Tat (Walter Bauer)
| Tat Walter Bauer |
| |||||||||||||||
Iz knjige »Vorstoß«. Prosa der Ungedruckten. Uredila Max Tau in Wolfgang von Einsiedeln. Ta knjiga je poskus prikazati podobo bodoče nemške literarne generacije, ki se do zdaj ni še nikjer javila in je zanimiva ne le po zamisli, temveč še bolj po presenetljivih kvalitetah. Obsega sedem imen, ki so še popolnoma neznana in jih zato tudi ne citiram. Pričujoča novela je zanimiva zaradi svojskega gledanja vojne in njenih problemov.
Brat! Ko boš bral to pismo, me ne bo več tu, in ne ti, ne starši ne boste vedeli, kam sem šel. Tudi jaz še ne vem tega; in niti potrebno ni — a dobro in potrebno je, da grem od vas, ne da bi povedal, ali se bom vrnil. Prosim, ne poizveduj za mano; mislim, da tudi ne boš tega storil, ko boš prebral to pismo. Prepuščam tebi, da poveš staršem, kar se ti zdi primerno. Reci jim, naj nič ne žalujejo, saj živim; in koncem koncev — saj imajo zopet tebe pri sebi.
Vrnil si se iz ujetništva, zate je bila vojska tri leta daljša; starši niso nič verovali, da bi bil še živ, saj je že pred mnogo leti prišlo poročilo od tvojega narednika, da te je treba smatrati za izgubljenega. Nihče te sicer ni videl, nazaj pa tudi nisi prišel. Nisem več mislil na to, da bi mogel ti še živeti. Če bi bil to mislil, bi bil želel, da si v resnici padel. Spominjam se natančno, včeraj štiri tedne si stopil skozi vrata in mati je ves večer jokala od sreče. V tem času si mi vzel vse, kar je imelo pomen za moje življenje in tvorilo njegovo vsebino. Šele počasi in z veliko boljo sem doumel, da si mi ti, ki si mi vzel vse, kar se mi je zdelo ljubo in nenadomestljivo, razjasnil, da moje življenje ni bilo še nič, samo zdelo se mi je, da je nekaj, bilo je samo lepo površje, kulisa in tej sem prisojal globino in bogastvo.
Vrnil si se, da ne bi nikdar več odšel; starši imajo spet dva sina, oba sta njihov ponos, in ker si ti spet zasedel svoje mesto, zapuščam jaz svoje. Da boš razumel, kaj je značila tvoja vrnitev zame, moraš vedeti, kako je bilo tiste čase, ko te ni bilo tu, ko si začel umirati, ko si umrl.
Bil sem še otrok, doživljal sem roman otroških razburjenj, žalosti in veselja. Tisti dan, ko si odhajal, sem bil oblečen v sivo. Za hip sem pač zajokal, a to je kmalu odmeglilo. In ko si ti gledal prve mrliče in ležal prvo noč nasproti tistim, ki si jih moral samo kratek čas imenovati svoje sovražnike, je mene popadal jok ob dvojki v nalogi, smeh ob slikanici, ki mi jo je podaril stric. Odšel si med materinim jokom, in očetovemu ganotju si se odmaknil pod tuje nebo. Bil si mi daleč; imel sem brata v vojski, kadar je kdo govoril o tebi, več pa nisem vedel. A zvečer sem v mali areni z gorečimi očmi gledal lepo skakalko v zlatobelem krilcu. Ali nisi začel umirati v meni od prvega dne, ko si odšel, še preden si začel svoje bratsko življenje v meni?
Potrpi, če v začetku še ne ves, kaj bo stalo na koncu. Nekaj ti moram pojasniti; to pa zahteva truda in pregleda. To namreč, da ti prav za prav nisi več spadal k nam. Predolgo si bil proč, da bi mogel svoje mesto najti tako, kakršno si zapustil. Če bi še živel, bi spadal v neko drago življenje, in razlika med smrtjo in tistim življenjem ni bila velika. Tudi bolest staršev je postala zidak v novi družini, ki smo jo sestavljali mi trije. Pri očetu se je bolest zgostila v tragično masko, ki je na videz poglabljala njegov smisel za življenje, zakaj kadar je zašel pogovor nate, je bilo lahko opaziti, da je v mislih govoril: Padel je za domovino!
