Tempi passati

Tempi passati Vladimir Levstik

Izdano:	Slovenski narod, 42/226–231, 1909
Viri:	226, 227, 228, 229, 230, 231
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Spomini o detinstvu.

Ko je ležala mladost za njim, že v daljni megli, in ko se je že zdelo, da je bilo včeraj pred tisoč leti, je nerad mislil nanjo. Morda zato, ker ga je mikala bodočnost, živa, vse bogate nosečnosti polna, bolj od pokopane preteklosti; morda tudi zato, ker je bil nezadovoljnega duha in ni maral poslušati žejnega srca, kadar je očitalo detinstvu nepodarjene blagre ni maral gledati, kako mesari prirojeno mu orodje analize po trhlo grud častitljivosti mrličev. To­da včasih se je vračala mladost sama od sebe; v trenutkih zapuščenosti je prihajala, po prečutih nočeh, ko se je zaman prižgana petrolejka borila z deževnimi jutri; vračala se je sredi brezumnih veselic izza namišljenih romanov, med prizori nikdar ne bivših tragedij; vstajala je brezdelnemu sprehajalcu nad vrvežem tujih bulvarov, v priučeno zaljubljenost blodnic je izlivala bridki spomin ...

In kar velja omeniti – mladost se ni obnavljala s poezijo in sentimentalnostjo, kakor žvrgole poetje, niti z mehkobo in hrepenenjem, kakor po krivem priča ubogi papir romanov za dame, naparfumljene z vijolicami, in za odraslo mladino. Ali ni bila vredna mehkobe in otožne sentimentalnosti, ali je bila revna poezije? Ali je grešila nenasitnost srca, ki je zahteval o tisočkrat več si od napovedanih dni? – Tista mladost se je oglašala, kakor prihajajo nevabljeni gostje: potrkala je, in že so se odprla vrata, nebodigatreba je stal na pragu, režeč se z bedastim, brezmiselnim smehom:

»O, o, o! Dobro jutro, gospod; saj vas pač ne motim? Stara znanca, kaj ne da, stara znanca; vi veste – že dolgo let in tako dalje ...« 

Kaj storiš, kadar stopi tak morilec v tvojo hišo? Ali bi ga za uho, in čez prag? Bi, toda smili se ti, in sam zase kolneš, ker ne veš, zakaj, čemu se ti smili. Poslušaš ga, odgovarjaš razmišljene besede, nabiraš pogum in rečeš naposled:

»Prijatelj – moj čas je oddan ...« 

Če to ne pomaga, odpreš vrata in ga vržeš na cesto. Čemu ga ne bi? Tujec ti je ...

Ali takšni tujci ne prizanašajo, njih vdanost je brutalna. Pili so iz tvoje čaše – kdovekdaj – lazili so s teboj za tvojimi ljubicami, s teboj so znojili na klopi zabitosti in klasične omike. Takrat si mislil, da se jih ne naveličaš nikoli, danes jih sovražiš, ker te gleda lastna bivša neumnost iz njihovih šolarskih oči. Kolneš jih; oni prihajajo. In še nekak slab duh ostaja za njimi, ko zlovoljno prižigaš cigareto in misliš: »Že davno so mrtvi ...«

– Njegov spomin, ki je do neprekosljivosti odrekal pri grehih, dolgovih in zgodovinskih letnicah, je bil drugače izvrsten. Pogostoma, kadar sta z materjo govorila o prejšnjih časih, ji je pripovedoval prvo sliko, ki se mu je vtisnila v dušo in ostala. Mati pa, kmetska hči, je majala z glavo ter odgovarjala z vrojeno trdovratnostjo:

»Beži, beži! Žive dni se nisem slišala, da bi se spominjali tako daleč nazaj ... Če se niso drugi, se tudi ti ne moreš. Podobno je res, a tebi se je le sanjalo ...« – Strižejo ...

Tisti spomin pa je bil o nizki sobici v pritličju. Okna so imela železne mreže; zunaj je bilo rjavo in ponekod zeleno. Od tamkaj je prihajalo nekaj prijetnega, toplega, svetlega – sonce – in moški glas, ki je bil očetov, in ženski glas, ki je bil materin. On je ležal v naročju mlade ženske; dišala je s tistim vonjem, o katerem je kasneje zaznal, da je vonj dela in neopranih predpasnikov. Udobno je bilo v tem naročju; toda namah se mu je zahotelo brosti – in glej, nekaj je branilo; bilo je kroginkrog, in ni dalo, da bi sunil z nogami. Nato je zaščemelo v notranjosti; život se je skrivil od nejevolje, obraz se je namrgodil, oči so govorile pestunji. Ženska pa je zrla skozi okno v sinj in tuje prišepetavala:

»Pššš – pššš, pššš – pššš ...« 

Grizlo je; ne zunaj: znotraj. Nekaj se je zdelo odveč ... Kako ti je ime, nadloga? Odidi! Ali pojdeš? Ven, ven, ven ... Ah! – In zdaj – zdaj je bolje. Blagor, blagor ... In vendar ni dobro. Nikakor ne; zdaj je nadloga zunaj, namesto znotraj! Tu ne pomaga drugega, kakor kričati. Kričati, da se vse poruši ... Na vse pretege. Pol z bolečino, pol s sladko zadovoljnostjo se je nakremžil obraz, usta so izbruhnila v napornem, zlobnem kričanju ...

»Pššš – pššš ...« je prepevala pestunja.

»Barba!« je tisti hip zaklical ženski glas, tisti, ki se je pogovarjal z očetovim. Pestunja je vstala ter ga položila na mehko. Izginila je.

O Barbi je bilo še mnogo spominov. Rad jo je imel, takrat in še dalje časa. Nato je šla od hiše; naslednica je bila njena sestra, in Mica ji je bilo ime. Z Barbo se je srečal čez dolgo let; zdaj se je klicala Beti, bila je omožena z nerodnim, pijanim tesarjem, in nje obraz je bil tako žolt, nagrbančen in dolgočasen, da mu ni mogel verjeti ...

Mati je dejala, da se zato ne more spominjati tistega prizora, ker mu je bilo takrat jedva leto dni.

Kraj se je izpremenil.

