Težave z orehovo torto

Težave z orehovo torto Goran Gluvić

Spisano:	Gašper Kump
Viri:	Gluvić, Goran (2000). Težave z orehovo torto. Slovenija: Založba Pozoj.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Včeraj smo praznovali moj deseti rojstni dan. Bilo je lepo. Prišli so oba moja dedka in babici pa obe teti pa sestrična in stric ter Baufi. Baufi je kuža. Svilasti terier. Zabavali smo se kot vsako leto. Tudi torto smo imeli. Dve torti. Toda kaj kmalu bi se zgodilo, da ne bi imeli nobene. Čisto zares.

Zjutraj ko smo oči, moja sestrica Anja in jaz vstali k zajtrku, je bila mami že pokonci. Zgodaj je vstala, da bi spekla torto.

Pripravila je vse, kar je rabila za dobro orehovo torto, razen …

»Postavila sem jih zraven drobilnika. Kje so zdaj?« se je jezila.

»Kaj pa?« je oče zaspano vprašal.

»Orehi!«

»Kaj pa, če si jih dala kam drugam?« je oče modroval.

»Nisem!« se je mami dokončno razburila. Vedno je taka, če ji kaj ni šlo po načrtu.

»V skledi so bili. Hotela sem jih zdrobiti, pa sem slišala, da je stroj nehal prati. Morala sem perilo odnesti na balkon in ga obesiti. Ko pa sem se vrnila v kuhinjo, da bi pričela ustvarjati torto, sem opazila, da ni orehov.«

»Mami, kdaj bo torta?« je vprašala Anja, ki je ni prav nič zanimalo mamino tarnanje.

Mami se je ozirala po kuhinji in ji odvrnila: »Potrpi, Anja, saj bo. Ko najdem orehe.«

»Luka jih je jemal iz sklede!« je Anja zavpila in me zmagoslavno pogledala.

»Ni res!« sem zanikal. »Samo enega sem!«

»Celo pest jih je, videla sem.«

»Ni res!« sem jezno zažugal Anji.

Oče, ki se še vedno ni povsem zbudil, je dejal: »Ne prepirajta se.«

»Luka, si res jemal orehe?« me je vprašala mami.

»Priznam, da sem jih nekaj vzel,« sem odvrnil. »Toda ne vem, kje je skleda. Ko si bila na balkonu, sem jih hotel še nekaj vzeti, a jih nisem našel. Mislil sem, da si jih skrila pred očijem …«

»Pred mano? Zakaj pa pred mano? Ti bom že dal, mulec!« me je oštel oči in se dokončno zbudil.

»Lepa reč,« je vzdihnila mami. »Videti je, da ste jih pojedli. Kaj pa sedaj? Bomo pa brez torte.«

»A potem Luka danes ne bo imel rojstnega dne?« je takoj vprašala Anja.

Zakolovratil sem z očmi in dejal: »Trapa. Seveda ga bom imel.«

»Torte pa ne boš imel, ker si pojedel vse orehe in skledo skril,« je Anja spet naložila.

»Je res, kar pravi Anja?« me je vprašal oče.

»Zmišljuje si,« sem mirno odgovoril.

»No, povej, kam si skril skledo?« je kljub mojemu odgovoru oče še naprej drezal vame. Užaljeno sem rekel: »Nisem je!« Mami je potem rekla Anji, naj po pravici pove, ali sem res skril skledo in ona je mirno dejala, da nisem.

»Zakaj si pa potem rekla, da jo je skril?« se je hudovala mami, toda Anja je le skomignila z rameni in odšla v sobo po barvice in risalni list.

»Kaj boš pa risala?« sem jo vprašal.

»Torto zate. Če je mami ne more, jo bom jaz narisala. Tako boš danes lahko imel rojstni dan. Ne skrbi.«

»Trapa,« sem ji rekel in jo hotel pobožati po laseh.

»Pusti me! A ne vidiš, da rišem,« je rekla.

Kot strela z jasnega je oče vstal in dejal: »Mislim, da je stvar resna.« In se še bolj zresnil, kot se je znal ponavadi pretvarjati. Vstal je izza mize, stopil h kuhinjskim omaram in začel iskati med lonci in drugo posodo. Kako lepo je zvenelo njegovo iskanje!

Posoda je kot za stavo padala s polic.