Bil si daleč in jaz sem živel sam s starši. Prva leta nam ni šlo slabo, in če je na koncu postalo marsikaj bolj tanko in bolj skromno, ni bilo to prav nič hudega, zakaj oče je bil prost vse vojaščine, ker je bil pohabljen in končno — to sem slišal iz pogovorov — je veljal za strokovnjaka v svojem področju. Zdelo se je, da bi ga ne mogli pogrešati. Starši so pogosto govorili o tebi; zvečer smo sedeli pri okrogli mizi, tvoj stol je stal zdaj pri oknu. Na njem je popoldan posedala mati, zvečer pa smo bili pri mizi samo trije. Starši so govorili o tvojih pismih in dopisnicah, o krajih, skozi katere si hodil in oče je primerjal tvoja poročila z uradnimi. Veroval je kot vsakdo drugi, da morajo Nemci zmagati in še posebej, da se boš ti vrnil.
Nisem si mogel misliti bojnega polja, tudi tvojega obraza si nisem mogel prav predstavljati, postal si nejasen v mojem spominu. Vse se je izgubljalo, ostankov jedi ni bilo več. Oče je skrbneje uporabljal svoje papirje.
Takrat sem hodil v gimnazijo, kjer si bil nekdaj tudi ti. Vojska je zavela tudi v naš razred, profesor za nemščino je moral na fronto; pol leta pozneje smo imeli za njim žalno svečanost. Bile so zmage, za nas so značile proste dneve in mir pred odvratnim profesorjem matematike. Doma sem popoldne sedel pri mizi, mati jo je pregrnila s papirjem, da se ne bi poznali na njej madeži od črnila, in sem se mučil z nalogami. Nosil sem zate zavojčke na pošto in nekoč sem naslikal jezdeca vojaško Sive barve, ki s sulico nabada bežečega Francoza. Oče je hotel, da bi ti videl, kakšen fant od fare sem jaz. Oh, vem, dobro vem, kako sem risal to ves v solzah, ki jih je iztisnil gnev, in kako sem bil še v zagrenjenosti vesel, ko so me hvalili. In ti, če se še moreš spominjati, kako si se moral smejati ti!
V teh dolgih letih si prišel enkrat na dopust. Najprej si pisal dopisnico, da prideš za pet dni, in doma je bila radost, da nikoli take.
Nekoč, ko smo zvečer sedeli pri mizi — jaz sem imel še dovršiti risbo iz geometrije — in taka dela sem rad odlagal na večer — so se odprla vrata in koraki so prihajali navzgor. Ne morem se spominjati, ali sem kaj mislil, da boš prišel. A ta čas so nam začela srca močneje utripati in oče je snel naočnike. Poslušali smo, če se koraki niso morda ustavili spodaj. Zdaj je bil korak na spodnji stopnici — in zdaj je šel naprej.
Ko je stopil stopnico više, je začela mati jokati. Potem si potrkal, nato si vstopil, mati ti je padla okrog vratu in oče je zamomljal nekaj nerazumljivih besed. Stopil si bliže, oče in mati sta te peljala; jaz sem vstal in ti podal roko. Dejal si: Velik fant si vzrasel, in zardel sem. To si najbrž rekel samo zato, ker ti je moralo biti tuje in nenavadno v stanovanju, ki ga skoraj dve leti nisi videl. Prihajal si iz drugega sveta, kjer ni bilo rdečih baržunastih prevlek in ne rož v sobah. Zatem si odšel v svojo sobo, slekel uniformo, ki je vonjala težak vonj. Zdaj si tak kot prej, sta mislila oče in mati. A meni se je zdelo, kot da ti obleka več prav ne stoji, kot da več ne spadaš v te prostore. Bilo je pozno, zato sem vstal in ti voščil lahko noč kot majhen deček; oče je tako hotel. Ti si ostal še zgoraj s starši, jaz sem pa ležal v postelji in nerazločno slišal vaše glasove. Mislil sem na tvojo uniformo. Zdaj pač vem, kakšen vonj je imela: tvoje in tvojih tovarišev mučno življenje je dišalo iz nje, jarki z vodo napolnjeni, noči v skrbi in bojazni prekričane, neštevilna umiranja, ki si jih gledal v tistih nočeh; vsa teža nehanja, ki se je obesila na tvoje umazane stvari. In ne samo na obleko. Prodrlo ti je v obraz, ki ga takrat nisem videl. Prodrlo je tudi v tvoje srce, vi vsi ste dobili druga srca, postali ste drugo pleme. Domovino branite, so pravili, in med tem, ko ste ginili po močvirjih, ste počasi drseli iz našega spomina.
