Tat, ki krade svoje

← Če si vljuden, pomahaj z repom

Tat, ki krade svoje Koruzni punčki Neža Maurer

Princ na zajcu →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gozd se je začel barvati in lišpati, da je bilo veselje. Rdeče, rumene, oranžne, rjave, zelene — vse barve, kar si jih lahko izmisliš, so žarele v vejah. Le modre ni bilo. Pač, modro je bilo nebo nad gozdom, kadar je bilo jasno. Tokrat je čudovito dozorel sladek bukov žir —najvažnejša hrana koruznih otrok. Žir je varno spravljen v svojo rjavo srajčko, zalikano na tri vogalčke. Noben mraz ga ne more uničiti in tudi zmerna toplota mu ne škoduje. Pred vlago pa ga je treba zavarovati, zato so koruzni otroci pridno kopali jamo pod veliko skalo. Tam bo njihova suha shramba za žir. Toliko ga bodo nabrali, da bodo vso zimo brez skrbi. Nekega lepega dne — menda je bila sobota — sta spet prišla po daljšem času na obisk Lenčka in Mihec. Pravi direndaj je nastal od veselja. »Gremo nabirat žir! Vsi!« je vzklikala Mikica, ki je komaj čakala »starše«, da jim bodo pomagali dobiti pravo ozimnico, kakršno si pripravi botra veverica, ki stanuje v duplu sosednje bukve. Pa še nekaj je pripomoglo k veselju: Od tistega strašnega srečanja z zmaji so otroci raje videli, če sta bila zraven, kadar so se odpravili na daljšo pot. In kot nalašč je najlepši žir dozorel na južnem pobočju oddaljenega griča. griča — tako je poročala veverica. Na sončnih pobočjih pa se rade zadržujejo tudi kače, zelenci in podobni zmaji. »Oh, veste,« je nekoč po dogodku razlagala Lenca koruznim otrokom, »tista dva strašna zmaja sta bila pravzaprav samo dva kuščarja. Zelen je nevaren tudi ljudem, drugi, rjav, pa je bil najbrž navaden martinček. Kdor se ga boji, je neumen.« Mikica in Moka sta bili užaljeni, Tinko in Tonko prav tako. Kaj le govori velika deklica: Čisto navadna kuščarja! Prav tako bi se lahko kakšen velikan posmehnil: Dva čisto navadna bika sta napadla neko deklico — kaj pa je to, navaden bik! A deklica ni velikan in koruzna punčka ni človeška deklica, ki kuščarju lahko uide. Take so te stvari. Mikica je junak, pa konec! V lisičji šoli pa so se otroci vendarle nekaj naučili: Niso vselej povedali, kar so mislili in tako se s svojima velikima prijateljema niso več prepirali. Koruzni otroci so se spogledali, si mislili svoje in molčali. Tudi tokrat, ko sta se odpravljala v Vinco, je Lenca poočitala Mihcu: »Ti pa tvoja lisičja vzgoja!« »Kaj ti pa spet ni všeč pri otrocih?« je bil Mihec kratek kot njegov žepni nožič. »Nikoli mi ni povsem jasno, zakaj se naju enkrat otroci bolj, drugič manj razveselijo. Nikoli ne zvem, kaj si zares mislijo.« »No ja, to nama ni po srcu. Ampak pomisli, če bodo nekega dne iz gozda odšli v beli svet, bodo lažje preživeli.« »Ti pa tvoj beli svet! Govoriš tako, kot da na tem belem svetu živijo samo črni ljudje, pred katerimi moraš neprestano hinavčiti.« »Naš ata pravi, da ni dosti drugače,« se je branil Mihec. »Mislim, da bodo že znali biti odkriti, če bodo začutili dobre ljudi. Kadar bodo naleteli na slabe, pa ne bo škodovalo, če bodo kakšno misel zadržali zase.« »Pa menda ne boš trdil, da midva nisva dobra? Zakaj se potem celo do naju koruzni otroci tako obnašajo?