Vrhu gričevja, med vinogradi in njivami, je stala bela hiša, večja od tistih, ki so se svetile naokoli. Ogromna se mu je dozdevala, kajpada: dvakrat petero oken, drugo nad drugim. Na vsaki strani vrat je bila bronasta glava živali z velikimi kočnjaki, bronast obroč med zobmi. Nebo je stalo sinje in svetlo; le na sredi, čisto na sredi, je jadral velik bel oblak, čudovišče z gobcem in z nogami, kakor da bi bil živ. On, majhen deček, je sedel na pragu iz zelenkastega kamna; njegov klobuk, širok in moder, z zidanimi krogljicami, se je valjal v bližini. Deček je bil oblečen v krilce iz temnega blaga; čez petnajst let ga je presenetilo izza trama v podstrešju, vse trhlo že in razjedeno od moljev.

Ko je sonce na pragu izginilo in je legla široka pega sence čez njegovo obličje, se mu je stožilo po gorkoti. Vzravnal se je, opiraje se ob vrata, ker še ni znal dobro hoditi. Nato je stekel proti široki lisi, ki se je šopirila na trati. Spotaknil se je, padel na vse Štiri, zajokal in lezel proti solncu, željno, strastno, z nenasitnim hrepenenjem mladih živali.

V hiši je bila šola, njegov oče je bil učitelj. Mostovž pred šolsko sobo je bil velik in napol temen, vrata sobe visoka in rjava. Deček je pogostoma stal pred vrati ter poslušal otroke, kako so molili pred poukom:

»O–če naš, ki si v ne-be-sih ...« – s kričečimi, častihlepnimi glasovi, tavajočimi v navdušenem taktu. Ko so odmolili, je posedla šola med šumnim ropotom škrilastih ploščic. Očetov glas se je razlegal s tujim, nenaravnim izgovorom besed; kasneje se je deček naučil, da se pravi to »pravilno govoriti materinščino«. Nato se je začul glas učenca:

»I-u, u-i, i-u ...«

Pretekel je čas; potem je vprašal učitelj:

»Lentek, kaj je to?«

»To je mu-ha!« – je odkriknil nevidni fantiček.

»Kdo mi bo povedal, kaj dela muha?« je nadaljeval učiteljev glas.

Premolk. Nato zopet učiteljev glas:

»Torej ti, Janezek! Kaj dela muha?«

Dolg premolk. Učiteljev glas, nestrpno:

»Torej kaj dela muha? Ali bodeš povedalj, ali ne bodeš povedalj? Zakaj si se oglasilj, če ne veš?«

Premolk. Janezkov glas, jokavo:

»Gospod učitelj ... Gospod učitelj ... Muha ...«

»No kaj?«

»Muha ... muha – muha serje!«

Grohot in smeh. Učiteljev glas, jezno:

»Fej te bodi! Marš, k deski stat, nesramnež! – Povej ti, Rezika!«

Molk. Nato cvileč dekličji jok.

»Bom pa jaz povedalj, če vi ne veste: muha leta!« je zaključil učiteljev glas zmagoslavno, kakor da je odkril globoko resnico, najočividnejšo med vsemi.

Troje vrat je bilo nad tistim polmračnim mostovžem v prvem nadstropju. Nad vsemi tremi so leto za letom gnezdile lastovke ...

Razni obrazi so se pojavljali in izginjali v domu. Ded, materin oče, ki je pestoval dečka po vsih mogočih in nemogočih kotih; ko je nekoč na podstrešju izbrskal zarjavelo strgalo, mu ga je izdrl in zavrgel z resnobnim opominom:

»Pusti, to je kak! Na tem so strgali mačje govno!«

Teta Marjeta, ki je zavijala besede drugače, nego so govorili v tistem kraju ... Kum in kumica iz Braslovč; druga teta iz Savinjske doline, ki mu je prinašala redno tistega nizkega, sladkega koruznega kruha ... Mršavi Cene, ki je orgljal v cerkvi; nekoč, ob kolini, ga je mati povabila, naj pride po godljo; in res se je oglasil drugi dan, z glinasto nočno posodico v roki ...

II. Župnik Jakob.

Najljubši gost je bil dečku župnik Jakob, ne velik možiček okroglega života, večen, dobrohoten smehljaj na ustnicah, dobroto in prijaznost v živih očeh. Nosil je vselej isto, poleti temno sivo, pozimi rjavo suknjo. V žepu za škrici je imel tobačnico; na vsakih pet besed jo je izvlekel, udaril z roko na pokrov, odprl in ponjuhal. Nato je potegnil s kazalcem in palcem okoli nosu ter nastavil veliko modro ruto z belimi vzorci ...

Župnik Jakob je bil od nog do glave zanimiva oseba. Imel je kuharico, ki je dajala dečku jabolk in potic; bogme, takih originalnih kuharic ni več pod soncem, kakor je bila huda Katra! Toda dobra babnica je bila in deček jo nekoč povedal gospodu Jakobu, da tudi on ne bi maral druge, če bi postal župnik ali škof. Takrat je še menil, da sta župnik in kuharica oženjena, in silno se je čudil, kako da nimata otrok ...

Župnik Jakob je prinašal očetu knjig in časopisov; po šoli je dirjal ž njim okrog velike mize v sobi, roke na hrbtu, in tarnal o časih ter o politiki. Vedno dobre volje, je tu in tam uščipnil malega v lice ter mu dal njuhati iz svoje lepe tobačnice. In kaj vse je vedel župnik Jakob – o, Bože moj! Deček ga je izpraševal o dvomih svoje otroške domislijo: s kakšnim orožjem da so vojščaki Herodovi morili betlehemske otročiče, in kaj je bilo s tisto Lotovo ženo, ki se je od same radovednosti izpremenila v sol ...

Včasih ga je župnik vprašal, kaj namerja biti, kadar bo velik.

»Kaj da bi bil? – Najrajši škof, pa tudi general, ali kralj, ali cesar bi postal ...« 

Otrok obrača, življenje obrne. Deček ni postal škof, in če je kdaj delil birmo, je ni delil v znamenju svetega Duha, temveč šestega na ­glavnega greha. Tudi za generala ga niso napravili, njegova detska bojaželjnost proti rdečehlačnikom Turkom se je vsled preveč temeljitega spoznanja evropske kulture izpremenila v globoko spoštovanje. Da, da bi bil postal kralj, ali cesar? Dandanašnji bi bil že zadovoljen in hvaležen Bogu, če bi ga bil postavil na mejdan življenja kot slovenskega rodoljuba in enega izmed tako zvanih očetov domovine: ta poklic ni več nevaren, kakor je bil temporibus antiquis, »dulce et decorum« je zdaj nedolžno trapilo za gimnazijčke – in dohodki – tem, izkušnja uči, da ljubezen do domovine dokaj prej odebeli moža nego uma svetli meč slovenske literature.