Pozneje sem čul, kako si šel v svojo sobo in se slačil. Slišal sem, kako je škripala postelja, potem je luč umrla. Starši so pustili tvojo sobo tako kot je bila, niso se doteknili tvojih malih drobnarij in zbirk, tudi meni so to prepovedali. Tako sem si želel sobe, kjer bi bil lahko sam, sobo, ki bi jo bil napolnil z vsemi dobrimi duhovi, kjer bi vse stene obil s podobami — in moje hrepenenje je viselo na tvoji sobi; zakaj ti si jo uredil, da se je dalo bivati v njej. Hrepenel sem po mnogih stvareh v njej, ki so se mi zdele skrivnost. Večkrat sem jo ogledoval, v njej je stala polica s knjigami, na steni je visela slika morske obale in majhen Dantejev kip je stal na polici. Pod posteljo je bilo nekaj malih skrinjic, ki si jih bil zaklenil in teh sem si želel. A starši so dejali, da ne bom dobil še sobe, da je dobro, če delam ob njih pri mizi. Kaj vedo starši, kaj bi radi otroci.
Po petih dneh si se zopet odpeljal; mati in jaz sva te spremila na postajo. Sklonil si se in si me poljubil. Potem si šel obložen z nahrbtnikom in puško po stopnicah navzdol in nato na drug hodnik. Pomigal si, nato si se odpeljal. Spet smo bili sami.
Ko ste vi umirali v blatnih luknjah, so šole hodile v gozd in zbirale listje. In v šoli smo že v naprej dobivali male spominske novce in zvezke o vojni prehrani. Kakor da to ne bo nikdar nehalo in da bo večno. Potrtost je postala trdna in neizbrisna poteza v človeških obrazih. Večno procesije pred trgovinami, večno občinske dvorane, kjer so delili rumene in rjave zvezke za živila; bilo je življenje na obroke. Tvoje dopisnice so redno prihajale, pošiljali smo zavojčke, potem so poročila nekaj časa izostala in nato je prišlo obvestilo od narednika, da te je treba smatrati za pogrešanega; pri napadu na tvoj jarek je udarila granata v skupino, kjer si bil tudi ti in niso te več našli. Mati je prejokala mnogo dni in noči, slišal sem, kadar sem hotel zaspati, kako jo je oče miril in ji govoril, naj se potolaži, da pač ne more biti drugače. Tudi drugi mrjo in — saj imamo vendar še enega sina, drugi so morali dati vse.
Bil sem žalosten, mislim, da sem jokal, ko je prišla ta vest in v šoli sem bil nekaj časa tiho. Zdelo se je, da drugi razumejo, da je to pač nekaj, če pade brat. Potem pa je šlo vse naprej, prišla je jesen, prišla je Velika noč in ko so na frontah ljudje rjoveli in se že zdavnaj niso več bojevali, ko so stradali in se plazeč skrivali po luknjah pred dihom topov, smo mi pisali naloge in računali, da morajo trije nezadostni in dva zadostna dati še vedno zadostno.
Bil si mrtev in ko se je bil tvoj mrtvi obraz dovolj globoko potopil v bolest staršev, da te niso več tako natančno videli, so spet začeli staro življenje. Zdelo se je, da ni v njem nobene zareze, zakaj zdaj so vse, kar je bilo prej deljeno na dvoje, dajali meni, zdaj sem bil jaz edinec in sem tudi ostal, dokler nisi pred štirimi tedni vstopil ti.
S sedemnajstim letom sem prosil starše za lastno sobo in dali so mi tvojo, saj ti se tako in tako nisi imel več vrniti. Zdaj je bilo vse moje, vse. Starši so vso svojo ljubezen obračali name in tako si se jim ti oddaljil iz spomina; dali so mi tvojo sobo in pregnal sem iz nje duha tvojega bitja. Sam sem bil v njej. Vse stvari v tvoji sobi so bile moje, knjige, Dantejev kip, slike, pogled na drevje. Odprl sem omaro, v njej so bile obleke. Jaz jih bom nosil. Vzel sem palico z lepo rumeno kljuko in tvojo verižico in uro sem nosil. Prilastil sem si malo pipo, ki si jo ti kadil, privadil sem se zvečer tako lepo sedeti in kaditi. In knjige, ki si jih kupil, ki so ti jih podarili — vse moje. Zvečer sem sedel k mizi in sem na vse napisal svoje ime, zakaj ti nisi nikdar hotel s podpisom trgati čiste ploskve. In atlanti, ljubezniva zbirka hroščev — če bi kdo prišel. Gledal sem skrinjico in veliko je bilo moje poželenje. Vlomil sem vanje.
