Tam, kjer ni trgovine
| Tam, kjer ni trgovine Anonimno |
| |||||||||||||
Zgodba je resnična in jo je treba zabeležiti javnosti v razvedrilo in potomstvu v opomin, da ni vse zlato, kar se sveti, in da še tako dobra teorija šepa tam, kjer ji nasprotuje praksa. Ruski boljševiki so zapisali s krvjo na rdečem praporu: smrt staremu svetu, živele novotarije in vse, kar spada v področje bogate fantazije! In so šli takoj na delo. Tovarne, veleposestva, banke, trgovine in druga ropotija, so dejali, so samo pajki na spretno razpreženi mreži, ki srkajo kri in potne srage človeštva. Zato proč z njimi in raj na zemlji je takorekoč že zajamčen. Tovarne so socializirali, banke izpraznili, veleposestva razdelili, trgovino prepovedali. In ko je ta prepoved paralizirala ves družabni mehanizem, ko so starnali meščani in seljaki, da ni mogoče več živeti, se je godila tudi naša zgodba.
V Irkutsku, blizu divnega Bajkalskega jezera, ob večnozeleni in biserno čisti Angori, me je srečal nekega dne prijatelj.
»No, kako živiš in kaj počenjaš tu?«
»Po opravkih sem v mestu,« sem mu odgovoril. »Rodoljub z dežele, ki bi si rad ogledal zanimivosti sibirske kulturne prestolnice, pa tudi vsakdanje potrebe me silijo, da se vozim tri dni sem in tri dni nazaj, seveda, če bo železnica jutri sploh še funkcionirala.«
»Kakšni pa so ti opravki, da si žrtvoval toliko časa in energije?«
»Nož bi si rad kupil, čisto navaden žepni nož,« sem dejal in pogledal prijatelja, kako bo učinkovala nanj ta vest.
Bil se je menda že seznanil z novim dekretom glede prepovedi trgovine in zato se ni začudil mojemu odgovoru.
»Dobro. Stopajva skupaj, morda ti lahko pomagam. Domačin sem in znani so mi vsi naslovi vseh uradov. Kolikor se spominjam spada nož v kovinsko stroko in tvoja kupčija v kompetenco gubernskega oddelka za kovine. Brez pismenega dovoljenja ne dobiš niti igle, kaj šele noža, ki je nevarno orožje v rokah tako sumljivega elementa, kakor si ti.«
Tudi jaz se nisem čudil tem besedam, ker sem poznal modernizirane razmere. Mimo obstreljenih hiš in razbitih oken sva končno dospela na cilj. V oddelku za kovine je samopašno sedel birokratizem. Uslužbencev je bilo toliko, da sva se komaj prerinila skozi množico sključenih postav do samega šefa. Važen gospod s komunističnim znakom na prsih.
»Kaj hočete?« se je zadrl precej osorno.
»Nož bi rada kupila, pa sva prišla prosit dovoljenja.«
»Predložite pismeno prošnjo. Navesti morate ime, priimek, starost, poklic, politično prepričanje in vse drugo, kar se tiče vaše osebe. Razumete?«
Razumel sem, samo v glavo mi ni šlo, kje je logična zveza med nožem in življenjepisom. Toda potreba je premagala pomisleke in s pomočjo prijatelja sem sestavil dolgovezno anketo s pripombo, da je prosilcu nujno potreben nož. Važni gospod za zeleno mizo je prečital prošnjo, ogledal s posebno pozornostjo podatke o moji prošlosti in po daljšem premišljevanju napisal resolucijo: Upravitelju skladišča kovinskih izdelkov. Lastniku te prošnje naj se izda po določeni ceni in proti potrdilu nož. Šef urada N. N.
Odleglo mi je in tudi prijatelj je bil zadovoljen z uspehom.
Odšla sva z rešeno prošnjo še k trem uradnikom, ki so prebrali, kar je bilo napisano, pripisali številke vpisnine in izpisnine, potem pa vrnili usodni košček papirja, ki je nosil že toliko podpisov in pečatov, da mi je kar mrgolelo pred očmi. V uradu sva se mudila malodane dve uri. Ves srečen, da dobim toli zaželjeni nož, sem stopil pred upravitelja skladišča.
»To-le je od tovariša šefa,« sem dejal in mu pomolil prošnjo.
Pogledal je, obračal na vse strani in zagodrnjal: »Ne zadostuje! Kje je podpis komisarja? Brez njegovega dovoljenja ne smem izdajati ničesar.«
Vse moje nade so mahoma splavale po vodi. Ime »komisar« mi je čudno zazvenelo v ušesih. Spomnil sem se, kako me je nekoč komisar v nekem drugem mestu sprejel in to je zadostovalo. »Prijatelj!« sem se obrnil k spremljevalcu, ko sva zapustila skladišče, »brez noža ostanem, vse živlienje bom lomil kruh z rokami in ostril svinčnike z zobmi, samo h komisarju nikar. Ni varno, saj veš. Pregleda ti jetra in obisti in lahko se zgodi, da boš hrepenel po nožu v podzemlju črezvičajke. Ne, ne, samo tega ne!«
Prijatelj me je razumel. Raztrgal sem težko pridobljeno prošnjo in ostal brez noža.