Tako je prerokovano ...
| Tako je prerokovano ... Iz knjige spominov. I. P. |
| |||||||||||||
Pozdravljeno bodi,
Sorško polje,
kjer moji očaci
v grobih leže.
S. Jenko.
Izza Šmarjetne gore je vstajalo na obzorju dvoje temnih oblačkov; omotična soparica je puhtela iz razpokanih tal, se kuhala v ozračju in v daljavi je trepetalo nad zorečim se žitom kakor iz razbeljene žerjavice. Stoletna Zidančkova smreka je dvigala svoj vrh iznad visokega žita, da še je zdelo očesu, kakor bi se z njim dotikala neba; v hrastih se je v visokem tonu proseče oglašala žejna pivka: piv, piv, piv — —
Tisto julijsko popoldne sva stopala s prijateljem po pokošenih vozarah proti hrastom.
»Soparno je; še pred nočjo bo nevihta — —«
Privzdignil je lahno zeleni žametni klobuk, si obrisal znojne kaplje raz visoko čelo in si uravnal bujne lase, ki so se bili v potu sprijeli nad njim.
»Glej, Nejče, tista skrivnostna smreka, o kateri nama je včeraj prerokoval stari Hrastnik!« sem opomnil prijatelja.
»Tista, ki ima sedem vrhov, kakor je trdil —? Torej ta —!«
Krenila sva ob robu ržene njive; vsepovsod je še stalo žito, le po njivah krog smreke so se belila gola strnišča. Takoj tisti dan, ko dozori žito na njih, mora biti požeto za lučaj daleč od smreke, kajti sicer bi o polnoči prišli zli duhovi, vedomci, ki se ob lepih večerih skrivajo v njenih gostih vejah in v lunojasnih nočeh rajajo pod njimi in bi pokončali lepo žetev ...
V žitu pred nama se je zganilo in zašumelo. Sključena v dve gubi se je sklanjala sredi njive pod visokim rženim klasjem stara dninarica Golkarjeva Mina.
Rdeča ruta ji je bila zdrsnila raz sivo glavo na suhe rame, pod koščeno desnico je šumelo klasje in padalo v njeno naročje, vele ustnice so ji trepetale venomer.
»Jedet, kakšen je ta svet, oh, oh —«
Polglasno se je pogovarjala sama s seboj, a ker je bila od starosti že gluha, naju ni slišala, ko sva prihajala mimo.
»Bo, bo prišlo, kakor je prerokovano — — Bo, bo — —«
»Bog daj, Mina! Vroče je danes, kajne?« sem jo ogovoril glasno, da bi me vsaj gotovo slišala.
Zganila se je sredi žita, se preplašeno ozrla krog sebe, potegnila s koščeno roko preko zgubanega čela in obrisala z belim rokavom velike znojne kaplje, ki so ji lezle po velem licu navzdol.
»O, vroče, vroče! Kam pa vidva?«
Takoj se je zopet sklonila in žela dalje.
»Joj, Mina, kako se ti danes silno mudi —«
»Kaj se mar ne ?« ga je prekinila hitro. »Z vseh njiv okoli smreke so že pospravili, le ta Zidančkova rž še stoji in vidita, da je že zrela.«
Tovariš me je lahno sunil s komolcem, pomežiknil z očesom, nato pa vprašal radovedno:
»Mina, kako pa to, da se nihče ne spomni, da bi spravil s polja tisto-le smreko na koncu njive?«
»Ne bo imel sreče tisti, ki bi se je lotil,« tako so mi nekoč rekli še moj rajni stari oče — eno manj kot devetdeset so jih učakali.«
Pomolčala je nekoliko, povezala snop in ga vrgla na kup.
