Teta Magda ali Vsi smo ustvarjalci

Teta Magda ali Vsi smo ustvarjalci Svetlana Makarovič

Spisano:	Uredili Nina Rupnik in Mateja Rozman
Viri:	Makarovič, Svetlana (1999). Teta Magda ali Vsi smo ustvarjalci. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko bo teta Magda prebrala tole knjigo, bo zmajala z glavo in se zamislila, češ kakšni čudaki se najdejo na svetu - prepoznala se pa seveda ne bo, ker je povsem izmišljena oseba, kot večina ljudi, ki jih poznam. Zato je sleherna podobnost kogarkoli s komerkoli le zlonamerno naključje.

Kar zadeva gospoda Poglajena, enega glavnih junakov postranskih dogodkov, mu iz srca želim, da knjige ne bi bral, že zato ne, ker vsako stvar obrne nase; Pavlina iz Žabovčeve ulice pa bo prav gotovo mislila, da gre v njenem primeru zgolj za literarno osebo, preprosto zato, ker Žabovčeve ulice ni.

Gospa Frida z rdečim nosom naj se nikar ne razburja, saj nisem mislila nje, ampak neko čisto drugo gospo, ki ji še zdaleč ni podobna in je seveda tudi izmišljena. Enako velja za gospo Merjaščevo, ki je v resnici še dosti hujša, pri gospe Kunčevi pa do pomote ne prihaja zaradi njenega priimka, ampak zaradi nekih čisto drugih stvari. Vse druge gospe, ki v knjigi nastopajo bodisi posamič bodisi skupinsko, toplo priporočam, saj znajo biti - kot vse izmišljene gospe - prav prijetne.

Pes Snežko: se občasno pojavlja v časopisnih oglasih, kjer neimenovani lastnik roti poštenega najditelja, naj beštijo za božjo voljo obdrži proti visoki nagradi. Če je kaj verjeti Frku Poglajenu, je zašel v knjigo čisto po nedolžnem in ponevedoma, nečakinja tete Magde pa naj kar sama sebi pripiše, če si je sama sebe izmislila.

Vsem, ki so prijazno stopili med vrstice te knjige, se od srca zahvaljujem in ostajam

Svetlana Makarovič

Ko sem prišla k teti Magdi, sem imela ravno dvanajst let, teta pa je bila, kot sem slišala, »okoli štiridesetih«. Potem, ko sem bila dve leti starejša, je bila teta še zmeraj »okoli štiridesetih« - in iz leta v leto se je vse bolj približevala izrazu »nekaj čez trideset«, tako da nazadnje sploh nisem več vedela, pri čem sem. Ampak tete Magde ni bilo zdravo spraševati o tem, kajti na vsem lepem se je ustopila pred ogledalo, si popudrala nos, mrko poblisnila z zelenimi očmi in rekla:

»Nekaj si zapomni, pamž: jaz znam biti strašna v svoji jezi.«

»Ampak, teta Magda, izpolniti moram vprašalnik, ki so nam ga dali v šoli, in tam piše »navedi starost skrbnika«, veš... ali boš huda, če napišem kar »okoli štiridesetih«?

Teta Magda je pomolčala in si utrujeno potegnila z dlanjo čez čelo.

»Napiši, kar hočeš,« je rekla nazadnje. »Kar zadeva mene, bom intrigantske napade pedagoške sodrge enostavno ignorirala. In če tudi ti držiš z njimi...« 

»Saj ne, teta Magda! Saj veš, da ne!« 

»Torej, če tudi ti držiš z njimi, če sem torej redila gada na prsih, kar izvoli, poišči moj rojstni list! Nimam kaj skrivati.« 

Tudi če bi kdo na svetu zares želel videti tetin rojstni list, ga ne bi nikoli videl. Dvomim, da ga je sploh imela; prav lahko si predstavljam, da ga je sežgala ali pa zakopala zunaj na vrtu med radič. Lahko pa je bil seveda tudi skrbno skrit na dnu kakšnega predala, natrpanega z »večernimi dodatki«, kot je imenovala teta Magda dolge večerne rokavice brez para, razcefrano in obledelo umetno cvetje, preperele svilene nogavice s črto, nekakšen šopek peres, prišit na venček steklenih biserov, pa bledo vijoličasto tančico za na klobuček... zakrpano s črnim sukancem - ne vem, mogoče je bil rojstni list moje tete Magde tam nekje.

Vsekakor pa sem uspela teto spraviti v slabo voljo. Se nekaj časa je strmela v ogledalo, potem pa odvihrala v kopalnico. Vedela sem, da so na vrsti »usodne posledice«. Teta je razvrstila nekakšne lončke, tube, čopiče in stekleničke s čudnimi, ostro dišečimi tekočinami in po vsej hiši se je razširil vonj po kemikalijah.

»Teta Magda, nikar,« sem jo rotila, a me ni poslušala - kot že tolikokrat poprej ne. Kajti pravkar se je bila spet odločila za novo barvo las. Ko sem prišla k njej, je imela rdečkasto rjave lase, že naslednji teden pa je barva njenih kodrcev prešla v živo rdečo. Čez nekaj časa so postali njeni lasje malinovo rdeči, potem pa kar naenkrat modrikasto sivi z oranžnimi prameni. Potem sem se navadila na to in bi se mi zdelo nenavadno, če bi imela teta dalj časa isto barvo las. Vendar sem jo vsakokrat, ko jo je s takim obrazom kot zdaj mahnila v kopalnico, rotila, naj še malo počaka. Že zato, ker ji barvanje včasih ni povsem uspelo in potem je kričala:

»Kako si le mogla mirno gledati, kaj počnem? Zakaj me nisi posvarila? Si zdaj zadovoljna, kaj? Ah, gorje meni, gorje!« 

In pri tem se je delala, kot da si hoče populiti sveže pobarvane kodre - seveda pred ogledalom.

Tokrat so zasijali lasje tete Magde v srebrno vijoličasti barvi. Obupano sem zašepetala:

»Veš, teta... saj ni tako slabo.« 

»Slabo?« je planila teta. »Draga moja, kar jaz naredim, ni nikoli slabo, temveč samo bolj ali manj odlično! Vsekakor nad povprečjem, zapomni si to. In... in navsezadnje je ta barva natanko to, kar sem si želela. Žal mi je samo, da nisem pomislila na rumeno bluzo. Z rumeno bluzo se ta ton las ne bo ujemal. Zakaj me nisi spomnila na to?« 

Potem je teta šla in poiskala rumeno bluzo. Iz predala za jedilni pribor je privlekla zavitek modre barve za blago. Še z mokrimi lasmi se je zagnala v delo. Čez pol ure - ker teta nikoli ni mogla dočakati, da bi minila predpisana ura in pol, kot je pisalo v navodilu na vrečki - je imela teta Magda namesto rumene bluze zeleno marogasto.

»No, kako ti je všeč?«  je vprašala.

»Ujema se z barvo tvojih oči,« sem rekla. »Ampak lisasta je.« 

»Toliko bolje,« je rekla teta. »Mora biti lisasta, razumeš, to vse skupaj tako poživi. Tisto o očeh je pa seveda res, čeprav je zelena barva oči v nekaterih primerih nekoliko problematična, in zato moramo zelenooka dekleta zelo skrbno izbirati barve oblek, razumeš? No, ta barva je zame naravnost idealna... samo premalo marogasta je, to je problem, ali kakor bi bil rekel neki moj znanec z Danskega, tu je kleč.« 

Stekla je, se vrnila in poškropila bluzo s klorovo raztopino. Zdaj je dobila zeleno marogasto bluzo s sivimi in belimi kolobarji.

»Prav zanimivo,« je pripomnila teta. »Meni vse uspe. Tudi če bi hotela, da bi mi kaj spodletelo... skratka, pamž, glej in se uči! In zapomni si: če rumeno stvar pobarvaš z modro barvo, dobiš zeleno, kakor se čudno sliši. Poznavalec barv mora to vedeti. Nekoč, ko sem bila slikarka, so hodili k meni razni slikarji spraševat, kako mešam barve; nekaterim sem povedala, nekaterim pa tudi ne... sicer se pa tega ne moreš naučiti. Čut za barvo - to je dar.« 

»Teta Magda, ali ni škoda, da ne moremo spreminjati barve oči,« sem vzdihnila. »Jaz imam sive oči. Kakšen dolgčas.« 

Teta je pomislila.