Našel sem notri majhne spominčke, ki nisem vedel, zakaj so ti bili dragi.
Našel sem dnevnike; bral sem jih in sem se vnel ob njih. V hipu sem mislil, da te vidim pred sabo čisto drugačnega, kot pa si se mi zdel do zdaj. Bral sem pisma, ki jih je nekdo pisal, srce mi je bilo in koprnelo po takih stvareh. Zdaj sem imel sobo in bila je moja. Zvečer sem posedal in kadil pipo ter čital. V začetku je bila morda samo umetna zavest, da sem lastnik vseh teh stvari, potem pa sem to pozabil ali pa se je nekaj neopazno spremenilo: najbolj sem bil vesel, kadar sem bil tu. Čez nekaj časa sem pozabil, da je vse to bilo tvoje, sprejemal sem v tej sobi tovariše, da smo sanjarili, kakor si ti prej imel prijatelje pri sebi, da bi z njimi govoril o nedosegljivih rečeh.
Starši so mi storili vse, kar so le mogli. Nisem hotel študirati. Oče mi je preskrbel mesto v banki in ko je prišla revolucija z nekaj mrtveci in streli, ki niso odmevali v mojem srcu, sem avtomatično napredoval. Dobival sem skromno plačo, ki mi je dovoljevala, da sem si privoščil to in ono veselje. Imel sem prijatelje, pa sem jih spet izgubil. Hodil sem na plese in ponoči sem se vračal v tvojo sobo. Radovednost po onih pismih in dnevnikih je bila že davno izginila, nekaj tistega, o čemer so poročala pisma, sem bil že sam izkusil. Da bi pa pisal dnevnike kot ti, za to sem se sam sebi zdel preveč skeptičen in ravnodušen. Vrgel sem jih stran. Spoznal sem mlado, lepo deklico, ljubil sem jo. Čeprav sva bila iz istega mesta in sva se zadostikrat videla, sva si vendar vsak dan pisala.
Zdelo se je, da najina ljubezen začenja vsak dan spet i znova, kljub temu da sva mislila, bog ve koliko sva v ljubezni že napredovala. Ti veš, kdo je ta deklica. Tista, ki si jo našel pri nas in ki je pripadla tebi, najprej polagoma in nato brez zadržavanja. Zvečer je včasih prihajala k nam, sčasoma vedno pogosteje, stopila je v družino, zdelo se je, da prav nič več ne manjka. Tebe še omenil ni nihče. Ko smo vstali od mize, so najine misli v moji sobi gradile hišico, kjer bova nekoč prebivala. Nekdaj bo že prišlo tako daleč. In med poljubi in objemi je bila tvoja soba najina.
Dosegel sem štiriindvajseto leto. O počitnicah sva napravila nekaj potovanj. Bila sva prepričana, da naju nihče, vsaj noben človek ne, ne more odtrgati narazen. Mislila sva, da se dovolj ljubiva, da bi vse prestala. Sklenila sva, da ne bova preveč dolgo čakala; še leto, potem bi se pa vzela. Imela bi malo stanovanje, ki bo sijalo od sreče. Pred štirimi tedni si nenadno prišel ti. Še se spominjam, opoldne je bilo, šel sem domov in sem dobil Eriko: hotela je zvečer priti k nam. Zaprl sem vrata, obesil svoje stvari na kljuko. Tedaj sem začul glasove. Vstopil sem in pozdravil kot ponavadi. S stola se je dvignil velik človek, šel proti meni; nisem ga spoznal. Nisem te spoznal, bil si ves drugačen, kakor bi te bil jaz lahko imel v spominu. Pa saj te v mojem spominu sploh ni bilo. Mati začne jokati in zakliče: saj je vendar Friderik, ali ga ne poznaš? Podal si mi roko in dejal: še sem živ, sicer se je moja vrnitev malo zapoznila — meni se je v začudenju raztrgal obraz, ti si pa še pristavil: vojska vrača nekaj svojih mrtvih. Držal sem tvojo roko, mislim, da sem dejal: veseli me, da si se vrnil, nismo več mislili, da bi bil še živ. Sedeli smo pri mizi in ko sem jedel, si pripovedoval, kako si hodil domov. Tvoja pot je bila včasih podobna begu. Ko sem kakor od daleč čul tvoj glas, sem se domislil vsega, najprej posameznosti, potem mi je prišlo na misel vse: nosil sem tvojo uro, takoj jo boš zapazil — pipa je gorela skozi žep in obleka — saj si moral videti, da je bila to tvoja obleka, ki sem si jo dal prenarediti kakor vse druge. Nisi še videl, bil si še ves v veselju vrnitve in si pripovedoval. Moja soba sicer ni bila več moja, nič ni bilo v njej več mojega in ti si se vrnil. Želel sem tisti hip, da bi bil ti padel, zakaj začel sem razumevati, da se bo v prihodnje moralo marsikaj zrušiti, da sem zgradil svoje življenje na tvojih stvareh in sem mislil, da je vse moja lastnina.