»Lepa reč, lepa reč!« je tulila mami. »Vso posodo boš uničil.«

»Orehe je pač treba najti. Otroci ne morejo praznovati rojstnega dne brez orehove torte.«

Anja, ki je že narisala torto, je vzkliknila: »Kaj pa moja torta? A moja ni dobra?«

»Tvoja je za hec,« sem ji rekel.

»A brez orehov ne moreš speči torte?« je oče vprašal mami.

Mami ga je pogledala izpod obrvi in rekla: »Lepo te prosim! Kaj ne veš, da mora imeti torta nekaj v sebi? Saj ne pripravljam navadnega biskvita.«

In potem je Anjo prešinilo tisto, česar sem se najbolj bal.

»Jaz pa vem, kdo je vzel orehe. Sedaj sem se spomnila.«

»No, to bi pa res radi slišali,« je rekla mami in nestrpno čakala, kaj bo Anja spet bleknila.

»Vzel jih je palček,« je rekla.

Tega ne bi smela povedati, sem si rekel potihem, naglas pa: »Ha, ha, kdo pa verjame v palčke?«

»Jaz verjamem. Ponoči sem ga videla. Povedal je, da bo mamici vzel orehe, ker ni bila pridna v službi. Tudi ti si ga videl, Luka; kaj zdej praviš, da ni palčkov!« se ni dala Anja.

»Zmišljuješ si,« sem rekel, da bi nehala govoriti, vendar jo je to še bolj spodbudilo.

»Pa si ne. Včeraj zvečer, ko sva šla spat, si se pogovarjal z njim. Slišala sem te.«

»Boš tiho …« sem ji zašepetal in se je dotaknil z nogo.

»Zakaj me brcaš pod mizo? Luka me brca pod mizo!«

»Prosim vaju, ne začenjajta se spet prerekati,« je rekel oče, Anja pa je trmasto vztrajala: »Luka se je pogovarjal s palčkom in pika!«

»Ni res!«

»Res je! Oči,Luka me spet brca pod mizo.«

Oče je dvignil kazalec v zrak in rekel: »Luka, nehaj brcati! Anja, nehaj cviliti! Raje pomislita, kje bi lahko našli orehe.«

»Palček je še rekel …« je spet začela Anja, vendar jo je oče prekinil: »Lepo te prosim, Anja, palčki živijo za sedmimi gorami, sedmimi dolinami in sedmimi … kaj vem, kje še. Prav gotovo pa ne živijo v našem stanovanju.«

»No, vidiš,« sem rekel Anji, ki mi je pokazala jezik in užaljeno odšla v sobo, kjer je legla v posteljo in si dala blazino čez glavo.

»Tako je!« je potrdil oče in udaril po mizi. »Mami bo pogledala v kuhinji. Jaz v spalnici. Luka, ti pa v otroško sobo. Torej na delo!«

In poten smo iskali, iskali, a orehov nismo našli. Jaz se jih niti nisem trudil iskati, ker sem prav dobro vedel, kdo jih je vzel. No, pa tudi Anja je vedela. Toda ona si je to po svoje razlagala. In kaj se je v resnici zgodilo?

Sinoči, nekaj minut po polnoči, me je nekdo predramil. Odprl sem oči in zagledal palčka v rdeči, rumeni in modri barvi. Takoj mi je položil roko na usta.

»Psst, nič se ne boj, fant,« je rekel in nato vprašal: »Ali ne boš zavpil, ko odmaknem roko?«

Odkimal sem in palček je odmaknil roko.

»Kdo ste vi?« sem prestrašeno vprašal.

»Jaz sem Rdečerumenomodric,« je odgovoril. »Si ti tisti Luka, ki bo danes praznoval svoj deseti rojstni dan?«

»Jaz sem,« sem prikimal.

Rdečerumenomodric si je oddahnil: »Potem nisem zgrešil naslova. Je res, da bo tvoja mati zgodaj zjutraj spekla orehovo torto?«

»Rekla je, da bo. Seveda bo! Saj jo vsako leto.«

»S pravimi orehi?«

»S pravimi, kajpak!«

Rdečerumenomodric se je zamislil in vprašal: »Zakaj pa torte ni spekla sinoči? Tako kot je naredila prejšnja leta?«

»Pozno se je vrnila iz službe, bila je zelo utrujena in …«

»Joj, joj, to bodo spet težave! Torte, ki jih mame spečejo dan pred rojstnim dnevom, brez težav rešim pred Črnobelicem, toda tiste zjutraj … joj, joj,« je tožil Rdečerumenomodric.

