Terno!
| Terno! Anonimno |
| |||||||||||||
Lep pomladni dan! Ljudje hité od krščanskega
nauka iz cerkve domov. Med njimi sta že bolj pri
zadnjih oče in mati z dvema otrokoma; manjši je
bil star sedem, starejši deset let. Šli so memo neke
lične hiše, okrog katere se je razprostiral krasen vrt.
Vse je bilo v zelenju in cvetju. Žena je zvedavo
pogledovala na vrt, in zdelo se je, kakor da bi večkrat
vzdihnila. Mož to opazi in skoro da vé, kaj da
bi mati radi imeli.
»Le potrpi nekoliko časa; ta vrtič s hišico vred bo še naš, in ako Bog dá, še kmalu. Le popolno se na-me zanesi.«
»Taka tolažba je pač poceni; le skrbi, da te ne bo prehitel sodnji dan.«
»Nikar ne bodi tako nezaupljiva; na svetu je vse mogoče. Koliko je ljudij, ki so kar čez noč obogateli. Poglej le na Lovretovega očeta; pred desetimi leti je še gostoval in danes je on najbogatejši mož v našem trgu. Le srečo je treba imeti.«
Mojster Lesnik, s katerim smo se že nekoliko seznanili, je mizar po svojem rokodelstvu. Živel je prav zadovoljno in srečno s svojo ženko in otrokoma. Hišica, v kateri je prebival, bila je njegova in niti krajcarja dolga ni bilo na njej. Tržani so mu radi naročali delo, ker ni bil predrag in je prav lično in trdno izdeloval naročena dela. Poleg velikih vrat je pri hiši prebil okno ter napravil še stranska vratica, skozi katera so se videle lepe mize, postelje, stoli itd., ki so bili pri Lešniku naprodaj za nizko ceno.
Deset let je bil že oženjen, a vkljub vsej svoji pridnost, si ni mnogo prihranil za otroke in za starost. Imel je namreč veliko napako, ki mu je mnogo škodovala. Rad bi bil kar čez noč – bogat. Najbolj želel je kupiti sosedovo hišo z lepim vrtom, ker ni imel pri svoji hiši nič vrtiča. Toda v ta namen on ni varčno hranil svojega prislužka, marveč jo strastno stavil v loterijo. Za to mu ni bilo nikoli denarja preveč. Doma je stiskal in skoparil, vzlasti za-se ni imel prav nobenih potreb, le da je v soboto mogel toliko več dati na številke, ki mu po njegovem mnenju prej ali pozneje morajo donesti – terno.
Po dokončanem delu je zvečer rad zahajal v bližnjo gostilno na kozarec vina; vlekla ga je tje vzlasti dražba prijateljev, ki se je ondi zbirala, bili so loteristi kakor Lesnik. Zanimivo jih je bilo poslušati, kako so moževali, ugibali številke in računali dobitke; šlo je seveda vselej na tisoče, o katerih srečolovci tako radi sanjajo.
Ko bi bili ti možje vsako leto poslali v hranilnico denar, ki so g a zastavili, sčasoma bi bili res premožni. – Tako se je zgodilo, da Lesnik v desetih letih, odkar je oženjen, ni pri svojih dobrih zaslužkih nič prihranil in le vesel je moral biti, da je vedno brez dolga. – Žena njegova je sicer bolj trezno mislila, vendar s časoma se je tudi navzela moževih željá in večkrat sanjala o tisočih, ki jih jim bo prinesla loterija. Ker sta pa že deset let brezvspešno pričakovala dobitka, jela je žena obupavati in skrbelo jo je, kaj jima donese prihodnost, kam bosta z otrokoma in kaj bodo začeli, ako bi se kaka bolezen vselila v hišo.
»Kaj bo iz tega!« tožila je nekega dne, ko ji mož ni hotel dati potrebnega denarja, češ, da morajo danes zastaviti veliko denarja, ker številke, na katere že dolgo stavijo, morajo vsaki čas priti. Ženi sicer ni hotelo iti v glavo, a možu ni upala ugovarjati in dvomi so jo še vedno motili, morebiti bo le res sreča poiskala moža in ž njim celo družino.
