(Očetu in materi posvečena.)
Strele so švigale mimo oken in bliski
so razsvetljevali mater in očeta, ki sta
v globokem spancu ležala poleg mene.
Ves radoveden sem se vzpel na kolena
in sem ju pogledal s svojim edinim očesom.
Temnordeča potonika je žarela nad njima,
temnordeča, kakor da bi liste namočil
v srčno kri — korenine pa so segale v njegovo
in njeno srce.
Kakor pisan metulj se je
moja duša vsesala v to rožo temnordečo,
iz katere je dehtelo strašnolepo življenje
kakor še nikoli zapisana pravljica — — —
Kača se je ovila okoli očeta in matere
(to ni bila svetopisemska kača)
in je sesala mleko in kri, za vas namenjeno —
vi pa ste umirali v materinem naročju
kakor roža v presuhi zemlji — zakaj
v vaše odprte kljune so padale samo redke kaplje
iz ostudnega gobca — — —
Razjokal sem se ob tej strašriolepi pravljici.
Razgalil sem materina prsa in sem predobro
videl odtise kačinega gobca na beli koži;
razgalil sem očetov vrat — in razločil sem črne odtise
na zgubani koži;
stopil sem k ogledalu in videl sem v njem
svoj bledi obraz z brezkrvnimi ustnicami.
Strele so švigale mimo oken, jaz pa sem jokal
pod odejo nad tem prestrašnim spoznanjem,
ki ga je dehtela vajina temnordeča potonika.