Tiste lastovke, ki so gnezdile nad vrati, so bile dečku povod prvega zločina. Leto za letom se je namreč dogajalo, da so prvi pari že gradili gnezda, ko so jih prihajali zakasneli pritepenci motit in preganjat, da bi jim mogli nato prevzeti zavetišče. Mati in dekla Mica sta bili dve pravični ženski; z dolgimi metlami v rokah sta se postavili na stran napadenih ljubimk in sta se borili leto za letom ob istem času proti vsiljivkam, dokler nista, leto za letom, izvojevali zmage za dobro stvar. Deček pa je bil še majhen in neumen; meneč, da opravlja hvalevredno delo in posnema početje starejših, je nekoč z naporom vseh svojih neznatnih sil zavihtel najdaljšo metlo v hiši in pometal vsa lastavičja gnezda iznad vrat. Vgnezdečih, seveda, pa so bili že jajčki in mladiči, ki so se vsi pobili; ko so starejši ljudje v domu zaznali to nesrečo, je pela šiba, kajpada, in še to so mu ukazali, da mora sam povedati gospodu Jakobu svoj greh ter ga prositi odpuščanja. No, gospod Jakob se je nasmehnil dečkovim solzam, pogladil mu kuštravo glavo in odpustil. Kaj bi storil drugega? Pastir, ki pa ­se ljudi sliši pač še hujših grehov, kadar se kozli skesajo in izpovedo ...

Ko je hodil mali v šolo, ga je učil gospod Jakob krščanskih resnic. Učil – in naučil? Morda. Takrat mu jih je verjel, vse po vrsti od prve do zadnje; in pozneje, ko so se fanta ­ stične slike svetih čudežev, Trojice božje in nebeškega Jeruzalema razprhnile pred mrzlo kritiko uma, si je v težkih urah praznote, kakršna traja dolgo časa po tako nevarnih operacijah duše, neredkoma zastavljal vprašanje:

»Ko bi prišel v tem trenutku on, človek-otrok s sivo glavo, s srcem polnim dobrote, pa bi ti zatrdil, kar si včeraj zanikal – nemara bi mu verjel še enkrat? ...« 

Krščanskega nauka se mali ni učil; menda ni znal gladko niti šestih resnic, kadar je bil vprašan. Čemu bi? Ali ni bilo lepše, verovati kar tako? Vse bolje se je dalo sanjariti o nebeških rečeh, ki so stale v srcu, ne da bi jih jezik pripovedoval ... A dasi deček ni znal verouka, vendar mu je zapisal gospod Jakob v vsa naznanila najboljši red. On je že vedel, zakaj. Tisti, ki je bil takrat deček še danes ne ve.

Leta detinstva so tekla naglo, naglo. Nekega dne – par dni, preden so ga poslali v latinske šole – je dobil deček od očeta list z napisano donečo zahvalo, ki jo je moral proizvesti gospodu Jakobu predvsem razredom naizust.

Mali se je pokorno naučil. Nekako sram ga je bilo pred starčkom, ko se mu je zahvaljeval z napisanimi in naučenimi besedami. Obenem mu je že vrvelo pred očmi fantastična slika tujega mesta, brnelo po ušesih imenitna učenost latinskih šol. Župnik Jakob se je smehljal in poslušal do kraja; nato ga je blagoslovil. Roka, ki jo je položil dečku na glavo, je trepetala; od njenega trepeta je šlo nekaj bridkega v mlado srce. – Poslušal je tudi oče za šolskimi vrati; in ko je po šoli župnik odšel, je strogo pomeril dečka z očmi in z besedo:

»Sramuj se, trdosrčnež! Niti ene solze nisi pretočil v slovo ... Kaj bo še iz tebe v življenju!« 

A malega ni bilo sram. Osupnil je nad grajo, ni je razumel. Čemu bi se jokal? Po kaj bi prelival solze? Saj je moralo priti, tisto slovo ... Kasneje, ko je ležala mladost za njim, že v daljni megli, in ko se je zdelo, da je bilo včeraj pred tisoč leti, pa je spoznal zakaj še takrat ni razjokal v slovo: vsi zakladi, ki jim je detinstvo s solzami pravilo adijo, so ostali dneh trde borbe brez cene in brez spomenika; le tisti so dobili svojo večno, posvečeno vrednost, ki so bili tako dragoceni, da jih otroško srce ni razumelo in ni plakalo za njimi.

Čez dolga leta je prišel večer, v tujem, daljnem , ogromnem mestu, ki diha z borzo, utriplje po taktu strojev, govori z ropotom pare in avtomobilov. Pijan življenja, v sanjah bodočnosti, se je vrnil nekdanji deček – takrat se mu je že kosmatila brada – z blažene blodnje po nabrežjih in bulvarih v svojo skromno mansardo. Na mizi, pred oknom, ki je gledalo večerno zarjo na kupoli Panteona, je našel vest iz domovine: gospod Jakob je bil mrtev in pokopan.

Jokal se tudi takrat ni. Kako da ne? Vedi življenje! Človek otrpne in se odvadi.

Mali je postal velik in izkušen, in gospod Jakob je dandanašnji častitljiv svetnik. Če so nebesa – recimo, da so! sedi v njih gospod Jakob na desnici božji; smehlja se, srečen je, viržinko puši in njuha iz lepe tobačnice ... Na vsak način je svojemu varovancu večji svetnik od tistega Jakoba, ki stoji v domači cerkvi na stranskem oltarju. Tisti je lesen, a ta, njegov Jakob, ki spi za gabrovo mejo vaškega pokopališča, je bil dober in blag in ni storil srcu zlega, dasi ni bil mrtev les, nego živ človek, z dušo in s telesom ...

III. Anarhist.

Majhni kraji imajo majhno zgodovino, in otroška duša ni tako izkušena, da bi pod navidezno lenobo vsakdanjih dogodkov zasledovala tkanje nepatentskih tragedij. Otrokom, ki rastejo v mestu, se iz večine mnogo prej budi pozornost do trdih vprašanj življenja, nego otrokom z dežele: ti rabijo čisto sivih las, da razumejo tek vesoljnega stroja; še pogosteje pa se jim skrivnost niti v starih letih ne odkrije.

V svojem detinstvu – ko ga je čez dolgo motril spomin – je štel deček le eden tak trenutek osuplost: pred kruto zagonetko. Pripetil se je zgodaj, zelo zgodaj, z neizbrisnim udarcem se je vtisnil mladi duši, in nikdar ni nehal kričati na sredi mladosti, liki ostudna temna pega med drobnimi vzorci pisane zidane rute.

