni žarek. Siloma se je hotel pognati v beg, a noge so mu odrevenele, tako da se ni mogel ganiti z mesta. Čutil je, kako se mu dviguje roka proti papirju, nataknjenem na bodalo, ki je bilo zapičeno v trhli les. Razgrnil ga je in ostrmel. Na njem je zagledal svoje ime in žig tajnega sodišča: nemudoma je bil pozvan pred sodnike – poziv, katerega mora poslušati, sicer ga bo zadela smrtna kazen.

Nepremično je motril usodni list z rdečo pisavo, znak krvave obsodbe, ako bi se ne hotel pokoriti opozorilu. Vedel pa je, da je prazen vsak upor proti temu oblastvu, kateremu načelujejo kralji in cesarji s svojimi strogimi zakoni. Kdor je bil obtožen in pozvan na zagovor, tega ni moglo rešiti nobeno varstvo, noben zagovornik. Taka sodišča so imela tajne služabnike, ki so s krinko na obrazu dostavljali obtožencem uradne pozive. Ako ni bilo znano njegovo bivališče, tedaj so poziv položili nekam v bližino, kjer so slutili njegovo navzočnost, najraje na kako razpotje, koder je hodilo več ljudi. Kadar se povabljenec ni odzval, je bila njegova krivda potrjena brez zaslišanja in izrečena obsodba: prognanstvo ali smrtna kazen. Vsak član tajnega sodišča je imel pravico izvesti odmerjeno kazen, niti brat ni smel prizanesti bratu ter mu pomagati k begu, vsako takšno dejanje je bilo ostro kaznovano.

Take in enake grozovitosti tajnega sodišča so stale Hasanu pred očmi, ko je čital svoje ime na usodnem vabilu. Domislil si je, da bi se nazadnje morda le mogel rešiti z begom, obenem pa se je zavedel, da ne more bežati, ako se hoče maščevati po osnovanem načrtu. Uničiti mora krivičnega barona in njegovo edinko, na kar bi bil šele pripravljen prijeti za bodalo ter se končati na grobu neznanega samomorilca.

Prijeten večerni hlad ga je vzdramil iz temnega obupa, zavil se je v haljo in odšel proti gradu. Zopet se je splazil na dvorišče, kjer pa ni opazil nikake izpremembe. Brž je poiskal oskrbnika, ki mu je vnovič potrdil svojo pokorščino, na kar mu je na dolgo in široko razlagal o bolezni mlade graščakinje, ki ga je ves dan klicala na pomoč. Žugala mu je s kaznijo in obljubljala plačilo, on pa je stal kot skala ter se ni dal pregovoriti.

Verno pripovedovanje je upihalo prekanjencu iskre novega upanja v močno žerjavico po prestani grozi. »Nič še ni zamujeno,« se je tolažil na poti v stolp, »samo zasukati se moram in kovati razbeljeno železo.«

Široko je odprl vrata baronove sobe, kar je presenetilo zamišljenega samotarja, sklonjenega nad debelo knjigo. »Ali se je kaj pripetilo?« se je zvil v klobčič. »Ne vznemirjaj me s takim ropotom.«

»Pozabil sem na dogovorjeni sestanek, zato sem hitel, da bi ga ne zamudil.«

»Torej ni nobene nevarnosti,« mu je odleglo. »Bal sem se, da jih prihaja cela truma, ki me hočejo odvesti ...«

Premišljeno je gledal Indijec preplašenega starca, zvijačnost in resnoba sta se menjavali v njegovem pogledu. Skrivaj se je radoval nad osuplostjo in nad strahom bojazljivca, ki ga je venomer priganjal, naj mu ne prikriva grozne usode.

»Nevarnost se bliža,« je priznal čez nekaj časa in je zopet umolknil. »Naletel sem na nove ovire ...«

»Odkod ta izprememba?« je prebledel baron zaradi pobitosti svojega zaveznika. »Ali ne moreš nič ukreniti?«

»Proti zalezovanju tajnega sodišča ni ukrepov, plemeniti zaveznik.«

»Skrivnostno vabilo?« se je stresel in omahnil na mizo. »Kje je skrivnostno vabilo?«

Strah pred tajnim sodiščem je tujca prijetno iznenadil. Videl je, kako je baronu zastala beseda in kako ga je davil črni obup. To se ni zgodilo brez tehtnega vzroka – baronova vest mora biti obremenjena še z drugimi krivičnimi dejanji, v katera mora posvetiti.

»Poziv je nabit na vidnem mestu,« je dahnil Hasan. »Obvestil sem te, da boš pripravljen ...«

»Torej so me iztaknili,« je povesil glavo. »Mislil sem, da je pozabljeno, pa so me dohiteli uprav na poti v boljšo bodočnost. Strašno presenečenje!«

»Tajno sodišče ne pozna pozabljivosti in nikomur ne prizanese. Njegovo bistro oko prodre v najbolj tajno skrivališče.«

»Poznam njegovo čuječnost, kateri se ne more nihče umakniti.« – Ves se je stresel ob priznanju, katero je nehote izgovoril.

Hasan je naježil obrvi, strmeč nad baronom, ki se je zvijal v silni grozi. »Kaj je zakrivil okrutnik, da trepeta pred izmišljenim vabilom? Kakšno tajno zločinstvo ima še na vesti?« – Ginjen se je zahvalil usodi za srečno naključje, ki ga bo obogatilo z novim razkritjem.

»Težko je zagrniti pregreho, da bi se ne maščevala ob svojem času,« je rekel baronu. »Vem, da so bridki občutki, kadar vpije pravica po zadoščenju.«

»Oh!« je vzdihnil Otmar ter se je naslonil na mizo.

»Vidiš, da sem uganil. Strašna mora biti krivica, ki te pozivlje pred tajno sodišče.«

»Ne morem pomagati,« je potrdil s slabotnim glasom, na kar je osrčen dostavil: »Ampak nisem še izgubljen, ker imam zaveznika, polnega nadnaravne moči in nedosegljive modrosti. Stori me nevidnega pred odposlancem tajnega sodišča, zavij me v meglo kot poletno solnce, ogrni me s plaščem čudodelstva.« – Zaupno se je vrgel predenj na kolena ter mu je poljubil haljo.

»Nehaj, hinavec!« mu je prepovedal poljubovanje. »Ne dotikaj se mojega oblačila!«

»Pomagaj, mogočni zaveznik! Velika je moja želja po življenju, mučen je strah pred smrtjo, trdno je moje zaupanje ob tebi, moj prijatelj, varuh in zavetnik. Rotim te pri tvoji veri, pri slavi tvoje domovine in pri tvoji modrosti, odtegni me pogubi!«

»Zaupaj, spokornik,« ga je potolažil. »Ne pričakuj pa rešitve v prazni domišljiji, išči jo v čudodelstvu, katerim si se uslužil.«

»Bogastvo, srebro, zlatnina!« je jeknil in plosknil z rokama. »Pokaži mi čudodelno tvarino, ki me bo pozlatila in postavila nad oblake.«

»Samo po skrivnostnem izdelovanju zlata je mogoča tvoja rešitev. Tukaj je skrita tista čarodejna moč, ki vse omami in premaga, tudi tajno sodišče se ji ne more upirati.«

»Povedi me v to skrivnostno svetišče, moj zaveznik. Omagal sem na potu, poglej, kako sem izmučen od prestanega napora. Noč in dan sem bil pri delu, vid mi je opešal in spomin me je zapustil, vse moje misli so ostale na površju in se nočejo poglobiti. Ti imaš pa sredstva, s katerimi lahko čaraš in čudeže delaš, kadar je potrebno in koristno.«

»Kar znam jaz, boš delal tudi ti po mojem navodilu,« mu je zatrdil in pomagal na noge. »Seznanil te bom s pripomočki, ki bodo vse tvoje misli in želje izpreminjali v zrela dejanja.«

»Kolikokrat si mi jih že obljubil,« je baron narahlo ugovarjal. »Zakaj vedno odlašaš, kot bi me imel za norca, ko je vendar vsak hip zame tako dragocen? Tajno sodišče ne bo več čakalo; jutri že lahko pridejo – zakrinkani odposlanci in vderejo v moje bivališče. Pred dnevi sem slišal opomin; takrat bi bil še lahko pobegnil, a danes je prepozno, ker so preganjalci že pred vrati. Tako daleč me je privedlo tvoje odlašanje.«

»Kar sem obljubil, bom izpolnil; dam ti častno zatrdilo.«

»Seveda boš izpolnil – takrat, ko me bo krvnik že zamajal. Kaj mi bodo koristile tvoje obljube, kadar bo zapečatena moja usoda!«

Romar se je delal, kakor da ga je užalilo baronovo nezaupanje. »Sam si gospodar svoje usode,« je zavrnil njegove očitke. »Na tebi je, kakšna bo tvoja bodočnost.«

»Pa tudi na tebi, mogočni zaveznik. Uvedi me v tajnosti čarodejnega zlatarstva, preden me doseže roka pravice.«

»Preden bo solnce vdrugič zatonilo, te povedem do smotra v obljubljeno deželo.«

»Čemu vendar odlašaš, kar bi bil lahko izpolnil takoj ob prvem sestanku.«

»Zato, ker nisi ustregel vsem pogojem. Ali se jih več ne spominjaš?«

»Obljubil sem ti pokorščino in zvestobo, za katero nisem zahteval drugega, kakor da ne škoduješ moji edinki zavoljo razkritega zločina.«

»Hm,« je čarodelec pokašljal v navidezni zadregi. »Ampak brez nje ne bova nič dosegla, tega ti menda še nisem povedal.«

»Rekel si, da me popelješ samega do kamna modrosti. Zdaj se mi umikaš ...«

»Saj bi te popeljal, toda tedni in meseci bodo minuli, preden prideva do zaklada. S sodelovanjem Gizele pa bi prehitela ovinke še pred solnčnim zatonom.«

Baron je ljubil Gizelo, čeprav ni maral njenih opominov. Vsi njegovi občutki so bili izliti v eno samo željo po skrivnostnem bogastvu, vendar se jo je bal potegniti v vrtinec svoje hudobije. Indijca je jezilo njegovo pomišljanje, ki je zavlačevalo začrtano maščevanje. »Poslušaj!« ga je opozoril in navidezno vztrepetal. »Ali si slišal?«

»Sove ječijo v podstrešju,« je plašno odvrnil.

»Nikar se ne varaj,« se je pomenljivo vzravnal. »Ali veš, kaj si slišal?«

»Vabilo tajnega sodišča ...? So že tukaj – poslušaj rožljanje verig! – vrata so zaškripala – po stopnicah odmevajo koraki – iščejo me – reši me, prijatelj!« – Bolestno je vzdihnil zločinec pred črnimi slutnjami ter si je obrisal znojno čelo.