« je z vseh strani obračala Lenca svoje spoznanje, ki jo je peklo v duši. »Seveda sva dobra, vsaj midva sva o tem prepričana. Po svoje pa imajo o kuščarjih tudi oni prav. Zanje so to ogromne zveri... « Deklico je lahko hitro potolažil. Samo da je vedela, da jo imajo vsi radi, pa je bila zadovoljna in srečna. Tudi zdaj se ji je obraz zjasnil in korak zaplesal: »Stopiva hitreje! Rada bi že videla te najine lumpe!« Njihovo veliko veselje ob srečanju jo je ogrelo kot poletno sonce.« Vzeli so košarice in torbice pa se odpravili na južno pobočje oddaljenega griča. Lahko so ga našli in tudi bukev, ki je obrodila najdebelejši žir. Polno ga je bilo po tleh. Pobirali so na tri vogale rezane plodove, jih spravljali v malhe, žepe, kamor je pač kdo mogel. Mihec je tudi pocepetal po žiru, da so se sproti lahko sladkali z jedrci. Vse je bilo lepo, da ni moglo biti bolj. Sonce je sijalo in zlatkasto rdeče bukovo listje je prepevalo. V vrhu mogočne, rodovitne bukve pa je ždel nekdo in črno gledal na požrešne vsiljivce. Vsiljivce? Da. Starejša gospa veverica je imela tu gori svoj dom. Zanjo je bila ta bukev samo njena. In če je dobro obrodila, pomeni, da se bo lahko gostila vso zimo. Se zabavo bo lahko priredila za novo leto in za pusta. Če se bo na pomlad njena hčerka omožila, bo pripravila gostijo, kakršne gozd ne pomni. In to v času, ko za veverice ni dobiti nobene poštene hrane. Zdaj pa ti pridejo tile... ja, koliko jih pa je? Štirje majhni, ti še ne bi naredili toliko škode, ampak dva velika, ki imata roke kot grablje, da bodo pograbile ves njen jesenski pridelek. »Kolikšna predrznost!«je glodalo v veverici. »Strašna predrznost!« Odskakljala je na bližnjo smreko, pograbila največji storž, splezala nad veselo druščino in ga vrgla navzdol. Pok! je naredilo in žir je kar odletaval. Koruzni otroci so se od strahu sesedli. Lenca se je posmejala: »Že spet se bojite! Strahovi, kaj? Čisto navadna veverica!« Mikica je vzdihnila: »Ja, spet nekaj čisto navadnega... Kdo ve, kaj nas še čaka, ko smo tako majhni.« »Pusti jo,« ji je šepnil Tinko, ki je vse pogosteje bil poleg Mikice, »pusti ljudi, naj kar govorijo. Zanje je veverica majhna živalca, še do kolena jim ne seže. Oni se ne morejo vživeti v nas, mi pa najbrž ne vanje. Se spomniš, lisica nas je učila, da smo na svetu zelo različna bitja in da se zelo težko vživljamo drug v drugega. Zato tudi toliko prepirov in hudih pretepov... Težko je razumeti te velike ljudi.« Mikica je pridno nabirala, a tistega veselja kot prej ni bilo več. Zelo rada je imela Lenco in Mihca, prav zato ji je srčece že nekaj časa mučilo vprašanje, ali nočeta ali ne moreta razumeti, kako majhni so oni. Njihova resničnost je drugačna... Tedaj je Mihec začel tako lepo prepevati, da je pozabila na temne misli in na zamero in je samo še poslušala, kako se njegov glas razlega po vsem gozdu. Bila je prepričana, da tudi tista čisto navadna veverica očarana posluša. A veverica ni bila očarana. Rada je poslušala jutranje žvrgolenje, ko je vsaka vejica prepevala — ampak. tole, kar je pelo pod bukvijo, je pobiralo njen žir! V drobni glavici je nastajal načrt: Kar znosite moj žir v svojo shrambo, si jo bom že ogledala, kakšna je! Ne, doslej je vedno vse pošteno sama nabrala. Ampak sadove svoje rodne bukve pa menda že sme imeti zase, mar ne? Tiho je ždela za de-blom. Niti z veje na vejo ni skočila, da ne bi s košatim repom opozorila nase. Prav mar ji je, če jo občudujejo! Ostala bo skrita in bo raje samo opazovala. Nabrali so polne košarice in polne žepe žira. Odhajali so domov in Si sproti prepevali:

»Tralala, bogata jesen je prišla, mi imamo dosti najboljšega blaga, tralala!«

Doma so žir spravili v shrambo in jo zaprli z deščico, ki jo je prinesel Mihec. Kamen bi koruzni otroci težko prestavljali. Na hitro so se poslovili, ker se je že delal mrak. Koruzni otroci so siti in utrujeni legli spat. Komaj se je dobro zdanilo, je Tonko skrivnostno naznanil: »Danes poj demo spet pod bukev. Mihec in Lenčka sta že tu!« »Že spet?« se je čudila Mikica. »Kaj nismo včeraj nabrali dovolj žira?« »Kar poglej, koliko ga je!« In Mikica, ne bodi lena, je šla k shrambi, odmaknila desko in obstala kot vkopana: v shrambi so na tleh ležali trije žiri. Obrnila se je kot furija in zavpila: »Shramba je prazna!« »Kaj?« je zavpila še mirna Moka. Vsi so bolščali v shrambo. Ona pa vanje. »Kaj pa zdaj?« je zastokal Tinko in se potipal po praznem trebuščku.

»Kaj bi se jezili, kaj bi se žalostili,« jih je tešil Mihec. »Še dosti jedrc je pod bukvijo.« Vzeli so košare v roke, dali koške na rame in šli. Toda Mihec danes ni tako veselo požvižgaval pa tudi otroci niso imeli pravega užitka z ogledovanjem pisanih listov. Mika potepinka je venomer mislila na tisto čisto navadno veverico, ki ždi nekje za vejami in počne čudne stvari... Naslednja noč je bila na videz mirna, a shramba je bila zjutraj spet prazna. No da, ostalo je šest žirov. Tokrat je ponoči slučajno rosilo in okrog shrambe so se poznale sledi drobnih šapic. Od presenečenja jim je vzelo sapo. Ravno takrat je mimo po stezi pricapljal Dober-dan-jež. Tako so mu pravili, ker je zjutraj, opoldne in zvečer pozdravljal Dober-dan. Nekoč je Moka sredi noči šla gledat luno. Mirno je prišel jež in po-zdravil: »O, dober dan! Se mi je kar zdelo, da si ti!« Od takrat mu je ime ostalo. »No, dober dan!« je še enkrat glasneje zaklical jež. »Kaj pa se tako pričkate, da me niti ne slišite?« »Ne pričkamo se,« je odvrnil Mihec, »samo malce nesrečni smo. Vse dneve nabiramo žir za zimo, ponoči pa nam ga nekdo odnese.« »A tako,« je zagodrnjal jež in bodice so se mu postavile grozeče pokonci. »To je pa res nerodna reč. Tudi meni ne bi bilo prijetno, če bi mi kdo odnašal zimsko zalogo.« »Slišiš,« se je nenadoma domislila Lenčka, »Dober-dan-jež, ali ne bi prevzel nočne straže? Saj tako prebediš cele noči, koruzni otroci pa ponoči navadno spijo. Sedel bi tam pred shrambo in prav gotovo bi ujel tatu tatinskega, ki nam jo prazni.« Dober-dan-jež je malo premišljal, potem je dejal: »Vse lepo. A podnevi, ko vi delate, jaz spim. Kdo bo pa potem napolnil mojo shrambo?« Lenca je pohitela z odgovorom, ki je bil ježu zelo po volji: »Nič lažjega! Prinesla ti bom polno košaro jabolk, dobrih, sladkih. Takih še nisi jedel!