»Bog jim daj dobro, marsikaj so vedeli povedati. Kolikokrat so mi rekli, ko sva šla mimo te smreke — prav taka je bila takrat, pred šestdesetimi leti, kakor je sedaj —, moje besede si zapomni, Minica: drugi časi bodo prišli in takrat se bo zvila čez Sorško polje železna kača, kmalu nato pa se bo dvignil narod zoper narod, prav kakor je pisano, in gospoda bo zoper kmeta in kmet zoper gospodo, hudi časi bodo to in vojska ne bo konca ne kraja —«
»Vojska, praviš Mina? No, ko bo pa to prišlo, takrat gremo pa tudi mi!«
Nagnil je klobuk postrani na čelo in se udaril s pestjo po širokih prsih, da je votlo zabobnelo.
»Da, vojske, vojske in vse šibe božje,« je potrdila starka. »Ali ne vesta, kako je prerokovano o tistih časih? Visok in bogat gospod se bo takrat pripeljal v našo vas, prav z Dunaja, od tam, kjer stanuje sam cesar. Od hiše do hiše bo hodil in za mernik rži bo ponujal denar, da bi z njim tedaj lahko plačal polovico vsega polja, kar se ga vidi od te-le smreke naokrog, pa je ne bo dobil.«
Preko polja je sunkoma zapihal veter, da se je sklonilo rumeno žito; vrhovi mogočnih hrastov so zašumeli kakor pod ogromno težo; žejna pivka se je oglasila iz njih.
»Pa kdaj, misliš, Mina, da bodo prišli tisti časi?«
»Takrat, tako je rečeno, ko svet ne bo poznal nad seboj ne Boga, ne cesarja. — Čudne in žalostne reči se slišijo že sedaj: novega cesarja so nam umorili in kar z ženo vred, kakor pravijo; niso več daleč tisti časi, niso — —! In glejta, kar pomnijo ljudje, je stal tam na voglu križ in včasih je še vsak šel odkrit mimo, se- daj pa ni ne križa, ne človeka, ki bi ga postavil; tako je sedaj o, niso več daleč tisti časi, niso, tako vama pravim —«
Starka je umolknila. Tesna tišina je legla nad polje, kakor pred bližajočo se nevihto. — A nenadoma se je dvignila sredi žita suha postava Minina in se nagloma okrenila proti koncu njive.
»Prav tako bo prišlo, kakor vama pravim vojske bodo, dolge in krvave; tako je prerokovano, kar stoji ta-le, je prerokovano —«
Tresoča desnica se je iztegnila proti sedmerovrhi smreki, izpod nagubanega čela pa je srepo zrlo v naju dvoje svetlih oči. Spogledala sva se; nekaj težkega, kakor tajno, nerazrešljivo vprašenje je ležalo v njegovem prej vedrem pogledu. — V skrivnostnih vrhovih smrek se je zganilo, kakor bi se bili ob preglasnem govorjenju Mine prebudili v njih zli duhovi; dolga veja se je upognila iz njih in se sklonila kakor pod težkim bremenom globoko nad druge.
Krrrriii —!
Črna ptica se je dvignila z nje in odletela proti hrastom in izginila v njih kakor zli duh.
Krrri-i-i- se je še enkrat hripavo oglasilo iz daljave in plašno je jeknilo preko polja. — Piv, piv, piv - — je odgovorilo v grmovju, a slednjič je utihnilo tudi to, le hrasti so še šumeli ...
Nebo v ozadju se je stemnilo; dvoje svinčenotežkih oblakov je prepreglo vse obzorje od Lubnika do Karavank. — Naenkrat se je posvetilo skozi to temo od severa do zapada. Žareč blisk je pretrgal oblaka, kakor bi ju bilo prerezalo hkrati dvoje dolgih krvavih mečev. V daljavi je votlo zagrmelo, da je bobneče odmevalo od gora, kakor bi se za njimi oglašali topovi.
Padati so začele redke, debele kaplje ...
Štiri leta bo kmalu tega; a še sedaj mi vsakikrat živo vstane pred dušo tisto julijsko popoldne, kadarkoli uzrem pred seboj na sliki cvetoče obličje prijateljevo in pod njo napisano: † Kadet Jernej T., padel za domovino 9. junija 1916 v tirolsko-laških planinah — —
Izza Posavja je vstajal lep, tih večer, — tisti pred usodnim 27. julijem l. 1914 ...