»Ali se hočeš rešiti? Zadnjič ti stavim to vprašanje.«

»Gizela me ne more oteti,« je dvomil o zaveznikovem predlogu. »Odkod naj mi prinese rešitev – slabotna ženska?«

»Tega ti ne izdam, dokler mi ne potrdiš, da soglašaš z mojim sklepom. Hiti, ako hočeš uiti, zdajzdaj te bo dosegla roka pravice. Pomoč pa je na poti in čaka, ali jo boš sprejel, ali odklonil. Požuri se, prijatelj, zakaj jaz te moram zapustiti; ako me najdejo tukaj, bova delila usodo.«

Baron je trepetal kakor list na drevesu ob viharju. »Kaj mi je storiti?« so mu šklepetali zobje. »Pogubno je za dekleta, ako ga zapletem v svoje mreže.«

»Okleni se smrti ali življenja – pot do skrivnosti čarodejnega zlatarstva pelje po krvi tvoje hčere ...«

»Grozovitež!« so se mu zašibila kolena. »Ne sili očeta k umoru lastnega otroka. Ali naj koljem ali ubijam? Sit sem krvi in morilstva.«

»Ali je bolje, ako otrok hrepeni po očetovi smrti? Ti se skrivaš v temo vlažnega zidovja, tvoja nehvaležna hči pa te izdaja in odkriva tvoje bivališče.«

»Ako se bo pregrešila z izdajstvom, jo bom razdedinil in poslal v prognanstvo.«

»Izročila te je tajnemu sodišču ...«

»Potem naj umrje kot zločinka. Za tako pregreho ni usmiljenja, ampak kazen.«

»Ovadila te je sodnikom ter jim pokazala bivališče, kjer te bodo zdajzdaj poiskali.«

»Kje je izdajalka?« je ko obseden skočil k vratom. »Jezik ji bom iztrgal in oči izkopal v spomin na njeno hudobijo. Ves izliv moje jeze naj zagrne njeno življenje.«

Hasan ga je prijel za roko, siloma ga je moral zadržati, da mu ni ušel po stopnicah v hčerino stanovanje. »Miruj, Gizela je na varnem,« mu je hladil togoto. »Odredil sem, da so jo zaprli v sobo ter jo zastražili.«

»Izpusti me,« se mu je hotel iztrgati, »sam jo moram kaznovati. Najprej njo in potem bom umoril sebe, vsega naj bo konec, če je tako usojeno. Pusti me, sicer se bom izpozabil, česar bi se kesal na onem svetu.«

»Ali se hočeš res pogrezniti v pogubo?«

»Saj sem že izgubljen. Daj, da se maščujem nad otrokom, dokler ni prepozno ...«

»Povedal sem ti, kje je rešitev. Z zlatom se boš lahko odkupil, ako žrtvuješ življenje svoje edinke.«

Otmar je omahnil na stol kakor premagana zver, ki čaka, da jo denejo v okove. »Kaj naj storim?« mu je grgralo v grlu. »Svetuj mi, mogočni zaveznik.«

»Samo poslušaj me in stori, kar ti bom zapovedal. Vajen sem maščevanja in vem, kako ga je treba izpeljati.«

Baron se je navidezno pomiril, vendar so se mu še vedno krčile roke – dokaz, da še ni prejel popolnega zadoščenja. To je opazil Indijec ter mu je zabičil: »Svarim te, plemeniti prijatelj, premagaj svojo maščevalnost, zakaj samo po mojih navodilih boš prišel do smotra.«

»Saj sem ti vdan – z dušo in s telesom te poslušam – prepuščam ti svojo voljo, svoj razum in mišljenje.«

»Poslušaj, kaj ti bom povedal: ako je Gizela zakrivila izdajstvo, naj izgubi življenje; prvič zasluži tako zločinstvo najostrejšo kazen, drugič pa tudi veda, katero iščeš, kliče po njeni smrti. Odkril sem čarodejno sredstvo, ki bo vse pozlatilo in prečaralo v zlatnino. Treba mu je še tvarine za pospešitev in ojačenje delovanja – tri kapljice krvi iz srca tvojega edinega otroka in čarodejna snov bo popolna. Pomisli, samo tri majhne kapljice za vso srečo, čast in bogastvo!«

Orlovčanu je vztrepetalo staro telo kakor bilka v viharju; dolgo je stikal za čudežno spojino in zdaj jo je našel v krvi svoje edinke. Zagledal je pred sabo ogromne kupe zlata, toda za vsakim je ždela smrt, čije okostje se je iztegovalo za nedolžnim plenom.

Zapeljivec je poznal njegovo omahljivost ter mu je priskočil na pomoč. Peljal ga je k linici ter mu pokazal zvezdo na jasnem nebu. »Ali jo vidiš?« ga je omamljal. »Sreča, čast in bogastvo je zapisano v njenem čarobnem migljanju.«

»Kaj pa umor?« je počasi izgovoril.

»Umor je temelj, na katerega boš zidal.«

»Hitiva, da ne bo prepozno. Bodiva oprezna.«

»Edina ovira bi bila – tvoja nestanovitnost ...«

»Ne razumem te, moj zaveznik.«

»Bojim se, da ne boš vztrajal na pravi poti ... Videl boš njeno nežno obličje in slišal milo prošnjo za prizanešenje; vse to te bo ganilo, da ji boš odpustil in pozabil.

»Nikoli, prijatelj! Rajši se vržem iz stolpa v prepad, kot da bi ji izkazal najmanjšo milost. Izdajalska hči je oskrunila moje ime, zato naj pogine, moje srce je okamenelo spričo tolike hudobije.«

»Moška beseda. Prisezi! Kje imaš desnico?«

Baron mu je podal desnico, in Hasan jo je stisnil, da je glasno zastokal. Takrat sta skozi odprto okno začula rahel pok, na kar je sinila močna svetloba in ugasnila z isto brzino, kot je nastala.

»Zvezda se je utrnila,« se je zganil vraževerni Orlovčan.

»Nebo se je odprlo v potrdilo tvoje prisege. Tako se nama bo še bleščalo zlato; česar se boš dotaknil, vse se bo pozlatilo.«

Otmar še ni poznal te naravne prikazni, zato je verjel izmišljenemu razlaganju kakor božji besedi. Obrisal si je orošeno čelo in vprašal trepetajoče: »Koliko je ura, modri zaupnik?«

Hasan je vtaknil glavo skoz linico in odgovoril: »Polnoči bo čez pol ure, kmalu bo postalo jasno, kar je zavito v temo. Poglej, kako se izpreminja tvarina v pripravljenih steklenicah.« – Skrivaj je vsul iz zavitka barvani prašek v odprto steklenico, ki je stala za njegovim hrbtom. Nato se je zasukal proti vratom.

»Ne odhajaj v odločilnem trenutku,« ga je ustavil zaslepljenec. »Kam si se namenil?«

»Gizelo bom pripravil,« se mu je izvil iz rok. »Ti pa tukaj ostani, pripravi posodice in tekočino, vse naj bo urejeno, kadar se bom povrnil.«

»Kdaj naj te pričakujem?«

»Kake pol ure pred solnčnim vzhodom,« mu je odvrnil in odšel iz sobe. Namesto k Gizeli po tajnem hodniku, se je vzpel po stopnicah na vrh stolpa, kjer se je spustil na kamnato klop in pazljivo poslušal. »Svetlikanje orožja se ponoči laže zapazi,« je modroval, »tudi stopinje, glasovi in peketanje kopit udari človeku močneje na uho v nočni tišini.«

Ob pogledu v dolino ga je spreletela groza, kakršne še ni občutil v svojem življenju. Videl je v duhu na razpotju stebriček – spomenik ob gomili neznanega samomorilca, ki je posegel v pravico narave s tem, da si je končal življenje. V trhli les je neznana roka zasadila meč, opomin, naj uide preteči kazni. »Ne pojdem, dokler ne izvedem načrtov,« je zamahnil z roko. »Skrbno sem se pripravil. Jutranje solnce mora posijati na prizorišče, kakršnega še ni videlo oko nesrečnega Zemljana.«

Po kratkem neuspešnem opazovanju je odšel navzdol po stopnicah in zavil po skritem hodniku pred sobo plemenite jetnice. Obstal je za zastorom in slišal smrčanje – dokaz, da je zaspala po težkih mukah. »Kroglice so delovale,« se je vzradostil. »A zbuditi jo moram in pripraviti na smrt po lastnem očetu.«

Potihoma je lezel po prstih izza zagrinjala k postelji, kjer je tipal po odeji, pod katero je slutil svojo žrtev. Bila pa je prazna in v sobi je vladala tišina kakor da ni tukaj žive duše. Brž je napravil luč, da preišče sobo in dožene, kam se mu je umaknila. Pri iskanju je zapazil, da se Gizela ni dotaknila jedi, kateri je bilo pridejano njegovo zdravilo. Osumil je oskrbnika, sluteč, da jo je opozoril na zdravilno primes ter ji morebiti pomagal k pobegu. Vzel je svetiljko in obsvetil kote za omarami, zakaj, ni bilo izključeno, da se mu je prikrila za sobno opravo.

Kar se je zamajal zastor, ki je segal do tal pri oknu: prikazala se je Gizela z objokanim obrazom, kamor sta ji globoke poteze zarisala strah in bolečina. Kamen namesto srca je moral imeti človek, ki ga ni prevzelo sočutje do nežnega bitja, podobe poosebljenega trpljenja.

Indijec se je ustrašil, kakor da je zagledal prikazen; pričel je nekaj jecljati, a baronica ga je prehitela in spregovorila: »Pričakovala sem te, prav nič me nisi iznenadil.«

»Čudim se vašemu pričakovanju,« se je prisiljeno nasmehnil. »Ločila sva se v prepiru. Kdaj ste spremenili mišljenje?«

»Vedela sem, da prideš ponoči, ker se izogibaš svetlobi, zato sem te pričakovala, čim se je stemnilo ...«

»Modro ste ravnali. Dolžnost, ki me je povedla semkaj, mi je velela, da ne smem izostati.«

»Ampak hitro opravi, da bom rešena tvojega nadlegovanja.«

»Nič se še niste izpametovali. Opustite vendar krivo sumničenje in preženite prazno bojazen, ki vas odtujuje meni in vaši sreči. Prekličite, kar ste govorili.«

»Kesam se svoje popustljivosti, ker te nisem dala zapreti takoj, ko si se prvič pojavil. Sedaj bi ne bila jetnica v lastnem gradu.«

Vsiljivcu se je stemnilo lice, spustil se je v naslanjač in dejal: »Skleniva premirje, milostiva, prijateljsko se pogodiva.«

»Ni treba nikakega sklepanja in pogajanja. Vrni mi prostost in beži iz gradu, v katerega si prinesel toliko nesreče.«

»Tukaj vas ne morem poslušati. Lahko pa omejiva sestanke, ako stavite drugačne predloge.«

»Ne branim se nobenega bremena, samo da se umakneš iz graščine.«

»Kaj pa, če bi morali svojo prostost s smrtjo odkupiti?« Potihoma je izrekel te besede, tako da ga baronica ni popolnoma razumela.

»Ponovi, kar si rekel,« je neustrašeno zahtevala. »Morda sem preslišala.«

»O smrti sem govoril. Vaše življenje je v nevarnosti ...«

»Verjamem,« mu je srčno odgovorila. »Toda poslane jedi se nisem dotaknila, slutila sem, kaj si nameraval ...«

»Meni je prav, da je niste pokusili. Plašljivec ubije zavratno s strupom svojo žrtev, hraber morilec pa pomeri v srce in zadene ...«

»Hvala za odkritosrčnost.«

»Čakajte, še mi boste hvaležni, ampak za večjo dobroto. Povejte mi, Gizela, ali marate za prostost in za življenje?«

»Rada bi še živela,« je počasi in potihoma izgovorila.

»Vem, da hrepenite tudi po očetu in po prejšnjem gospodarstvu.«

»Čemu me še vprašuješ?«

»Radoveden sem, koliko cenite svojo prostost in življenje?«

»Toliko, da mi ju nihče ne preplača,« mu je odgovorila.