»O tem sem že razmišljala,« je rekla. »In nekoč, v trenutku vznesenosti, sem hotela...« 

»Kaj si hotela, teta?« 

»Ah nič, saj ni važno. Samo eno ti lahko povem: prav malo je manjkalo, pa bi bila ob oči. Zaenkrat bova pustili barvo oči pri miru. Ampak nekaj drugega mi hodi po glavi, namreč, ta hiša postaja dolgočasna. Vse obledelo, vse oguljeno... za nikamor!« 

Vedela sem, kaj to pomeni. Prebarvali bova stene ali pa pohištvo ali zavese ali pa morda vse skupaj. To sva storili že ničkolikokrat in zmeraj je bilo zelo razburljivo, pa tudi naporno. Teta je tekala sem ter tja po hiši, v eni roki je imela čopič z rumeno barvo, v drugi metlico, namočeno v rdečo - in z mogočnimi zamahi pleskala, kar je dosegla - stole, stene, krožnike, okenske okvire; v laseh so se ji sušili curki barv in lakov, tla pa so bila pisana kot cvetlična greda, kajti teta ni hotela nikoli položiti na tla časopisov, to se ji je zdelo prostaško.

»In če me boš kdaj v življenju videla z ruto na glavi,« je pripomnila teta, »vedi, da je z menoj konec.« 

Ko je hiša sijala v novih, bleščečih se barvah, je teta povabila nekaj sosed na obisk. Pri tem je veselo stresala z na kratko ostriženimi lasmi - lak se namreč ni dal sprati z las.

»Pa kar sami ste prebarvali? Neverjetno,« se je sladkala gospa Frida z rdečim nosom.

»Oh, kaj pa je to takega,« je zaklicala teta. »Saj je čisto preprosto: vzamete čopič, ga pomočite v barvo...« 

»Ampak to je vendar tako naporno, polaganje časopisov pa čiščenje; in razen tega je treba staro barvo prej ostrgati, kajne, drugače se ne prime...« 

»Neumnost,« je zaklicala teta Magda. »To so si izmislili hudobni ljudje, da bi drugim pokvarili veselje do barvanja. Kot sem rekla, moj sistem se zmeraj obnese: vzamete čopič, ga pomočite v barvo...« 

»In kar barvate?« 

»In kar barvam.« 

»Pa kje ste se tega naučili?« 

»No,«  se odkašlja teta Magda. »Malo izobrazbe bi vam ne škodilo, gospa Frida. Lahko bi bili vedeli, da sem bila slikarka.« 

»Kaaaj? Oh, nikar me ne »farbajte«!« 

»O »farbanju« mi pa kar molčite,« se je razjezila teta Magda. Potem je strupeno pripomnila, da je po njenem gospa Frida v »farbanju« veliko bolj izurjena, kar je dokazano že s tem, da ji je uspelo ujeti moža, ki začuda ni niti pohabljen niti popoln idiot niti pobegel bogoslovec, ampak samo plešast - in da potemtakem seveda ne potrebuje strokovnih nasvetov tete Magde. Sploh pa da je že skrajni čas za popoldanski five o'clock čaj, ker bo vsak čas tri; in da teta želi piti čaj na štiri oči z menoj.

Potem je gospa Frida užaljena odšla in odnesla s seboj na zadnji plati velik rumen madež oljnate barve, kar naju je obe s teto zelo razveselilo, čeprav je teta potem rekla, da ne smeva biti taki in da se je nizkotno norčevati iz duševne bede drugih ljudi.

Nekoč je teta kupila vrsto stekleničk z barvami za usnje. Pobarvala je vse svoje torbice, usnjene rokavice, pasove in čevlje - vsako reč z drugo barvo. Vendar so bili njeni čevlji zmeraj na mestih, kjer bi jih človek najmanj pričakoval - navadno je en čevelj v omari, drugi v kleti, ena sandala v veži, druga pod divanom - teta pa je barvala, kar ji je prišlo pod roke, in si pri tem veselo popevala; in tako se je zgodilo, da je levi čevelj istega para pobarvala temno rdeče, desnega pa svetlo rumeno. Ko je potem za poskušnjo obula oba čevlja, je izjavila:

»No, to bi bilo približno tisto, kar sem hotela. Zadnji krik mode. Res škoda, da si tukaj take ekstravagantnosti ne moreva privoščiti. V Londonu, ne rečem, ali v Madridu... ampak pri nas, ko so ljudje tako nazadnjaški? Nemogoče.« 

»Res, škoda,« sem pripomnila.

»Eh, kaj bo škoda,« je zamahnila z roko teta. »Dobro je pa le, da imava primerno garderobo, če bova kdaj šli v London.« 

»O, ali bova šli v London, teta?« 

»No... to vsekakor ni izključeno. Samo da nekako uredim finančno vprašanje.« 

»Pa zakaj imava zmeraj ta finančna vprašanja? To je tako dolgočasno, ali ni?« 

»Ja. To je tragedija mojega življenja,« je vzdihnila teta. »Vsekakor morava omejiti izdatke, pamž. Nič več zapravljanja. Nobenih sladkarij. Še sreča, da imam toliko talentov... tako si prihraniva stroške za pleskarja, za frizerko. Res da barve tudi nekaj stanejo, ampak to enostavno mora biti pri hiši. Takle pust dan...« 

»Je treba prebarvati, ali ne?« 

Potem sva zares trdno sklenili, da ne bova zapravljali. Kupovali bova zares samo najnujnejše stvari. Take, ki brez njih človek enostavno ne more. Potem sva šli v trgovino, da bi kupili najnujnejše stvari za konec tedna. Kupili sva:

Tri kozarce vloženih gobic. Osem metrov svilenega traku, ker je bil tako lepe sinje barve in se je teta Magda bala, da bi ga razprodali. Dve bonbonieri, za vsako eno, da bova lahko ena drugi ponujali čokoladne bonbone - pri tem se bom naučila uglajenega vedenja, je rekla teta Magda. Kupili sva tudi raznobarvne plastične kljukice za perilo, ker »lesene niso trpežne« in jih imava tako ali tako samo še šest ali sedem. Kupili sva rdeč namizni prt - izredna priložnost, je rekla teta Magda. Če se ga naveličava, ga lahko kadarkoli prebarvava v vijoličasto ali rjavo barvo. Kupili sva tudi veliko škatlo keksov, ker je teta Magda rekla, da pride vse veliko ceneje, če človek kupuje na veliko. Po dolgem razmišljanju sva kupili še četrt kilograma sladkorja. Olje lahko kupiva drugič, moko in riž pa tudi. Tudi za ovsene kosmiče se ne mudi. Pa še dragi so. Saj sva rekli, da ne bova zapravljali. Kvečjemu še deset kozarcev smetane. Pa pražene lešnike - to je izredno redilna hrana, v njih kar mrgoli vitaminov, torej jih morava kupiti, je rekla teta Magda.

»Potrebovala bi nove dokolenke,« sem rekla.

»Žal, nemogoče,« je rekla teta. »Ne boš jih dobila. Rajši ti bom odrezala dolge nogavice in jih prebarvala v zeleno ali modro - zgoraj potegneva noter elastiko, pa boš imela krasne dokolenke. Saj razumeš, ali ne, da ne moreva zapravljati?« 

»Razumem,« sem rekla.

Ker pa sva pozabili kupiti elastiko, sem si potem zvezala dokolenke z elastiko iz spodnjih hlačk, v hlačke pa mi je teta napeljala vrvico, jih pobarvala oranžno - in zdaj so postale kopalke.

»V Londonu,« je pripomnila teta, »so take kopalke silno priljubljene. Res škoda, da so tukaj ljudje tako brez okusa.« 

Potem je teta Magda izumila nov lak za nohte. Takole je razložila stvar gospodični Pavlini iz Žabovčeve ulice:

»Vzamete stekleničko. Prazno. Prav? Pišite: aceton. Imate? Torej. V aceton vlijete dve kaplji rdeče tinte. Premešate. Naslednje: žličko bronze. Premešate. Če imate pri roki barvo za les - dajte jo noter. Dobro. Ali pa oljnato barvo za kovino - še bolje. Seveda, če je rdeča ali oranžna. Tako. Premešate. No, pa še nekaj kapljic limone - premešate, in stvar je narejena.« 

Gospodična Pavlina iz Žabovčeve ulice je vprašala, čemu limona.

»Ha, mislite, da vam bom izdajala poklicne skrivnosti?« se je razburila teta Magda.

Čez nekaj dni se je gospodična Pavlina spet oglasila. Kožo okoli nohtov je imela vso rdečo in v mehurjih. Rekla je tudi, da jo peče. Teta Magda je zmajala z glavo.

»Pa ste dali noter limonin sok?« je vprašala.

»Sem,« je jokala gospodična Pavlina.

»Pa bronzo?« 

»Tudi,« je jokala gospodična Pavlina.

»Kaj pa rdečo tinto?« 

»Seveda... se pravi, rdeče nisem imela, pa sem dala kar modro...

»No, potem pa ni nič čudnega, če se je koža vnela,« je zmagoslavno zaklicala teta Magda. »Še dobro, da ste prišli k meni. No, pokažite roko!« 

Stekla je na vrt in se vrnila z dvema listoma hrena. Stolkla ju je v kašo, obložila z njo gospodičnine otekle prste in vse skupaj povila s kosom razcefrane brisače. Potem je počasi krmila gospodično Pavlino s čokoladnimi bonboni in veselo pripovedovala, kako se barvajo psi.