« »Ja, potem bi šlo,« je zagodel Dober-dan jež in privihal svoj prašičji smrček. »Tako se govori! Za takšno plačilo pa že pridem stražit. Na svidenje zvečer, pa dober-dan!« Ta dan so nabirali tiho in urno. Nikomur se ni dalo govoriti. Tudi koruzni otroci so čutili, da gre zares. Spravili so žir v shrambo in bila ila je do polovice polna. Zaslonili so desko, potem pa privalili še kamen. To so storili otroci, kajti oni so mu morali biti kos. Mihec in Lenca sta se odpravila, da bosta pred nočjo doma. Ko se je mrak zgostil, je na okence potrkal jež in rekel: »Dober dan! Zdaj sem pa tu. Mislim, da je vse dobro pripravljeno in lahko v miru spite. Lahko noč in dober dan.« Otroci so zaspali. Jež pa je capljal sem in tja, pregledal to luknjo, povohal oni kot, mežikal v zvezde, poslušal, kako uka sova in bil kar dobre volje. Saj je noč navsezadnje zanj najlepši dan. Počasi se je bližalo jutro. Veje so se nekako povečale na svetlejšem nebu, ko je jež zaslišal v listju drobno šumotanje. »Ej, ej,« si je godel v brk, »če tole ne bo kakšen dober ogrc, pa nič nočem. Kako bi se mi prilegel! Nobene prave malice niso pripravili tile koruzni otroci. N celo noč ni bilo sledu o tatu, pa menda ne bo prišel prav zdajle!« Tako je jež potolažil sam sebe in cap- cap odšel za tistim šumotanjem. In res je bil debel črv! Jež ga je skopal izpod listja in ga slastno použil. Potem pa cap-cap nazaj proti shrambi. A kaj je bilo to? Pred shrambo je migljala neka senca. Da, senca, saj je bilo še tako mračno, da niti jež ni jasno videl. Kot navit se je pognal in pritisnil kamen ob desko. »Auuu, kaj pa počneš!« je zacvililo v shrambi. »Ja, dober-dan, rad bi vprašal, kaj počneš tukaj,« je zagodrnjal jež. »Auuuu! Lepo te prosim, odmakni desko! Moj rep, moj rep, odpadel mi bo! Iiiii, kako boli!« »A ti si to! Po tvojem lepem repu sem te spoznal. Dober dan, botrica veverica! Kaj pa počneš tukaj?« »Lepo te prosim, jež, ne pritiskaj na kamen!« »Bom. Pritiskal bom, dokler sveto ne obljubiš, da je ne boš pobrisala z vsem, kar nosiš v tačkah.« »Ne bom, obljubim! Sedela bom in čakala — samo odmakni že desko! Drugače bom omedlela od bolečin, ali pa umrla.« Obotavljaje je Dober-dan-jež stopil korak stran in odmaknil kamen. Veverica je z muko potegnila rep za seboj in se sesedla na tla, da so ji jedrca popadala iz tačk. Debele solze so ji lile po kosmatih lič-kih. Ježu se je kar malce zasmilila, čeprav je zdaj vedel, da je stražil nje. Veverica se ni in ni mogla potolažiti: zaradi repa, še bolj pa zaradi tega, ker jo je jež, njen sosed, zalotil pri kraji. Pa se je Dober-dan-jež zbral in rekel: »Poslušaj, ljuba veverica, ti si najlepša tu daleč naokrog, tvoj rep je tako košat, da bi lahko pometala prah z zvezd. Povej mi, kako si mogla krasti žir in to koruznim otrokom!« Veverica je molčala, le solze so počasi presahnile. Zarja je postala svetlejša in jež je videl, da so veveričine oči zelo zelo žalostne. Še bolj je odmaknil desko in spet vprašal: »Zakaj si to počela?« Veverica se je počasi zravnala na zadnje noge, se previdno naslonila na boleči rep in začela: »Poslušaj, jež, tista bukev, pod katero so nabirali žir, je moja, odkar pomnim. V njej imam svoj dom. Tam sem vzgojila že pet rodov. Namenila sem se, da bo spomladi poročila najmlajšo veveričko. Pa ti pridejo oni natanko pod mojo bukev, pobirajo moj žir... Ne rečem, da sem jaz posadila bukev, a če od rojstva živiš v njej in poznaš vsako njeno vejo in vejico, je pa že skoraj tvoja, kaj misliš?