Lahen veter je vel od zapada čez Sorško polje preko orumenelih strnišč; le tupatam je še zašumelo rumeno žito, se sklonilo in vzvalovilo, da so se na koncu njiv pokazale bele rute zakasnelih žanjic. V ozadju so rdeli skalni obronki Grintovca in Kočne — nad njima sinje večerno nebo, razpeto kakor prozoren pajčolan, spuščajoč se na zemljo nekje v neskončnosti, daleč tam za temnimi hrasti, pred katerimi sanja samotna smreka sen stoletne preteklosti.
Ko so se v vetru zamajale njene goste veje, se mi je zazdelo, kakor da se je nekaj tajno približevalo od njih iz daljave. Stopilo je tesno k meni in me objelo kakor neznana težeča slutnja, da mi je postalo hipoma težko pri srcu. Vznemirjen sem segel z roko na razburjene prsi; časopis, ki sem ga bil prejel tisto jutro na pošti, je zašumel v roki. Kakor sam od sebe se je razganil zviti papir in velike debelo tiskane črke na naslovni strani so mi stopile pred oči: ,Avstrija izročila noto ...'
»Vrzi proč! Teži te —«, se mi je oglasilo v duši.
,Srbija mora odgovoriti v 24 urah ...' Čital sem članek v drugič, v tretjič — vse, prav do konca. In tedaj mi je stopila v dušo slika, da sam nisem vedel kdaj in odkod, tako jasna, kakor bi bil sam nekdaj doživel vse to — sijajna dvorana, vsa prevlečena s svilo in preobložena z blestečim zlatom ... Sredi nje se sklanja nad slonokoščeno mizo mož, oblečen v dragoceno opravo. Neusmiljeno zro oči izpod grozečega čela na sivi pergament, ki leži pred njim, opremljen s svileno vrvico
- naenkrat pa se iztegne dolga roka,
pero zaškriplje med koščenimi prsti in piše velike in grde črke.
,Odklanjamo! Vojska naj odloči — kri ...!'
,Kri —!' jekne izzivajoče od sten. Težka roka udari na pergament in na njem zardi pečat, kakor bi bila kanila nanj velika kaplja krvi ...
In vnovič se je vzbudilo prav v dnu duše in zaklicalo s skoro obupnim glasom: Pahni, suni od sebe! — Čutil sem težko misel, ležečo na srcu kakor mora, in zdelo se mi je, da je ni moči, ki bi jo odvalila ...
Nad žitom je zapihal veter. Izza njive, na kateri se je zibala bela jarka, je pridolgo hajala nežno drhteča pesem; kakor odmevi oddaljenih strun, ki jih ubira vešča roka, so zveneli njeni glasovi skozi vsemir, trepetali nad valujočim žitnim klasjem in se izgubljali v daljavo ... Težak voz, visoko obložen s snopjem, je zavil z vozar na pot in izza bele jarke je stopilo ob vozu visoko dekle, držeč v rokah vajeti.
»Bog daj, Ivanka!«
Na rožnih dekličjih licih je zaplala kri, glas se je naenkrat stresel in obstal sredi melodije
»Kje si naložila tak voz, Ivanka?«
»V Ledinah, pri smreki.«
»Pa kar sama?«
»Zakaj pa ne, ko oče ne morejo več kaj lahko.«
Dvoje lepih, temnih oči se je za hip vprašajoče ozrlo vame.
»Kaj Toneta ne bo letos nič na dopust?«
»Ravno v ponedeljek nam je pisal, da pride še ta teden; za včeraj smo ga pričakovali, pa ga ni bilo.«
»Nocoj pride, Ivanka, z večernim vlakom se pripelje —«
»Najbrž res! Jutri se ne bo vozil, ko je nedelja. Kako rada bi ga videla v vojaški obleki in potrebovali bi gaj, vsaj obsejal bi nam.«
Radost ji je zaigrala v očeh, zročih hrepeneče v daljavo, kakor bi bile ondi ravnokar zagledale njega, ki ga je tako pridolgo in težko pričakovalo srce v topli sestrinski ljubezni.