»Stavim, da ne veste, kako narediš iz belega psa rožnatega ali modrega ali zelenega.

»Oh, vi pa res vse veste,« se je čudila gospodična Pavlina.

»Oh, vsega pa res ne vem,« se je skromno branila teta Magda. »Ampak o barvanju psov pa res vem nekaj malega. Tega sem se naučila v Avstraliji, veste.

»Joj, pa ne da ste bili v Avstraliji!« 

»Oh, pa ne enkrat. Prepotovala sem ves Orinoco od vznožja pa do vrha pa spet nazaj.« 

»Ampak teta Magda, Orinoco je vendar...« 

»Tiho, pamž. To je bil drug Orinoco, razumeš? Misliš, da je na svetu en sam Orinoco? Kam bi pa prišli, če bi imeli samo enega - torej, če vas zanima tisto o psih. Če boste slučajno imeli belega psa, ki se ga boste naveličali, gospodična Pavlina, ga nikar kar takoj ne pobijte...« 

»Ježeš, kaj pa govorite!« 

»Vem, kaj govorim. Če se boste torej naveličali belega psa, vam ga v pol ure spremenim v rožnatega. Po vsej Avstraliji tekajo rožnati in zeleni in vijoličasti psi, množica raznobarvnih psov, prav čudovit pogled. In veste, tudi karirasti in črtasti psi niso tam nobena redkost. Barvajo jih z maranto.« 

»S čim, za božjo voljo?

»Z maranto. Dajte mi grmiček marante, pa vam spremenim psa...« 

»Pa saj nimam marante, gospodična Magda, še videla je nisem nikoli...« 

»Nič hudega,« se je nasmehnila teta. »Saj psa tudi nimate, ali ne?« 

»Ježeš, seveda ne. In ga tudi ne mislim imeti. Kaj pa naj bi z njim? Saj še sama komaj živim. In sploh, psi vse prevohajo in tudi bolezni prenašajo.« 

Zdaj je teta Magda vzrojila: »Čemu me pa potem gnjavite s temi neumnostmi? Nimate psa, sploh ga ne mislite imeti, no, krasno! Bistrega mladega psička s svileno belo dlako, ki bi vam bil v veselje in ponos - torej nočete! Tudi prav. Potem pa res ne razumem, čemu vam sploh razlagam, kako se barvajo psi. Oh, ljudje, ljudje, z vami človek samo čas izgublja. Ampak to vama pa povem: jaz hočem imeti psa in ga bom tudi imela.« 

»Joj, teta Magda! Ali res? To bo krasno! Kje ga bova pa dobili?« 

»Tiho, pamž! Imeli bova psa, pa če si ti stokrat proti.« 

»Saj nisem proti, nasprotno!« 

»Nasprotovanja ne bom trpela,« je trmasto nadaljevala teta. »Zdaj ga pa zanalašč hočem, tega cucka, pa če se razpočiš od jeze. Vi, gospodična Pavlina, pa kakor veste. Pri vas bi uboga živalca itak samo trpela.« 

Gospodična Pavlina je bila tako zmedena, da je komaj našla skozi vrata, jaz pa skoraj nič manj.

Čez dva dni je odšla gospodična Pavlina k zdravniku, ker se ji je zagnojila koža okoli nohtov. Ampak teta Magda se zdaj ni utegnila ukvarjati z njo, ker sva imeli novo pridobitev: mladega psička, popolnoma belega, s črnim smrčkom.

Bil je na las podoben enemu od štirih psičkov Merjaščeve lisaste psice mešanke - tistemu, ki so ga ukradli, kot mi je povedala Merjaščeva Anka. In ko ga je teta Magda prinesla v zeleni košarici, pokritega z jopico, sem zaklicala:

»Kako je srčkan, teta. Ali je Merjaščev? Pa ga menda nisi ukra... hočem reči...« 

Teta je bil videti kot huda ura.

»Tako, torej hočeš reči, da kradem garjave pse ušive rodbine Merjasec, ali kako?« 

»Oh, mislila sem samo, ker jim je eden zmanjkal...« 

»Če tako misliš,« je nadaljevala teta, »ga pa kar nesi k Merjaščevim in jim reci, da je njihov.« 

»Oh, za nič na svetu!« 

»Kar, kar! Kar odnesi ga. Odnesi čistokrvnega nordpointerskega goniča, ki sem zanj zmetala na kupe denarja in ga naročila naravnost iz Kentske grofije, kar lepo ga odnesi k Merjaščevim, pa lepo jih pozdravi in jim ga podari!« 

»Ampak teta Magda! Saj sem samo pomislila, samo za hipec...« 

»Izvoli, vzemi psa, ki me je stal na tisoče dolarjev... in ga lepo odnesi in podari tistim...« 

In tedaj se je psiček polulal teti Magdi v njeno žametno krilo, nakar sva se nehali prerekati in enoglasno ugotovili, da je »edinstven«.

Naslednjega jutra ga je teta Magda prebarvala. Ker ni imela marante, je poskusila s sokom rdeče pese. Psiček je bil res rožnato marogast, ampak samo nekaj ur, potem pa je bil samo še umazan. Umili sva ga in spet je bil bel. Čez čas je teta skuhala travo in ga nadrgnila z njo. Kuža je postal umazano rumenkast.

»Oh, če bi imela maranto,« je vzdihnila teta. Še enkrat ga je poskusila pobarvati - z lipovim čajem, potem pa še s špinačo, pa še zmeraj ni bilo nič iz tega. Svetovala sem barvo za lase, toda teta me je pogledala kot huda ura in rekla, da me bo prijavila društvu proti mučenju živali, in dodala, da si je pravzaprav že od nekdaj želela belega psa. Čisto belega. In zagrozila mi je, da bom morala ves mesec jesti samo ovsene kosmiče, če bom poskušala sama pobarvati »ubogo žival«.

»In zdaj boš zvedela, zakaj sem kupila sinji trak,« je dejala. »Že tedaj sem mislila na to, kako mu bo pristajal.« 

Odrezala je pol metra traku in ga zavezala psičku pod brado. Res mu je neznansko lepo pristajal. Potem je odrezala še pol metra traku in ga namočila v rumeno barvo, tako da je postal zelen. Naslednjega pol metra je pobarvala rdeče in tako naprej - potem sva imeli šestnajst trakov - tako rekoč za vse življenje, je rekla tega Magda. Vsak trak je bil drugačne barve, in ko se je psiček naveličal sinjega traku, sem si ga privezala v lase jaz, teta Magda si je vijoličastega zavezala v vratni izrez zelene bluze, kužek pa je dobil rdečega; čez čas smo spet zamenjali, pes rumenega, jaz modro-črno- rjavega, teta pa zelenega...

»Preveč se igračkaš s tem psom,« je izjavila teta Magda. »Časi so resni. Psa bo treba dresirati. Pa tudi ti moraš popraviti cveke, drugače se nama bo spet kakšna učiteljica podelala na glavo, saj se spominjaš, kako sem morala iti v šolo in plačati tisti razbiti pepelnik, ki mi je oživel v roki, uh, dogodek, ki res ne šteje med najprijetnejše v mojem življenju, ki je že brez tega zadosti burno in polno trnjevih... trnjevih... kaj sem že hotela reči, skratka tudi brez tega, no, pa tudi učitelji so ljudje, če se tako vzame. No, skratka, oba sta zrela za dresuro, pes in ti, in časi so, kot rečeno, resni.« 

»Kdo pa bo dresiral kužka, teta Magda? Ti?« 

»Kdo? Rekla bi, da nekdo, ki se razume na pse. Strokovnjak. Kinolog, psolog, če hočeš. Nekdo, ki se spozna na psihični... na psihični onega westburških onega... terierjev, če razumeš. Ha, kdo da ga bo dresiral da se mi sploh drzneš priti s takim slaboumnim vprašanjem!« 

Psičku sva dali ime Snežko.

Ob svitu me je vrglo iz spanja nekakšno divje vpitje in prerekanje pri vrtnih vratih. Bila sem prepričana, da se teta Magda kot ponavadi prereka z inkasantom za elektriko, ker sem razločila znane besede:

»Tega si ne dovolim! Kakšen način pa je to? Višek predrznosti! Kakšna impertinenca!« 

Spet sem poskusila zaspati, ko sem zaslišala tole:

»Sedi, butec! Stran od mojih hlač, pa takoj! Fuj, pusti to!« 

To me je kar vrglo pokonci. Ta je pa dobra, da se teta Magda takole pogovarja z inkasantom! Planila sem k oknu in ga odprla.