« Dobri jež je majal z glavo in čez čas umirjeno zagodel: »Da, tudi meni se zdi tako. A koruzni otroci in onadva iz vasi tega niso vedeli.« Veverica je kimala: »Najbrž res niso vedeli.« »Kdo je potem kriv?« Veverica je molčala in se ozirala naokrog po drevju, kot bi tam iskala odgovor. »Vsi skupaj ste nesrečni: oni jemljejo tebi, potem jemlješ ti nazaj — najbrž bi se morali pogovoriti. Saj je menda še kakšna druga bukev v gozdu!« Zdaj se je veverici zasvetil v očeh droben žarek — morda pa je posijal skozi veje. Domislila se je: »Nedaleč od moje stoji še ena košata, polna bukev. Nobena veverica ne živi na njej. Še na pamet mi ne bi prišlo, da bi jim tisti žir jemala.« Jež si je oddahnil, da so se mu bodice kar polegle, in rekel: »Odleglo mi je. Trpel bi, če bi se po gozdu razširila vest, da je naša lepa veverica postala tatica. Sama veš, da nismo nikdar prepevali kaj podobnega. Vedno le tisto: Lisica je tatica... Ona se je na to že navadila. Vsak je pač nekaj. Jaz sem Dober-dan-jež, lisica je tatica, ampak ti, veverica, si bila vedno zelo ugledna, zelo lepa in poštena gospa... Kdo od naju bo povedal?« »Jaz ne morem. Sram me je zanje, ki so pobirali moj žir, sram me je zase, da sem ga jemala nazaj... Ali mi ne bi mogel pomagati? Dve pesti žira ti prinesem pred brlog... samo ti jim povej!« »Dobro, dobro,o je kimal jež in se topil od ginjenosti. »Bom že nekako razložil. Ti pa pojdi srečno! Kadar pridejo koruzni otroci z onima dvema, jih čakaj na najdaljši veji svoje bukve — potem pa jim kaži pravo pot do one druge, pa bo vse prav.« Tako se je tudi zgodilo. Koruzni otroci so bili potolaženi, ko jim je Dober-dan-jež pretresljivo opisal jutranji dogodek. Mikica je kar ščebetala od olajšanja: »Skrivnosti so jasne! Nihče nam ne bo več nagajal. Tudi mi ne bomo nikomur škodovali. « Spet so se napotili v gozd. Mihec je veselo žvižgal in koruzni otroci so po svoje pripevali — tako nekako kot igrajo murni in kobilice v poletni travi. Veverica jih je že čakala. Z mahljanjem košatega repa je vljudno pozdravila, potem pa odskakljala od veje do veje tako lepo, kot zna le veverica. Ves čas je gledala stran, da ne bi videli njenih osramočenih oči. Pod novo bukvijo so ji vendar prisrčno zaželeli: »Srečno! Da bi dobro poročila najmlajšo hčerko! Povabi nas na svatbo. Prinesli bomo lešnikov in ,mamica' bo priložila orehov iz skrinje. Brez skrbi — ničesar slabega ne mislimo o tebi...« V dveh dneh so napolnili shrambo in jo skrbno zaprli. Jež, ki je zelo odgovoren možak, je zavoljo košare jabolk obljubil, da bo vendarle še vsako noč spotoma pogledal, če se kdo ne smuka okrog shrambe. Menil je: »Tako sladka in slastna jabolka, kot mi jih je prinesla Lenca, moram pa že pošteno odslužiti.« Koruzni otroci so brez skrbi pred zimo in pred lakoto mirno spali vse hladnejše jesenske noči, ki so obetale prvi sneg. Nekje blizu pa se je veverici sanjalo, da jezdi ježa in sproti grizlja njegovo hruško.