Tercijalka
| Tercijalka. Iz spominov duhovnika. anonimno |
| |||||||||||||
Ali jo poznate čudno stvarico? Ruta jej visi z glave na nos, naravnost vas ne pogleda nikdar, ali njene oči švigajo na vse strani, vse vidi, vse zapazi. Po nekaterih krajih nosi pozimi in poleti veliko oprsno ruto, da se kak nepreviden moški ne pohujša s pogledom na njene »miline«, ki jih je že modri in ženske dobro poznajoči Salomon primerjal v svoji »Visoki pesmi« paru golobic. Ta stvarica hodi pogosto, celo vsak dan k obhajilu, nadleguje spovednike, tišči v farovže in kaplanije ter donaša tja »pošte« iz cele fare, obrekuje vse ljudi, je nevošljiva, kadar vidi, da kdo pohvali njeno tovarišico, leta in se vozari po božjih potih, je zapisana v vseh možnih bratovščinah, nosi škapulirje in svetinjice na prsih in ostre vrvi okoli pasu, na tihem pa je prava fantulja, ako se le ne izvé; včasi ima tudi prikazni in je semintja zamaknjena, po Kranjskem tudi politikuje in pomaga reševati vero; — ali jo poznate tako stvarico?
To je tercjalka. Med slovenskim narodom jih je primeroma mnogo. (Mimogredé povdarjam, da se nikakor ne dotikam v istini pobožnih žensk, ki nimajo z omenjenim ženskim izrodkom nikake zveze.)
Nabral sem o tercijalkah nekoliko sličic iz svoje prakse in »Narodovo« čitateljstvo naj sodi, koliko trpljenja imajo ž njimi duhovniki in drugi ljudje, ki morajo ž njimi občevati.
Torej tercijalke rade obiskujejo »gospode«. Nekateri že pokramljajo ž njimi, če prinesó kak cvenk ali kvante, ali vsakemu ni za to, zlasti če niso mlade! Nekoč popoldne je prišla taka sestrica v kaplanijo ter dejala: »Tako mi je dolgočasno doma, sem pa prišla h gospodu.« Gospod pa, nebodilen, je vzel palico ter jo nagnal. A pri vratih jej je še zaklical: »Kadar ti bo spet dolgčas, lahko zopet prideš.«
V neko slovensko farno cerkev ob hrvatski meji je dohajalo tudi več Hrvatic. Nekoč sta maševala hkratu župnik pri velikem, kapelan pri stranskem altarju, Hrvatica pa je klečala v sredini med obema altarjema. Ko je bilo naključno tudi povzdigovanje obenem, se je Hrvatica trkala prav genljiivo z desnico po prsih in z levico po hrbtu, da je bila, kakor se je pozneje izrekla, deležna obeh maš.
Svoje dni je šel kaplan od podružnice domov, in tercialke, ki so ga dohitele, so mu očitale: »Zakaj pa nam, gospod, danes niste pri povzdigovanju pokazali keliha?« — Kaplan pa se je zasmejal in rekel: »Vsak duhovnik ima pravico, da enkrat v sto letih mašuje tako, da ne dvigne keliha preko glave. Za me je bil danes tak dan!« — »Oh, to je kaj drugega! Hvala lepa. Tega še nismo vedele!«
Tercijalke pa tudi rade tožijo. Nekoč so šle nekega kapelana tercijalke tožit k dekanu. Odposlale so iz svoje srede najbrihtnejšo v sobo, druge pa so čakale pred hišo. Vstopivši, pravi: »Gospod dekan, pri nas se pa zdaj prav hudo godi, vse smo se pohujšale!«
»Kaj pa se je zgodilo?«
»Kar počenjajo gospod kapelan z namí, ki smo kaj več pobožne, to je že grozno!«
»No, kaj se je tedaj zgodilo? Le hitro povej, nimam časa!«
»Ja, kadar gremo me, ki smo te bolj popolnoma, k sv. obhajilu, nam dajejo g. kapelan tega ljubega Bogca narobe na jezik.«
Dekan pa je grdo pogledal ter dejal: »Babše, meni se tudi zdi, da je v tvoji glavi nekaj narobe.«
In Urša je morala iti. Spodaj pa je vse povedala z vso žensko ogorčenostjo radovednim tovarišicam, ki so končno razsodile: »Ja, g. dekan so glih takšen kakor kaplan!«
Takisto so zatožile tercijalke nekega kaplana celo pri škofu, da je grédé na spoved pod solnčnikom kadil! In škof je babšetom verjel! Kaplan je bil citiran k škofu ter ondi izpričal: »Jaz sploh ne kadim.« Kmalu nato pa je bil tožen pri ordinarijatu, da zahaja vsak večer v nadučiteljevo klet. Kaplan je pismeno odgovoril: »G. nadučitelj uljudno prosi preč. konzistorij, da se mu blagovoli naznaniti, kje je ta njegova klet. Doslej je — še nima!«