Zraven grma hortenzij je stala teta Magda v pumparicah in z bičem v roki. Pred njo je sedel Snežko in jo zvedavo opazoval. Teta je mahala z bičem nad svojo glavo sem in tja in ostro zapovedovala:

»Sedi! Tačko daj, si gluh?« 

Snežka je bič silno zanimal, skakal je v zrak in ga poskušal potegniti teti iz rok. Teta je bila vsa zaripla v obraz. Potem se je Snežko zapodil v rob njenih pumparic in jih razcefral. Teta je spet zavihtela bič in zatulila:

»Stran! Za koga me pa imaš? Pusti to, slišiš!« 

»Dobro jutro, teta,« sem pozdravila.

Teta se je zdrznila in si nadela pomemben obraz. »Dresirati je treba zgodaj zjutraj,« je rekla. »Vse razume. Je pa seveda precej svojeglav, kar je tipično za to pasmo.« 

»Pozabila sem, kakšne pasme je.« 

»Ti imaš pa res spomin kot rešeto, pamž. Stokrat sem ti že rekla: to je westminstrski gonič. Samo poglej si te uhlje, to je tipično za te... westfolčane, veš. In rep. Popolnoma pravilen kolaček. Izredno čist primerek.« 

»Kakšen gonič, si rekla, teta?« 

»Veš kaj, zapiši si, da bo mir. Zadnjič ti ponavljam: norfolški. V pokrajini Norfolk jih kar mrgoli, takihle. Že takrat, ko sem bila tam, sem sklenila, da moram imeti nekoč takega psa. Veš, in pri tej pasmi je najbolj zanimivo to, da skoraj ni¬koli ne uboga. Čim bolj svojeglav in trmast je, več je vreden. Razume pa vse. Ha, več je vreden kot vsa ta krdela ovčarjev in hrtov tod okoli!« 

Prišla sem na vrt in potrepljala Snežka po svileni dlaki.

»Ne razvajaj ga«, je planila teta. »To ni kakšen cucek, razumeš. Pes mora biti zverina, volk, morilec. - Sedi!!!« 

Snežko se je zapodil po vrtu in se povaljal po narcisah, z divjaškim bevskanjem je pozdravil psa na sosednjem vrtu, se nekaj časa igral s količkom za paradižnike, nato pa se vrnil k nama, sedel in se prijazno zagledal v teto Magdo.

»No, ali ti nisem rekla, da razume,« je ponosno rekla teta.

»Pa res,« sem priznala. »Ampak veš, prav neverjetno je, kako je podoben tistim psičkom od Merjaščevih, res. Vsaj, če ga takole na hitro pogledaš...« 

Teta je temno zardela in zakričala:

»Kakšne nezaslišane bedarije govorijo smrklje v puberteti! Le kako moreš ziniti kaj takega? Menda ne misliš, da ima tista tvoja gospa Merjaščeva, ki nosi po ves mesec isto karirasto bluzo in češe svojega odvratnega sina na prečko in po ves dan prepeva idiotske pesmi o hišici sred' vasi in kliče svojega bebca »moži« in ima nos kot razmočen rogljič - menda ne misliš reči, da ima ta tvoja Merjaščevka doma leglo ščenet, ki so podobna našemu lancastrskemu goniču? Ali kako?« 

Da bi pomirila teto, sem predlagala, da bi šli zajtrkovat malinovo marmelado in kekse. Godrnjaje je pristala in šli smo v hišo.

Teta je pospravila pol kozarca malinove marmelade in kakih petdeset keksov, potem pa zagodrnjala:

»Nobenega teka nimam, ko me kar naprej spravljaš v slabo voljo. Če pomislim, da primerjaš Snežka s tistimi cucki! To je skoraj tako, kot bi dvomila o mojem, plemiškem poreklu. Namesto da bi bila ponosna, da si v rodu z menoj.« 

»O, teta, da imava plemiško kri? Kako špasno! Potlej sva pa grofici ali princesi, kaj?« 

»Ne norčuj se,« je rekla teta. »Nekoč ti bom kaj več povedala o tem.« 

»Povej mi zdaj, prosim. Strašno me zanima.« 

»Ne. Zanalašč ne. Tu imaš še en keks, Snežko. Ti pa se spokaj v šolo. Imaš tiste svoje naloge in take reči?« 

»Nimam,« sem rekla. »Ampak mislim, da bom še utegnila prepisati nalogo, preden bo zvonilo.« 

»No, potem je v redu. Ko sem jaz hodila v šolo... ah, pa saj ni važno.« 

»Zakaj pa ne?« 

Teta je zamahnila z roko in vzela Snežka v naročje.

»Bila sem enostavno preveč talentirana,« je trpko vzdihnila. »To je bila moja nesreča. Zato so me vsi sovražili in rovarili proti meni. Pravo

srečo imaš, da nisi polna talentov kot tale pes bolh.« 

»Bolhe ima pa res,« sem rekla. »Vso noč sem se praskala.« 

»No, vidiš. In jaz sem jih tudi imela, talente namreč, no, saj jih imam še. No, pojdi, pojdi že, zamudila boš pouk. Meni se je to zmeraj dogajalo, ker sem po poti toliko razmišljala. Recimo, relativnostno teorijo sem pogruntala kar takole mimogrede, ko sem šla mimo trgovine s klobuki in se mi je vse skupaj nenadoma zazdelo tako relativno, razumeš, klobuki in vse skupaj. Kako so eni elegantni, na primer, na pravi glavi, na drugi pa spet nemogoči. No, kar predstavljaj si, da bi tista gospa Merjaščeva, ki jo imaš za gojiteljico ne vem kakšnih super psov, nosila moj popoldanski model klobučka za čajanke... pojdi že, kaj se obiraš! In tako vidiš, mi je bilo nenadoma vse jasno, vse je relativno, sem si rekla, in še danes mislim tako, ampak to me sploh ni presenetilo, ker sem bila že od nekdaj vajena, da vse razumem prej kot drugi. No, in ko sem potem prišla v šolo, me je učiteljica vrgla iz zbranosti z nekim neumnim vprašanjem in potem je bilo vsega konec... tako pojdi no že, da ne zamudiš!« 

»Saj sem že zamudila,« sem veselo rekla. »Zamudila sem se, ko sem poslušala tebe.« 

»Tako,« se je ujezila teta Magda. »No, krasno! Namesto da bi šla v šolo in si nabirala znanja in izkušenj... in se učila reda in discipline, stojiš tukajle kot kakšna zeljnata glava s temi svojimi repki in poslušaš bogve kakšne neumnosti! Kaj sem si nakopala s tabo, obup!« 

»Ampak zdaj se mi res ne splača več v šolo, teta. Zdaj sem že itak zamudila, ne? Kaj praviš?« 

Teta je pomislila. »To je res. Preseneča me kanec razuma, ki ga včasih pokažeš. No, pa ostani doma, imej vročino in pljučnico in kolero in kar hočeš, samo glej, da ne boš skakala okoli. In če se kakšen pedagoški primerek priklati mimo, glej, da zgineš v posteljo, razumeš?« 

»Prav, teta. Kaj bova počeli danes? Lahko bi pekli palačinke, kaj praviš?« 

»Ni govora,« je strogo rekla teta. Nikar ne misli, da se boš izognila pouku, kajti danes te bom poučevala jaz. To, draga moja, je pa nekaj drugega kot šolski pouk. Tega, kar te naučim jaz, ti sto šol ne more dati. No, kateri predmet ti dela zadnje čase največ težav?« 

»Zgodovina glasbe,« sem kislo rekla.

»Ha, zgodovina glasbe! Sramota! Vsak inteligent, da ne govorim o dekletu, ki zori pod mojim vplivom, ki se mora razviti v damo - rekla sem v damo, ne pa v nekakšno skropucano varianto gospe Merjaščeve - no, skratka, mora poznati zgodovino glasbe. Napiši si to. Ti, pamž, še veš ne, kakšno srečo imaš, da si naletela name. No, saj se spominjaš, kako sem ti pripovedovala o svojem študiju na konservatoriju...« 

»Ne spominjam se, teta. Kje?« 

»Na konservatoriju, draga moja, to je visoka šola za glasbo. Igrala sem klavir bolje kot Rubinstein... toda zavist, zavist nesposobnih klaviristk mi je preprečila, da bi opravila diplomo. Nasule so mi strupa v čaj...« 

»Joj, teta Magda - strupa?!« 

»Strupa. In ravno ko sem igrala slavni Brandenburški koncert za dve violini...« 

»Klavir, hočeš reči?« 

Teta Magda me je zamišljeno pogledala. »Prav, pa pripoveduj sama, če bolje veš,« je grenko dejala.