»Ampak vi ju lahko odkupite, oziroma zamenjate za nepomembno nakitje.«

»Nimam lepotičja, ki bi imelo toliko vrednost.«

»Kdo pravi, da ga nimate? Kaj pa prstan na vaši roki?«

»Ne igraj se z mojo bolečino in s trpljenjem. Kakor se ne spojita olje in voda, tako se ne zlijeta v eno šala in bolesti v čaši bridkosti.«

»Povedal sem Vam čisto resnico. Prstan, ki ga nosite, je zame ogromna dragocenost; podarite mi ga in jaz vas bom osvobodil.«

Preganjanka je hrepenela po prostosti, bala se je za svoje mlado življenje, kateremu je grozila smrtna nevarnost. Strahoma je skrčila roko, da bi snela prstan – odkupnino za zlato prostost in za mirno življenje.

Sleparjeve oči so žarele kakor dva goreča oglja, vražja prekanjenost in hudobnost se je skrivala v njegovem pogledu. Baronico je spreletela groza, obenem jo je zabolelo na mestu, odkoder je pravkar odmaknila dragoceni okrasek. Brž ga je potisnila nazaj pod člen na prstu, in glej – bolečina je čudežno utihnila in prstan se je ponovno zasvetil.

»Daj mi ga,« jo je začel prostaško tikati, »prstan mi daj, ako ljubiš prostost in življenje.«

»Ne dam ti ga zato, ker ga zahtevaš,« se mu je postavila po robu.

»Prokleta!« je siknil razkačen. »Ali veš, da ti ga lahko vzamem s silo, ako hočem?«

»Vzemi mi ga,« je nagajivo iztegnila roko, »vzemi mi ga, ako moreš.«

Hasan se je ni upal dotakniti. Nepremično je zrl na prstan, čigar blešč ga je omamil in zaglobil v mučne sanje. Nenadoma se je zganil in vzkliknil: »Ali je res, da je bil zopet moj – ta čudodelni prstan?«

»Še nikoli ni bil tvoj,« se je čudila njegovi domišljiji.

»Kdo pravi, da ni bil moj,« se je ponovno razsrdil. »Moj je bil, kakor resnično živim in ti si se ga krivično prilastila.«

»Lažnik!« je zavrnila njegove očitke. »Dobila sem ga za darilo.«

»Kdo ti ga je podaril?« jo je vprašal z naraščajočo strogostjo. »Ali on, ki si ga neusmiljeno umorila?«

»Nikogar nisem umorila!«

»Nikogar? Ti hinavka! A kdo je bil mladenič, ki je visel tam doli ob kovačnici?« – Prav blizu k dekletu je stopil po teh besedah, tako da je čutila razgretost njegovega obraza.

»Ne vem,« mu je plaho odvrnila.

»Ali ne veš, komu je krvnik zadrgnil vrat?« je pihnil ko razdražen gad. »Umrl je najplemenitejši človek, drzen sokolič na poletu k solncu nevenljive slave. Le oglej si prstan ter se prepričaj o resničnosti moje trditve. Poglej, kako se sveti, kakor mavrica v tisočih barv! Prav tako bogati so bili njegovi načrti, povzpel bi se bil visoko nad zemeljsko oblastvo in mogotci bi bili trepetali. Toda zadela ga je strašna usoda!«

»Sladka mi je zavest, da nisem kriva njegove obsodbe.«

»Odgovorna si za prezgodaj ugaslo luč. Preslepila si ga s hinavsko lažjo ter mu izvabila prstan, posvečen po obredih njegove vere. Tako si ga oropala poslednje obrambe in rabelj je opravil zverinsko delo ...«

Globoko je ranila mladenko krivična obdolžitev, zdaj ji je bilo jasno, da stoji pred vohunom, čigar zaveznik je kot žrtev njenega očeta poginil na vešalih. Prav na tega izdajalca jo je vitez Jelovčan opozoril ob svojem prihodu.

»Zdaj vsaj vem, zakaj me preganjaš,« je vztrepetala. »Zasedel te je duh maščevanja, ki ga hočeš izvesti vzlic temu, da sem nedolžna pri vsem tem, kar se je zgodilo.«

»Zaman se izvijaš in opravičuješ,« jo je trdovratno zavrnil. »Moja pravičnost ne pozna usmiljenja; ko se je zamajala nedolžna žrtev na vešalih, takrat je bila zapečatena tvoja usoda.«

»Nebo in zemljo kličem za pričo, naj potrdijo, da nisem bila kriva nesrečnega umora. Vprašaj ljudi, ki so bili z mano ob morilnem odru in povedali ti bodo, koliko sem si prizadevala, da bi ga bila otela grozoviti smrti.«

»Lažnivka! S hinavščino si ga premotila za darilo, nič pa nisi storila za pomiloščenje.«

»Ta prstan je dar hvaležnosti, ker sem se vpričo zbrane množice vrgla pred sodnike in na kolenih dokazovala njegovo nedolžnost. Nihče mi ni hotel verjeti, toda obsojenec mi je bil hvaležen.«

»Molči!« je zakričal. »Dejanja so močnejša ko besede.«

»Resnica je neovrgljiva. Obsojenec je vedel, zakaj mi je naklonil darilo.«

»Za sleparstvo,« je kriknil razjarjen. »Zato pa nisi vredna usmiljenja in ga tudi ne boš dosegla.«

Divje je planil proti mladenki, ki se mu je umaknila in zaklicala skozi odprto okno. Zgrabil jo je in vlekel na hodnik; tu se mu je izvila in padla na tla. Obležala je nezavestna, iz rane na obrazu ji je tekla kri. Kesal se je nepremišljenega ravnanja, zakaj za morilca ji je določil njenega očeta, ki jo bo zabodel v srce, čigar kri mu bo priporočil za pretvarjanje čudodelne spojine.

Sklonil se je ter jo odnesel v sobo, kjer ji je izpral in obvezal rano, na kar jo je položil na postelj, da jo po kratkem oddihu ponese pred očeta. Prav, ko jo je hotel dvigniti, ga je iznenadilo značilno šumenje. Zazrl je belega goloba, plavajočega nad njegovo glavo. Stresel se je ob misli, da je mladenka podlegla krvaveči rani in izdihnila dušo, ki se je dvignila na pot v neskončnost. Strahoma jo je prijel za roko in prislonil glavo na njeno srce, čigar slabotno utripanje je pričalo, da je še pri življenju. Takrat se je spustil golobček izpod stropa in sedel na posteljo tik nezavestne mladenke, kar je zbudilo tujčevo pozornost.

»Živalca je udomačena in posebno navezana na svojo dobrotnico,« je modroval, motreč goloba. »Vrnil se je s poleta ter se ji je prišel naznanit, nadejajoč se okrepčila. Pa kaj ima na vratu? Aha, pismo ji je prinesel na svilenem traku, odkril sem tajnega odposlanca ...«

Iztegnil je roko, na katero mu je golobček sedel in razprostrl peroti. Zapazil je njegovo utrujenost, iz česar je sklepal, da je moral od daleč prileteti. »Podobna sva si kakor luč in tema,« se je dobrikal krotki živalci, »povej no, kakšno je tvoje poročilo.«

Odvezal mu je trak, na katerem je viselo drobno pisemce, skrbno zaprto in zapečateno. Vzradostil se je in raztrgal ovitek; pismo je bilo brez naslova ter se je glasilo:

»Noč in dan hrepenim po tebi, moja mila golobica ter se naslajam ob tvoji podobi, katero zrem kot prikazen v duhu pred seboj. Ustvaril sem ti vrt v solnčni bližini knezovega dvora, kjer boš cvetela in duhtela: nad njim sem ti razpel brezoblačno nebo, na katerega te bom pripel kot zvezdo, znanilko mojega jutra. Pripravljeno je odposlanstvo, ki te bo povedlo na knezov dvor, kjer boš deležna vsega, kar boš poželela. Takrat bo naju objela nerazrušljiva vez za vse življenje.«

Pisec ni bil podpisan, vendar ga Indijcu ni bilo težko uganiti. Baronica mu je omenila ime njegovega preganjalca, nekega viteza, in prav ta namerava priti s svojim spremstvom, da jo odtegne maščevanju.

»Njegove nade se ne bodo izpolnile,« je siknil skozi zobe. »Naj le pride vitez Jelovčan po izvoljenko, katero pa bo prej odvedla druga odposlanka v lepšo in mirnejšo deželo – v kraljestvo smrti.«

Hitro je izgovoril te besede, zakaj v daljavi se je bleščala prva jutranja zarja, za katero se mu je odpiral jasen dan, praznik popolne zmage po njegovih načrtih. Sedel je k pisalni mizi in napisal na listek: »Kdor je okusil grenkobo iz čaše bridkosti, ta ve, kako težko in mučno je zemeljsko življenje. Samo nebesa morejo še napolniti prazno srce, kateremu razkrivaš svojo ljubezen. Preden boš prejel te vrstice, bom sklenila večno obljubo ter se skrila za samostansko zidovje. Opusti torej svoje potovanje na Orlovje, zatri občutke ljubezni, glej, da me boš čimprej pozabil.«

Zganil je listič in ga navezal na vrat golobčku, ki je odletel skozi odprto okno.

Medtem je baronica odprla oči, videla je izvršitev zlobnega dejanja, ni pa imela moči, da bi bila vstala in ga preprečila. Z neizmerno bolečino je zrla za golobom, ugasnilo ji je zadnje upanje v pričakovano rešitev.

Indijec je zaprl okno ter je stopil k njeni postelji. Zgrabil jo je čez pas, vrgel čez ramo in odšel po tajnem hodniku.

12.

Po vrnitvi viteza Jelovčana s poizvedovanja za ogleduhi so nastale na knezovem dvoru na Ostrožju važne izpremembe. Dan na dan so se vršila posvetovanja o izbruhu novih bojev; shajali so se odličnjaki, ožji zaupniki pri obloženih mizah ter so ob rujnih čašah snovali načrte, kako bi obdržali dosedanjo moč ter si priborili novo slavo. Ponosen je bil knez Julijan na svoje zaveznike, na katere je gradil sijajno zmago in novo kraljestvo na sovražnem ozemlju. Bal pa se je vzlic temu skritih sovražnikov, hinavskih izdajalcev, vedoč, da se mu je nedavno izneverilo nekaj plemičev, ki se mu navidez klanjajo, na tihem pa rujejo proti njegovemu oblastvu. Ves dvor je bil sicer odločno na strani svojega kneza, številno moštvo se je zavedalo dolžnosti, ako bi nastopila vojna nevarnost.

Straža okrog obzidja je bila primerno ojačena z vojaštvom, ki je vneto za svojega kneza, vestno vršilo odkazano službo. Strogo je pazilo na tujce in na druge sumljivce, da se niso potikali okrog trdnjave in nabirali podatke za sovražno vojsko. Vsi griči okrog Ostrožja so bili utrjeni in zastraženi.

Kadar človek počiva z rokami, takrat si navadno poišče zabave in razvedrila. Tudi posadke na Ostrožju so odganjale dolgočasje, vojaki so se kratkočasili s pripovedkami, vesele in strašne vsebine. Iz ust se jim je vsipalo smejanje ob hudomušnih dovtipih, ježili pa so se jim tudi lasje ob zakletih graščakih, izdanih kraljičinah in zamaknjenih redovnikih, ki čakajo rešitve. Ko so nazadnje obdelali domače dogodke in razkrili v domišljiji nekatere izdajalce, so se lotili knezovih sanj ter jih razlagali po svojem umevanju.

»Vsake sanje nekaj pomenjajo, ker prihajajo od Boga,« je vedel močan možak v gruči stražnikov, ki so sedeli ob trdnjavi na važni postojanki.

»Iz sanj bi marsikaj izvedeli, ako bi jih znali razložiti,« je trdil njegov tovariš.

