Tat pod posteljo
| Tat pod posteljo. |
| |||||||||||||
Gospa Plahuta je brala in slišala marsikatero roparsko storijo: da se je bil ropar skril pod posteljo, odkoder je prilezel ponoči in je podavil moža in ženo, deco, mačka in psa. Gospa Plahuta ni pozabila vsled tega nikdar, da ne bi posvetila zvečer pod posteljo in kriknila, kadar je zagledala senco svojih lastnih brezpetnikov. Hišna je trdila celo, da posveti gospa večkrat čez dan pod posteljo. Umevno, da je pripravila gospa Plahuta s tem sebi in hiši marsikatero grenko uro, dokler se ni zgodilo, da so se uresničile vse sanje groze ...
Bil je krasen poletni večer. Človek bi menil, da leži ob takem večeru vsak potepuh na kupu dehtečega sena, ali gospa Plahuta je bila drugačnega mnenja. Časi so hudi, ne dobi se živil niti za denar ne in tako se sliši pogostoma o tatvinah, vlomih in ropih. Lepe poletne večere, ko gre vse iz mesta, se plazijo tatovi in roparji skozi odprta okna in se skrijejo pod posteljo. Bil je torej krasen večer. Gospa Plahuta se je pripravljala na dolgo in nevarno pot iz obednice do spalnice, gospod Plahuta pa je listal še po večernih novicah. V tem ga preseneti grozen krik. Žena prileti preplašena nazaj in vije roke: »Pod posteljo leži ropar, noge s škornji mu mole izpod postelje! Bežimo!«
»Samo če niso zopet tvoje šlebedre,« je dvomil gospod Plahuta. »Pojdimo pogledat.« — Žena ga je objela in prosila: »Bežimo, bežimo! Bog ve, koliko jih je; pomore nas ...«
»Jaz da bi bežal?« se je vznesel gospod Plahuta. »Nikdar, tudi če jih pride dvanajst. Ti pojdi v kuhinjo in pošlji po policijo, jaz naredim tačas račun.« — Vzel je lovsko puško raz steno in stopal pogumnih korakov k spalnici. Gospa Plahuta pa je jokala: »Ne pustim te samega v smrt, s teboj umrjem!« Po policijo ne morem poslati, kuharica in hišna sta šli po opravkih.« — »Molči!« se je obregnil gospod Plahuta, »tvoje tarnanje mi preplaši roparja.«
Roko na petelinu je odprl previdno vrata spalnice. Zagledal je res škornje, ki so moleli izpod postelje, prave rokovnjaške škornje, vajene po vsej priliki, da hodijo po slabih potih. Gospod Plahuta je zavpil pri vratih: »Vdaj se, ti tatinska duša, sicer te ustrelim kakor psa!«
Roparski škornji se niso ganili. Še dvakrat je pozval pogumni gospod Plahuta roparja, da se vda kazni in pravici — potem — gospa Plahuta je zavpila: »Za božjo voljo — imej usmiljenje!« — potem je zagrmelo po tihi spalnici in trmasti škornji so se odmaknili bolj pod posteljo; gotovo je skrčil zadeti tat in ropar v smrtnem boju kolena.
»Morilec!« je jeknilo v srcu gospoda Plahuta, — »umoril si ga!« je vila roke gospa Plahuta. Prej tako pogumni mož je vrgel puško od sebe in je hotel bežati. Na pragu se je zadel v hišno, ki je priletela vsa prestrašena in vpraševala: »Kaj je, kaj? Slišala sem strel; da se ni zgodila nesreča?«
»Nesreča, kaj pa!« je jecljal gospod Plahuta. »Ustrelil sem nekega vlomilca; tam leži pod posteljo,«
»Ježeš! Ježeš!« je tarnala hišna. »Torej je postalo vendar res, kar je slutila naša gospa. « — »Res, res!« je stokala gospa Plahuta. »Pridem v spalnico, zagledam tiste strašne škornje, tečem h gospodu in on, pogumen kakor je, hitro s puško na škornje ...«
Hišna je izpremenila čudno obraz in zategnila: »V škornje! — Ali gospod, to so bili vaši škornji!«
»Bleda obraza gospe in gospoda Plahuta sta pordela, oba sta stokala: »Moji škornji!« »Njegovi škornji?«
»No ja, gospodovi škornji. Rekel je, da pojde na lov. Davi sem nategnila škornje in namazala.«
»Aaaa!« sta delala Plahuta. Hišna se je zasmejala, je segla pod posteljo in je vrgla prestreljene škornje gospodu Plahuti pred noge.
Sklep povesti je tak: Gospod Plahuta si je kupil nove škornje, hišna je dobila poboljšek na plači in gospa Plahuta ne sveti zvečer več pod posteljo; hišna pravi, da ji je posvetil gospod.