»Ali sta še skupaj z Janezom pri kompaniji?«
Lahka vznemirjenost ji je ob tem imenu stopila v oči in na zardela lica.
»Najbrže nista več,« je odgovorila z malce tresočim glasom. Sklonila se je lahno proti valujoči jarki, kakor bi hotela v nji skriti svoj cvetoči obraz, segla z roko med visoko klasje in utrgala iz njega lepo rdeč makov cvet.
»Včeraj je pisal materi, da se v kratkem odpelje iz Gradca, da pa zaenkrat nič ne ve, kam.«
»Se nič ne bojiš zanj, Ivanka?«
»Zakaj? Najbrž na orožne vaje pojde, kakor lani ob tem času. Čez dober mesec bo prost vsega in pride domov.«
Videl sem, ne sence dvoma ni bilo v teh besedah in ne najmanjše zle slutnje v očeh, zročih pred seboj bodočnost, jasno kakor en sam velik solnčen dan.
»In potem, Ivanka —?«
Ničesar ni odgovorila; sramežljivo je zakrila obraz z dlanjo, da so se usuli izpod od dela trdih prstov drobni rdeči listi raztrganega maka in kakor rdeče kapljice krvi padli v rjavi prah ...
Prav tedaj pa je vstala izza Križne gore temna meglica in hitela proti zatonu.
»Srečno, Ivanka! Mudi se ti gotovo?«
»Lahko noč!«
Preko polja je zapihal veter, dvignil na poti pred menoj oblaček prahu in ga zavrtel v zraku. V ušesih so mi še v enomer zvenele besede Gorenjčeve Ivanke: V kratkem se opeljejo, a ne vedo — kam Tesno mi je postalo v duši in še veliko težje kakor preje. Kam se odpeljejo? Še bliže je pristopila težeča slutnja in še tesneje me je objela. Velike, grde črke, zapisane od dolge roke na sivi pergament, so mi zaplesale pred očmi in silile vame z zlobnim odgovorom: Vojska naj odloči!
In zazdelo se mi je, kakor da vstaja v daljavi sredi visoke rži suha postava in tresoč, dviga svojo koščeno desnico proti smreki: ,Tako je prerokovano; kar stoji ta-le, je prerokovano' — — !
Na hraste je legel medtem čudovit soj, kakor bi se bila iztegnila s Posavja zlobna roka in zažgala požar v njihovi sredi; za Križno goro je v krvavi zarji tonilo solnce. Ko so se skrili zadnji žarki za vrhovi njenih dreves, je legla nad njo črna, grozeča megla; preko polja pa so padle dolge, temne sence.
Iz daljave, kjer se je zibal proti vasi voz, pa je zvenela vesela pesem solnčnojasne, brezskrbne mladosti ...
Pri fari je tiste nedelje jutro odzvonilo sedem.
Nad dolino so visele težke, goste megle in se leno vlačile ob pobočjih hribov; izpod oblakov je komaj vidno pršil droben dež in po travnikih in vrteh so stale luže od ponočnega naliva.
Ljudje so se vračali v gručah od jutranje maše. Po opolzki stezi, vodeči čez hrib proti vasi, je prihajal stari Tonejčev Matija. Med zadnjimi, kakor navadno, se je vračal sredi dveh fantov, v visokih škornjih, segajočih mu čez kolena in oškrofljenih z blatom. Da ste ga poznali, starega Matija! Dasi je že lezel v dve gubi — ni mu jih manjkalo dosti do sedemdeset — je bil še vedno mlad in fantovski. Ni je bilo morebiti nedelje, da bi ga ne videl popoldne v lepo zlikani srajci, z rdečo svilnato ruto pod belim ovratnikom in v žametnem telovniku stopati med fanti skozi vas.