Bilo je okrog Velike noči. Drevje se je po malem šopirilo s popjem in muckami; tu in tam so se širile cvetoče jablani kakor sramežljivi, zardeli oblački.

Sonce je mežikalo izvisoka. On je stal na pragu vrta, ki je ležal še ves rjav in pričakujoč; oče je hodil med gredami ter strigel obrastke mladik dreves.

Ura v zvoniku je udarila. Starejši so dejali, da se popoldan nagibi je k večeru.

Odmev zvona še ni bil legel počivat med vlažne zasede svežega gričevja, ko je bruhnil izza vogala vrvež srditih, razburjenih moških glasov. Oče je vzravnal svoj sklonjeni hrbet in nasrepil oči. Deček je izpustil vratca ter prisluhnil. Glasovi so se bližali. Stekel jim je naproti.

»Vlačuga! Tatica! Psica ti sestradana, kaj ti je bilo treba mojega kolača, aaa?« 

Kmet Matija in dva njegova sinova so gnali starikavo žensko z orjavelim, suhljatim obličjem in plašnimi zajčjimi očmi naravnost pred šolo. Sinova sta jo držala za roke, kmet je hodil zadaj ter jo suval v hrbet in bil z roko po glavi. Ženska je kričala s presunljivim, bolestnim glasom; kasneje se je deček spominjal tistega glasu in je razumel tiste njene oči, kadar je slišal ječanje in gledal prestrašeni, onemogli pogled trpinčenih živali. Kričala je od strahu in od bolečine: lasje so vihrali razpuljeni, iz nosnic je tekla kri na izkrivljena usta, hip za hipom je uporno sedala na tla, da so jo krepki sunki Matijevi in trde pesti njegovih sinov v naslednjem trenutku zopet pognale kvišku. Krilo ji je bilo zlezlo s pasu, da se je videla revna, umazana srajca; moderc je bil raztrgan do prs.

Kmet Matija je stopil k učitelju, ki je opravljal obenem tudi službo občinskega svetovalca:

»Premislijo naj, gospod učitelj! Samo premislijo naj: jaz in moja fanta delamo na njivi, stara je v hlevu pri kravah, hlapca ni doma, dekle ni – sam Bog je hotel, da se o pravem času ozrem proti hiši. Kaj vidim? Ali ne vidim, da teče prokleti hudič – baba, sem hotel reči, – z našim kolačem ob meji proti gozdu? Kolač se je hladil na klopi pred hišo, baba je prišla mimo, pa si je mislila: – Zakaj pa ne bi bil moj, za veliko noč? Vzela ga je in stekla: digutafic! – Jaz, kajpada, za njo, stara tudi, Jože in Jerneje za nama, pa smo jo lovili, vraga tatinskega, skoraj cele pol ure. Pol ure, naj premislijo, gospod učitelj! Noge smo si iztekli, preden smo jo dobili. Ali, potem smo jo pošteno. To jo je nabunkala, stara ...«

Za moškimi se jo privalila debela kmetica, velik kolač pod pazduho. Tatica je kriknila od strahu.

»In potem smo mislili ...« je hotel nadaljevati Matija.

»Tiho bodi,« je zarenčala žena, »ti še ne veš, kaj se je zgodilo!« 

Z izrazom najvišje žalosti in najsvetejšega srda je pomolila učitelju mastni kolač: v rumenkastem, trdo, vabljivo zapečenem testu se je poznala sled gladnih človeških zob: zasadili so se bili, mahoma pač, v prvem trenutku, in utrgali ...

»Ali meniš, da bomo jedli za tabo, mi, pošteni ljudje? Tu ga imaš, ti svinja garjeva« je izbruhnila Matijeva žena in vrgla tatici težki kolač v obraz. »Rajša spečem sedem novih, kakor pa da bi jedla za teboj!« 

»Naj premislijo, gospod učitelj!« je povzel kmet Matija. A mi smo dejali, da bi jo v trg, k orožnikom ... Saj to je tatvina, ka-li?« je dodal in zvijačno pomežiknil z očmi.

»Seveda je tatvina! Kajpada, tatvina!« je dejal učitelj in ogorčeno zmajal z glavo. »Reza, Reza, ali vas ni pekla vest, ali se niste zbali greha, da ste storili zločin? Glejte, pred štirinajstimi dnevi so vas izpustili, in zdaj – že zopet v luknjo! Bog se usmili vas, grešnih ljudi, pa pet ran Kriščevih!« 

Zaprli so Rezo v prazno sobo v pritličju, ki je imela železne križe na oknih. Ljudje so se porazgubili; Matija je menda Sel za orožniki, žena in sinova domov, učitelj po opravkih.

»Kolač naj ostane tu, kot corpus delicti« je odredil, preden je obrnil domu hrbet! »Matija naj si ga jutri poišče, drugače naj bo pa za berače ...« 

Zaklenjena ženska je tulila s strašnim, nestvorskim glasom. Tekala je po zaprti, temni sobi sem in tja, vse sem in tja, kakor divjačina, ki jo zakleneš v hlev, suvala z rokami in z životom v uporna vrata, ječala, klela in prosila. Stene so molčale, trdi les se ni odzval, v železnih križih ni bilo usmiljenja:

Deček je sedel v veži na stolčku. Hudo mu je bilo.

»Lačna sem bila,« je ponavljala Reza s solznim stokom, kakor zase. »Lačna, lačna ...« 

»Lačna je bila!« je premišljal mali. »Pa zakaj ne bi vzela kolača, če je bila lačna? Saj dali ji ga ne bi, če bi jih prosila... Kradla je ... Da, krasti je greh: zame, ki sem sit, in za vse, ki niso lačni ... Toda kadar tare človeka glad ...« 

Položaj nesrečne Reze se mu je pokazal namah v tako žalostni, vse usmiljenje budeči luči, da ni videl več niti najmanjšega greha v njeni tatvini, marveč zgolj surovosti in trdosrčnost Matijevo in vseh, ki so jo obsodili na to hudo usodo, in nečloveštvo orožništvo, ki so imeli priti ponjo ...

Splazil se je bliže k vratom. Vsa hiša je bila tiha in nema, kakor mrtva. Le Reza je plakala s pojemajočim glasom.

Ključ je tičal v ključavnici; oče ga je bil pozabil vtakniti v žep.