Prešel si vse stanovanje, stal si v kuhinji, in vse je bilo kakor poprej. Tudi v sprejemnici nisi našel nobene spremembe, miza in stoli so stali v istem redu in z nasmehom si snel sliko, na kateri si stal ti kot vojak. Ovijala jo je črna tančica. Pozneje si vstopil k meni, v svojo sobo in si rekel: v tem času si postal cel mož. In si me pogledal. Nato si šel k omari — prav dosti ni bilo več notri, palica je bila zlomljena in zdaj si prepoznal mojo obleko in verižico tudi. Nasmehnil si se: vi ste pa zelo za trdno mislili, da me ne bo več nazaj. A kdo je vedel. Še jaz sem živel kakor v smrti. Morda je trajalo to zelo dolgo. Včasih se mi je zazdelo vse skupaj neznosno, čas je imel neutešljive rane. A koncem koncev sem vendar vedel, da se bom vrnil. — Pogledal si knjige, pobožal si jih po hrbtih z besedo: to je bilo moje veselje, poglej, tale zvezek tu me je stal osem pomožnih ur. Med potjo sem mislil, katero knjigo bom neki najprej bral, čisto drugače bo vse, ko jo odprem. Potegnil si eno izmed knjig in si našel v njej moje ime, ne enkrat samkrat, temveč jaz sem se vanjo podpisoval po dvakrat, če mi niso poteze več ugajale. Stal sem pri oknu in se nisem maral prestopiti niti za korak. Sklonil si se pod posteljo in si privlekel skrinjice izpod nje. Ena je bila prazna, jaz sem bil pometal vse iz nje in ohranil samo skrinjico, ker je bila lepo zrezljana. V drugi je bilo še nekaj knjig. A pisma in vse ostale stvari, ki so ti bile v skrinjici ljube, sem že pred davnim, davnim časom sežgal, ko je ugasnilo presenečenje, ki so mi ga povzročile. Vstal si in si izpregovoril s čudnim glasom: ne verjameš, kako sem se veselil svoje sobe. Bilo je dosti tovarišev, ki niso imeli v spominu ničesar od doma, vse so zavrgli. Ušlo jim je iz spomina, morda zato, ker niso vedeli kaj početi z vsem skupaj. Jaz pa sem se vedno oklepal tega. Nisem mislil, da boš ta čas ti živel tu. Da, zdaj vidim, izginil si mi bil iz spomina, nisem mislil nate. Komaj sem vedel, da imam brata, in predstavljal sem si te še vedno kot malega dečka. Zdaj si pa kar na lepem štiriindvajsetletnik. Kje sem le bil, da je bilo vse to zame kakor mrtvo in zakopano? Ali si ne bi bil moral dopovedati, da se je tu pač marsikaj izpremenilo, ker niste več računali mame? Kako je le moglo biti prvo moje dejanje to, da sem šel domov?