Zanimiv je sledeči slučaj. Bilo je v soboto v jeseni. Kaplanu je bilo iti v bližnjo podružnico maševat, a preden je odšel, se mu je naznanila običajna vest, da mora iti k neki sitni Mici na spoved. »Je že prav!« Da bi pa ne hodil od podružnice še drugič na hrib k župni cerkvi, vzel je burzo in vse potrebno seboj, da more takoj od podružnice iti k Mici. Takoj po maši sta torej z mežnarjem odšla brzih korakov. Pri odhodu se navadno pozvoni na stolpu in potem sta korakala po okrajni cesti k Micinemu stanovanju. Ko sta stopila v vežo, sta zapazila, da Mica hiti iz ozadja hiše v vežo ter vzdihuje: »Ježeš, to se mi pa še ni zgodilo!« Kaplan je spoznal takoj pravi položaj ter rezko rekel: »Meni tudi ne!« Mica pa se je hotela šele tedaj položiti kot bolnica v postelj. Končno pa je hotela še poslednje olje. Kaplan pa ji je dejal: »S palico ti ga dam, da se ne boš norčevala več iz Boga in iz cerkve!« Sitna Mica ni bila slišala zvonjenja iz podružnice, ker je hribček vmes, in zato ni utegnila več leči v postelj in igrati bolnico. V cerkev ima dvajset minut, — pa ne, svoji tercijalski prismojenosti je morala zadostiti ter mučiti kapelana. Ne vem, kako bi izhajal sam Bog v nebesih s takimi babšeti, če bi jih vzel k sebi! Takoj, ko je kaplan odšel, pa je šla babnica (bila je občinska ubožica) v mesto k sodišču tožit župana, ker ji je baje kupil premalo drv za zimo iz občinske blagajne.
Tercijalke imajo včasi tudi prikazni, zamaknjenja itd. Sanja se jim večkrat o Mariji, o drugih svetnikih, in poznal sem neko postarno nemško gospo, ki je pri vsaki priliki napadla kaplana ter pripovedovala, da se ji je zopet sanjalo o Materi božji. V znani slovenski fari je neko dekle razglasilo, da se ji na veji v hosti prikazuje Mati božja in priprosti ljudje so tekli takoj tja. »Jaz ne vidim ničesar«, so dejali nekateri. — »Ali čisto prikazen vidi le tisti, ki nima nikakega smrtnega greha na sebi!« so trdili drugi, in zdaj je vsak videl Mater božjo, ker se ni hotel izdati, da ima umazano dušo. Največji dobiček od take »prikazni« imajo krčmarji in kramarji. Ravno tisto dekle, ki se ji je prvi pokazala Mati božja na veji, je kmalu nato — povilo! Ko pa je neki pameten kaplan raz prižnico ljudem razlagal, da so take prikazni večinoma sleparije, ter dejal: »Kaj mislite, da je Mati božja kakor veverica, da bi vam skakala po vejah«, se je faranom hudo zameril.
Vzroki tercijalstva tičé v ženski naravi, ki je bolj misterijim nagnjena, potem v slabi odgoji in nevedni družbi. V 17. ali 18. letu se začne za dekle »Sturm und Drangperiode«. Ako tedaj nima bodisi duševnega ali telesnega dela, ako nima v tem času previdne matere voditeljice, zagazi v verske blodnje in postane tercijalka, nadloga duhovnikov. Najboljšo zdravilo je pač zakon, ki jo ozdravi vseh pretiranosti. Seveda, ako še v zakonu ne odloži svojih verskih izgredov, potem ima mož v hiši pravi pekel. Neki mož takega ženskega izrodka se je nekoč izrazil: »Škoda, da nisem bil znan z Adamom pred njegovim usodnim spanjem; vsa rebra bi mu bil polomil.«
Vzrok tercijalstva pa so tudi duhovniki sami, zlasti pa nevedni misijonarji, ki pretiravajo na prižnici in zbegajo nerazsodne ženske možgančke. Pripeti se pri misijonih, da napravi kar ves dekliški zarod v fari obljubo devištva. Nekateri duhovniki tercijalstvo še podpirajo, kajti taka ženska se z vsemi kremplji drži svojega dušnega pastirja, njemu znosi ves denar, njemu sporoča v testamentih, ako mu že ni vsega dala poprej, česar praktičen »gospod«, seveda, ne zameta.
Taka je torej specialiteta — tercijalka!