»Bog daj, Matija! Kaj bo novega?«
»Bog ga daj, Ivan!« je odzdravil počasi izpod velikega rdečega dežnika. »Novega? Bore malo dobrega v teh zmedenih časih, tako ti pravim.«
Stopili so s ceste proti hiši. »Kako to, Matija?«
»Tako, ker se slišijo le same čudne reči.«
Ozrl se je previdno okrog sebe, da bi ga morebiti kdo ne slišal in stopil prav blizu k meni.
»Na lastna ušesa sem slišal, če mi že verjameš ali pa ne, ko je pravil župan Mraku, da se bosta najbrž naš in Srb udarila zavoljo tistega izprijenega Srbina. V opalti pod cerkvijo sem to slišal, ni pol ure od tega; no in župan mora že kaj več vedeti —!«
»No, ta se ti je pa gotovo sanjala v cerkvi med pridigo,« ga je podražil Mohorjev in si prižgal cigareto.
»Jaz bi tudi rekel, Matija, da še ne bo tako hudo,« sem mu ugovarjal. »Pa pustimo to; pojmo rajši v hišo, kaj bi stali zunaj na dežju!«
»Res je«, je dodal zamišljeno.
Sedli so okrog velike javorove mize, na kateri so ležali vsevprek listi sobotnega »Slovenca«.
»No, tu poglejmo, če stoji kaj pisanega o tem!«
Vzel je v roke papir in začel brati počasi in slovkovaje:
»Av-s-tri-ja i-z-roči- la — —«
»Kdo misliš, da bo poslušal tvoje stokanje, goba stara,« se je oglasil ob njegovi strani Dolinarjev, položil tlečo viržinko na rob mize in mu potegnil list iz rok.
»No, pa daj ti, ko znaš bolje!«
Starec je podprl ravnodušno z roko koščeno brado in z odprtimi usti poslušal fanta, nepremično zroč vanj.
Jože je končal.
»Ne bo brez nič vse to, vam rečem. Srb se ne bo rad podal in potem bo završalo, tako se mi zdi. Tisti časi znajo priti, o katerih je rečeno: hudo bo na svetu in ne bo konca dolgo in še in še. — Takrat pravijo, da bo šla ženska iz Ljubljane do Crngroba in bo vse ljudi, ki jih bo srečala na poti, nasitila z enim samim poličem kaše; tako je prerokovano ...
V veži so zaškripala težka vrata in po kamenitem tlaku so se začuli koraki; vstopil je sosed s smodko v ustih, v rokah zvit papir.
»Posebna izdaja!«
Hlastno sem segel po listu in ga razganil nad mizo. — Dobro se še spominjam tistega trenutka: ničesar drugega nisem videl takrat pred seboj, kakor šestero velikih črk, natisnjenih na papir:
»Vojska?!«
»Kaj? Vojska?!»
»Položaj je na ostrini meča —«
Fanta sta se za hip spogledala; bila sta potrjena spomladi.
»Ali vam nisem pravil —?« je modroval Matija.
Fanta ga nista slišala. Oba hkrati sta se dvignila izza mize in planila k meni.
»Nič gotovega še ne stoji —!«
»V mestu je pa že vse pokoncu,« dostavil je ugovarjaje sosed. »Pravijo, da se je že pričelo.«
»O, potem pa gremo!« Mohorjev je prijel Jožeta čez rame in vihtel zeleni kastorec z velikimi krivci.
»Bomo videli, kako bo,« je modroval starec bolj sam zase; »France, ti ne veš, kako je rečeno: ko bo prišel tisti čas, se bo začela stiska, kakršne še ni bilo, in ves svet bo naenkrat v ognju in cesar se vzdigne zoper cesarja in vojska ne bo ne konca ne kraja —«
»Kaj ti veš, starina!« Mohorjev ga je prezirljivo pogledal in vrgel ostanek pokajene cigarete predenj na tla.