Morda samo zato, da bi se nekje na svetu spet za kratek hip ustavil? Ko sem ležal v obcestnih jarkih, sem mislil na to sobo. Videl sem vse, pisalnik, Dantejev kip in potem sem hotel delati, začeti tam, od koder me je vojska iztrgala, čeprav bo težko, zakaj postali smo bili kakor lovci na divje zveri in odvadili smo se miru prejšnjega življenja. Nadaljevati sem hotel risbe, da bi se nečesa držal, saj smo vsi plavali nekje in mnogi niso več našli svojega mesta. Da, kje so risbe. Podaril sem jih svojim prijateljem, sem ti odgovoril. Ali razumeš, ali moreš ti razumeti, si mi rekel, da življenje, ki sem ga živel ta čas, da vse to prokleto življenje tam zunaj in ves ta čas po miru ni bilo nobeno življenje in vendar mi je jemalo moči kakor najtežja odpoved. Hotel sem ga izžgati iz sebe, vse pozabiti, od spredaj začeti. In zdaj ni ničesar tu. Obesil sem se bil na vse te stvari, a mogoče sploh ni bilo možno, da bi mi bile kaj več kot spomini na čas, ki ga ni več, končno veljavno. Tu je bilo vendar vse že spet urejeno in mene ni bilo več! Kaj je že pisal narednik? Povedal sem ti. Tu, tu mi je bilo dobro, si govoril in stisnil k sebi malo pipo, ki sem jo bil jaz prej položil na mizo. Potem si odšel. Rad bi bil rjovel: ti ne spadaš več sem, mrlič si, ki se po sedmih letih vrača. Mrlič, kaj hoče ta še pričakovati? Vi vsi ne spadate več k nam, kakor večni lovci prihajate včasih na dopust, da spet trgate rane ločitve, ki so se že začele celiti in potem odhajate spet na svoj smrtni lov. Vi, ki ste se po dolgih letih vrnili, imate samo eno možnost in eno pot: da umrjete, kakor ste za nas že umrli. Tako dolgo nihče ne čaka in tudi mi nismo tega storili. Snel sem verižico in uro, položil sem vse na mizo. Če bi bil imel eno samo edino obleko, bi jo bil slekel. Šel sem spet v banko, mati je bila srečna in je dejala: pripelji nocoj Eriko s seboj, to bo vesela, ko bo imela svaka.
Mislil sem: ti si tu — in jaz?
Dobil sem zvečer Eriko in šla sva domov. A kaj je to — domov — če pa greš z žgočo bojaznijo, da se bo vse zrušilo. Brat se je vrnil, sem rekel, in bila je vesela in je odvrnila: o bratu si mi pa prav malo govoril.
Potem smo vsi sedeli pri okrogli mizi, ti si pripovedoval in jaz sem molčal.
Trdo in grenko življenje si imel za seboj. Čutil sem, kako si med pripovedovanjem v očeh vseh, ki so te poslušali, vzrasel v moža, v posebnega moža, v junaka. Za trud in napor, da bi prišel do nas, si imel plačilo v češčenju, ki so ti ga zdaj izkazovali. Jaz sem molčal. Ko si bil nekaj časa pri nas in se je zdelo, kot da ti vse na skrivaj določaš, ti in tvoj mir in skušnja, tedaj sem razumel, da si se dobro izoblikoval na ognjeni poti, mi pa, ki nismo svojih otroških iger skrivali v senci fronte, mi nismo imeli ničesar, za kar bi živeli in rasli. Prvi naši koraki so bili v senci in naslednji na razvalinah. Samo nismo vedeli, da smo na razvalinah gradili svoje življenjske nazore. Imeli smo jih za tako trajne kot prejšnji ljudje, in zdaj se kaže, da so bile samo kulise in njih slikano ozadje se je kazalo kot globina. Ko si bil nekaj časa tu in te je vsa družina sprejela medse, tebe, ki smo te imeli za mrtvega, sem čutil, da moram vedno zardeti, da sem poleg tebe kakor dete in da sem do zdaj samo po otroško poskušal živeti. Kakor igra so se mi zdaj zazdela vsa ta poskušanja, vsa, tudi ljubezen, ki je bila edini poskus, za katerega sem dal srce. Zdaj, ko si se vrnil ti, si prinesel v mojo zavest vojsko, ki je bila do tedaj le kakor mrak z več ali manj lakote in stiske. Kaj smo mi vedeli o vojski?