Nekaj tednov pozneje sedela sta oče in mati pri južini, ko nekdo prihiti v hišo s pismom. Bil je telegram. Lesnik ga skoro ni upal odpreti, ker je mislil, da bo zvedel kako veliko nesrečo ali smrt. Naposled vendar le odpre. V istem trenotku skoči po koncu, skače sem ter tje ter vpije ves iz sebe: »Zadeli smo! Zadeli smo! – Deset tisoč goldinarjev smo zadeli! – Žena, le poglej, zadeli smo, tu stoji zapisano črno ne belem. – Srečko, katero sem zadnjič kupil, so izžrebali. Poglej, kaj bi bilo, ko bi bil jaz tebi dal denar, katerega si hotela imeti. Sedaj bi bili reveži, kakor smo bili poprej; tako pa smo bogati in sosedova hiša z lepim vrtom bo naša. – Saj sem ti vedno pravil in zatrjeval: »Enkrat bomo gotovo zadeli! Toda, sedaj hiti in napravi dobro večerjo, zakaj jaz moram povabiti nocoj svoje prijatelje, da se skupno poveselimo naše sreče.« Po teh besedah obleče nedeljsko obleko ter hiti iz hiše sporočit svojim znancem veliko srečo. Precej so vedeli po vsem trgu, da je Lesnik zadel deset tisoč goldinarjev. To je bilo ugibanja in govorjenja! Eni so se veselili, drugi so mu zavidali; splošno pa so mu privoščili, ker so Lesnika sploh v trgu radi imeli. Kamor je prišel, povsod so ga z veseljem pozdravljali in mu srečo želeli. Izredno vesel pride poslednjič na dom, kjer je med tem žena že pripravila prav okusno večerjo ter preskrbela tudi za pijačo, da prijatelji ne bodo žejni. Nekako bolj ponosno je ta dan stopala Lesnikova mati po hiši okrog, kajti ženska nečimernost tudi njej ni zanesla. Obleka njena se ji je zdela preveč nerodna, in tudi hišna oprava in gospodinjsko orodje zdelo se ji je danes prvič preveč vsakdanje. Slikala si je mizarica jasno prihodnost: Otroka seveda ne bodeta doma, mizar naj bo kedor nima denarja; bogatih starišev otroci pa hodijo v šolo, da se kaj priučé in da jim ni treba z žuljevimi rokami služiti si vsakdanjega kruha. Tako si je gradove zidala v prihodnosti mizarjeva Žena, toda kedo vé, ali no le – v oblake? Iz teh prijetnih mislij vzbudi jo mož, ki pripelje celo vrsto prijateljev za seboj. Bili so isti večer prav židane volje in še-le pozno v noč so se razšli domov.
Drugi dan ob sedmi uri so bila še zaprta vrata pri Lesnikovih, kar se dosedaj še nikoli ni zgodilo. Ko se mizar vzbudi, začudi se, kako da ga boli glava. Toda tolaži se, da lahko še poleži, kajti zdaj je on bogat mož, ki vstane zjutraj, kadar se njemu poljubi. – Ravno se je hotel v postelji še obrniti k zidu in zaspati, ko prisope žena v sobo, rekoč:
»Oče, zopet je sel prinesel telegram; kaj pač to pomeni?«
Najbrže, da smo še na kako drugo srečko zadeli. Saj je znano, da, ko človek nekaj dobi, začne mu od vseh stranij skupaj leteti.« – Polagoma se Lesnik vzdigne v postelji ter odpre pismo; a v istem hipu zakriči in bled kakor zid omahne na posteljo. »O Bog, preveč sreče tudi ni dobro,« kliče žena, ker misli, da je moža veselje tako prevzelo. – Toda mož ji pokaže pismo. Ko ga prebere, tudi ona začne jokati in vzdihovati tako, da so se sosedje le povpraševali, kaj da imajo pri Lesnikovih, ker je v hiši tako nenavaden hrup.
Kaj pa je bilo tako strašnega v pismu? – Samo besede: »Naznanim Vam, da je srečko deset tisoč goldinarjev zadela številka 9909 ne pa Vaša številka 9999. Prosim, ne zamerite neljube pomote. Prijatelj, ki je v naglici prebiral izžrebane številke, se je zmotil.«
Zlati gradovi so bili sesuti in pokopane tisočere jasne nade pri Lesnikovih. Udarec je bil pač za mizarjeve prehud.
»Ne, tega ne prenesem,« zdihoval je Lesnik. Poleg škode še ta strašna sramota! Prijatelje sem povabil na veselje in sedaj, kjer me bo kedo videl, se mi bo smejal, se norčeval z mene! Ne! Meni ni tukaj obstati.«
Tudi žena je bila silno potrta. Nova hiša, vrt in vse druge želje, o katerih je sanjala v svojem srcu, vse je izginilo in ostala je le priprosta mizarjeva hišica in čvetero delavnih žuljevih rôk v tej hiši!
Tudi ta novica se je bliskoma razširila po trgu in prijatelji so hodili tolažit mizarjeve in povpraševat, kako se je vendar godila vsa stvar, da se je tako nesrečno dokončala. – Mizarja pa isti dan ni videl nobeden prijateljev; žena jih je na kratko odpravljala. Ni si upal Lesnik ljudem pred oči prve dni. Bilo ga je sram, da bi bil najraje zlezel v zemljo. Žena se je preje streznila, nego mož. Saj nas prav za prav ni zadela nobena nesreča; izgubili nismo ničesar in ako smo se poprej preredili z delom svojih rôk, bomo se tudi zanaprej. Seveda tako ni, kakor bi si želeli, toda vdati se moramo, česar ne moremo spremeniti. Tako se je žena tolažila.