»Oprosti,« sem rekla. »Najbrž nisem dobro slišala.« 

»Naj ti bo. Drugič lahko malo bolje poslušaš, kadar ti govori virtuozinja, ki ji je klečal pri nogah sam Franz Lehar. Torej, ravno sredi drugega stavka, veš, ko pride tista otožna melodija, paraaa, pararaaaaa, in so začele vsem članom izpitne komisije liti solze iz oči in ko sem slišala, kako si šepetajo nekaj o edinstvenem podajanju, ravno takrat me je obšla slabost, v glavi so mi zabučale orgle - in zgrudila sem se mrtva na tla.« 

»Joj, teta Magda - kako, mrtva?« 

»Oh, tebi kaj pripovedovati! Vsi so pač mislili, da sem mrtva, ker sem se zgrudila smrtno bleda med cvetje.« 

»Ali je bilo tam cvetje, teta?« 

»Vprašaš, če je bilo tam cvetje!!! Mojbog, bile so grmade rož, ki so ga moji občudovalci pripravili zame. Same orhideje in take reči. No, in ko sem tako ležala smrtno bleda med cvetjem...« 

Teta je utihnila in solze so ji zalile oči.

»In kaj je bilo potem?« sem vprašala.

Teta se je zdrznila in skomignila z rameni.

»Pustiva to,« je rekla in si trezno pripela uporen koder sveže pobarvanih zlatih las. »To so bridki spomini. Rajši ti bom kaj zaigrala, če že hočeš.« 

Nisem si upala ugovarjati, kajti teta bi se bila čisto lahko spomnila, da bi se še zmeraj splačalo iti v šolo. Tako sem se skolačkala v naslanjač in čakala, da je teta odprla zaprašeni pianino in vzela z njega kup razcefranih not.

»No«, je vzdihnila, »če že po vsej sili hočeš, pa lahko poskusim. Čeprav si moji prsti nikoli več ne bodo opomogli od triletne hromosti, ki jo je povzročil tisti strup.« 

Odprla je zamaščen zvezek na strani, kjer je mrgolelo not.

»Saj kar rojijo,«  je jezno zamrmrala teta. »Sploh ne vem, kje naj začnem - vse je kar kosmato od njih.« 

»Od česa, teta?« 

»Ah, saj ni važno. Od... od prahu.« 

Negotovo je udarila prvi akord. In še drugega. Tretji, ki ga je udarila po tipkah tako srdito, kot bi ji pianino storil kaj hudega, je zvenel tako čudno, da jo je Snežko pobrisal pod omaro.

»Oh, ja, te moderne harmonije,« je razlagala teta. »Človek bi mislil, da je napaka v notah ali pa v klavirju. Ampak tako pač mora biti - oh, te moderne disonance!« 

Začela je igrati neko Chopinovo etudo, pa že po nekaj taktih prenehala in udarila s čelom po tipkah. Ustrašila sem se.

»Kaj je s teboj, teta Magda? Ti je slabo?« 

»Ah, tega rajši ne bom igrala,« je odločno rekla teta in se zravnala. Ta skladba me preveč spominja na... na nekaj zelo žalostnega.« 

»Na kaj te spominja, teta, povej mi.« 

»Ni važno,« je rekla teta. Z divjo kretnjo si je ogrnila pled, narejen iz posteljnega pregrinjala. »Vse skupaj sem že zdavnaj pozabila. Povem ti samo, da je bila to velika ljubezen. In vrh vsega nesrečna.« 

»O, ljubezen? Ali je umrl, teta? Ali se je obesil?« 

»Obesil? Prava radost, če bi se,« je jezno rekla teta. Več pa ni povedala. Divje je zaloputnila pokrov pianina.

»Dosti o tem,« je rekla z močnim glasom. »Deli z drugimi srečo in veselje, bridkost si pa zase prihrani. Naj ti bo to, pamž, vodilo v življenju. No, kaj, prazni upi, pokopana prihodnost, uničene sanje. Alo, zdaj pa zgodovina glasbe - kaj ti dela težave?« 

»Uh, tisti trapasti Beethoven.« 

»Trapasti Beethoven! Smrklja, ne pljuj po mojih idealih, drugače ti zavijem vrat! Ti vrabec, pišče razmršeno! O, le počakaj. Beethovna si boš pa zapomnila. Alo! Kaj veš o Terezi?« 

»O kakšni Terezi?« 

»O kakšni Terezi! O, sramota! Ne ve, kdo je bila Tereza von Brud-Brand-Branskvik, ne, ti prismoda! Torej v taki kolosalni nevednosti vas puščajo v tisti šoli. Torej: Tereza Brunlikova je bila Beethovnova življenjska ljubezen, ki ji je on naredil po spominu svojo sliko iz albuma in jo posvetil njej, ko se je v mesečini sprehajala po grajskem vrtu. Mesečina, razumeš, ti tepka! Zato je napisal Mesečno sonato, ker ga ona ni marala, oziroma mu je bila kot sestra in mu je šlo na živce. Tako kot tvoj ubogi pokojni oče, ki sem mu šla na živce jaz, ker sem zmeraj kritizirala barvo njegovih nogavic, sicer pa je bil tudi drugače precej živčen, ampak ne slab človek,še malo ne, brat pač. Naj počiva v miru. No, in je napisal slavno Sonato v mesečnem svitu, ki jo jaz znam seveda igrati, pa ne samo prvega stavka, kot mogoče cenjeni gospod Franc Brljavec, ki se ima za umetnika, ha! - ampak tudi drugega in tretjega, draga moja, kjer je pa treba kar drveti skozi goščavo not, veš. No, in tako mu je ona, ki je bila po rodu grofica - spomni me no o priložnosti, da ti povem nekaj o svojem poreklu - no, ona mu je poklonila album svojih fotografij, kot sem ti že prej povedala, pa ti omenjam še enkrat, ko si pa vse tako počasi zapomniš.« 

Ko je teta zajela sapo, sem si drznila vprašati, kdo neki je Franc Brljavec, teta pa je rekla, da to zdaj niti najmanj ni pomembno in da je Franc Brljavec samo nepomembna epizoda v vrtincu svetovnega dogajanja, o katerem mi pravkar pripoveduje in da si drzne prositi za kanček pozornosti, če se želim zares česa naučiti o Beethovnu.

»Nekaj že vem, teta. Rojen je bil v Bonnu, ne? Leta sedemnajst tisoč sedemdeset. Ne vem pa, kdaj je umrl. Kdaj je umrl, teta?« 

Teta je pomolčala, nato pa skrivnostno rekla: »Datum njegove smrti je sporen. Po šolah seveda govorijo to in ono, izmislili so si nekakšno letnico, pa mislijo, da bodo s tem preslepili prave poznavalce tega genija. Ti, pamž, jim nikar ne verjemi. Sploh pa - govorim o njegovem življenju, ne pa o smrti, saj nisem pogrebec. Torej. Nekoč ga je obiskal neznanec v sivi obleki in mu rekel: Dragi moj gospod, naročam vam rekviem. In bil je siv, deževen dan... in on je sedel za klavir... popolnoma gluh... in glej, napisal ga je. Pa to še ni vse. Da ne omenim njegovih neštetih devetih simfonij, ki so biser glasbene umetnosti. Tako.« 

Postajalo mi je nekam tesno okoli želodca in omenila sem to teti. Sočutno me je objela.

»Vem, revica, da te je pretreslo tragično Beethovnovo življenje, kajne?« 

Tudi sama je pobledela kot zid in potem sva se za četrt ure razšli. Ko sva se spet sešli, sva bili dolgo tiho. Pa tega ni bilo krivo tragično Beethovnovo življenje, ampak malinova marmelada, ki sva jo bili pri zajtrku snedli kar ves litrski kozarec.

»Neverjetno, kako čas beži,« je rekla teta Magda gospodični Pavlini, »kar poglejte si: moja nečakinja ima že spet rojstni dan, ko ga je imela tako rekoč šele pravkar. In razen tega je dobil pamž od mene v dar novo oblekco za slavnostne pri¬ložnosti, pa ji je že pretesna - kako čas beži.« 

»Vi ste pa zmeraj enaki, gospa Magda...« 

»Dična, če dovolite.« 

»A?« 

»Gospodična, sem rekla.« 

»Oh, seveda, ne zamerite mi.« 

Teta Magda se je popraskala za uhljem.

»O čem sva že govorili, gospodična Pavlina?« 

»O tem, kako čas beži. Še pred štirinajstimi dnevi sem imela obvezane roke zaradi tistega laka...« 

»Oh, kje je že to! Mislim, o čem sva govorili prej? Nekaj ste rekli, pa sem čisto preslišala.« 

»No, po pomoti sem vam rekla gospa.« 

»Ne, ne,« je postala nestrpna teta, »še nekaj drugega je bilo.« 

»No, seveda,« se je spomnila gospodična Pavlina, »rekla sem, kako čudno, da ste vi zmeraj enaki, kajne.« 

»Dajte no, dajte,« je zadovoljno rekla teta Magda in si naravnala uporen koder zelenkasto zlatih las bolj na čelo, »tudi mene bo sčasoma načel zob časa. Nobena pubertetnica nisem več.« 

Gospodična Pavlina se je cvileče zahihitala.

»No, to pa zares niste,« je rekla, toda v hipu ji je smeh zamrznil na suhljatih licih. Teta Magda se je nasmehnila na čisto nov način.