»Rešite? Kako? Zakaj?« sem se čudil.

»Ali poznaš Črnobelica?« me je vprašal.

Odkimal sem.

»Ne? Potem ti moram povedati, da je on grdi palček, ki na vsak način preprečuje, da bi mame pekle torte svojim otrokom za rojstni dan.«

»Zakaj?«

»Zavida otrokom, ker praznujejo rojstne dneve, ker prejemajo darila, se sladkajo in počnejo vse mogoče lepe reči.«

»Kaj Črnobelic ne praznuje svojega rojstnega dne?« sem vprašal.

»Ne. Mi palčki v vesolju že tako dolgo živimo, da smo že pozabili, katerega dne, meseca in leta smo se rodili. Milijon let je že od tega. Vendar pa nikoli nismo zavidali otrokom rojstnih dnevov. Prav nasprotno: veselimo se. Vsak otrokov rojstni dan je naš rojstni dan,« je rekel Rdečerumenomodric in pričel zehati. »Le Črnobelic … Oh, to je dolga zgodba, jaz pa sem zaspan. Če jo hočeš slišati, hitro steci po čokolado, ki jo skrivaš v predalu.«

»Kako pa veste, da sem jo skril?« sem se začudil.

»Jaz vse vem. Če hočeš rešiti torto in slišati zgodbo o Črnobelicu, pohiti.«

Skočil sem iz postelje in prinesel čokolado. Rdečerumenomodric jo je slastno pojedel.

»Res znaš skriti dobro čokolado, ni kaj. Sedaj nisem več zaspan,« je rekel.

Nestrpno sem gledal vanj, da bi čimprej začel pripovedovati.

Najprej si je obrisal usta, nato je rekel: »Poslušaj. Pred mnogimi in mnogimi milijoni let smo palčki v vesolju živeli srečno. Zbujali smo se opoldne, odhajali v službo in se vračali, da bi šli spat opolnoči. V službi smo oddajali vse te čudovite barve, ki jih vidiš, ko se ozreš okrog sebe. Oddajali pa smo jih toliko, do so obstale še za čas, ko smo spali. Nekega dne pa se eden od nas ni hotel zbuditi in oditi v službo. Spal je ves službeni čas, s tem pa je zgubil barve. Postal je črn in bel in klicali smo ga Črnobelic. Zbujal se je opolnoči in se spuščal v hiše in stanovanja, kjer je kradel torte ali pa orehe – te je imel najrajši -, ki so jih matere pripravile svojim otrokom za rojstni dan. Tega mi nismo smeli dovoliti, zato smo se dogovorili, da bo vsako noč in dopoldne eden od nas pazil nanj in mu preprečeval, da počne grdobije. Težave imamo le z budnostjo. Da premagamo spanec, rabimo sladkarije, ki nam jih dajejo otroci. Črnobelic je zelo zvit. Nekajkrat mu je uspelo, da nas je pretental. Toda prepričan sem, da mu bova midva kos in bova rešila tvojo praznično torto.« In spet začel zehati.

»Najprej morava poskrbeti, da ne bom zaspal. Prosim, če mi daš tisto vrečko bonbonov, ki jo skrivaš v omari pod srajcami.«

Veselo sem skočil in rekel: »Ho, tokrat si se zmotil!« Odprl sem omaro in pobrskal pod srajcami. In res je nekaj zašumelo. »Oh, na te bonbone pa sem čisto pozabil. Kako ste vedeli?«

»Jaz vse vem,« je rekel, odprl vrečko in si postregel z bonbonom. »Oh, kako so dobri in ti si pozabil nanje.«¸

Medtem pa se je zbudila Anja in rekla: »Luka, kdo je ta palček, ki se pogovarja s tabo?«

»To je tvoja sestrica, kaj? No, sedaj moram iti, ker Črnobelic ne miruje. Upam, da me bo ta vrečka držala pokonci. Kmalu se oglasim,« je rekel rdečerumenomodric in odšel.

»Zakaj pa je palček tako hitro odšel? Tudi jaz bi se igrala z njim,« je rekla Anja.

»Sanjala si. Nobenega palčka ni bilo.«

»Nisem sanjala. Kdo ti je kupil palčka, ki se zna pogovarjati in hoditi?«

»Sanjala si.«

»Vse sem slišala. Mami včeraj ni imela časa, da bi spekla torto, zato ji bodo vzeli orehe.«

Jaz pa sem ji ponavljal, da je sanjala, in ona je odgovarjala, da ni, dokler nisva zaspala.