»Ti!« je kliknil deček izza vrat, »Reza! Slišiš? Kaj pa bodo s teboj?« 

»Zaprli me bodo!« je hripnila ženska s pritajenim šepetom, tik za lesom. »Zaprli me bodo, v temno ječo me bodo posadili. Izpusti me! Ali je ključ v vratih?« 

»Je!« 

»Tak pusti me ven, odkleni! Tisočkrat naj ti Bog povrne!« 

Deček je odklepal.

»Pa lačna si ... Kolač je tu, odlomi si ga vsaj za na pot! Tu zadaj beži, za hišo, nihče te ne bo videl. Do gozda prideš brez skrbi ...« 

Ženska je hušknila skozi pol mračno vežo ter izginila brez sledu.

Šiba je pela veliko mašo, kajpada, ko so se ljudje vrnili in so našli prazno past.

»Anarhist!« je dejal oče, ko je odložil leskovo mazilo. Deček si je zapomnil tisto besedo. Pa ker je bil zdaj poleg tatice Reze tudi sam sebi predmet sočutja, je sodil vse kasnejše pisati; čitati je že znal: ta mu je drugače nego pravični, blagodostojni ljudje.

IV. Črke in knjige. Prvo zaljubljeno pismo.

Domačini in gostje so pravili, da ni neumen, temveč bistre glave. Ko mu je bilo pet let, ga je oče pomalem spuščal k pouku, da se nauči še pisati; čitati je že znal: ta mu je pokazal »i«, drugi »u«, in črke so brez truda ostajale v spominu.

Pol dneva v šoli, pol dneva je sam svoj gospodar. Šola je bila enorazredna z višjim in nižjim oddelkom. In kadar je oče poučeval, deček pa je iztikal po hiši, se je ustavljal pred veliko smrekovo omaro z zelenimi policami, ki je bila vsa polna knjig. Večina jih je bilo s tujimi, nemškimi črkami, in dečku jih je bilo žal, ker so imele nekatere med njimi sila lepe pisane podobe. Ali tudi slovenskih ni bilo malo. Stari »Vrtci« z Levstikovimi otroškimi pesmicami, »Dunajski« in »Ljubljanski Zvon«, »Kres«, »Na Žerinjah«, »Deseti brat«, »Med dvema stoloma« in še več zaljubljenih romanov.

Deček je čital vse vprek. Na podstrešju, na senu, v grmovju za hišo. Ljubezen do čitanja je bila že nekako v rodbini. Oče si je mnogo domišljal o svoji »biblioteki«; drugih zakladov itak ni bilo, da bi se pohvalil. In šele mati je rada brala – o mili Bože! – Mali se je spominjal zimskega večera; on je bil zadremal na klopi, očeta ni bilo doma, mati pa je ob petrolejki kramljala z deklo, ki takrat ni bila več Mica, nego Monika. Mali je zaspal in sanjal: konec sveta. Zvezde se podirajo, nebo se ruši in trga ter pada v kosih na zemljo, kakor cunje od modrega škrniclja. Sodnji dan: trombe angeljev, glas Gospodov, kakor grmenje kapucinskega pridigarja na svetem misijonu, petje angelje v s škrjančjimi in lastavičjimi glasovi, in neusmiljeno vekanje pogubljenih ... Šum in bruni je narastel do takšne strahote, da se je deček prebudil. Slika sodnega dne se je umaknila prijaznejšim obrisom kuhinjske sobe, v temo večnih kazni je zasvetila rumenkasta luč petrolejke – toda jok in stok je trajal, kakor prej. Kaj se je godilo? – Mati in dekla sta glasno čitali knjižico s pisano podobo na ovitku ter prelivali solze nad usodo nesrečne grofice Genovefe ...

Deček je imel že finejši, rekli bi, literarnejši okus. Niti »Vrtci« ga niso uteševali popolnoma. »Miklova Zala«, »Žalost in veselje«, »Križem sveta« – moj Bog, knjige so bile navsezadnje hudo lepe in navadno zanimive; in če si po berilu zaspal, se ti je do jutra sanjalo o Turkih, Malajcih in krvavem stegnu. Toda najprijetnejša skrivnost, največja slad kost, od obetov Indije komandije, je vendarle ležala nad zaljubljenimi romani.

Vprašanje, kako da živita oče in mati skupno življenje, ko vendar nista brat in sestra, je našlo tu svoj nedvojljivi odgovor; kmetski svatje, ki so hodili o pustu po cesti mimo šole, s klarinetom in trobento, z nevesto in s harmonikami, so dobili za dolgo časa poseben svečeniški nimb; in mlade gospodične so se pričele dozdevati malemu kot nekakšna nadnaravna bitja, vzlasti če so nosile klobuke s pisanimi rožicami ter so dišale, kakor je navada na deželi, po mošusu ali po špajku. Tu in tam, kadar ni bilo drugih opravil, so sanje zajahale drznega žrebička ter slikale mladi domišliji, kako nadvse prijazno bo živeti, kadar tudi on doraste in bo gospod z imenitno črno suknjo, z naočniki na nosu ter prav goreče in romantično zaljubljen v prelepo grajsko gospodično.

Tisti čas je prišel mali neko nedeljo z materjo v trg; ona je hodila tja kaj vsak teden ali vsaj vsakih štirinajst dni, po nakupu in po drugih opravkih. Trg je imel zanj dotlej samo pomen pravljičnega Eldorada rožičev, fig in slanih prest; tisti dan se mu je razodel še v večji pomembnosti. Ko je mati odpravila svoj posel, sta jo krenila k neki njeni znanki, ki je imela bel predpasnik, hišo s brajdo in s klopico pred vrati ter par tucatov hčera. Hčere so bile vse bolj ali manj velike in tako rekoč docela neomožene. Najmlajša, ki je morala biti po priliki trikrat starejša od njega, šestletnega fantička, je sklenila z njim takoj obširno prijateljstvo. Obdarila ga je s sladkorjem in svetimi podobicami, pa tudi poljubčkov ni pozabila; in njemu se je zdelo, da takšni minljivi blagri nikakor niso karsibodi.

V otožni zamišljenosti je korakal z materjo proti domu, in preden se je tretjič zasvital dan, se je zavedal z vso neoporekljivo jasnostjo, da je na smrt zaljubljen v gospodično – kako, vraga, ji je bilo pač ime?