»Ravno zato, ker sem star, nekaj vem in vama še enkrat rečem: sila bo takrat, dvakrat sila in ljudje bodo za praznik nosili krvave srajce, — Iz zgornjih krajev bo na delaven dan prišel kmet in bo prehodil vse naše polje od Ozar ven do Zidančkove smreke in bo iskal moških po njivah; in ko ga bo našel, mu bo segel v roko in mu bo rekel:
— Pozdravljen, brat!«
»In če se bo potemtakem res začela taka vojska, Matija, kdo bo pa nazadnje zmagal?«
»Kdo da bo zmagal?« je pomenljivo ponovil starec za sosedom in takoj skomizgnil s suhimi rameni. »To pa sam Bog ve! Včasih so govorili ljudje, da je hranil stari Mrak debele črne bukve, v katerih da je bilo pisano: ko bodo šestnajstletni zmagovali, se bo reklo: jutri bo pa konec; tako je prerokovanje.«
Še je modroval starec, ko je priropotal po cesti skozi vas voz in se ustavil vrh klanca pred hišo. Ozrl sem se in obrisal od dežja orošeno steklo.
»Župan!«
Vsi so se nemo spogledali in skočili k oknu. Po hiši je zavladala za hip tišina; po šipah so polzele deževne kaplje in se kakor solze razlivale po steklu navzdol. Par votlih udarcev kakor s kladivom je zazvenelo po steni; ljudje so drli v gručah s ceste proti hiši. Vse se je zgodilo naenkrat kakor v trenutku, in ko sem stopil na prag, sem čul le še zadnje besede županove:
»— —vsi do dvainštiridesetega!«
Izpod koles je poškropilo blato in voz je zdrčal ropotaje po klancu navzdol.
»Vojska, črna vojska!« ...
Na beli steni je viselo dvoje velikih lepakov in pod njima se je gnetla kopica žensk in otrok.
»Bog se usmili! Vsi do dvainštiridesetega!« ...
Stemnilo se mi je za hip pred očmi, kakor bi se bilo naenkrat utrgalo nekaj dosedaj neznanega nad menoj in padlo nekje iz neskončnosti z vso silo name.
Na prag je stopil Jože in zavriskal, da je jeknilo po dolini; nekje s spodnjega konca vasi mu je odgovoril fant z visokim glasom, da je žalostno zazvenelo nad vasjo in otožno odmevalo skozi megleno nedeljsko jutro.
Po cesti proti vasi pa je hitelo dekle, držeč v rokah pismo, in si brisalo z belo rutico objokane oči. Bila je Gorenjčeva Ivanka.
In še en večer mi vstaja danes pred dušo — lep tih večer ...
Nad zapadnimi gorami je rdelo nebo in izza njih se je oglasil zdajpazdaj zamolkel strel. Iz vasi je zvenela preko polja otožna pesem zvonov, kakor bi se poslavljalo od sveta mlado, upapolno življenje.
Na njivi pred hrasti je stal voz. Ob njem se je sklanjalo nad kupom rženih snopij dekle in jih podajalo očetu.
»O vojska, vojska — —! Najboljše nam bo pobrala.« Stari Gorenjec se je vzravnal na vozu, da je zaškripala deska pod njegovimi nogami in se vprašajoče ozrl vame. — Vedno glasneje je donela preko polja pesem zvonov, kakor bi hotela seči daleč čez hribe, tja do galiških bojnih poljan — — do grobov — —
»O, Janez je bil fant kot le kdo Kako vse drugače je mislil, da bo prišlo. Štiri leta bo o Malem Šmarnu — dobro se spominjam, ko je bil zadnjič pri nas, preden je odhajal. »Bo pa čez leto dni kako drugače, kajne oče,« mi je rekel na pragu, ko mi je segel v roko, težko mu je bilo iti Tega pač takrat ni mislil, da bo pokopan v Galiciji ...«
Starcu se je stresla beseda, v dekličjih očeh pa se je utrnila solza, se potočila po obledelem licu in kanila med orumenelo strnišče ...