»Knezu se je sanjalo o lisici, ki se mu je skrila v plašč, viseč na grmovju. To pomeni skritega vohuna v njegovi bližini.«

»Knežji stol je v nevarnosti,« je omenil postaren stražnik. »Zato je Julijan tako nekam potrt in zamišljen.«

»Vsemu svetu bi rad napovedal vojno; tako bi končno morda le našel onega, ki se mu je izneveril.«

»Tudi vitez Jelovčan se je predrugačil, nekdanja veselost se mu je spremenila v mračnost in resnobo.«

»Vitez je zaljubljen,« je vedel mlad vojščak. »Odkar se je vrnil s potovanja, trpi na notranjih bolečinah; kamor pride, nima obstanka.«

»Njegovo srce je ostalo na Orlovju, na srcu lepe Gizele ...«

»Hčere umorjenega graščaka,« je dostavil mladenič iz gruče. »Tjakaj je odpotoval naš Krištof zaradi krvavega opravila.«

»Ali se še ni povrnil?« se je začudil postaren vojak. »Da se upa tako dolgo izostati!«

»Kleti na Orlovju so založene in krvnik rad pogleda v kozarec. Pravi, da se mora napiti po takem delu.«

»Pravkar prihaja,« je pokazal stražnik na gručo, pomikajočo se navzgor proti gradu.

»Krištof ima vedno spremljevalce,« se je obregnil čemeren vojščak. »Rad bi bil na njegovem mestu.«

»In kakšno prednost ima na Ostrožju!« so poudarili trije hkratu. »Zanj ni nobene kazni, vse mu spregledajo.«

»Kdo pa je kos takemu hrustu?« se je tresel šibek mladenič. »Njegov pogled te podere k tlom in beseda te ubije.«

»Mevža!« se mu je rogal tovariš. »Zato ti je lani pregovoril izvoljenko in se nisi upal geniti z mezincem v njeno obrambo. Sramuj se, strahopetec!«

Nagajivo zbadanje je potrlo užaljenega vojaka, sramežljivo je povesil oči in molčal ko skala. Tovariš bi ga še ne bil nehal pikati in dražiti, toda gruča je prispela iz doline pred graščino – bližina dvornega velikana mu je zapirala sapo, čeprav je bil rabelj izredno dobre volje. »Hvala za spremstvo in na svidenje pri ‚Opici‘,« se je poslavljal, stiskajoč desnico zgovornim mladenkam, ki so žgolele okrog njega. »Pa da ne pozabiš,« je ljubeznivo zabičil brhkemu dekletu. »Glej, da se boš odzvala mojemu vabilu.«

Sklonil se je ter ji pošepnil nekaj na uho; dekle mu je prikimalo in hotelo oditi za tovarišicami navzdol v dolino. Mislil jo je še nekoliko zadržati, da ji odkrije svojo ljubezen, katera se na tihem najlaže razodene. Prijel jo je za roko ter jo je narahlo pritegnil k sebi; takrat se je izza ogla pokazal dvorni oskrbnik, deklica se mu je izmuznila iz roke ter je plaho odhitela.

»Dolgo si se zamudil,« ga je oskrbnik po kratkem motrenju resno pokaral. »Tako zanemarjaš svoje dolžnosti, dobro se ti je moralo goditi.«

»Hvala, ne bom se pritožil,« mu je porogljivo odvrnil.

»Vem, vem; napil si se in najedel kot žival pred jaslim in koritom. Zaradi preobilne teže so ti oslabele noge, pa si se moral odpočiti.«

»Tvoja modrost se preliva v vsevednost; govoriš, kakor bi čital iz knjige.«

»Nič se ne šali, zaradi neopravičene odsotnosti si zaslužil občutno kazen.«

»Saj se je ne branim; lahko mi jih našteješ na hrbet zaradi izvršenega umora ...«

»Ali se ti blede?« je raztegnil usta. »Storil si svojo dolžnost, kakor ti je bilo naročeno.«

»Čemu se plašiš? Vidi se mi, da je bil obsojenec nedolžen – dejstvo, ki mi otežuje vest in budi neprijetne občutke.« – Krištof se je ozrl daleč okrog sebe, skrbelo ga je, če ga je kdo poslušal.

Dvornik je zaslutil, da je prinesel rabelj neko posebnost, katero mu hoče odkriti. Namignil mu je, naj gre z njim v graščino, kjer ju ne bo nihče motil in poslušal.

Na dvorišču ju je srečal Jelovčan, ustavil se je pred velikanom z vprašanjem po novicah na Orlovju. Preden mu je Krištof odgovoril, je pritekel dvorni strežnik, ki ga je ves zasopel povabil s seboj v dvorano. »Knez je slišal o tvojem povratku,« se je glasilo višje naročilo, »in zapoveduje, da se mu predstaviš, obenem prosi tudi viteza za važen razgovor.«

Krvnik je osupnil nad nepričakovanim vabilom, najrajši bi se bil umaknil. Strahoma je stopil za viteza, čakaje, da ga povede pred kneza v sprejemno dvorano.

Zavila sta po širokem hodniku in dospela v razkošno dvorano med zbrane dvorne svetovalce. Na vzvišenem prostoru je sedel knez Julijan v živahnem razgovoru z možakom, čigar obličje je bilo zakrinkano in telo zavito v plašč, tako da ga ni bilo mogoče poznati po obrazu.

Knez je bil izredno dobre volje. »Sedita!« jima je ukazal, nakar je pogledal krvnika ter ga vprašal, kako se imenuje.

»Krištof, vaša milost,« se mu je rabelj globoko priklonil.

»Zares pravilno ime,« se je knez šaljivo nasmehnil. »Drugače bi se menda sploh ne mogel imenovati.«

»Kakor ukažete, knežja milost.«

»Tvoj poklic je važen. Kakor so mi sporočili, prihajaš z Orlovja. No, kako si opravil?«

»Usmrtil sem graščakovega morilca ... Seveda, ako je bil Otmar res umorjen ...«

»Ali dvomiš o njegovi smrti?« Knez je osupnil in vstal za mizo. »Odkrij mi temelj, na katerega zidaš svoje dvome.«

»Slutim, da graščak še živi, vendar pa zanesljivo ne morem trditi.«

»No, seveda, ako živi, tedaj pač ni mogel biti umorjen,« se je knez nekoliko vznejevoljil.

»In obsojenec, ki sem ga dvignil, je bil nedolžen.« – Strahoma je izrekel te besede, kakor da se je bal posledic krivične obsodbe.

»Smešna je bojazen v srcu takega korenjaka,« se je knez ponorčeval. »Povej mi rajši, kdo ti je povedal, da Otmar ni bil žrtev umora.«

»Njegova edina hči, Gizela ...«

»Njegova hči Gizela,« je vitez Jelovčan, pozabivši knezovo navzočnost, začudeno ponovil.

»Da, prav njegova edinka,« je potrdil Krištof svojo trditev.

Vsi, ki so bili v dvorani, so bili neprijetno iznenadeni, celo našemljeni tujec je na svojem sedežu plaho poskočil. Knez mu je skrivoma pomežiknil, kar je presenetilo viteza, ker ni vedel, kaj pomeni tajno namigovanje. Slednje oko je bilo uprto v kneza, ki je skomigoval z rameni in naposled spregovoril:

»Imeti je morala pač važne vzroke, ako je kaj takega izpovedala. Kdo ve, kaj jo je privedlo do te izjave?«

»Njeno pošteno srce in nič drugega, vaša milost,« je Krištof preudaril. »Seveda ji nismo verjeli, ko je pod vešali trdila, da je obsojenec nedolžen. Sodni zdravnik je dokazal njeno blaznost, kar je pozdravilo občinstvo z viharnim odobravanjem.«

»Povej mi natančno, kako je govorila.«

»Rekla je, da mož, ki smo ga postavili pod zanjko, ne nosi najmanjše krivde, ker njen oče ni bil umorjen. Z dvignjenimi rokami nas je prosila, naj mu prizanesemo, trdeč, da graščak Otmar živi in da je zločin obsojencu zlobno podtaknjen. Tako dolgo je prosila in jokala, dokler je niso siloma odvedli.«

Jelovčan je zopet opazil, kako je knez skrivoma namignil neznancu z zakritim obrazom, ki mu je previdno odmignil. Obšle so ga temne slutnje, misli so mu pohitele na Orlovje pred njegovo ljubljenko, čije živa podoba mu je ponovno stopila pred oči.

»Čudne novice!« je knez prekinil trenuten molk. »Umor, obsodba, smrt; naposled pa se izkaže nedolžnost zločinca ter se vrne umorjenec v življenje ...«

»Potrebna je temeljita preiskava,« je predlagal vitez Jelovčan. »Zdravniki naj doženejo, ali graščakinjo res napada duševna bolezen.«

»Kako pa ti sodiš o njeni bolezni?« je knez nenadoma vprašal Krištofa.

»V prvem hipu sem jo spoznal za blazno, a pozneje sem se prepričal ...« mu je bojazljivo odgovoril.

»Hm. Pa kaj si še sumljivega opazil na Orlovju?«

»Slišal sem, da je Gizela po krivični usmrtitvi mladega neznanca omedlela in je od takrat vsa drugačna. Pravili so mi o nekem čudodelnem zdravniku, ki jo je menda obudil k zavesti, vendar pa mu ne zaupam in je najbrž vse kaj drugega kakor to, za kar se je izdajal.«

»Odkod je prišel?« je zanimalo kneza. »Ali mi moreš povedati?«

»Ne vem, milostivi gospod. Tisto jutro sem ga videl prvič na morišču; prerival se je med ljudmi, prav ko je obsojenec zapel pogrebno pesem. Njegovo obnašanje je pričalo, da ga je razumel, sicer bi ga ne bil poslušal s takim zanimanjem.«

Kakor očaran se je dvignil našemljenec po teh besedah, primaknil je stol bliže k rablju, tako ga je zanimalo njegovo pripovedovanje.

»Nadaljuj!« je knez zapovedal Krištofu v zadovoljstvo navzočih gostov.

»Izvohal sem, da se oskrbnik Drobež druži z lažnim zdravnikom, vprašal sem ga, odkod izvira njuno prijateljstvo. Namesto odgovora me je zalival z vinom in meni se je pričelo dozdevati, da je podkupljen, ker se me je od takrat previdno izogibal.«

»Zakaj se nisi prepričal?« mu je knez segel v besedo. »Bogato bi te poplačal, ako bi mi kaj podrobnega navedel.«

»Ves trud je bil zaman, vaša milost. Oskrbnik je zaslutil, da ga zalezujem ter se ni hotel več razgovarjati. Do graščakinje mi je osobje zaprlo pot, kakor je bilo naročeno. Tako je ubožica v krempljih hudobnega neznanca, ki je ne zdravi, ampak zastruplja.«

»Krištof govori resnico,« je vitez opozoril kneza. »Ko sem se pred dnevi oglasil na Orlovju, sem opazil marsikaj, kar se ujema z njegovim izvajanjem. Smilila se mi je sirota, čije obličje je nosilo vidne znake skrbi in bojazni. Hitimo, važne stvari bomo še odkrili.«

»Pa kaj si še videl?« je knez vlekel iz krvnika, kakor da ni slišal viteza.

»Zvečer, ko sem odhajal z Orlovja, sem zagledal v stolpu nad prepadom sumljivo svetlobo, ki je v različnih barvah odsevala linice. Zdaj je vzplapolala kot silen plamen, kmalu je zopet medlela ko leščerba, na kar je ugasnila in zopet posijala.«

Knez in našemljenec sta se ponovno spogledala in zaljubljenemu vitezu je rasla radovednost. Nemirno je prestopal in obračal oči, ki pa niso mogle prodreti zagrinjala na neznančevem obrazu. Knez je opazil njegovo nestrpnost, zamahnil je z roko Krištofu v znamenje, naj se odstrani, ker je zasliševanje že končano. Obenem mu je podaril tri cekine kot nagrado za poročilo in za poznejšo pomoč, ako ga bodo potrebovali.