Zgodovina človeštva uči, da ako med srcema ne leži daljava, poklekajo romantični vitezi pred svoje izvoljenke v prah – to je seveda v romanih – ter jim na vse skale patosa svirajo poetična razodetja ljubezni; ako pa sta »on« in »ona« ločena po sklepu zlohotne usode, se spravi Hidalgo Don Quijote de la Mancha k pisanju in piše pisemce zornolični Dulcineji de Toboso.

Hote ali nehote se je moral mali odločiti za poslednje. Ukradel je ovitek in papir ter po dolgem poizkušanju in preudarjanju, med sentimentalnimi vzdihljaji in neumornim zavživanjem peresnika skoval svojo epistolo približno takole:

»preluba Gospodična –! (Ime se, kakor rečeno, ni ohranilo sedanjosti). Prav lepo vas Posdraulam in se vam še enkrat stokrat zahvalim za Cuker za sliike in Posebno za Polubčke. Če mi verjamete al ne vam moram povedati da vas Lubim iz dna Serca *(to je zvenelo dokaj imenitneje nego »srca« po današnji pisavi) in vam Prisežem večno zvestobo, če pa ne marate postati moja žena. Oj le premislite. Jas že vem kaj bom storil bom prav Zagvišno napravil Konec svojemu življenju.« 

Ko je bilo pismo skovano, ovitek zalepljen in naslov napisan, kakor je pač trebalo in kakor je šlo, se je mali spomnil, da pisma brez znamke niso pravcata pisma. Toda kje dobiti znamko? Ne vedoč, da stare nimajo veljave, je po dolgem trudu odtrgal takšen zaklad z ovitka, ki ga je našel pod očetovo mizo. Prilepil ga je na svojo epistolo ter jo svečano in tajinstveno izročil organistu Cenetu, tistemu, ki je bil nekoč prišel po godljo ter je obenem s cecilijansko častjo opravljal tudi posle občinskega pota in pismonoše.

Toda Cene je bil pobožen in kreposten človek, prepričan, kakor pravi sveti Pavel, da se jih je zaradi ženskih že velik o pogubilo; ker je štel sam že petdeset let in še vedno ni nosil križa babjega na hrbtu, se mu bržčas tudi pri drugih ni videlo prav, da bi se tako mladi ženili. Ta ­ ko je, prišlo dečkovo pismo na pošto – k očetu, morda baš takrat, ko je mali najgorečneje sanjaril o rožnih licih trške krasotice.

»Ti, mali!« je poklical oče po obedu. »Pridi sem! Tu k meni, da ...« 

Z nežnim prijemom ga je objel čimdalje tesneje in tesneje, dokler se ni nahajal dečkov pas v pravilni legi med njegovimi koleni. Nato je izvlekel usodepolno pismo ter ga pomolel dečku pod nos.

»Kaj praviš, mali, kdo je pisal ta list? Kdo ga je pisal, aaa?«

Ena roka je držala pismo, druga je krepko »navijala uro«.

Romantični vitez je mahoma pozabil, da pristoja zaljubljenemu donu v takšnih položajih vse kaj drugega, kakor jok. Toda navzlic njegovemu tuljenju se je očetova postava vzravnala, stisnila ga med koleni in zavihtela brezovko, ki se je znašla mahoma pri roki, vedi vrag, odkod ...

Ej, to so padali nauki na tisto gorko »srce«, ki ga pisatelji nikjer ne omenjajo v lepih zaljubljenih romanih! Očetov glas pa je pripeval, modro in resnobno, kakor da taktira k pedantsko natančnemu opravilu:

»Na, na, na! To ti po-ka-žem! Še a-ta ne pi-še-jo takš-nih pi-sem, pa bi jih ti, kanal-ja!«

Bolezen ljubezen je minila kakor odrezana; tudi »rana v srcu, prej neznana« se je zaprla pred svojim odkritjem, in tako ni zapustila ta prva ljubezenska aventura malemu ničesar razen neblagodejnega spomina in tega, da ga je bilo ob misli nanjo še dolgo, dolgo časa strašno sram ...

Seveda, kal in nagnjenje sta ostala in nista baš pojemala z napredovanjem let. Pisem je bilo še mnogo, le dekleta so bila druga, in takšna, ki so tudi pisala, in deklet ni bilo malo – toda tu ne pridejo na vrsto; morda kasneje, mnogo kasneje, ko bodo vse že zdavnaj sive stare babnice in same sebi ne bodo več verjele, da je v bivših časih tudi nje zibala mladost.

V. Laž in pomen laži. Pravljice pod staro češnjo. Kako je mali postal literat.

Vzgojitelji, učitelji, profesorji, popje v zlem zmislu besede in enaki kulturni zločinci se niso naveličali razpravljati o pogubnem vplivu laži na otroško dušo, odkar jih nosi onečiščena zemeljska koža. To je nenavadno zanimivo. Skovali so ikskrat ipsilon metod in receptov v odpravljenje in preganjanje lažnjivega bacila, ki pa temelje več ali manj vsi na pravzroku otroške laži, na absolutistovskem načelu človeške rodbine. Otrok greši; grehu sledi kazen; otrok se boji, drugič se zlaže. Kar kaže rodbina v majhnem, tare državo in družbo v velikem obsegu: kal vseh moralnih in socijalnih ran človeštva je laž iz bojazni. Dokler se ne popravi rodbina, družba ne bo brez zločinov, harmonija človeštva ne brez disakordov nasilja, sistem države in njenega v vojaški moči monopoliziranoga morilstva – ne odveč; dokler imamo to dvoje, ne bo sreče na zemlji. Mi tarnamo in filozofiramo; pacifisti smo in antimilitaristi ; a čemu tirjamo z lastnimi dejanji laž, laž in vedno zopet laž od vseh pokolenj bodočega človeštva? Ali se hočemo odreči svojim grehom? Dobro, potem bo skoro konec ostalih križev in težav. Ali se jim ne odrečemo? Čemu potem popravljamo streho, ko temelj hiše ne drži? Boljša bi bila železna pest, mitraljeze, bajoneti in diktatura; naši bedasti parlamenti so nizek kompromis med samodrštvom in anarhijo ... »Ne pravim, da nisem za konstitucijo; toda za takšno – brez parlamenta!« – (Fjedor Sologub, Mali bes) : Peredonov je bil tepec, toda modrijan.