»In kdo bi mogel vedeti, kaj vse še zna priti nad nas, ko smo tako blizu vojske. Peš smo hodili včasih od tu na Tolminsko Tako ti pravim: sedaj se je pričelo in ne bo se končalo prej, dokler se ne bo izpolnilo vse, kakor je prerokovano. Svet se bo začudil, tako je pisano v starih bukvah, ko bo nekega dne naenkrat potegnil veter, da ljudje ne bodo vedeli, od katere plati, in takrat, pravijo, bo vsak pograbil, kar mu bo najbliže pri roki, in vstal bo punt na punt in še enkrat punt. Ko bo pa mera božjih kazni za človeško lakomnost polna, bo prišel konec, ljudje se bodo pobratili in takrat, pravijo, da se bo pod Zidančkovo smreko sedem cesarjev pogajalo.«
Dvignil se je iznad snopja, umolknil za hip in pokazal proti smreki, nato pa še enkrat pristavil s pomenljivim glasom:
»Sedem vrhov ima in sedem cesarjev si bo takrat podajalo pod njo roke, tako je prerokovano ...«
Izza Krna se je oglasil zamolkel strel, da je votlo odmevalo od Grintovcev, se nekaj hipov nemirno lovilo nad poljem in se slednjič izgubilo v večerni tišini, da se je čulo le še skrivnostno šepetanje žit ...
Ko sem se vračal, je bil okrog in okrog razlit tih mir, le večerna pesem slavčeva se je glasila iz hrastov. Tako lepo kakor nikoli prej v življenju se mi je zdelo naše polje ob tistem večeru. Tja do vznožij gričev je bilo kakor ena sama žitna njiva; le tupatam se je sredi med zibajočim se klasjem pomikal počasi, komaj vidno s snopjem obložen voz ... V daljavi nad vrhovi gričev se je še svetlikalo, kakor bi se bilo ondi ravnokar odprlo prozorno večerno nebo. Spodaj so sanjale sredi gostega drevja vasi, vse pogreznjene v lahen polmrak, le vitki zvoniki podružnic so se dvigali iz njega pod nebo in se belili iz daljave. Temotni hrasti so stali za mano nemo in mogočno, kakor bi hoteli skriti to krasoto pred radovednim Posavjem; pred njimi stoletna smreka, nad katero se je sklonilo s tankimi meglicami posejano večerno nebo ...
Takrat sem se domislil pripovedke, ki sem jo bil čul že v otroških letih in ki še sedaj živi med našim ljudstvom. — V davnih, davnih časih — tako pripovedujejo — je živelo v vasi na velikih gruntih sedmero trdnih, a krivičnih in lakomnih gospodarjev. Tam, kjer so se stikale meje njihovih njiv, je stala takrat lepa, vitka smreka. Le en vrh je imela še tedaj in nihče ni vedel, kdo jo je zasadil na tisto mesto. Nekoč pa se je zgodilo, da se je je hkrati polakomnilo vseh sedmero gospodarjev in vsak izmed njih je trdil, da stoji na njegovem. Stari ljudje v vasi pa so natihem govorili, da nihče izmed njih nima pravice do nje, ker da je bila že od nekdaj Zidančkova. — Hudo se je maščevala smreka nad krivično lakomnostjo; trem izmed njih, ki so jo hoteli v kresni noči posekati, so pogoreli še tisto leto domovi do tal. Prepiri in nesreče so uničile vseh sedmero gospodarjev; njih lepe domačije so bile prodane druga za drugo, vse do zadnje in njih rod je popolnoma izmrl. Ko je ležal zadnji izmed njih nespokorjen na smrtni postelji, pravijo, da je na Zidančkovi smreki ozelenelo sedem vrhov; kmalu nato pa so se začele počasi širiti po vasi čudne govorice: da se o kresnih nočeh prikazujejo duhovi okrog smreke in straše po hrastih, da bo prišla enkrat na svet huda vojska, ki jo bo rodila sama lakomnost, in ko bo končana, da se bo pod smrekovimi sedmerimi vrhovi sedem cesarjev podajalo roke.