Velikan se je zamajal ko hrast in je zapustil dvorano, za njim je hotel oditi tudi Jelovčan, a knez mu je namignil, naj ostane in prisostvuje važnemu pomenku. Odšle pa so nekatere druge manj zaupne osebe in ko so se za njimi zaprla vrata, tedaj je knez rahlo pozval našemljenca, naj se dvigne in prične govoriti.

Neznanec je vstal in odgrnil plašč, srebrne svetinje so se zableščale na njegovih prsih. Vitez je osupnil, zakaj med svetinjami se je svetil trak in meč – znamenje tajnega sodišča. Vsak, kdor je zagledal ta usoden znak, je vztrepetal v strahu za prostost in življenje. Toda Jelovčan se ni zavedal nobene krivde, ki bi opravičila trenutno bojazen; v tej zavesti je mirno čakal nadaljnjega razvoja.

»Ta mož je član tajnega sodišča in prihaja s posebnim poročilom o osebi, kateri smo do zdaj zaupali ter jo spoštovali,« je govoril knez, kažoč na svojega gosta. »Dokaz resnice je znak na njegovih prsih in pa zavesa na obrazu, katere mu niti jaz ne smem odstraniti. Oblastvo tajnega sodišča je tolikšno, da se mora celo knez pokoriti njegovemu odposlancu.«

»Prav si govoril,« se je oglasil odposlanec. »Prišel pa nisem, da me poslušaš, marveč da mi pomagaš in svetuješ. Predvsem pa velja moj obisk vitezu Jelovčanu, kateremu prav posebno zaupam. On bo delal čudeže, ako bo potrebno.«

»Ves sem ti na uporabo, ako si prišel radi mene,« je potrdil vitez njegovo zaupanje.

»Zanašam se na tvojo pomoč, zakaj daleč naokrog je znana tvoja hrabrost in postrežljivost.«

»Ne hvali me kot otroka,« je zardel spričo tolike hvale.

»Sprejmi jo, ker jo zaslužiš. Slišal sem, da tvoj zadnji poset na Orlovju ni bil brez uspeha ...«

Viteza je oblila rdečica, zakaj dobro je vedel, kam meri njegovo namigovanje. »Od zadnjega potovanja imam res mnogo dobička, pa tudi nekaj škode,« je priznal. »Našel sem cvetlico, skrito med trnjem, zvezdo med oblaki na mojem nebu, izgubil pa sem prostost srca, ki je od onega hipa navezano na plemenito mladenko ...«

»Ne žaluj po prostosti, zakaj veliko bo tvoje plačilo,« ga je knez bodrilno potrkal po rami.

»Dovoli mi opazko,« je pristopil odposlanec. »Plemkinja z Orlovja ti ni rojena za zakonsko družico ...«

»Vem, da me nadkriljuje in da ne zaslužim njene ljubezni,« je vzdihnil vitez.

»Dejstvo je nasprotno: Gizela ni vredna, da jo pogleda plemič, kaj šele, da bi postala vitezova zakonita žena ...«

»Njena lepota in ljubeznivost je več kot naslov in plemstvo ...«

»Dekle ti ni enako po rodu in zato ne more živeti na knežjem dvoru. Razen tega jo še oskrunja madež – zločinstvo njenega očeta. Pripovedujejo, da je bil umorjen, dognalo pa se je, da živi ter se ukvarja s prepovedanim čarodejstvom. Nedolžnemu človeku je naprtil izmišljeni umor ter ga je zapodil v smrt na vešalih.«

»Očetova pregreha ne more omadeževati čast mladenki, ki ni sodelovala pri takem hudodelstvu. Njene roke so čiste, o tem sem prepričan.«

»Zakon s hčerjo zločinca bi ti bil v sramoto, katero ne boš nikdar izbrisal. Pomisli, da ga zasleduje tajno sodišče, ki bo razkrilo njegovo krivdo. Kmalu bomo vedeli, ali je živ ali mrtev in ako mu dokažemo sleparstvo, tedaj bo govoril rabelj, ki ga bo objel z vrvjo ali poljubil z železom.«

Vitez se je prestrašil. Zaupno je gledal kneza, kateremu se je poznalo, da vzdržuje resnost umetno na obrazu.

»Strašna usoda čaka orlovškega barona,« je povzel odposlanec. »Osramočeno bo njegovo ime in njegovi otroci bodo poslani v prognanstvo. Premisli, preden boš potrdil tako zakonsko zvezo.«

»V prognanstvu bo potrebovala Gizela še več opore – prijatelja, ki ji bo lajšal težke ure. Pripravljen sem odložiti naslov in viteško opravo ter ji slediti kamorkoli in ostati pri njej na najbolj samotnem kraju.«

»Pokoriti se boš moral knezu ter se zadovoljiti s premestitvijo na kako drugo mesto.«

»Tukaj me ne omajejo ne grožnje ne obljube, njene ljubezni ne zamenjam za vse bogastvo in odlikovanje.«

»Ali ne veš, kaj pripovedujejo o baronu? In vse to je moralo biti znano Gizeli, a je trmoglavo molčala. Zakaj je pustila obesiti tujca, ako je vedela, da je nedolžen?«

»Verujem v njeno poštenost; kar pa je pri tem nejasno, bomo razčistili in dognali. Takrat jo bomo videli daleč od očetove hudobnosti, čisto kakor solnce med oblaki.«

»Dokazali ji bomo prikrivanje očeta, ki živi natihem, dočim se je dal pred javnostjo umoriti in pokopati. Celo tlačani bodo s prstom kazali za tvojo zaročenko.«

»Nehaj, sicer se bom izpozabil ... Sramotno je blatiti človeka, ki se ne more braniti.«

»Premagaj se,« ga je miril našemljenec. »Pravijo tudi, da je Gizela pod oskrbstvom nekoga, ki se izdaja za zdravnika, v resnici pa je navihan vohun – on, zavoljo katerega si ti objezdil vso okolico, skrival pa se je prav takrat na Orlovju. Graščakinja je vedela zanj, a ga ni hotela izdati, tudi skrbi ti ni zaupala, katere si opazil začrtane v njeno lice. Kdor pa zataji zločinca tajnemu sodišču, zapade smrtni kazni.«

Vitez je trenutno prebledel, kmalu pa se je dvignil iz zadrege ter se je postavil v zagovor za nedolžnost svoje zaročenke. »Tukaj je moje življenje,« je stopil pred zakritega sodnika. »Z orožjem sem jo pripravljen braniti.«

Našemljenec je odnehal; nasmehnil se je vitezu ter mu rekel: »Prijatelj, močna je tvoja stanovitnost. Krvi ti ne bo treba prelivati, zakaj hotel sem te le poskusiti, ali si vreden najboljše mladenke naše pokrajine. Tvoja odločnost me je iznenadila, primoran sem, da se razkrijem.«

Iztegnil je roko in snel krinko z obraza. Vitez in knez sta ostrmela – pred njima je stal pravi baron z Orlovja. Na razkritem obrazu ni bilo znamenja hudobnosti, vsaka poteza je bila izrazita in skrbno urejena, poštenost in plemenitost sta mu odsevali z jasnega čela.

Knez se je vznejevoljil, premotril ga je od nog do glave ter mu je dejal: »Otmar, take šale ti ne dovolim. In celo pod krinko tajnega sodišča se drzneš nastopiti? Pozivam te na zagovor: gorje ti, ako ne boš mogel opravičiti svojega dejanja. Tajno sodišče ne trpi zasmehovanja.«

Knezove grožnje niso barona prav nič oplašile. S porogljivim nasmeškom je stopil pred poglavarja, ponovno je razgrnil plašč in pokazal znake tajnega sodišča.

»Oprosti, ker sem se prenaglil,« je knez v zadregi popravljal. »Mož, ki nosi tako znamenje, ni slepar in nima šale na jeziku.«

»Tvoje začudenje pa vendar ni bilo brez vsake podlage,« ga je begal orlovski baron. Spustil se je predenj na kolena in nadaljeval: »Odpusti mi, ako sem se pregrešil zoper knežjo milost, naloži mi primerno pokoro.«

»Vstani,« je zamahnil knez. »Podvreči se boš moral preiskavi zaradi obtožbe, ki je naperjena proti tebi. Strašne reči imaš na vesti: dal si se razglasiti za mrtvega, da si se odtegnil zaslišanju cerkvenega oblastva, nedolžno kri si prelival – krivice, ki vpijejo k nebu za maščevanje. Vse to boš moral pojasniti.«

»Pripravljen sem ti ugoditi. Dvignil bom zagrinjalo ter te povedel na prizorišče, kjer ti pokažem nepričakovane zanimivosti.« – To izrekši je slekel plašč, stopil je pred kneza ter mu dejal: »Oglej me natanko in povej, ali se nisem izpremenil.«

»Zdi se mi, da si se precej predrugačil, odkar sem te videl zadnjič na bojišču.«

»Postaral sem se in osivel – posledice dolgotrajnega jetništva ...«

»Baron z Orlovja – jetnik?« je osupnil knez. »Menda nismo na drugem svetu?«

»Poglej me natančneje, zakaj silno se motiš v moji osebi ...«

»Ves si – od nog do glave – nekdanji baron z Orlovja ...« ga je knez spoznal po daljšem motrenju.

»Potemtakem pa mož, ki se bavi na Orlovju s prepovedanim zlatarstvom, ni baron, pa tudi ne lastnik graščine,« je razkrinkanec slovesno poudaril.

»Skrivnosti so nerazumljive,« se je knezu vrtilo pred očmi.

»A čim so razkrite, niso več skrivnosti,« se je nasmehnil baron. »Poslušaj in ne odreci mi pravice do plemstva in premoženja, katerega se je polastil ropar, ki je skrit na mojem gradu.«

»Kakšni neumljivi zapletljaji! Silno sem radoveden.«

»Moj oče je imel nezakonskega sina, ki mi je po obrazu in postavi popolnoma podoben. Že kot otrok ni kaj dobrega obetal; ušel je svoji materi iz siromašne koče med cigane, s katerimi se je potepal, dokler ni dorasel in odšel k vojakom.

Dolgo let nismo prejeli o njem nikakega poročila. Medtem mi je umrl oče in zapustil svoje imetje. Srečno sem živel s svojo soprogo in s hčerko Gizelo, ki je bila pravi blagoslov najinega zakona. Toda kratki so bili dnevi zakonske sreče. Kruta smrt mi je ugrabila zvesto družico, ostala mi je le še Gizela kot spomin na najlepšo dobo mojega življenja. Izročil sem jo skrbni vzgojiteljici, ki je postala njena druga mati.

Bridka izguba moje soproge mi je nakopala težko bolezen, zdravniki so spoznali, da je v nevarnosti moje življenje, zato so me poslali v gorsko zdravilišče. Tam mi je stregel star puščavnik, ki me je čudežno iztrgal gotovi smrti, vendar pa bi bilo bolje, ako bi bil podlegel.«

Zakril si je obraz z rokami, v grlu mu je zastala beseda. Navzoči so v napeti pozornosti čakali njegovega nadaljevanja.

»Čim sem nekoliko okreval, sem se pripravil na odhod iz tihega gorovja. Močen glas me je klical domov na Orlovje, čemur se je protivil spomin na nezaceljeno rano, na smrt moje blage soproge. Kako naj živim brez nje doma, kjer bi mi vsak grmiček šepetal o njej in vsaka stezica govorila o njenih stopinjah? Vzlic vabilu svoje edinke sem se umaknil v gorsko samoto daleč od puščavnikove koče, zatopil sem se v premišljevanje, katero smer naj si izberem za odhod. Tu sva se nenadoma srečala s polbratom, ki je v lovski opravi prežal na zverino. Drug drugega sva se ustrašila, nekako prisiljeno sva se objela ter si stisnila roke.

