Tematika rudarstva v šolskih berilih
| Tematika rudarstva v šolskih berilih Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
1. Pozitivni in negativni vidik rudarjenja (Gaspari III 1939, Narodna):
Premisli, oj človek na sveti,
kaj mora ta knapič trpeti:
ko koplje pod zemljo zlato,
svinc, rudo in živo srebro!
2. Samo pozitivni vidik
a) Macun 1850, Na moje rojake (V. Vodnik):
Krajnc! toja zémla je zdráva,
Za pridne njé léga najpráva.
Polje, vinograd,
Góra, morjé,
Rúda, kupčía,
Tebe redé.
b) Bleiweis I 1850, Pogled z Nanosa (M. Vrtovec):
V gojzdih stanujejo rudokopači, fužinarji in mnogi železnikarji, ki zlo radi železnino za žito ali njim zlo dišečo vinsko kapljico dajo. Kakor nar veči dežele sveta si zamenjujejo tudi nar manji kraji svoje pridelke in izdelke, tako tudi ti, ki okoli Nanosa stanujejo, de so vsi kot otroci Božji z vsim potrebnim prevideni. Kamor se tedej koli z Nanosa obernemo, vidimo, de dobrotljivi Bog za vse svoje ljubčike skerbi ter jih s potrebnim modro previdi.
c) Janežič II 1867, Kranjska dežela (V. Vodnik):
Največe bogastvo kranjske dežele so rude in platno. Rude se v več krajih dobivajo, plavijo in podelujejo. Živo srebro, železo, jeklo, svinec se na tuje prodaja in denarjev prinaša.
d) Brinar II 1911, Premog (H. Schreiner):
Brez premoga se dandanes ne more razvijati veliki obrt, in ker so obrti glavna podstava gmotnemu razvoju vsakega naroda, moremo tudi reči, da »je premog prva podstava današnjemu gmotnemu napredku«. Od gmotnega razvoja pa je odvisna blagost in gorje poedinca in vse države. Zato govore povsem prav tisti, ki trde glede na oblast Velike Britanije v mednarodni trgovini: »Premog je izvor državne moči.«
3. Problematiziranje vrednot
a) Sket III 1892, Zlata ruda (J. Gradačan):
Kmet ga vesel sprejme ter mu pokaže kamen, ki ga je imel za zlato rudo. Rudar pogleda na kristalčke, popraska njih jednega in ogleda rudnik, potem pa vpre oči v kmeta, rekoč: »Čemu brskate za zlatom v zemljo; saj vam polno zlata in srebra leži vrh zemlje. Imate mastne pašnike in rodovitno polje. Redite mnogo goved ter skrbite, da se vam odebele. Njive gnojite in obsevajte, da vam rodi bogato žito! Živino in žito lahko na semnju izpremenite v zlato in srebro …«
b) Sket III 1892, Ni vse zlato, kar se sveti (Fr. Erjavec):
»Potem vas prosim, vzemite vse za šolo! Niti novčiča ne vzamem. A prosim vas, naučite jih dobro te naše mladeniče, da bode vsak poznal to sleparsko rudo, da ji nikdo več ne pojde v past. Kar sem jaz te štiri dni pretrpel, tega ne priželim nikomur, tudi svojemu največjemu sovražniku ne.«
4. Samo negativni vidik
a) Janežič I 1865, Mornar in rudar (J. Jurčič):
Kakor je globoko doli pri njem vse osamelo, temno in pusto, tako mu tudi duh oterpne in otemni. Le malokdaj se spravi pod milo solnce, to je o prazniku, in tačas si ogleda, kako neumno svet gori živi in vihra. Tudi njega popade morda za kratek hip želja, da bi ostal med svetom. Ali navada mu je priljubila podzemski svet, zato ga je kmalo zopet videti, kako po notranjih hodnikih v zemlji rudo s kladvom in rovnico kljuje in maha, in to tako dolgo, da mu bližnja roka z drugim kladvom zabije poslednji žrebelj v mertvaško rakev.
b) Budal 1928, Rudar (A. Funtek):
Družbe ni; pesem umre, kadar stopi rudar v preduh, razgovarjati se nima z nikomer in težko tudi, da bi se hotel. Ali misel se mu poraja za mislijo; reči se ne da, da bi bile vesele. Tudi tega ne, da se čuti naposled privadijo tej mračni svetlobi in neznosni tišini; nikdar, za tako delo ni ustvarjeno človeško telo.
c) Bajec III 1935, Zasulo ga je (M. Javornik):
Žvenk se je zopet oglasil, sedaj trikrat zapovrstjo. Tedaj ga je prešinilo upanje. Živeti! Živeti! Začel je tuliti. Dvignil je glavo, kolikor je mogel, in napel vso moč. Ko se je utrudil, je prisluškoval. Ne morejo biti daleč. Najbrž so ga slišali in bodo prišli. Lepo bi bilo, ko bi ga rešili in ponesli ven. Saj človek ne more umreti kakor žival, ne da bi še enkrat videl sonce. Ne more …
d) Beličič II 1947, Delavčeva pesem o premogu (A. Aškerc):
Na dnu. Na vse strani gredo hodniki
ko rovi krtovi. In delavci
ko krti črni se razhajamo.
Temnejša in tesnejša pot čimbolj.