Ali v otroškem srcu kali še druga laž, ki ni tako razumna, ni preračunana in vtemeljena, pač pa mnogo lepša in plemenitejša od prve: laž domišljije. Otrokova duša je bogata, bogatejša od razvite psihe odrastlega človeka; naprej hiti, vse meje podira v svoji svetli mladosti, in takozvana zrela doba je le začetek razpada te mlade, fantastične duše. Ali ta duša se ne more izživeti v dejanjih, razmahniti v gestah, name ¬ njenih obstanku; zato živi, misli in diha v bajkah, išče bajk in pravljic in jih pesni sama, kadar jih nedostaja. Milijoni teh mladostnih bajk se izgube neizgovorjeni; milijoni – poginejo v vetru pozabljenja med vrvežem bežečih dni; nekatere ohrani ¬ jo tisočino svojega bleska, da se medlo in nedostatno zaorita tuintam v največjih pesmotvorih Človeštva; nekatere se izpreminjajo kakor čarovnice, se prerajajo in pretvarjajo v neizmerjenih energijah in postajajo naposled dejanja, ki dvigajo lenobo sveta iz zarjavelih tečajev.

Opojne so mladostne bajke, in nevarne človeku, kakor vsak peneči napoj, ako njegova, preobilica otruje dušo in srce. Tolažba v alkoholu dela teško glavo, ne daje študirati aktov in računov in nažene kmalu bele miši in mačke po praznem podu tvoje spalnice; preobilica bajk izčrpa čar življenja v sanjah, prepoji misli in voljo s škodljivo mehkobo, nadomešča cilje življenja s himerami in te pripelje naposled tako daleč, da ne postaneš vsaj čevljar ali piskrovezec, marveč slovenski literat ...

V tistem kraju je bilo življenje sila pusto in prazno vsakatere igre. Ljudje – domači in tuji – o Bog, kako prozaični. Resni, skrbni, vrli, marljivi, vsi zaerebeni v opravke in v bogu všečno popolnost življenja … Kraj, kjer ni fabrik niti železnice, ne politike in ne socijalnega vprašanja – in vendar so že takrat izumirale pesmi, ugašale priče, bežali čari očaških dob. Stok delavnikov se je prekinjal kvečjemu z nedeljski mrezgetom robotne napolživali ...

Historije v knjigah, kajpada, so bile lepe in genljive; popoldne je minilo, če si sedel pri njih. Dečku so bile tako edine družice samotnih ur, da si je nad njimi izčital oči. Izza prvih let se je spominjal, kako je štel vsa okna gorske cerkvice, ki je na vrhu košate Gore Oljke venčala obzorje; ali prišel je dan, ko je le s tru¬dom še razločil zvonik. – Toda vendar je bilo nekaj tujega v tistih knjigah ; čez leta, ko je tisti deček že davno nosil črno suknjo, naočnike in dolge hlače, pa je hotel napisati knjigo za otroke, je zaznal, kaj je bilo: Historije so iztuhtali odrastli ljudje.

Šoli najbližja sta bila dva soseda; otroci so bili povsod dekleta. Tu di deček je imel dvoje sestra. Na zemljišču enega tistih dveh kmetov, med vinogradi in nad trato ki se je nagibala do grmovite struge žabjega studenca, je stala ogromna češnja. Deblo vse polno sivozelenkastih lišajev. Družba otrok je spomladi obirala češnje, kasneje je posedala popoldne – včasih pozno do večera – v češnjevi senci in skrbela sama za svoje pravljice in historije.

Tam je tkala otroška laž svojo prelestno pajčevino. Pripovedovali so si sanje, ki jih nikdar ni bilo, povesti starišev in staruh v popravljeni in pomnoženi izdaji, in najneverjetnejše pustolovščine, ki so se jim baje pripetile na popotovanju po daljnih jutrovih deželah.

Mali je bil najplodovitejši v takšnih izumih; večinoma je skrbel on za obče – in verno – strmenje poslušalcev. Tako vročično se je razgrevala njegova domišljija, da mu je zadoščal že kratek izprehod po gozdu za najobširnejše razkaze o čarovnikih, ki so ga tam zajeli, hoteči ga živega speči in pogoltniti, o sedmerih kozoglavcih, ki so ga rešili, ter o čudovitem konju Orlovinu, ki ga je nesel v ognjenem galopu preko morja in čez najvišje vrhove indijskih gora ...

Nekoč se mu je vzela kdoveodkod prelepa, nedolžna, kakor z roso oškropljena povest o nagi deklici ... In čeprav se je vedla tista deklica njegove povesti neverjetno dostojno, tako da se niti ni zaljubila, kaj šele ofantila, vendar ni ugajala kmetu, ki se je bil skril za deblom in poslušal. Temeljito je nakrepeličil pregrešnega Homerja ter spodil poslušalce domov.

Ko ni imel več poslušalcev, je zagledal nekega dne, čečkaje po prazni spisovnici, svojo povest o deklici napisano pred seboj. Vedi zlomek, kod roma danes tista povest? Živ človek je ni bral, mrtev zvon je ni razglasil ...

Oče je imel čebelnjak. Pred čebeljnakom je bila greda, cvetja in milosti polna, poleg grede klop. Na klopi je bilo prijetno sedeti: dišalo je po medu in po cvetlicah, brenčanje čebel je prepevalo v toplem zraku kakor monotona vztočna glasba, in iz solnčnih žarkov so se gradile v dečkovi zamišljenosti nad razpokano zemljo palače nepopisnih maharadžev.

Včasih ga je oče poklical za čebelnjak ter mu pokazal skozi steklena vratca v panjevih gradnjo in trud neumornih čebel. Red in sloga drobnega delavnega ljudstva je tako prijetno božala misli ter navdajala srce kakor s češčenjem do nečesa nemogočega, neznanega. Deček je ljubil čebele; nekoč, ko so rojile, je zložilo njih ogrebanju svojo prvo pesem, štirinajst kitic dolgo.

Vedi zlomek, kje je tista pesem?

Čebele so izrojile, med so pojedli ljudje, greda pred čebelnjakom se je osula, pesem je deček izgubil in jih je delal čimdalje več ter se ni poboljšal, dokler – no, da ... Človek ne bi verjel: ko so ga nesli h krstu, se mu baje ni nič poznalo, da se bo enkrat izpridil in politeratil.

VI. Čolnič na Savinji. Odkod se rode otroci? Sosedov junček. Spol in pohota.

Odrasli človek je rad futurist; njega skrbi najbolj: kam hodim? Otrok pa še ne opaža vesoljnega teka reči ter si mnogo češče zastavlja vprašanje: Odkod prihajajo, vsi kar jih je? – Zase ne vprašuje: njemu se zdi naravno da je tu.