Ko sem nehal iskati, sem se vrnil v kuhinjo. Kmalu se je vrnil tudi oče in poročal: »Nisem jih našel.«

»V kuhinji jih tudi ni,« je rekla mami.

»Jaz pa vem, kje so, a mi ne bosta verjela,« sem se odločil, da povem po resnici.

»Saj sem vedela, da imaš ti prste vmes,« me je jezno pogledala mami.

Zajel sem sapo in se postavil, kot da bom izgovoril pomemben zgodovinski stavek. »Orehe je ukradel Čenobelic, palček iz vesolja,« sem naznanil.

Mami me je pogledala izpod obrvi in rekla: »No, ja.« Oči pa: »Če ti primažem eno, boš kaj kmalu pri njem v vesolju.«

Bil sem užaljen in sem dejal: »Potem pa nič, če ne verjameta.«

Takrat pa je Anja pritekla iz sobe in me pocukala za rokav: »Luka, Luka, pridi hitro v sobo!«

»Ne grem. Ne da se mi,« sem jezno odvrnil.

Ko pa mi je Anja prišepnila, da na moji postelji spi palček, sem takoj stekel v sobo. Za mano pa Anja. Takoj sva zaklenila vrata, da nas ne bi kdo motil. Stopil sem k Rdečerumenomodricu in ga pričel dramiti: »Zbudite se, orehi so izginili!«

»Kaj je? Kje sem?« je rekel, pogledal okrog sebe in spet zasmrčal.

»Črnobelic je ukradel orehe!« sem rekel.

»Črnobelic? Tako zaspan sem … Ne morem odpreti oči … Pazil sem na orehe in potem sem zaspal … IN potem … Spim.«

»Obljubili ste, da boste rešili torto!« sem ves obupan zatarnal.

Rdečerumenomodric je odprl oči. »Tista vrečka bonbonov ni bila zadosti, zato sem zaspal. In spet spim.« In znova je zaprl oči.

Spomnil sem se na sladkarije in zbrskal iz predala še kos čokolade. Dal sem ga Rdečerumenomodricu.

»Kaj je? Čokolada? O, hvala,« je rekel in jo slastno pojedel.

»Kar zbistrila mi je glavo.«

»Dobro jutro. Jaz sem Anja in sem pridna.«

»A tako? Tj je lepo,« je rekel Rdečerumenomodric in postal žalosten, pa ne zaradi tega, ker je Anja rekla, da je pridna, pač pa, ker so izginili orehi.

»V zadnjem hipu sem jih rešil pred Črnobelicem. Potem sem jih pazil na balkonu; začele so se mi zapirati oči in … Kaj naj rečem? Prelisičil me je. Ne vem, kaj naj rečem v tolažbo,« je rekel.

Takrat je oče pritisnil na kljuko in zavpil: »Zakaj sta se zaklenila?«

»Jaz se bom kar poslovil. Nasvidenje, otroka, spet ob naslednjem rojstnem dnevu. Upam, da bom takrat uspešnejši,« je dejal, stopil na okno in se spremenil v mavrico. Z odprtimi usti sva gledala za njim.

Oče je jezno trkal na vrata. »Kaj imata za bregom? Se bašeta z orehi, ki jih iščemo povsod, kaj?«

Odklenil sem vrata in ko je oče vstopil, sem mu pojasnil: »Igrala sva se.«

»Se je treba zato zaklepati?« je sumničil oče in gledal po sobi.

Anja pa je že hitela govoriti: »Palček se je spremenil v mavrico … Orehov ni rešil … Ukradel jih je Črnobelic … Bil je tako velik kot jaz.«

»Preiskal bom sobo, ker vem, da nekaj skrivata. Najmanj prazno skledo, v kateri so bili orehi, v to sem prepričan,« je rekel oče.

»Našla sem orehe,« je zaklicala mami in s skledo v rokah prihitela v sobo.

Začudeno smo jo pogledali.