Soparno je in dihaš tukaj težko.
Vročina raste … Bližamo se peklu?
Da, pekel tu je nekaternikom;
hudo se pokorijo v njem za greh,
da hočejo živeti in pa jesti …
5. Preobrat po drugi svetovni vojni (razlogi)
a) Boršnik II 1947, Rudarji tekmujejo (brez avtorja):
»Pa se ne dam kar tako! Prej kot sem mislil, sem bil zdrav in spet v rudniku. Poleti so me poslali na oddih v Gozd-Martuljek, ker sem udarnik. Dobri so taki oddihi. Potem spet laže delaš, ko se odpočiješ.« /…/
Rudnik Trbovlje je v tem tekmovanju presegel delovno nalogo za 98 odstotkov.
b) Boršnik II 1947, Graditelji novega sveta (J. Kozak):
Ni še minulo šest let in zdaj gradi mladina železnico, ne igračke, temveč pravo, resnično železnico, ki bo prevažala rudo, ljudi, blago in vezala svetu odmaknjene kraje. Šest let je preteklo od igračke do mladinske proge, sicer kratko razdobje v toku časa, a vendar časa dovolj za ogromni premik, da se je svet postavil na glavo. Stari svet. c) Čekuta 1947, Zakladi zemlje so vir civilizacije, kulture in blaginje (brez avtorja):
Mnogo zakladov dobiva človek iz podzemlja. Z vsemi svojimi telesnimi in duševnimi močmi se trudi človek noč in dan, da si te zaklade osvoji in si z njimi olajša in osladi težke dni svojega življenja. /…/ Le v združenih močeh obeh je ona sila, ki zmore vse, da si prilasti človek zaklade, ki mu jih nudi zemlja deloma na svojem površju, deloma pa v svojih globinah, kamor jih hodi iskat rudar, ki ob svojem vstopu v podzemlje nikoli ne ve, ali se bo po končanem delu vrnil pod milo nebo.
d) Čekuta 1947, To in ono (brez avtorja):
V tem času je svetovna trgovina zdrobila tesne spone, ki so jo vezale na Sredozemsko morje. Iz italijanskih mest se je preselila na obalo Atlantskega oceana. Ta velikanski preobrat v vedno bolj se razvijajoči svetovni trgovini ni ostal brez dobrih posledic. Zaradi prizadevanja vladarjev so polagoma izginile posebne pravice, ki so ovirale trgovino, in na njih mesto so stopile uredbe, ki so jo močno povzdignile.
6. O rudniku živega srebra v Idriji (8 x, štirje avtorji, ponavljanje)
a) Bleiweis I 1850, Najdenje živiga srebra v Idrii (M. Kastelic):
Zjutraj ko zor napoči, teče mož k studenčku in hoče škaf urno odmakniti – kar ga ne more! Ga vnovič prime; odmika! odmika! – pa se mu po nobeni ceni premakniti ne da; še manj pa vzdigniti. Začne se čuditi in semtertje premišljevati, kakšina spaka bi ga neki tako terdno držala. Ko škaf pogleda, vidi, da se v vodi nekaj lesketa. Izlije vodo, in se še bolj začudi, ko mu neka bela – srebernkasta reč (živo srebro) na dnu ostane. Gotova je, tako pravi sam pri sebi, de je to tako težko, de ni bilo mogoče škafa premakniti. /…/ Kacjan Andertajn je tedaj pervi začetik storil k obdelovanju v Evropi, clo na vsim sveti tako slavniga Idriškiga rudokopa.
b) Sket III 1892, Začetek idrijskega rudnika (Fl. Horvat):
Zjutraj ko se zdani, gre po škaf, zgrabi ga ter ga hoče odnesti. A posoda je tako težka, da je ne more premakniti. Strmeč pogleda v škaf in vidi, da se na njegovem dnu lesketa nekaj belega. Izlije vodo in se še bolj začudi, ko mu ostane na dnu neka bela, srebrnkasta stvar ¬– živo srebro, ki se je po noči z vodo vred nateklo v škaf. /…/ Med potem se mu je že pridružil neki vojak, Andrej Perger, kterega so pa sploh zvali na ime »Kazanderl Grebinjski«, baje zato, ker je bil doma iz Grebinja na Koroškem.
c) Boršnik IV 1946, Idrijski rudnik (J. V. Valvasor):
Rudnik je odkril leta 1497 neki kmet, ko je postavil nekaj škafov pod potoček. Ker sprva ni razumel, kaj bi bilo, kar je našel, je del nekaj v škaf in nesel k zlatarju, da bi izvedel, kakšna snov bi to neki bila. Ni pa hotel izdati kraja, dokler mu ni vojak z imenom Kacijan Anderlein z obljubo dobre nagrade izvabil dragocene skrivnosti. /…/
Ponekod priteka živo srebro kakor studenčnica, a tistemu, ki ga najde, navadno škoduje in slabo prija zdravju, kajti strupeni merkurjevi hlapi vdirajo v človeka in ga tako prepoje, da se mu, ko spet pride na zrak, tresejo glava, roke, noge in vse telo; potemtakem je za katerokoli delo brez moči in nesposoben do počivališča svoje tegobe, namreč do smrti. Poslej mora beračiti in se hraniti z miloščino.