Povabil sem ga s seboj na Orlovje, da si bratsko razdeliva premoženje, kar je ošabno odklonil, češ, da ne berači in ne mara delitve, ker mu kot starejšemu sinu itak pripada vse očetovo imetje. ‚Pota usode so čudovita,‘ mi je zagrozil. ‚Do smrti bom gotovo prišel ter se polastil vsega, do česar imam dedno pravico.‘

Brat se je po izbruhu svoje jeze nenadoma pomiril, ostal je pri meni v gorski koči, kjer mi je privlačno opisoval tujino, pripovedujoč o njenem bogastvu, slavi in lepoti. Moje zanimanje za nepoznane kraje in hrepenenje po slavi je pričelo živeti, ponudil se mi je za spremljevalca, svetujoč, da naj se takoj odpraviva na potovanje. Odsvetoval mi je povratek na Orlovje, češ, da se bova predolgo zamudila, trdeč da je njegova vrnitev vezana na določeno uro. Tako me je premotil, da sem zapustil domače gorovje in odpotoval proti daljnemu vzhodu. Tamošnji vladar je pripravljal vojno proti številnemu sovražniku ter naju je sprejel kot prostovoljca v prve vrste.

Posamezne praske in napadanje se je razvilo v srdito bitko. Bojeviti sovražni vojniki so me odsekali od naše čete ter me obkolili. Krepko sem jih odbijal v nadi, da me bo rešila naša posadka, boreča se v bližini. Videl sem svojega brata, kako se je prerival s sulico in hitel proti meni. Mislil sem, da mi prinaša rešitev, toda ko je dospel do mene, je dvignil orožje ter mi ga nastavil na prsi. Že sem čutil njegovo ostrino – takrat pa ga je zavratno napadel sovražnik, s katerim se je moral boriti.

Onesvestil sem se – tako me je zabolela rana – in padel kot mrtev na zemljo. Zavedel sem se šele v sovražnem taboru daleč od naše posadke, bil sem jetnik poveljnika nasprotne vojske. Najprej so mi scelili rano, na kar so me vrgli v ječo, kamor ni posijalo solnce. Tu sem se mučil nekaj tednov, da pride smrt ali rešitev. Odvedli so me v pustinjo, kjer sem moral z drugimi jetniki opravljati težka dela. Ugasnilo mi je zadnje upanje v povratek na Orlovje, kjer se je hudobni brat samovoljno nastanil in oblastno zagospodaril. Nihče v okolici ni slutil, da je dobila graščina drugega gospodarja, vsi so ga smatrali za pravega lastnika in dediča očetovega premoženja.

Strašno je bilo moje jetništvo ob misli, da živi na mojem domu slepar, ki se je postavil za očeta mojemu otroku; noč in dan sem se zvijal v premišljevanju, kakšna usoda jo je zadela.

Sovražnik je bil naposled premagan, moral je skleniti premirje ter izpustiti ujetnike, tako mi je po dolgih letih zasijala zlata prostost. Zajezdil sem konja in nastopil potovanje v domovino. Gnalo me je hrepenenje po Gizeli in maščevanje nad nasilnikom; tak sem dospel v domovino ter se zatekel k tajnemu sodišču. Popisal sem mu svoje doživljaje in krivico, povzročeno po lastnem bratu. O tem je bilo sodišče že poučeno in mi je dovolilo, naj ga primerno kaznujem. Odpravil sem se na Orlovje, med potjo pa sem izvedel o bratovi nasilni smrti: slišal sem tudi, da se je Gizela iz šibke deklice razvila v krepko mladenko.«

»Lepa je kakor jutranja zarja,« jo je pohvalil vitez. »Vedno jo vidim pred sabo, a se je ne morem nagledati.«

»Prava je tvoja ljubezen,« ga je oče prijel za ramo. »Ljubil si jo celo takrat, ko je njeno čast pokrivala sramota. Pojdi in osvoji si njeno srce zdaj, ko so se razpršili oblaki usode. Dam ti s sabo svoj blagoslov, ki naj te spremlja, dokler boš hodil na njeni strani.«

Ginjen se je zahvalil vitez očetu za plemenite besede ter mu je poljubil čelo. »Ljubim jo kakor svoje lastno življenje,« mu je slovesno zatrdil. »Zato pa hitimo, da jo iztrgamo usodi!«

»Izpovedba dvornega krvnika me napolnjuje z novim strahom,« je zaskrbelo graščaka. »Ako lažni baron ni bil umorjen, tedaj mu je Gizela uboga sužnja, ker se mu mora pokoriti, nima pa nikogar, da bi ji stal na strani. Vem, da so prazne govorice o njegovi smrti, marveč se je umaknil v skrivališče, kakršnih je mnogo na Orlovju, kjer se ukvarja s čarodejstvom, blodeč za srečo in bogastvom ...«

»Obenem pa snuje načrte za izdajstvo,« je knez nenadoma pripomnil. »Neznanec, ki biva na Orlovju pod krinko zdravnika, je njegov privrženec.«

»Kakšna je njegova zunanjost?« je zanimalo barona.

»Mož je visoke in vitke rasti, govorica mu je mehka in prikupljiva. Tako mi ga je opisal očividec, ki ga je videl na morišču!«

»Kaj pa obsojenec? Ali mi moreš dati tudi o njem kake podatke?«

»Bil mu je skoro podoben, le da je bil mnogo mlajši in zagorelega obraza. Glas mu je bil prijeten, ko si je pel pogrebno pesem.«

»V kakšnem jeziku je prepeval?«

»Ne morem povedati, nihče ga ni razumel.«

»Kako mu je bilo ime?«

»Ne vem, nisem mogel izvedeti.«

»Skoro bo razkrito. Lisica, o kateri se ti je sanjalo, hiti v nastavljeno zanko.«

»Hitimo, da se nam ne izvije,« se je knez razvnel. »Izdajstvo moramo preprečiti ob pravem času.«

»To delo prepustite meni,« se je ponudil vitez. »Odposlal bom najhitrejšega sla, kmalu bom dobil poročilo o vsem, kar se godi na Orlovju.«

»Takoj ga odpošlji,« sta prosila knez in baron.

»Vse je že urejeno.« – Komaj je to izrekel, je udaril golobček s perotjo ob zaprto okno. Njegovega vratu se je ovijal trak, na katerem je visel droben zavitek – pismo njegove izvoljenke.

»Tukaj je moj poročevalec!« je vzkliknil vitez in odprl okno. Golobček mu je sedel na ramo, kakor da je slutil, komu je namenjeno poročilo, ki ga nosi na drobnem vratu.

Brž je odprl zavitek, a roka mu je odrevenela, ko je zagledal na papirju moško pisavo. Globoko v grlu se mu je zatikala beseda ob čitanju usodnega poročila, da se je njegova ljubljenka, naveličana sveta, umaknila v samoto samostanskega zidovja. »Oh, mrtva je zame, ako je storila večno obljubo!« je vzdihnil in spustil usodno pismo.

S tresočo roko je pobral baron odpadlo pismo ter ga je pozorno prečital. »Te vrstice ni pisala njena roka,« ga je pokazal knezu. »Poznam to pisavo. Take hudobije je zmožen le slepar, ki se skriva na Orlovju pod izmišljenim imenom.«

»Ali ga res poznaš? Kdo je ta hudobnež?«

»Nimam časa za obširno pripovedovanje. Vse vam bom razložil, ko bo Gizela v varnem zavetju.«

»Zbral bom nekaj mož, s katerimi bom odjezdil na Orlovje,« je predlagal vitez. Obrnil se je, da bi oddal naročilo, takrat pa je prihitel dvorni strežnik poročat, da čaka na dvorišču tujec, ki želi s knezom nujno govoriti.

»Vprašaj ga po imenu in ga privedi v dvorano,« je naročil knez.

»Imena ne pove; pravi, da se mu mudi, ker je prinesel važno poročilo. Moral je priti od daleč, ker je ves potan in upehan.«

»Preišči mu žepe ter mu odvzemi orožje; nato mi ga privedi.«

»Nima orožja. Zunaj k drevesu je privezal konja, ki je legel utrujen v travo.«

»Reci mu, naj vstopi.«

Strežnik je privedel možaka srednje starosti, ki je še vedno sopihal ter si brisal znojno čelo.

»Odkod si in kakšne novice prinašaš?« ga je knez nagovoril.

»Brž odpošljite nekaj beričev, zakaj strašne reči se godijo na Orlovju ...«

»Kaj se je zgodilo? Jasno se izrazi!«

»Vrag se je spremenil v človeka ter se je nastanil v graščini ... Oživel je umorjenega barona ter ga zaprl v stolp, iz katerega šviga ponoči prečudno žarenje ... Začaral je grajsko osebje, da je odreklo graščakinji pokorščino ter mu priseglo zvestobo ... Že dva dni smo v njegovem oblastvu in trepetamo pred končnim izidom ... Oh, komaj sem utekel ...«

»Kaj pa milostiva?« je poprašal vitez.

»Obolela je, zelo nevarno je obolela. Poklicali so ji zdravnika, ki se je ugnezdil v gradu ter izrablja njeno onemoglost. Najprej je pridobil oskrbnika, ki ga potrebuje pri svojem zločinskem početju. Gizela je zaprta v svoji sobi in ne more niti bežati, da bi se rešila. Proti jutru je klicala na pomoč, a se ji nihče ni smel odzvati.«

»Morda jo je nasilnik dejansko napadel?«

»Nisem mogel izvedeti. Samo toliko vem, da je imel oskrbnik zanjo neko zdravilo, ki ga mora graščakinja užiti med jedjo, na kar bo čudežno ozdravela ...«

»Ali ga je zaužila?« je skrbelo očeta.

»Sklepam, da se ga ni dotaknila, ker ni umrla.«

»Hvala nebesom!« je zaklical vitez in stisnil desnico vestnemu poročevalcu.

»Slepar se je nastanil v stolpu za graščino, odkoder gleda po vsem Orlovju,« je končal Orlovčan svoje poročilo. »Iztaknil je tudi skrivni hodnik, po katerem prihaja v notranjščino gradu in voha po vseh prostorih.«

»Na delo!« se je obrnil vitez na kneza s prošnjo za četico vojaštva, s katero je sklenil odpotovati.

»Hitimo, tudi jaz vas bom spremil,« je odločil knez in dal zatrobiti v rog – znamenje za zbiranje in oboroževanje. Kakor iskre so švigali služabniki po hodnikih, noseč ukaze in naročila. Na dvorišču so se zbirali vojščaki v četo, ki je na iskrih konjih odjezdila za knezom, vitezom in baronom; poročevalec jim je kazal najkrajšo pot, držečo z Ostrožja na Orlovje.

V silovitem diru so dospeli pod grič, na katerem je dremalo sivo zidovje starodavne orlovske graščine. Zloglasni grajski stolp je bil zavit v jutranjo meglo, ki so jo trgali žarki vzhajajočega solnca. Privezali so konje k drevesom, rastočim na vznožju in hiteli navzgor pred obzidje. Glavni vhod ni bil zastražen, dvorišče je bilo prazno, med zidovi je vladala pravljična tišina.

»Zatrobite v rogove, dajte jim viteško znamenje,« je ukazal knez na dvorišču. »Gorje mu, kdor se ne odzove mojemu pozivu, ako ga najdemo skritega v bližini!«

Rezko so zasekali rogovi knezovo opozorilo, čigar odmevi so se odbijali ob robovih trdnjave in padali v dolino.