Lahko se sicer tako govori, a storiti to je veliko težji. To je skušala tudi mizarica. Ko je namreč nekaj dnij pozneje morala plačevati račune za bogato večerjo, za vino itd. bila je zelo potrta, ker je morala iz vseh kotov pomesti vse, da je stroške poplačala. Mojster Lesnik pa je ležal bolan na postelji in menil je, da mora umreti. Toda tega mu ni bilo potreba. Tri tedne po teh dogodkih je namreč zopet prav pridno delal v svoji delavnici. Počasi se je tudi zopet približal ljudem in v nekaterih mesecih je bilo to vse pozabljeno. Svet pač dandanes zelo hitro živi!
Sedaj vendar Lesnik več ni sreče iskal v loteriji, mislil si bo marsikateri bralec. – Bomo videli.
Nekega dne pride namreč Lesnik zvečer od svojih prijateljev domov ter iznenadi ženo z novico, da bo zopet začel staviti, češ, ako drugi dobé, tudi njemu sreča ne bo vedno lagala. – Lesnik pa se je tedaj zelo zmotil v svojem računu. Žena je vzrasla pred njim, kakor je še ni videl, odkar je oženjen in povedala mu je tako odločno, da si jej ni upal ugovarjati.
»Veš, dragi moj, kaj ti povem? Do sedaj si ti stavil deset let in iskal sreče. Prepričal si se, da nisi nič zadel. Ti torej pri tem nimaš sreče. Sedaj hočem jaz poskušati deset let svojo srečo. Upam, da bo v desetih letih sreča meni bolj mila, nego je bila tebi.« – Mož je ugovarjal, pojasnjeval, se branil, a vse mu ni nič pomagalo; take odločnosti pri ženi še ni opazil.
»Ko deset let preteče, pravi naposled žena, boš pa zopet ti pričel, ako bo potreba.« – In to je obveljalo.
Ostalo je vse pri starem v Lesnikovi družini, le žena je še z večjo strastjo iskala sreče, kakor poprej Lesnik. Vsak teden je gotovo šla v bližnje mesto. Nosila je tje težke jerbase na trg in vse, kar je spečala, ostalo je v mestu, kjer je iskala svojo srečo; tudi mož ji je pri tem večkrat pomagal.
Minulo pa je leto za letom, a terne Lesnikova le ni prinesla iz mesta. Mizar je bil že večkrat nevoljen, a tolažil se je, da deset let ni cela večnost in da potem zopet on pride na vrsto. Med tem sta pa vsa leta prav pridno delala, vzlasti žena; sin in hči sta jima v tem dorasla; prvi je imel le še nekaj tednov, da ga oprosté kot čvrstega ključarskega pomočnika, hčer pa je snubil Lovretov sin, kajti bila je dekle pridna in poštena, da malo takih v trgu. Starši njegovi so bili bogati in za to so mu branili, češ, kaj hočeš z beračico; a sin je ostal pri svojih mislih.
Približal se je Lesnikov god in ž njim je minulo tudi onih deset let, v katerih je žena poskušala svojo srečo. Očetov god so v družini vselej lepo obhajali.
Zbrali so se domači pri skromnem kosilu in najprej sta hči in sin po svoji navadi očetu srečo voščila za god ter mu poklonila primernih darov. Za njima vošči mu mati obilno srečo, kot dar pa mu izroči kos papirja. Lesnik radoveden vzame papir, prebere in se začudi, ko vidi, da ima pred seboj kupno pismo, vsled katerega sta njegova hiša in vrt, po katerih je Lesnik tako željno hrepenel.
»Mati, ti si gotovo v loteriji zadela; sicer bi me ne mogla razveseliti s tolikim darom! Tisoč goldinarjev, katere si dala za hišo in vrt, to ni majhen denar.«
»Da, oče zadela sem!« Nato mu izroči drug papir, na katerem je bil zapisan denar, ki ga je žena vsak teden pustila v mestu, pa ne v loteriji kakor je mislil Lesnik, ampak v – hranilnici. V desetih letih se je toliko nabralo, da je z denarjem kupila sosedovo hišo z vrtom. Ostalo ji je pa še toliko, da bo oskrbela lepo »balo« za hčer, ki se bo v kratkem poročila z Lovretovim sinom.
Lesnik je bil posebno vesel in zadovoljen ter je rekel ženi:
»Mati, troja loterija je bolj zanesljiva, kakor je bila moja!« – Pridno delati, modro hraniti in svojemu delu prositi blagoslova božjega, to je za človeka najlepši – terno!