Živo sem se spomnil te pripovedke; a prav tedaj pa se mi je naenkrat zazdelo, kakor da se je dvignila pred mojimi očmi izza Grintovcev v temnih obrisih ogromna postava, da je segala z glavo prav v modrino neba. Zvedavo je uprla svoj zlobni obraz iznad skalnih obronkov nad polje navzdol, kakor bi se začudila nad njegovo lepoto, Panski nasmeh je zaigral pod poželjivimi očmi in skozi polmrak se je iztegnila dolga, koščena roka nad hraste in zdelo se mi je, kakor bi hotela z grabežljivimi prsti seči še dalje preko polja. V strahu sem se ozrl proč; a glej, na nasprotni strani, tam izza Lubnika se je pravtako ukrivila po hribu navzdol druga roka in grozeče obvisela nad vasjo; kmalu nato više gori tretja, četrta ... sedma. — Vse polje je vztrepetalo, kakor plaho dete pred zlobnim pogledom tujčevim. Vrhovi stoletnih hrastov so ječali v vetru in se kakor v tajni grozi sklanjali drug proti drugemu — le smreka pred njimi je stala trdno in nepremično, kakor začarana in okamenela kraljična, ki se je izgubila sredi visokih žit ... Izza gora se je oglašala zamolkla, otožna pesem topov ...
V tistem trenutku mi je prišlo, da bi planil kvišku in zaklical, da bi donelo daleč preko širnega polja, da bi se čulo čez sedem gora prav gori do galiških bojnih poljan:
»Dvigni se, narod moj! Vstani iz grobov in kaznuj brezstidno lakomnost ....!«
A nekaj nevidnega me je zagrabilo za prsi, izza Grintovca pa je z zlobnim nasmehom zarežalo vame:
»Kdo naj vstane? — Mar mrtvi —?«
Še glasneje so zadoneli iz vasi zvonovi in še otožneje je bila njih pesem preko polja ... Sedmero lakomnih rok pa se je spustilo še niže nad žitno polje navzdol ...
Takrat pa se mi je naenkrat zazdelo, da vidim v daljavi, tam gori onstran Kranja, sredi med vrstami križev tvoj grob, nezabni pevec, prorok Sorškega polja. Iz gomile, obrastle z zeleno rušo in segajoče od Storžičevih planin do vznožja Šmarjetne gore, je nalahno, kakor dih, vstala visoka postava. Razločno sem spoznal tvoj bledi obraz. Tajen nasmeh ti je zaigral na ustnicah, v lahnem dihu vetra je zatrepetala gosta rjava brada in plamteče oči so obstale nad rodnim poljem. Tedaj si dvignil vele roke daleč predse, jih razprostrl nad njivami in blede ustnice so se zganile, kakor bi šepetale nad njimi svoj velikoduhovniški blagoslov:
»Ne boj se, narod moj! Ne boj se, lepo rodno polje —!«
A glej! Kakor v strahu pred višjo močjo so se naenkrat začeli krčiti koščeni prsti, dolge roke so se jele dvigati iznad žit in se umikati druga za drugo za vrhove gora. Ko je izginila zadnja in je v temi za Grintovcem utonila zlobno se režeča postava, si izginil skozi polmrak tudi ti, kakor lahen sen ... Nad tvojo gomilo pa se je dvignil visok, mramornobel spomenik, velik in lep in raz njega so zablestele tvoje, z zlatimi črkami v kamen vklesane proroške besede:
Ko jaz v gomili črni bom počival
in zelen mah poraste nad menoj,
veselih časov srečo bo užival,
imel bo jasne dneve narod moj.
(S. Jenko.)
Iz daljave, kjer se je preko polja pomikal vlak, se je oglasila veselo doneča pesem naših fantov, vračajočih se s tirolskih planin: Lepa naša domovina — —
Iz vasi je donel čez polje glasen spev zvonov, mogočno in veličastno, kakor ob vstajenju v jutru Velike nedelje; sredi valujočih žit pa so se v lahnem večernem vetru zibali in šepetali kakor v potrdilo sedmeri vrhovi smrekovi ...