13.

Z neumorno natančnostjo in prizadevanjem je lažni baron Otmar izvajal naročilo svojega zaveznika. Zakuril je topilno peč, pripravil posodice in napolnil steklenice, po širokih mizah je razvrstil debele knjige s čarodejno vsebino. Tako je čakal svojega učenika, da ga povede v deželo skrivnostnega bogastva. Nestrpno je stopical po sobi in gledal skozi okno; bolj in bolj so bledele zvezde v jutranji zarji ter ga opominjale, da mora, še preden ugasnejo, prodreti v tajnosti čarodejnega zlatarstva.

Trde stopinje so naznanile konec njegovega pričakovanja. Prihropel je Indijec z Gizelo v naročju, postavil jo je pred barona ter jo opiral, da ni omahnila.

»Dolgo si se zamudil«, ga je sprejel baron z blaznim zadovoljstvom. »Kmalu se bo zdanilo. Ali veš, kaj si mi obljubil?«

»Stvar je morala dozoreti, šele zdaj je napočil ugoden trenutek.« – Hasan se je obrnil in zaklenil vrata, da mu ne uide pripravljena žrtev.

»Oče, usmiljenje!« se ga je hči hotela okleniti. »Čas je, da me rešiš trpljenja.«

»Ne dotikaj se me, morilka!« jo je pahnil od sebe. »Poberi se, zavržena izdajalka!«

»Od kdaj sem morilka in izdajalka? Čemu me obkladaš s takimi imeni? Kaj sem ti storila?«

»Hinavka! Že vprašanje samo dokazuje tvojo hudobnost. Zaslužiš, da te ubijem z lastnimi rokami.«

»Povej mi, s čim sem se pregrešila! Ali te nisem poslušala v vsem, kar si mi zapovedal. Zaradi tebe sem zadušila svojo vest ter žrtvovala čast in imetje.«

»Tiho, sicer te zadavim, preden pride trenutek ...« Zlobno je namignil čarovniku po teh besedah, na kar mu je pomenljivo pošepnil: »Priprave sem dovršil, kdaj boš izvedel zadnje dejanje?«

»Čakam trenutka,« je Hasan še vedno odlašal.

Hčeri je zastajala kri po žilah, čeprav ni vedela, kam meri očetovo namigavanje. »Oče, povej, kaj nameravaš?« je kriknila v silnem strahu. »Zakaj hrepeniš po moji smrti ter me hočeš videti mrtvo pred seboj?«

»Zaradi tehtnih vzrokov,« se je zagovoril starec.

»Niti v mislih se nisem pregrešila z izdajstvom niti z umorom, katerega mi očitaš. Zavoljo tebe sem nosila križ in sem pripravljena še trpeti, a rotim te pri živem Bogu, ne umaži svoje vesti z novim zločinom.«

»Ni zločinstvo, odstraniti človeka, ki mi streže po življenju. Ne misli, da bom umor izvršil za zabavo!«

»Ne vem, kako naj ti koristi konec mojega življenja. Ako sem ti povzročila nesrečo ali nevarnost in bi jo moja smrt mogla še pravočasno preprečiti, tedaj se bom vrgla s stolpa v prepad in ti ne boš nosil na vesti krivde, da si umoril lastnega otroka.«

»Ne umoril bi je, ako bi ne potreboval njene krvi,« je vzdihnil sam pri sebi, na kar se je opogumil in glasno dostavil: »Hasan, odvedi jo in stori, za kar sem te pooblastil.«

»Otmar, ti popuščaš!« ga je zaveznik resno posvaril.

»Zvesta mi je bila in poslušna, izvzemši nekaj redkih primerov, zato bi ne mogel zadati njene smrti. Zapeljala jo je blazna domišljija, da je postala izdajalka.«

Mladenka je spoznala, odkod izvira krivda njene smrti. Vnovič je stopila pred očeta ter ga je prosila s sklenjenimi rokami: »Oče, izpolni mojo zadnjo željo in povej, česa me je obdolžil ta krivičnik. Vem, da se ne sramuje nobene pregrehe, ki bi je ne naložil na moje rame in da ne išče drugega kakor mojo pogubo.«

Molče je gledal baron potrto mladenko, ki se je zvijala in ihtela pred njegovimi nogami. Skoro bi ga bila ganila njena bolečina, toda zavest, da ga je izdala tajnemu sodišču, mu je ohladila vse sočutje. Vnovič se mu je stemnilo lice ter se obrnilo z gnusom od obupane prosilke.

»Saj se ne branim smrti,« je trepetala, »samo vedela bi rada, zakaj moram umreti.«

»Zaradi nepokorščine do očeta, katerega si ovadila najvišjemu sodišču ... Prijatelj, odstrani jo, časi poteka, tvojemu oblastvu jo izročam ...«

»Zmagal si, plemeniti Otmar! Vreden si plačila in slave, ki ti bo zasijala z zarjo današnjega dneva. Postal si nesmrten, zakaj tvoje ime bo živelo do zadnjega veka.«

S strastnim navdušenjem je govoril Indijec te besede. Užival je zadoščenje nad trpljenjem nedolžne žrtve, zato je odlašal z izvršitvijo baronovega naročila kakor zver, ki mrcvari in trga svoj plen, preden ga ubije. Obenem se je zabaval ob lahkovernosti zaslepljenega starca, ki je obtičal v mreži njegovega sleparstva. Kmalu bo izdihnila krivičnica in tedaj bo potegnil z oči zagrinjalo zločinskemu baronu ter mu pokazal, kdo je njegov maščevalec. Prisiljen bo gledati umorjenko, kakor je moral tujec gledati sina, umorjenega na vešalih. In ko bo okusil vse bridkosti in omagal pod težo trpljenja, tedaj mu bo potisnil v roko nož in zahteval, da si ga porine v srce.

Peketanje konjskih kopit ga je zbudilo iz motnega premišljanja. Pogledal je skozi linico proti vzhodu, prva jutranja zarja je pričela obrobljati daljne planine. V košati lipi so zapeli krilatci svojo jutranjico. Roka mu je lezla pod haljo, kjer je viselo bodalo. Spet se mu je zdelo, da čuje peketanje, in sicer bliže ko poprej. Glasno mu je udarilo srce v strahu pred ogrožanjem njegove osebne varnosti – prihod odposlancev tajnega sodišča. Zdaj ne sme več odlašati, hitro se mora zasukati in izpolniti krvavo obljubo.

»Otmar, ura je prišla!« Indijec je dvignil roko nad medlečim dekletom, ki je prav v istem hipu začula rešilno peketanje. Toda kako daleč je bila še rešitev v primeri z grozečo pogubo. Kri ji je zastala po žilah, videč nabrušeno bodalo nad svojo glavo. Zbrala je poslednje sile ter se umaknila namenjenemu udarcu. Morilec je udaril, a bodalo se je namesto v mladenko, zapičilo v leseno omaro.

Divje je zaklel Indijec zaradi ponesrečenega sunka in planil za dekletom. Plaho se je stisnila v kot, ker ji je zaprl izhod baron in njegov brezsrčni zaveznik. Videč, da ne more uiti, je zagnala obupen krik. Vnovič se je zasvetilo morilčevo bodalo, namerjeno na njene prsi. Zdelo se ji je, da se je utrnila iskra ter ji padla na roko. Strahoma je prijela prstan, ki jo je spekel kot razbeljeno železo. »Vrzi ga od sebe, da si ohraniš življenje,« ji je nekaj šepetalo.

Morilec je zapazil, da snema mladenka prstan, zato ni zamahnil z bodalom. »Zdaj mi ga bo izročila,« se je vzradostil v svoji domišljiji.

»Zamahni, dani se, sicer bo zamujeno,« je priganjal Otmar, videč njegovo obiranje.

Baronica je dvignila roko in zagnala prstan v razbeljeno peč, kjer ga je zagrnil pogubni plamen. Strašno je zatulil Indijec ob tem prizoru, na kar je obstal kot kip na svojem mestu. Baron je omahnil na klop; edino upanje mu je bil zaveznik, ki je omagal v odločilnem trenutku.

»Kaj bo sedaj?« se je Gizela natihoma vprašala.

»Beži,« ji je nekaj svetovalo. »Beži, zakaj rešitev je na poti.«

Po vseh udih ji je zaplala nova moč in žarki novega upanja so ji prešinili izmučeno srce in dušo. Spretno je odprla vrata ter zaklenila za seboj; hitela je po skrivnem hodniku v graščino in odtod po stopnicah na dvorišče, kjer se je zgrudila in omedlela.

Ko se je zavedla, je bila obkrožena z oboroženo četico: slonela je v naročju neznanemu sivolasemu možu, ki je božal in poljubljal njeno belo lice. Mislila je, da je zajeta zopet po novem sovražniku, ki jo bo mučil in naposled umoril. Niti navzočnost viteza Jelovčana je ni mogla pomiriti; čutila se je krivo, ker mu ni razkrila tajnosti grajskega stolpa, zaradi česar se bo morala zagovarjati. Hotela se je iztrgati objemu častitljivega starca in bežati.

»Živi! O kako sem srečen!« Starec se je hvaležno ozrl proti nebu, solza veselja mu je kanila z očesa. Glas mu je bil mehak ko volna. Gizela je premišljevala, kdaj in kje je že čula tako besedo in videla podobno obličje. Pomirila se je v nežnih občutkih, ki so se ji zbudili ob pogledu na prijaznega neznanca.

»Ali me res več ne poznaš?« se je tresel v pritajenem drhtenju. »Hči je zgrešila svojega očeta ...«

»Otmar, moj oče, moj pravi oče ...« Hči se mu je oklenila okrog vratu ter je od presenečenja omedlela na njegovih prsih.

Prebudila se je v sobi na svoji postelji ob očetu, ki se je tresel v skrbi za njeno življenje.

»Kje sem?« se je ozirala plašno okrog sebe. »Ali mi ne grozi ponovno nasilje?«

»Pri meni si, moja hčerka,« jo je božal po mehkem licu. »Prispela si v varno zavetje, kjer ni ne preganjanja ne nevarnosti. Pomiri se in pozabi strah in grozo.«

»Kje je nasilnik, ki mi je grozil z bodalom? Kaj se je zgodilo z mojim namišljenim očetom ob topilnici za čarodejno kovino?«

Plemeniti oče ji je odgovoril s tesnim objemom v zagotovilo njene osebne varnosti pred novim nasilstvom. Hči mu je opisala svoje dosedanje muke in trpljenje, ki se je množilo od dneva do dneva ter jo končno privedlo pod morilčevo bodalo. Rešil pa jo je prstan umorjenega vohuna, ki ga je snela in vrgla v ogenj, kar je morilca tako iznenadilo, da ni mogel izvesti krvavega zločina.

Gizela je obmolknila, nekdo je potrkal na vrata. Vstopila sta knez z Ostrožja in vitez Jelovčan, skrbela ju je njena bolezen, začeta z rahlo omedlevico, kateri lahko sledijo težke posledice. Spomnila sta se tudi, da jima Otmar še ni pojasnil vseh dogodkov, česar tako željno pričakujeta. Sedla sta v naslanjač in baron je začel pripovedovati:

»Milostivi knez, odkrili smo zaroto, naperjeno proti vam. Dobro je bila zamišljena, a vendar smo jo zadušili. Strašen poraz je dobila na vzhodu poganska vojska, od tam so peljale niti zarote v našo pokrajino. Zmagovalcem se moram zahvaliti za svobodo.«

»Strašno je moralo biti jetništvo,« je vitez sočutno omenil.

