Tamara in Kaspij. Gruzinska legenda.[1]
Anton Aškerc
Izdano: Slovan 1/1 (1903)
Viri: 1
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

„Jaz sem silna carica Tamara!
Na gruzinskem prestolu sedim,
na prestolu prastarem in slavnem,
in nikogar se jaz ne bojim !

„Od snežnikov kavkaških visokih
do damaških pekočih poljan,
od Derbenta do Črnega morja
ves ta svet je zdaj meni udan!

„Kje obsevaš, o solnce vsevidno,
na vsej zemlji krasnejši ti kraj?
Kje pač carstvo si videlo lepše,
nego Gruzije moje je raj!

„Kamorkoli se ozrem - vse moje,
žezla mojega to je vse last!
Domačini in tujci sosedi
vsi spoštujejo mojo oblast! ..."

„„A jaz ne, o carica Tamara!
Ne priznavam jaz tvoje moči
in pred kronoj ne klanjam se tvojoj!.
Ne, ne! Kaspij se te ne boji!""

„Kdo si, smelec, ti Kaspij neznani?..."
„„Kdo sem jaz?. Ne poznaš me? .
Haha!
Jaz sem Kaspij, tvoj sosed svobodni!
Car pomorskega jaz sem sveta!

„„Lepa si, o carica Tamara?
Ti lepote, prê, ženske si cvet;
tak opeva te v odah umetnik
Rustaveli,[2] tvoj dvorni poet ...

„„Lepa si, ali jaz sem še lepši!
Ah, da vidiš, soseda, moj čar,
kadar solnce večerno razliva
po obličju mi zlati svoj žar!

„„Ne nagledaš se me, ne nagledaš!
Ti zaljubiš se vame takoj,
ko prikazal v vsej svoji krasoti
jaz bi prvič se kdaj pred teboj!

„„In bogata si, praviš, bogata?
Bogatejši pa jaz sem, o da !
Če želiš, kar na breg ti namečem
cele kupe zakladov iz dna!

„„Hočeš rib najokusnejših? Reci!
Brez števila ti jaz jih imam.
Hočeš biserov svetlih, draguljev?
Tudi zlatega peska ti dam!

„„In mogočna si? Kaj je moč tvoja!
Večja moč je še mojih valov,
ko borim se z viharjem, z nevihtoj
in divjam od bregov do bregov.

„„Ne priznavam jaz tebe, Tamara!
Ne udam, ne udam se nikdar!
Neodvisen, svoboden ostanem,
v svojem carstvu sam svoj
gospodar!""


To povedal Tamari je Kaspij.
Vest po vetru ji poslal je to.
In razljutila se je carica
in razkačila se je zeló:

„Ta predrznež, ta Kaspij ošabni!
Hej, junaki gruzinski, naprej !
Kaznovat, pokorit mi ga spejte !
Moj podložnik bo prej ali slej!"

In zabliskali so se kinžali
in prikazal se sulic je les;
in zahrskali konji so iskri,
in odplesali v bojni so ples . . .

Od Tiflisa do Kaspija morja
oborožencev vse mrgoli;
bojevite odmevajo pesmi,
pod armadami zemlja bobni.

In prestraši se Kaspij ponosni,
ko zagleda vojakov nebroj;
do globin se vznemiri, razburi
in ne upa se planiti v boj.

Premetava se, valja in ziblje
od bregov do bregov se peneč
in pa milosti prosi Tamaro
velikan vzdihujoč in bučeč:

„„Hočeš rib, o carica mogočna?
Najokusnejših jaz jih imam.
Hočeš biserov svetlih, draguljev?
Tudi zlatega peska ti dam!

„„Vse ti dam, o carica prekrasna,
česarkoli želi ti srcé!
Samo pusti svobodo mi zlato!
Kak bi mogel živeti brez nje!

„„Brez svobode umrjem, usahnem,
posušim se, do tal izhlapim!
O, ne jemlji svobode mi moje!
Vse, kar hočeš, zato ti storim!""

Prosi milosti Kaspij Tamaro,
v črno noč vzdihujoč in tuleč;
premetava se, valja in ziblje
od bregov do bregov se peneč . . .

„Dobro!" - reče carica Tamara -
„Zlato svojo svobodo imej!
A za milost razsveti temino,
noč razsveti pri priči mi tej!

„In jaz hočem, da z vodoj gorečoj
ti razsvetiš nocojšnjo mi noč!
To pogoj je moj, Kaspij ponosni!
Čudotvorno pokaži zdaj moč!"

Premetava se Kaspij in peni.
Hud mu daje carica pogoj.
Od bregov do bregov se zaganja,
in najrajši bi planil ž njoj v boj . .

A Tamara se Kaspiju smeje,
na obali njegovi stoji;
veselijo jo muke velike,
ki jih morje zbok nje zdaj trpi.

In hrumijo valovi peneči
butajoč ob rtove pečin . .
Zabuči od veselja zdaj Kaspij
ko zaukal bi bil iz globin.

Kaj je to? Sred ostroga na bregu
brizgnil vode je curek iz tal
švignil više in više - in čudo! —
ob kurišču se stražniškem vžgal!

Kakor dan razsvetljuje noč temno,
ves obseva Tamarin ostrog
krasno Kaspija čudo goreče,
plameneči njegov vodoskok!

  1. Carica Tamara je vladala od l. 1179—1213 in je najslavnejša vladarica gruzinskega naroda, ki jo časti še danes ko svetnico, najmodrejšo ženo in junakinjo. Ta carica Tamara pa nima ničesar opraviti s tisto Tamaro, ki jo opeva Lermontov in o kateri pravi, da je bila sicer „krasna ko angelj nebeški, pa ko demon kovarna in zla". Pravljico, na kateri je osnovana moja legenda, sem slišal praviti letos (1902.) na Kavkazu. Docela podobno pripoveduje to snov pa tudi gruzinski zgodovinar M. G. Džanašvili v svoji monografiji: „Carica Tamara". Tiflis. 1900. — (V ruskem jeziku.)
  2. Rustaveli je največji gruzinski pesnik. Živel je za dobe carice Tamare. Najvažnejše delo njegovo je epos „Barsova (pardova) koža".