Ob jutra zoru bilka vsaka
se z bistro kapljo poživí;
li za me tužnega sromaka
tolažbe več pod solncom ni.
Poleti treska v silne skale,
pozimi tuli v nje vihar;
veliko vselej so prestale,
u tem so meni one par.
Ko solnce dno morja obsveti,
ko v černih brezdnih bode dan,
tolažba če me doleteti –
morda, ko bom u zemljo djan!
Ah, vendar je velika škoda,
da 'z jekla nimam jez serca!
Naj tolkla njega bi osoda,
kot oven ignja tleči zna!
Ah bodi jez primorska skala!
ki se valovi v njo grozé,
ki se ne bo kreniti dala,
če z neba strele v njo leté.
Premilo strune se glasite,
da stopijo solze v očí;
če tla so tudi skalovite,
jih rosa včasih ohladi.