»Na balkonu so bili.«

Oče se je obrnil proti nama. »No, sedaj pa priznajta, kdo od vaju jih je odnesel na balkon? No?«

»Jaz sem jih nesla,« je priznala mami. »Ko sem šla obešat perilo, sem jih postavila tja, da jih ne bi jemali iz sklede. Potem pa sem pozabila nanje. Zadnje čase sem tako raztresena. Opravičujem se. Sedaj me pa, prosim, ne motite. Zbrati se moram in čimprej ustvariti torto.« Nato je odhitela v kuhinjo. Oče pa se ni opravičil, čeprav naju je po krivici obtožil. Brez besed je odšel iz najine sobe.

Z Anjo sva se spogledala, stekla na balkon in zavpila proti mavrici: »Ne bodi žalosten, Rdečerumenomodric, rešil si orehovo torto!«

»Me slišiš?« sem zavpil jaz.

Anja pa: »Palček, jedli bomo torto!«

Kmalu sva za hrbtom začutila očetovo prisotnost. »Kaj sta znorela, da tako vpijeta čez balkon? Hitro noter!« je rekel.

»Ampak palček pa je le bil,« je rekla Anja.

»Dajta, no, dajta …«

Iz daljave pa se je zaslišal glas Rdečerumenomodrica: »Slišal sem vaju in vesel sem, da se je srečno končalo.«

Oče se je presenečeno ozrl okrog sebe in dejal: »Kdo se je oglasil?«

»Palček,« je hitro odgovorila Anja.

»Čudno. Zdelo se mi je, da je nekdo nekaj rekel. Najbolje bo, da grem malo ležat. Pol ure počitka, pa bo vse v redu,« je vzdihnil oče in legel na kavč.

Midva z Anjo sva šla zlagat lego kocke. Mami je pekla torto in iz kuhinje je zelo lepo dišalo. Kmalu je bila torta ustvarjena, kot je dejala mami, in šli smo si jo ogledat. Potem je torto pospravila v hladilnik.

»Tako. Po vseh težavah z orehi lahko sedaj brez strahu pričakamo goste.«

Tako je rekla mami, toda … Kot bi vedela, kaj se bo še zgodilo …

Čez dobro uro so prišli teta, stric, sestrična in Baufi, ki se je takoj zapodil v mojo sobo, jaz pa za njim. Vzel sem copat in ga z njim dražil. Stric se je takoj zapodil k našim časopisom in revijam. Anja je k sebi povabila sestrično, da bi ji pokazala novo lutko. Teta in mami pa sta si imeli veliko povedati.

»Luka! Nehaj se poditi z Baufijem! Razbila bosta kaj,« je opozarjal oče, vendar se midva nisva zmenila zanj.

Nato je prišla še druga teta, ki je takoj hotela videti torto. Anja ji je bila pripravljena pokazati, vendar ni mogla odpreti hladilnika.

»Anja, zakaj odpiraš hladilnik?« je rekla prva teta.

»Torto bom pokazala teti.«

»Tudi jaz bi jo rada videla,« je rekla prva teta.

»Pusti, Anja, jo bom jaz dala iz hladilnika, da jo bodo vsi videli,« je rekla mami in se postavila sredi kuhinje ter vzdignila torto. »No, kakšna se vam zdi?« je vprašala.

»Lepa je,« je rekla prva teta.

»Imenitna je,« je menila druga teta.

»Špon!« je pripomnila sestrična.

Stric pa je dejal, da jo bo ocenil šele, ko jo bo poskusil. »Nič ne dam na videz,« je še dodal.

»Kaj pa svečke?« se je spomnila druga teta in me poklicala, češ naj jih vendar prinesem. Toda jaz sem se raje podil z Baufijem in me torta trenutno ni najbolj zanimala. Pridirjala sva do mami in Baufi se je motovilil okrog njenih nog.

»Nehajta divjati okrog nojih nog! Lu-ka!« Opozorilo je prišlo prepozno.

Mami se je s torto vred znašla na tleh.

Za hip so vsi obmolknili, le Baufi je prestrašeno zacvilil in stekel v mojo sobo, kjer se je skril v najtemnejši kot.

Potem je oče zagrmel: »Opozarjal sem in opozarjal, no, zdaj vidite, kaj se je zgodilo!«

»Pa tako lepa torta je bila,« je potožila Anja.

Mami je bila besna, a je le zasikala: »Kar tiho bom. Mi bom kdo pomagal, da vstanem?«

Pomagal ji je oče.

»Kaj bomo pa zdaj?« je vprašala sestrična.

»Pospravili bomo, kaj pa drugega,« je rekla druga teta. Prva pa je žalostno gledala. »Kako lepa torta je bila,« je vzdihnila.