»Se pravi,« je zmedeno zamrmrala gospodična Pavlina, »mogoče se nisem prav izrazila...« 

»Kadar ne veste, kako bi se izrazili,« je z nevarno prijaznostjo rekla teta Magda, »je bolje, da ostanete tiho in brezizrazno živite naprej. Če smem upati, da boste upoštevali moj nasvet. Vsaj v moji prisotnosti. Čeprav je splošno znano o meni, da sem kot odprta knjiga. V življenju igram z odprtimi kartami. Kar pa zadeva to, kako leta tečejo, se raje spomnite, da tečejo tudi vaša leta, gospodična Pavlina, in to verjetno precej hitreje kot moja.« 

»Za božji čas,« je vzkliknila gospodična Pavlina. »Saj nisem nič rekla o vaših letih. Mislila sem samo tako na splošno. Saj vendar vem, da vam nihče ne sme omeniti vaših let...« 

Se bolj se je zmedla in začela živčno gristi nohte, ko je teta Magda pripomnila z ledenim mirom:

»Tako, tako. Kaj vse človek zve v svoji lastni hiši.« Potem je gospodično Pavlino bliskovito udarila po roki.

»Ne grizite si nohtov, dragica,« je sladko rekla. »To je nečedna razvada ljudi, ki nimajo »kinderštube«.« 

»Česa nimajo, bog nam pomagaj?« 

»Kinderštube, draga moja. To imaš ali pa nimaš. In razen tega je grizenje nohtov jasen simptom duševnega neravnovesja, kar je pogojeno z nezadovoljenim seksualnim izživljanjem v »kinderštube« dobi. Priznajte, da ste kot majhna deklica lulali v hlače, gospodična Pavlina!« 

Gospodična Pavlina je temno zardela in vstala, toda teta jo je neusmiljeno posadila nazaj v naslanjač.

»Nekoč sem zdravila norce s posebno metodo,« je nadaljevala. »Bilo je to, mislim, na kliniki za živčno psihiatrijo v Berndorfu. No, in tam smo imeli na tisoče podobnih primerov, ki so se več ali manj vsi končali s popolno blaznostjo. Neki mladenič, ki smo ga morali dati v prisilni jopič, ker si je bil pogrizel nohte prav do kosti, je tekal sem in tja in rjovel: »O, dajte, dajte mi svobodo, hoče se mi nohtov, nohtov!«« 

»Kako strašno,« se je zgrozila gospodična Pavlina.

»Res, kar strašno je bilo,« je zadovoljno pritrdila teta Magda. »No, potem pa so poklicali mene...« 

»Kje je bilo to, teta?« sem se vmešala.

»Saj sem že rekla, da v Harndorfu,« je rekla teta. »Menda ne boš trdila, da ti še nikoli nisem pripovedovala o tem, kako sem zdravila norce?« 

»Nikoli, teta,« sem po pravici povedala.

»No, ja. To je navsezadnje preteklost, ki je več ali manj pokopana,« je vzdihnila teta Magda. »Svoj delež sem doprinesla... za človečanstvo in napredek zdravniške znanosti... drugo pa ni važno.« 

Podprla si je brado in se zastrmela skozi okno. Čez čas je gospodična Pavlina plaho vprašala, kaj je bilo s tistim mladeničem.

»Ah,« je odsotno vzdihnila teta, »kar naprej mi je nosil rdeče vrtnice, kar naprej in naprej, po petkrat na dan. Nazadnje mi je začel že pošteno presedati. Zmeraj, kadar vidim rdeče vrtnice, se moram spomniti nanj. Do grla sem ga bila sita, in razen tega mu je bilo ime Janko Žganec, to pa je ime, ki ga organsko ne prenesem, ne glede na to, da so žganci jed, ki mi obleži v želodcu - v primeru, da bi jih jedla, česar pa nikoli ne storim, torej dovolj o tem.« 

Po teh čudnih besedah nisva vedeli, kaj naj bi še rekli.

»Rdeče vrtnice in žganci,« je zamišljeno rekla teta in še kar naprej strmela skozi okno, »kombinacija, ki te lahko spravi v grob, če predolgo traja.« 

»Kaj pa nohti?« sem nazadnje vprašala.

»Kakšni nohti?« me je pogledala teta.

»No, nohti, teta, saj si rekla, da je tekal sem in tja in kričal, naj mu pustijo gristi nohte in potem so poklicali tebe.« 

»Ah, to te zanima? To je pa druga zgodba. Nič posebnega. Niso več vedeli, kako naj ga ukrotijo, prisilni jopič je namreč pokal po vseh šivih... jaz pa sem prišla k njemu ta¬kole počasi, čisto mirno, z nežnim smehljajem... Bežite, doktorica Madeleine, so mi vpili drugi zdravniki, zadavil vas bo - jaz pa nič, kar k njemu. Lepo sva se pogovorila, pa je bilo. Rekel je, da sem posijala kot luč v temo njegovega duševnega... duševnega in tako naprej, in na vsak način mi je hotel poljubiti roko. Pa nisem pustila, sem že vedela, zakaj. Neka druga zdravnica mu je dovolila, da ji je poljubil roko, kar molila mu jo je - on pa - rsk! - ji je odgriznil noht, kot bi mignil. No, nazadnje sem ga vendarle ozdravila, kajti razumevanje je pot k zdravju, to zmeraj ponavljam, pa me nihče ne posluša, je jezno rekla teta. Popolnoma zdrav je bil, neumni zdravniki pa tega niso verjeli in so mu zaradi večje varnosti odrezali obe roki. Jaz si umijem roke, sem rekla, če to storite, ampak niso me poslušali in fant je umrl z mojim imenom na ustnicah.« 

»Kako grozna zgodba,« sem rekla.

»Tudi mene je pretreslo,« je lahkotno rekla teta Magda. »Prav zato sem tudi zapustila nesrečno kliniko, obesila medicino na klin in se preusmerila v drug poklic - no, dovolj o tem. Pamž, povej mi rajši, kaj si želiš jutri za kosilo, ko je tvoj rojstni dan?« 

Zaklicala sem:

»Češnjev zavitek, teta Magda, če lahko!« 

»Bomo videli,« je visokostno rekla teta.

Gospodična Pavlina je vstala in rekla, da se mora posloviti, saj je že noč, nesla je prst k ustnicam in se napotila proti vratom. S strašnim glasom je teta Magda zarohnela nanjo:

»Kar grizite nohte, kar! Še enkrat ponavljam, vsi so zblazneli, prav vsi, ki so to počeli, in prej ali slej bo tudi za vas prepozno, tekali boste sem in tja, teptali komaj vzklilo pomladansko solato, pa tega še opazili ne boste, in kričali na mimoidoče, naj vam kdo odreže roke. Kar, kar!« 

Gospodična Pavlina je splašeno pobegnila, medve pa sva se odpravili spat.

Moj rojstni dan je padel na nedeljo, in tega sem bila še posebej vesela, saj mi ni bilo treba v šolo. Zjutraj sem se zbudila, odprla oči in jih spet zaprla, misleč, da se mi še sanja. Pa se mi ni sanjalo. Pri moji postelji je čisto zares stala teta Magda, ogrnjena v posteljno pregrinjalo, ki je bilo ob straneh speto s kljukicami za perilo. V eni roki je držala šopek vrtnic, v drugi pa Snežka, ki ga je neusmiljeno stiskala v taktu pesmi, ki jo je pela. Planila sem kvišku.

»Teta Magda! Kaj se je zgodilo?« 

Teta je spustila Snežka, ki se je bliskovito zatekel pod predalnik. Teta Magda pa mi je z vzdihom pojasnila, da mi je pravkar pela neko zelo staro belgijsko pesem, ki se je je naučila na belgijskem dvoru. Bilo me je sram in prosila sem teto, naj mi pesem zapoje še enkrat, pa je odklonila.

»Vsekakor ti želim še veliko srečnih pomladi in tako je to opravljeno - in pojdiva že jest,« je rekla. »Zajtrk je presenečenje.« 

Zajtrkovali sva solato iz praprotnih vršičkov z medom in smetano. To je imelo zelo nenavaden okus.

»In kako ti ugaja provansalska čežana,« je vprašala teta.

Provansalska čežana je imela okus po marelični marmeladi, skuti in nekoliko po gorčici.

»Prav okusna je,« sem rekla, »samo malo se moram še privaditi na okus.« 

»Jaz tudi,« je rekla teta, »kajti že dolga leta je nisem jedla. Od takrat, ko sem bila predstavljena na belgijskem dvoru. No, naj ti tekne, jaz pa si bom privoščila kar navaden kos kruha z maslom.« 

Pojedla sem še dve žlici provansalske čežane in štiri kose kruha z maslom in marmelado. Potem me je teta peljala v »salon« in mi izročila darilo za rojstni dan. V zavitku je bila krasna svilena večerna obleka živo rdeče barve, z uvezenimi rožicami in pošita s steklenimi biseri.

