| Izdano:
|
Modra ptica, 1/3 (1930), 50–51
|
| Viri:
|
dLib
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Nekoč je živel tepec.
Dolgo časa je preživel v nemotenem zadovoljstvu; toda sčasoma so
mu prišle na uho govorice, da velja povsod za norca, ki je brez
možganov.
To je tepca razžalilo in začel je skrbno razmišljati, kako le bi te
fatalne govorice spravil iz sveta.
Slednjič je srečna misel posvetila v njegovo votlo glavo ... in nemudoma
je šel, da jo uresniči.
Na ulici ga je srečal znanec, ki je začel pohvalno govoriti o nekem
poznanem slikarju ...
»Ali prosim vas!« je vzkliknil tepec. »Tega slikarja so vendar že
davno vrgli med staro šaro ... Ali ne veste tega? – Kaj takega od
vas nisem pričakoval ... Zelo ste zaostali.«
Znanec se je prestrašil – in takoj pritrdil tepcu.
»Danes sem čital krasno knjigo!« mu pravi drug znanec.
»Ali prosim vas!« vzklikne tepec. »Kaj vas ni sram? Ta knjiga je
sploh brez vsake vrednosti; ves svet se norčuje iz nje. – Ali ne
veste tega? – Zelo ste zaostali.«
Tudi ta znanec se je prestrašil – in pritrdil tepcu.
»Čudovit človek, moj prijatelj N. N.!« reče tretji znanec tepcu. »Zares
plemenit značaj!«
»Ali prosim vas!« vzklikne tepec. »N. N. je notoričen falot. Vse svoje
sorodnike je spravil ob dobro ime. Saj to že vendar ves svet ve? –
Zelo ste zaostali!«
Tretji znanec se je prav tako prestrašil, verjel tepcu in zapustil svojega
prijatelja. In karkoli je kdo v tepčevi prisotnosti pohvalil – za
vse je imel enak odgovor. Ako je bil zelo dobrohoten, je dejal z rahlim
očitkom: »Kaj še vedno verjamete v avtoritete?«
»Strup in žolč ga je!« so začeli zdaj govoriti znanci o tepcu. – »Toda
kakšna glava! – In kakšna sposobnost v govoru!« so dejali drugi.
– »O, kajpak, on ima talent.«
Konec je bil tak, da je tepcu izdajatelj nekega dnevnika poveril
vodstvo oddelka za kritiko.
Tedaj je začel tepec kritizirati vse po vrsti in ni spremenil niti svojega
načina niti dosedanjih izrazov.
Zdaj je on, ki je prej podiral avtoritete – sam avtoriteta – in mladina
se mu klanja – in se ga boji.
Kaj naj bi tudi počeli ti ubogi mladi človečki? – Kajpak da je
– v obče fatalno klanjati se – ali če bi se kdo temu uprl – takoj
bi obsedel v loncu »zaostalih«! Dobro je tepcu med zajci.