In če smo koncem koncev iz poročil in knjig tudi kaj doznali, kako so krog vas rasle stene iz križnega ognja in kako so vam iz vesele jasnine letalci nosili smrt — kaj pa smo vedeli o tem, da je življenje postalo nezanesljivo in veliko vprašanje povsod, ne le v jarkih? Tri leta po koncu vojske pade še en strel, megle lepih prividov o urejenem življenju se raztrgajo, strel zadene vse, kar je krog mene, razruši vse. Zdaj vidim goreči obraz, ki se je dvigal pred vami kakor večnost. A povej, kje naj leže postaje naše moške rasti, če pa nahajamo povsod samo razvaline, ki ste jih ustvarili vi, ki so jih ustvarili drugi z vašo pomočjo? Mi smo ravnali, kot da je vse urejeno, in zdaj doživljamo propad iluzij.
Pripovedoval si in poslušali so te, vsi, in jaz sem vedel, da so se izvili meni in padli k tebi. Šel sem z Eriko domov in brez prikrivanja mi je rekla, da si sijajen človek, ki ga je vojska utrdila, ki je pokrit kakor s patino z energijo, ki jo je rodilo pomanjkanje. Ali sem kaj vesel, da te spet imam, da je naravnost čudovito, če ima človek brata? O seveda, zelo, sem ji odgovoril in vedno in vedno je zavijala pogovor nate. Potem je rekla: sicer ima pa tvoj brat prav tako pipo kot ti. Njegova je bila, sem odvrnil, zdaj jo je vzel le nazaj. Ko sem prišel domov, je mali dejala: saj boš pustil, da Friderik spi v tvoji sobi, zate smo tu postlali. V svoji postelji, bi bila morala reči. Zdaj nisem bil jaz več edini, zdaj sem bil samo eden in drugi se je vrnil domov staršem v veselje in bratu v muko. Tako je šlo naprej in bilo je neznosno ves čas. To, kar sem mislil, da je moja last, si ti spet vzel. Nič drugega? Vzel sem ti bil sobo, palico, knjigo, uro, verižico, to si vzel nazaj in zasedel si spet prostor v srcih, ki sem ga do zdaj imel jaz. Vrgel si me iz ravnotežja mojega življenja, Eriki si ukradel trdnost, s katero je čutila zame, in ona sama je ta čas polagoma in potem z nezadržljivo gotovostjo pripadla tebi. O tem se nisva govorila, vedno sem to stvar odlagal samo za en dan in samo za en dan, ker sem bil lačen lepega čara, ki ga je ustvarjalo njeno bivanje ob meni. Nič nisva vedela, da se čuvstvo lahko prevrne kakor drevo. Imela sva privid, da bodo najina čuvstva trajala večno. Ti si me potegnil iz vsega, moram proč, da ne poginem v razvalinah. Saj nisi storil nič drugega, kot da si zavzel svoje mesto. A ti, ki si bil za nas mrtev, vprašam te, ali si še kaj hrepenel po vsem tem, ali si še kaj zahteval, ali nisi vzel vsega kakor tat z velikim brezupom v srcu.
Vse sem ti položil pred noge, nimam ničesar več. In to, kar sem v resnici mislil, da imam, prilagam zraven. Kar sem mislil, da je moje, ker ni nikdar nihče tega zahteval zase. Do včeraj sem bil kakor berač. Ko sem z bolestjo grebel pod razvalinami, sem videl, da se tu in tam nekaj lesketa, za kar se v začetku nisem brigal — bil je svet. Pod ruševinami bolesti — neizčrpnost sveta. Začel sem čutiti, da leže v samoti, ki je padla name, kali novih čudovitih zvez in srečanj, vidim roke, ki se iztezajo k meni, noge, ki potujejo k meni. Vse, sem mislil, je v redu, zdaj pa čutim divji vonj iz neizčrpljivosti življenja. Štiriindvajset let imam, lahko začnem, še lahko začnem, prav od začetka. Slišim! Morja pojo v mojem ušesu, srebrni prah ceste moči moje noge kakor reka. Ceste! Ne vem, kam peljejo, dovolj je, da vem, da peljejo proč. Začel sem pisati in napisal sem ti vso svojo grenkost. Zdaj neham in srce mi bije od sveta. Ti pa poskušaj še enkrat začeti, ti, ki bremeni na tebi grmenje s front, ki ne bo nikdar zanemelo v vaših ušesih, vi smrti zapisani lovci ljudi. Jaz grem čez razvaline in vas zapuščam. Ko grem iz vaših src, mi prihajajo srca vsega sveta naproti. In ker sem jih našel, se spet ves vračam k vam.