»Joj, teta Magda, kako lepo!« 

»Pariški model,« je lahkotno rekla teta, »če te ravno zanima.« 

»Pariški model - kaj res?« 

»No... obleka je krojena po pariškem modelu večerne obleke za doraščajoče deklice. Če ti ne ugaja, jo lahko vrževa stran...« 

»Pa saj je čudovita!« 

»Ali pa jo še vedno lahko porabiva za brisanje prahu...« 

»Teta Magda, kako le moreš!« 

»Ali pa jo obesiva na vrt, da bo strašila vrabce,« je zadovoljno zagodrnjala teta. »Ampak mislila sem, da jo boš vsaj nocoj nujno potrebovala.« 

»Za nocoj?« 

»Za nocoj - zdaj pa se končno že enkrat odloči, ali želiš na koncert ali v gledališče.« 

To mi je zaprlo sapo. Teta Magda mi je zmeraj obljubljala, da bova šli v gledališče, pa nekako nisva prišli do tega. Na koncertu pa sva že bili. Teta Magda je nosila črno obleko, ki je imela pokvarjeno zadrgo in sem ji zato morala razporek na obleki tik pred odhodom sešiti skupaj, ko je bila teta že oblečena, in pri tem sem jo nehote zbodla. To mi je teta zelo zamerila in se je ves večer grdo držala. Se pravi, bila je videti otožna. Na koncertu je držala v rokah partituro, gledala je v note pa spet dirigenta in zmajevala z glavo; potem pa je naslonila glavo v dlani, zaprla oči in bila videti na moč jezna in žalostna. Od časa do časa je polglasno srdito šepnila: »pianissimo, tepec! Uh, zdajle pride tisti contabile, gotovo ga bo zapacal! No, saj sem ti rekla... Traraaa, raraaaa, narobe, čisto narobe, ta bi bil za šuštarja...«

Ljudje so naju nejevoljno pogledovali in sikali »pst« in »šššš«, tete pa to ni motilo. V odmoru sem dobila sok in tetin komentar, češ da še nikoli v življenju ni imela časti videti tako slabega dirigenta. Orkester je bil po njenem sploh pod vsako kritiko in teta se je, kot je rekla, komaj premagala, da ni planila na dirigentski podij in mahnila dirigenta s taktirko po glavi. Saj, lahko bi tudi iztrgala violino nemarnemu goslaču iz rok in sama kaj zaigrala zamorjeni publiki. Da bi enkrat zares videli, kaj se pravi, izvajati Mozarta. Rekla je, da tega ni storila samo zato, ker je imela s seboj nedolžnega otroka - mene - in kar vesela sem bila, da tega, kar je nameravala, le ni storila. Slišala sem samo še to, da je tak dirigent lahko prišel na podij samo po politični liniji, česar nisem povsem razumela, teta pa mi ni hotela pojasniti, češ da se bom s takimi malignimi situacijami že sama srečala, in to še prekmalu. 

»Zelo rada bi šla v gledališče,« sem zaklicala. »Lahko bi šli gledat Mogočni prstan, kaj praviš?« 

»Nikakor ne,« je odločno izjavila teta. »V tej igri je preveč simbolike, ki ji še nisi dorasla. Le kako naj bi razumela na primer to, da vzame mačka prstan in ga prenese čez morje - ko pa se mačka boji vode?« 

»Ampak to je vendar samo pravljica! Mačka je skočila psu na hrbet in potem sta...« 

»Neumnost. Tega mačka nikoli ne bi storila. Vse to je samo zavajanje mlade psihe. To so vse same uničujoče iluzije, ki... skratka, čutim se odgovorno za tvoj psihopediatrični razvoj in upam, da ti bo bolj všeč veličastna opera Petra oziroma Vilfreda... se pravi, skratka, Gluckova opera Orfej in Evridika.« 

»O, prima. O tej operi smo se učili pri zgodovini glasbe.« 

Teta Magda se je namrščila in jedko pripomnila, da je niti najmanj ne zanima, o čem smo se učili »v tisti ustanovi«.

»Rajši pomeri obleko«, je predlagala.

Pomerila sem obleko in zelo mi je bila všeč, čeprav bi bila prisegla, da je narejena iz tetine rdeče kombineže - seveda, če ne bi bila poučena, da je to »pariški model«. Biserčki so bili prišiti z grobim belim sukancem, pa tudi svilene naramni¬ce so bile na las take kot svileni trak, ki ga je prejšnji teden nosil okoli vratu Snežko. Rdeča barva je bila malce lisasta, zadrga pa všita na tako svojski način, da sem nehote pomislila na roke, ki so v neprespani noči šivale rdečo svilo. In tako sem nenadoma objela teto in skrila obraz na njenem naparfumiranem ramenu.

»Že dobro, že dobro,« je rekla teta Magda in me odrinila. »Danes se ti ni treba učiti za šolo. Danes praznujemo. Nekoga sem povabila na kosilo. Nekoga, ki ga poznaš. Trikrat lahko ugibaš.« 

»O, gotovo gospoda Poglajena?« 

»Vsaj zaradi lepšega bi lahko trikrat ugibala. Sicer pa pride tudi njegov nečak, ki je tvojih let, in glej, da boš prijazna.« 

»Oh, če je njegov nečak tak kot on, bo prav dolgčas.« 

»Sram naj te bo. Prav nič se ti ni treba zmrdovati nad gospodom Poglajenom. Je svetovljanski človek, kot sem ti že stokrat povedala, in ima vsekakor evropski profil, česar ne bi mogla trditi za gospo Merjaščevo ali za kogarkoli izmed tvojih znancev. In razen tega je gospod Poglajen v skrivnostni zvezi.« 

»S čim neki?« 

Beseda »skrivnostna zveza« mi je na moč ugajala, vendar se mi je zdela nezdružljiva s predstavo gospoda Poglajena, drobnega plešastega možička, ki ga na svetu ni zanimalo nič drugega kot znamke, zdravstveno počutje tete Madeleine in moj šolski uspeh, nad katerim je samo blago zmajeval z glavo.

»Kosilo ne bo nič posebnega,« je nadaljevala teta. »Navadna goveja juha z rezanci, na primer, pa bifteki z jajci. Pa solata.« 

»To je najboljše od vsega,« sem rekla. »In tega že tako dolgo nismo jedli. Ampak s kom je gospod Poglajen v skrivnostni zvezi?« 

»Mislila sem, da boš mogoče želela za kosilo kakšno zanimivejšo jed.« 

»O, sploh ne. Povej mi, s kom je gospod Poglajen...« 

»Recimo musako iz kanadskih leguanov ali pa morda...« 

»Sploh ne, teta Magda, želim si navaden zrezek. Ampak s kom je gospod Poglajen v skrivnost...« 

»Mir!« je zavpila teta. »Zdaj mi je pa že zadosti tega bedastega spraševanja! Že tako sem ti povedala preveč. Pusti gospoda Poglajena in se poskusi osredotočiti na jedilnik. Sploh ti pa nalašč ne povem ničesar, in razen tega bodo vsak hip prišli gostje - gospod Poglajen in njegov nečak.« 

Gospod Poglajen je nosil pikast telovnik in srebrne naočnike, njegovo plešo pa so obrobljali skrbno pokrtačeni srebrni kodrci. Poljubil je roko teti Magdi, potem pa predstavil svojega nečaka, ki mu je bilo ime Frk in je bil videti čisto navaden mule. Za nohti je imel črn rob, vendar sem molčala, ker sem se spomnila na svoje nohte. Povedati si nisva imela kaj, dokler mi Frk ni izročil darilca za rojstni dan. To je bila - frača. Neznansko sem se je razveselila, toda teta Magda mi jo je takoj zaplenila. Nekoč kasneje, ko sem prihajala iz šole, sem videla, kako meri z njo na sosedove kokoši, in takrat sem jo dobila nazaj - zdaj pa je izjavila, da sme biti frača za mlado deklico kvečjemu dekorativen predmet in jo je obesila nad ogledalo v kopalnici.

»A si jo sam naredil?« sem vprašala Frka.

»Sam, kaj pa,« je rekel. »Naredil sem jih že milijon.« 

»To pa lažeš.« 

»Prav, pa iažem. Sto sem jih pa zagotovo, da veš.« 

»No, to pa že mogoče. Me boš naučil streljati s fračo?« 

»Pa ja, da te bom ...« 

»Nikoli,« je zrasla teta Magda. »Dekle naj rase v normalnih pogojih, kajne, gospod Viktor?« 

»Vsekakor,« je zamrmral gospod Poglajen - on je bil Viktor. »Saj so še drugi užitki, kajne, deklič? Nocoj gremo na pri¬mer v opero - se kaj veseliš? Vidiš, kako te ima teta Madeleine rada?« 

»No, no,« je pripomnila teta Magda. Potem smo spet molčali.

»Kako pa kaj v šoli?« me je že stotič vprašal gospod Poglajen.

»Še kar,« sem že stotič odgovorila.