Vsakdanja – kdo ve, če tudi hvalevredna? – raba vzgoje razpolaga v deželah kulturne Evrope z najmnogovrstnejšmi pravljicami, ki teše otroško domišljijo, dokler je namesto očeta in matere ne pouči slučaj ali pohujšanje.

Prihoda prve sestre se deček ni jasno spominjal. Ko mu je babica – suha in dolga ženska, ki se je hranila z vinom, pečenko in kurjo juho – pokazala drugo, se je čudom začudil ter hotel vedeti, odkod jo ima.

»Mama jo je kupila,« je dejala babica.

»Od koga jo je kupila?« 

»Od mene pač!« 

»Pa zakaj od vas? Če je od vas, je sploh ne maram; nesite jo s seboj.« 

»Zakaj je ne maraš od mene?« 

»Grde roke imate,« se je upiral deček, ki so se mu izza nerazložljivega čustva studile babičine roke.

»Saj ni moja,« je tolažila babica, »jaz sama sem jo dobila.« 

»Od koga ste jo kupili vi?« 

»Nisem je kupila, zastonj so mi jo dali.« 

»Vam? Pa kdo?« je poizvedoval mali.

»Po Savinji se vozijo angeljci v zlatih čolničkih; na čolničkih imajo posteljice, na posteljicah majhne otroke ...« 

Ta hip je sestrica zavekala in babica ni utegnila pripovedovati.

»Čolnički na Savinji –? Pa da bi angeljci dajali majhne otroke babnicam, ki imajo grde roke?« je dvojil deček. »Pa da bi angeljci – takšne otroke? Saj to ni nič lepega: drobno je, veka, venomer rumeni povoje in diši – o, fej!«

»Vi!« se je obrnil k ženski. »Zakaj je mama bolna?« 

Babica, kakor da ga ni slišala.

Deček je ugibal še nekaj dni in je naposled sklenil, da ne verjame povesti o čolničkih. Nato je pozabil to vprašanje, in ker ni dobil nobene sestrice več, je izostala prilika, da bi ga vnovič prijela radovednost.

Pod sosedovim kozolcem je bilo krvavo.

»Kaj ste počeli?« je vprašal mali tovariša, sosedovega fanta Anzo.

»Junčka smo popravili,« je menil Anza.

»Kako ste ga popravili?« 

»Rezali smo ga.« 

»Kam ste ga rezali?« 

»Ne vem,« je skomizgnil Anza v istem dvomu. »Nisem videl, ker so me oče nagnali.« 

»Zakaj so ga neki rezali? Saj ga boli.« je ugibal deček.

»Zato, da bo junec; vol bo zdaj.« 

»Ali drugače ne bi bil?« 

»Drugače bi bil bik ...« 

»Ah, tako.« 

Doma je vprašal:

»Ata! Zakaj bi bil sosedov junček bik, če ga ne bi bili rezali?« 

»Kdo ti je to dejali« se je ogorčil oče.

»Grmovski Anza ...« 

»Povej mu to: ata so rekli, če ti bo Grmovski Anza še katerikrat pravil takšne reči, bo v šoli zaprt!« 

»Zakaj?« 

»Molči! To je greh ...« 

Deček ni več vpraševal. Toda opazoval je in si polagoma zapomnil »razliko med bikom in volom.

»Mama,« je vprašal nekoč. »Ali je človek popravljen?« 

»Kako – popravljen?« 

»Kaj bi bil človek, če bi ga popravili?« 

Strmenje in osuplost. Nato:

»Tiho bodi! Sramuj se, to je greh ...« 

Drugič je vprašal:

»Mama, kaj ne, da dobi naša Sivka telička?« 

»Dobi ga.« 

»Zato je tako debela! Ali ga ima v trebuhu?« 

Zadrega. Deček je videl, da –

»Mama, in kje ima mati otroka?« 

»Molči, to je greh ...« 

»Če ima Sivka telička v trebuhu ...« 

»Otroka prinese štorklja!« je dejala mati jezno.

Aha! Zdaj je bila že štorklja! v Štorklja – čolniček, čolniček – štorklja, kaj je to? Deček je tekom časa slišal še na tucate pravljic. Naposled mu je stara ženica-beračica razložila.

»Mama je bila uboga,« je dejala na koncu.

»Da,« je pritrdil mali, in ni si mislil zlega.

Za Moniko je prišla druga Mica. Mlada je bila in razposajena. Včasih je zlezla na svojo postelj, zasmejala se z zdravilni, širokimi zobmi, stisnila krilo med krepka bedra ter se pred otroci postavila na glavo.

Vsem je ugajalo.

Mali je šel večkrat z očetom na izprehod. Nekoč sta se vračala proti domu. Nebo je krvavelo, veter je hladil čez opaljene njive, komarji so obletavali ozko brv. Onostran potoka je oče obstal in vprašal po dolgem molku, strogo mu zroč v oči:

»Ti, mali, povej po pravici! – Kaj delaš z Mico?« 

»Kaj ...« Deček ni razumel vprašanja.

»Kaj delaš z Mico, pravim!« je dejal oče z jeznejšim povdarkom, in sum se mu je zarisal na obrazu.

»Kaj delam z Mico? Ničesar ne delam.« 

V njegovih očeh ni bilo laži, oče je videl in verjel. Prijel ga je za roko, hodila sta dalje.

Oče je molčal. Čez sto korakov je zopet obstal, pogledal malega in rekel s presekanim glasom:

»Mali, čuj! Ako katerikrat izvem, da počenjaš z Mico nesramnosti, nisi več moj sin! Zapomni si ...« 

Deček je molčal. Nekaj odurnega se je znašlo v prsih; grelo je in tiščalo obenem.

Ko sta bila prvič z Mico na samem jo je prosil, naj se postavi na glavo, ne da bi stisnila krila.

Od tistega izprehoda z očetom se je vračala pohota med njegove misli in ni izginila, dokler se mu ni čez dolgo razodel a bridka komedija, ki jo igra s človekom spol. Nato je sovražil bridko komedijo spola, navzlic grehom, ki jih je grešil, dokler je ni odpustil naravi v tisti uri, ko mu je vesoljstvo povedalo: Pohota v človeku ni drugega, nego je v meni, v mojem kamenju, v streli, v oblakih, v vodah in v rasti zelišč, v drhtljajih mojih rodnih nedri – rastoča, klijoča in stvarjajoča moč; človek ne greši s pohoto, marveč s svobodo volje, ki jo zlorablja, da ničevno sreblje, kar je vsej večnosti namen.