»Prebival sem pri nekem gospodarju, čigar posestvo je obsegalo obsežne pokrajine, kjer sem pasel njegove čede. Pogan se je zanimal za mojo preteklost, poznal je mojega brata in vedel, da me je hotel umoriti. Tako dolgo je sitnaril, dokler mu nisem navedel vzroka, zakaj me je zahrbtno napadel. Pa čemu me vprašuješ? sem ga nekoč osorno zavrnil.«

»Zato, ker je bil tvoj brat Filip nekaj časa tudi moj jetnik,« je poudaril.

»Vedi me v njegov šotor,« sem ga poprosil. »Rad bi z njim govoril.«

»Pobegnil je,« mi je povedal. »Kar na skrivaj jo je popihal.«

»Zadišalo mu je moje imetje, katerega se bo polastil.« – Kesal sem se, čim sem to izgovoril, zakaj pogan je začel poizvedovati po mojem premoženju v domovini. Obljubil mi je prostost, toda ko je izvabil iz mene poglavitne podatke, tedaj mi je v zahvalo poostril jetništvo. Propad sovražne vojske mi je odprl njegova vrata, dospel sem na domačo zemljo in našel mnoge izpremembe. Slišal sem, da se klatijo po deželi ogleduhi, ki rujejo natihem proti knezu in iščejo pristašev za upor.

Nepoznan sem se pomešal med množico pod Orlovjem, ko so obešali ob kovačnici zločinca zaradi zavratnega umora. Iz različnih pogovorov sem doznal, da se je moj brat res šopiril na mojem gradu in zapravil, kar je moj oče trudoma pridobil. Zaradi ogromnih dolgov se je zatekel k čarodejstvu, kar mu je zamerilo cerkveno oblastvo ter ga je pozvalo na zagovor. Nenadna smrt ga je odtegnila zaslišanju in kazni, toda ljudstvo je pričelo dvomiti o umoru, vedno glasnejše so bile govorice, da se je graščak le umaknil v varno skrivališče. Tudi o čudežnem zdravniku so pričeli govoriti.

Nehote se mi je zbudil spomin na poganskega poveljnika našega jetniškega tabora, ki je bil prijatelj mojega gospodarja. Ta je bil vešč zdravilstva ter je govoril več jezikov, imel je že doraslega sina, izurjenega v varanju in sleparstvu. Sodeč po opisu je zdravnik moj nekdanji poveljnik, njegov sin pa je bil obešen kot morilec. Najbrž je prišel nagovarjat mojega nezakonitega dediča za pomoč v boju proti sovražniku. Filip je odklonil njegovo prošnjo, na kar mu je zapretil z razkritjem krivične dediščine in bratu res ni kazalo drugega, kakor da ga je za vedno odstranil. Oče je kajpada vedel o krivični obsodbi, ni pa mogel migniti z mezincem za njegovo obrambo. Gotovo je prisostvoval njegovi smrti ter se zarotil, da bo izvršil maščevanje zaradi bridke izgube svojega edinca. Začeti je hotel pri hčeri, katero je nameraval umoriti, a se je spretno rešila s tem, da je vrgla v ogenj prstan – svetinjo poganske rodbine.

Graščak Otmar je končal svoje pripovedovanje, hvaležen naključju za srečno rešitev svojega otroka. »Tudi ti si pomagal k zmagoslavju današnjega dneva,« se je obrnil na viteza, »izrekam ti presrčno zahvalo. Kakšno plačilo naj ti naklonim?«

»Ne maram ne zlata ne srebra,« se je odrekel povračilu. »Gizela, ali me ljubiš? Samo tvoja ljubezen me bo popolnoma zadovoljila.«

»Bala sem se zamere zaradi prikrivanja resnice,« se je opravičevala. »Odpusti, saj nisem mogla drugače ravnati.«

»Reci, Gizela, da me ljubiš, in vse bo poravnano.«

»Bodi mi tovariš in spremljevalec do hladnega groba.«

Krčevito se je oklenil vitez mladenke, ki je v tistem hipu postala njegova zaročenka, ter jo iskreno poljubil. Tudi ona mu je z vročim poljubom vrnila izkazano ljubezen, na kar mu je, premagana po mehkih občutkih, omahnila v naročje. Ginjen je dvignil plemeniti oče roke ob tem prizoru ter je blagoslovil njuno bodočnost.

Krepko je zatrobil na dvorišču bojni rog v znamenje, da so spremljevalci deželnega kneza zastražili vse izhode grajskega obzidja, kjer čakajo novega povelja.

»Naprej!« se je vzdramil knez iz omamljenja. »Naprej proti stolpu za morilcema!«

Vitez se je prebudil v sladkem objemu svoje neveste, katero je moral za trenutek ostaviti ter se odpraviti za knezom in graščakom, ki sta v spremstvu najboljših vojščakov hitela proti grajskemu stolpu.

14.

»Kje je Gizela?« se je Indijec zavedel ob graščaku po prestani zmedi.

»Pobegnila je, vse je izgubljeno.« Čarodejec se je zvijal v obupu ter si pulil zmršene lase.

»Tvoja krivda. Zakaj je nisi ustavil?«

»Nate sem se zanašal, pa si obstal ko zamaknjen ...«

»Obšla me je trenutna oslabelost ... Oh, ob vse sem na svetu, usoda mi je uničila prstan – blagoslovljeno svetinjo mojega naroda ...«

Hasan je zavihtel bodalo in planil iz sobe, tekel je po tajnem hodniku do linice, kjer se je ustavil in gledal na dvorišče. Videl je oborožence, ki so sočutno obstopili ubeglo žrtev, ki je prihitela iz gradu in omedlela. »Ušla mi je«, je govoril sam s seboj. »Našla je pravega očeta, prišel je vitez v spremstvu deželnega kneza, da jo odvede na Ostrožje. Predolgo sem odlašal ...«

»Bodalo mora izvesti svojo dolžnost«, se je zasukal in hitel nazaj v čarodejno skrivališče. Divje je škripal z zobmi in mrmral: »Starec mi ne uide, on bo prejel plačilo ...«

Zviškoma se je vrgel pred čarodejca, ki je plaho odskočil.

»Kaj se je zgodilo?« je trepetala vsaka mišica na njegovem telesu. »Ali si dobro pomeril?«

»Nekdo drugi bo moral pomeriti in zadeti«, je siknil skozi zobe. »Tu je bodalo od tajnega sodišča, odposlanec mi ga je oddal pred stolpom z naročilom, naj ti razglasim nepreklicno obsodbo, ki se glasi: ‚Umoriti se moraš, čim boš zagledal to orožje‘. Primi torej za bodalo ter si ga zarini v srce – to je najmilejša kazen za grozodejstva, ki si jih izvajal.«

Starec se je sesedel na stol ter je milo zajokal. »V smrt so me privedle tvoje obljube. Slepil si me s čarodejno tvarino, lagal o kamenu modrosti, bogastvo si mi obetal, zdaj pa mi prinašaš bodalo in naročaš, naj uničim svoje nade in neham živeti.«

»To ni moja krivda. Pravico si teptal in zdaj ji moraš dati zadoščenje ...«

»Zahteval si, naj umorim mladenko zaradi njene srčne krvi, ki bo omogočila čaranje skrivnostne kovine ...«

»Tvojih umazanih rok se drži nedolžna kri mladeniča, ki si ga obsodil v smrt na vešalih. Iz tvojega srca smrdi pohlepnost po bratovem imetju, katerega si se polastil. Kakor razbojnik si ga napadel ter mu zadal globoko rano; naključje pa je hotelo, da je ozdravel v jetništvu, odkoder se vrača na Orlovje, kjer te bo našel mrtvega s prebodenim srcem. Sramotno je potvarjanje lastnega imena, ker se imenuješ Filip, ne pa Otmar, za katerega si se proglasil.«

»Vse je razkrito!« je zaječal in sklenil roke nad glavo. »Tvoje zvezde so posvetile v tajnosti mojega življenja ...«

»Moj razum te je razkrinkal. Ali se me več ne spominjaš – poveljnika v taboru, kjer sem te stražil kot jetnika? Poznal si tudi mojega sina, ki je vedel za tvoje nakane, zaradi česar je moral sramotno umreti.«

»Ščuval me je zoper kneza ...«

»Proglasil si ga za svojega morilca, zato da si – mrtev pred svetom – živel v neumnem praznoverju. Zdaj pa je napočil hip, ko se boš moral posloviti ...«

»Maščevalec! Šele zdaj sem te zagledal v pravi luči ...« Lažni graščak je padel na kolena, nemo je dvignil roke, njegov molk je prosil za odpuščanje.

»Ne pričakuj usmiljenja«, ga je Indijec strupeno zavrnil. »Čul si neovrgljivo obsodbo, tajno sodišče ti je nabrusilo bodalo – primi in nastavi ga na srce ter pritisni, da bo brizgnila kri, zakaj čas je že, da nehaš živeti.«

Filip je sprejel bodalo, rahlo se je z njim dotaknil svoje obleke, a ga je spet odmaknil, kakor da ne veruje v resničnost krvavega naročila.

»Čemu odlašaš?« je porasel maščevalec. »Odposlanec tajnega sodišča čaka zunaj pred stolpom na poročilo o tvoji smrti. Dano ti je na voljo: ali se končaš sam s spretnim sunkom, ali pa boš poginil od muk in trpinčenja, ako bo moral kdo drugi namesto tebe prijeti za bodalo.«

Zopet je poskusil starec načeti koščene prsi, a desnica mu je vztrepetala in spustila bodalo. Takrat je zatrobil na dvorišču rog, čigar glasovi so se bližali osamelemu stolpu.

»Ali slišiš?« ga je postrašil Indijec. »To je znamenje smrti, zdaj se odpravljajo po tvojo dušo.«

Baron je pobral bodalo, razgalil si je prsi in nameril na mesto, kjer mu je strahoma utripalo srce. Nemirno se je ozrl okrog sebe, nato je zamižal in uprl ročaj v steno – preslaba se mu je zdela roka, da bi prebodla srce. Sunil je proti steni s prsmi, v katere se mu je zasadilo bodalo do ročaja; črna kri je brizgnila curkoma iz rane – morilcu je zavilo oči, zgrudil se je in izdihnil svojo grešno dušo.

Po zaklenjenih vratih grajskega stolpa so zadoneli prvi udarci, kmalu so popustili zapahi, oboroženci so vdrli z glasnim krikom in drveli navzgor po stopnicah. Hasan se jim je umaknil na vrh stolpa, kjer je najprej pozdravil vzhajajoče solnce, brž pa se je okrenil in nagnil čez stolpovo ograjo nad prepadom.

»Tam doli je mir«, si je lajšal skok v globino. »V prepad ne pojde nihče za mano ...«

Četa, ki je vdrla v stolp, se je porazgubila po notranjih prostorih, nekaj mož je ostalo pri umorjencu, drugi so zastražili izhod, ostali pa so prodirali po stopnicah proti vrhu stolpa. Med temi je bil tudi baron Otmar, ki je hotel zajeti drznega zločinca ter ga primerno kaznovati.

»Hasan je, moj bivši poveljnik«, je vzkliknil na stopnicah, ko je zagledal Indijca. »Nisem se motil – tukaj nam ne uide.«

»Ne bom te čakal«, se mu je bridko nasmehnil. Pognal se je v skoku čez ograjo v globočino, zevajočo pod grajskim stolpom. Njegovo truplo je strohnelo med nedostopnim skalovjem.

Razvaline orlovskega gradu so danes preraščene s trnjem in grmovjem – spomenik na dogodbo, ki je ohranjena v ustnem izročilu.