»Najbrž tudi slastna,« je dodal stric.

Ko je sestrična vprašala, kaj bomo pa zdaj, sem jaz zase že vedel. Odšel sem in se zaprl v sobo. Hudo mi je bilo.

Za mano je prišla prva teta, me pobožala in vprašala, če sem zelo žalosten. Prikimal sem.

»Črnobelic je vse to zakuhal,« sem se razjezil.

»To mi moraš razložiti. Kdo je Črnobelic?« je vprašala teta.

»Saj ni važno,« sem jezno odvrnil.

»No, če mi nočeš povedati, pač ne. Ni pa treba biti žalosten, saj je tvoj rojstni dan. Lahko se veselimo tudi brez torte.«

Potem je prišla še Anja in rekla: »Torta, ki sem ti jo narisala, pa je še cela. Poglej, narisala sem tudi svečke. Lahko boš pihal vanje. Za hec.«

»No, vidiš, Luka, se bomo pa tako pošalili,« je rekla teta in predlagala, da gremo v kuhinjo. Tam je povedala, da smo se zmenili, da bom pihal svečke na torti, ki jo je narisala Anja. Vsi so se strinjali, razen strica, ki je odločno dejal, da mu še na misel ne pride, da bi jedel papir.

»Kaj res ne razumeš, stric? To bo za hec,« je razložila Anja.

»Za hec? No, potem pa ja,« je končno pristal tudi stric.

Kmalu zatem je zazvonil hišni zvonec in vstopili so oba dedija in obe babici.

»Jaz grem takoj sedet. Noge me tako bolijo, da komaj stojim,« je rekel prvi dedi.

Drugi pa: »Tudi mene.«

»Pa še hladno pivo bi se mi takoj prileglo,« je dodal prvi dedi.

Drugi pa: »Meni tudi.« nato sta šla v jedilnico, da bi zasedla svoje položaje, kot je rekel prvi dedi, drugi pa je prikimal.

Za presenečenje pa sta poskrbeli obe babici. Obe sta prinesli torto.

»Nismo se dogovorili, kdo bo spekel torto, pa sva jo obe,« je rekla prva babica.

»Sinoči sem premišljevala, da morda ne utegneš speči torte, ker imaš veliko dela v službi …« je rekla druga babica.

Jaz sem kar skakal od veselja. Tudi Baufi se je prikazal iz skrivališča in veselo lajal. Po stanovanju pa se nisva več podila.

»Drugič pa bova bolj pazljiva, kajne?« sem mu namignil, on pa je le veselo pomahal z repkom.

»No, vidiš, Luka, pa se je vse srečno končalo. Sedaj boš upihnil svečke kar z dveh tort,« je rekla prva teta.

»Moje torte pa nihče več ne mara,« je potožila Anja.

Hitro sem jo potolažil in ji obljubil, da bom vsekakor upihnil svečke tudi z njene torte. Za hec. Anja je veselo poskočila.

»Sedaj pa svečke, prosim,« je ukazala druga teta. Stekel sem ponje in postavili smo jih na obe torti. Ko so mi rekli, naj si kaj zaželim, preden pihnem, sem si zaželel, da bi Rdečerumenomodric in njegovi prijatelji vedno premagali Črnobelica. Potem pa sem pihnil. Mami je razkosala torti. In obe smo slastno pojedli. Le oče je komaj zmogel pol kosa in rekel, da ne mara tort. Babi, očijeva mami, pa je rekla, da oči ne mara tort zato, ker se jih je prenajedel, ko je bil otrok. Tako zelo, da so mu včasih štrlele kar skozi ušesa. Vsi smo se smejali.

Najbolj pa so se smejali, ko so si pripovedovali, kako je mami padla s torto vred na tla. To so ponavljali v nedogled in postali prav dolgočasni.

Najbolj dolgočasna pa je bila Anja. Rad bi jo videl, ali bi se smejala in tako privoščljivo pripovedovala, če bi njena torta treščila na tla. Ponavljala je: »Pritekel je Luka, potem Baufi, pa sta se lovila okrog mamice in potem je mamica padla čof! In torta je naredila čof! Potem pa je bilo po vsej kuhinji čof! Čof, čof, čof! A ni smešno?« Potem pa se je posiljeno zasmejala.

Ja, čof, čof. Če prav pomislim, je bilo res smešno. Takega rojstnega dne zlepa ne pozabiš.