»Preneumno, kaj jih učijo v šoli,« je pripomnila teta Magda. »Če je ne bi sem pa tja jaz poučila o kakšni stvari, bi sploh ničesar ne znala.« 

Spomnila sem se mastnega čveka, ki sem ga dobila pri glasbeni zgodovini, ker sem pač o Beethovnu povedala to, kar sem zvedela od tete Magde, vendar sem vljudno molčala.

»Na primer, o Beethovnu sploh ni imela najmanjšega pojma,« je nadaljevala teta, »dokler ji nisem povedala nekaj bistvenih podatkov iz njegovega življenja, saj veste, da sem študirala glasbo - podatke pač, o katerih njena profesorica, očitno nekakšna propadla klaviristka desetega razreda, še nikoli ni slišala. In, si morete misliti, prilepila je mali nezadostno oceno. No, jaz bi lahko veliko povedala o teh, ki bi sami zaslužili nezadostno oceno, in težko bi iz nepregledne vrste nesposobnih individuumov z bleščečimi naslovi izvzela to propadlo dušo, ki je seveda prišla do profesorskega naslova samo po čudežu ali po politični liniji - tiho, pamž! Nimaš besede, kadar govorim jaz, pa če bi bil tvoj stoti rojstni dan! Samo to rečem, da mi bo enkrat prekipelo, šla bom tja in jim povedala, kar jim gre. Pedagoška drhal! Profesorska golazen! Sodrga! Uničili so moje življenje, poteptali moje talente in mi zagrenili mladost, zdaj pa hočejo umoriti nežni cvet... duše! Komaj prebujajoče se! Duše mladega dekleta, ki mi je bila zaupana v skrb in varstvo!« 

Tu se je teti Magdi zaletelo, stekla je v kuhinjo, se vsa zaripla vrnila in naznanila, da je kosilo na mizi. Sedli smo in začeli jesti, gospod Poglajen je na vso moč hvalil juho, teta Magda pa je bojevito mahala z žlico in nadaljevala s svojim govorom:

»Jaz, ki sem poklicana za to, da bedim nad izgubljeno siroto, katere oče je ovit v skrivnost in je bil moj rodni brat! In katere mati je v tragičnem spopadu z viharji življenja zapravila svojo telesno in duševno eksist... eksi... skratka, ki so jo uničili.« 

»Ampak, teta,« sem rekla, »mama je umrla zaradi zastrupljenja s pokvarjeno konzervo.« 

»Ha, konzerva! In kako je prišlo do tega, da se je zastrupila z njo, vas vprašam? Oni so jo zastrupili, zahrbtno in podlo.« 

»Teta Magda, kaj pa govoriš - kdo - »oni«?« 

Teta je prevrnila posodico za poper in vsi smo malo kihali. Potem je teta zapičila vilice v zrezek in že mirno rekla, s polnimi usti:

»Oni pač - propadle eksistence. Posredno so vpleteni prav gotovo tudi učitelji. Na primer tisti, ki ne vedo niti tega, kdaj je umrl Beethoven. No, saj ne dolžim naravnost tiste tvoje propadle klaviristke, ampak njej podobni so bili zraven, in nekoč ji bom dokazala, da datum njegove smrti je in ostane sporen. Že zato, da maščujem tvojo nesrečno mater.« 

Tega nisem povsem razumela, spraševati pa nisem hotela, kajti teta Magda - kot je dostikrat sama rekla - je utegnila biti strašna v svoji jezi. Zato sem se začela zanimati, kaj bo za posladek.

»Kaj bo za posladek?« 

»No, zanimivo, da to sprašuješ po tem, ko si mi tri mesece sem vreščala, da boš umrla, če ne boš dobila češnjevega zavitka...« 

»O, krasno!« 

»Nič krasno. Prav zoprno. Pozabila sem dati češnje vanj.« 

»Oh, ne!« 

»Oh, ja. Se zgodi. Pri tako burnem življenju, kot ga imam jaz, ni to navsezadnje nič čudnega - tule je zavitek, tu pa češnje.« 

Tako smo jedli češnjev zavitek brez češenj in nam je zelo teknil, posebej še zato, ker smo zraven lizali čokoladno kremo - kombinacija, ki jo je teta Magda imenovala »kabinetni puding«.

»Kam lahko pljuvam peške,« je vprašal Frk Poglajen, teta Magda pa ga je zavrnila s hladnim pogledom, in tako smo peške kar pogoltnili. Po kosilu si je teta Magda prižgala cigaro in se naslonila nazaj z izrazom dobrohotne, a vzvišene vladarice. Potem je rekla:

»Kmalu bodo začele prihajati dame. Punči, pospravi mizo in pokaži svojemu prijatelju, kje je predpasnik in krpe.« 

Tako sva bila s Frkom izgnana v kuhinjo, kjer sva s kislim obrazom pomila posodo in skoraj nalašč razbila en krožnik in en kozarec.

Popoldne sta prišli najprej gospodična Pavlina in gospa Frida z rdečim nosom, potem pa še gospa Anči, gospa Klavdija in gospodična Lola, tista, ki ji pravi pismonoša »Miši«. Gospodična Pavlina mi je poklonila blazinico za šivanke v obliki banane, gospa Frida z rdečim nosom pa dva še neuporabljena sinja robčka. Od gospe Anči sem dobila čokolado, od gospe Klavdije škarjice za nohte, od gospodične Lole-Miši pa samo prisrčne čestitke in moker poljubček. Gospod Poglajen mi je pomežiknil in se skrivnostno ozrl po štirioglatem zavitku, ki ga je bil odložil na okensko polico, in razumela sem, da mi hoče izročiti svoje darilo posebej.

Po čaju je teta Magda zaigrala na pianino nekaj »modernejšega«, kot se je izrazila, in vse dame so pripomnile, da je bila skladba res prav zelo moderna, na vsak način zelo zanimiva in nenavadna. Potem nam je pripovedovala o svojem potovanju okoli sveta in še posebej skrbno opisala Pariz. In potem sem morala obleči svojo novo obleko.

»Ooooo,« so rekli vsi po vrsti in še enkrat hkrati, jaz pa sem ponosno pripomnila:

»Pariški model.« 

Oči tete Magde so zasijale. Vendar nisem dovolila gostom, da bi si obleko pobliže ogledali, in sem se umaknila bolj v senco. Vsi so soglasno izjavili, da je obleka naravnost »šik«.

Tedaj je vstal gospod Poglajen in se izprsil. Rekel je, da mi je prinesel nekaj prav izrednega - stvarco, ki me bo, kot upa, osrečila in me obenem poučila o marsičem. Vzel je v roke zavitek z okenske police in mi ga s slavnostnim priklonom izročil. Razvila sem papir. V rokah sem držala zajetno knjigo v sivih platnicah, z zlatim napisom Zgodovina Savinjčanov.

»O, hvala... saj ne bi bilo treba,« sem izdavila.

Gospod Poglajen je dejal, da je globoko prepričan o mojem veselju, kar dokazuje, da je »deklic že kar odrasel«. Oblekce pa verižice in take reči že, toda lepota ni vse, je vzdihnil, kar naj pogledam svojo drago teto. Teta Magda se je napol dvignila in rekla, da njegovih zadnjih besed najbrž ni popolnoma razumela. In če naj si njegovo megleno izjavo razlaga tako, kakor da ima on, gospod Poglajen, morebiti kaj pripomniti - in če ima, naj se izvoli spomniti, kaj je svoje čase pomenilo v Parizu ime Madeleine.

In potem je teta Magda povedala še, da se model moje oblekce za doraščajoča dekleta pravzaprav niti ne razlikuje dosti od Diorjeve kreacije, ki jo je ona nosila na plesu v St. Michele. S to razliko seveda, da je bila njena obleka pošita s pravimi biseri - kar pa niti ni tako pomembno, je dodala, kajti dragulji pridejo in grejo, človekova notranjost pa ostane in duh večno živi.

»Prav to sem menil reči, draga Madeleine,« je hlastno dejal gospod Poglajen, gospodični Pavlini pa se je vse skupaj zdelo tako lepo, da je kar zajokala. Jaz sem se gospodu Poglajenu še enkrat zahvalila za Zgodovino Savinjčanov in teta Magda je spravljivo rekla, da sem si že od nekdaj želela zvedeti čimveč o Savinjčanih, Savinjčani da so mi strašno pri srcu. To je pri njej prava strast, je rekla teta, jaz pa sem ujela Frkov pogled in sklenila, da ga o prvi priložnosti povprašam, ali ni slučajno tudi on dobil za svoj zadnji rojstni dan Zgodovine Savinjčanov.

In navsezadnje gospod Poglajen niti ni Savinjčan, sem jezno pomislila, ko sta se s Frkom poslovila in obljubila, da prideta po naju »natanko ob sedmi uri petnajst minut, draga Madeleine«.

»V kakšni skrivnostni zvezi je gospod Poglajen, teta Magda,« sem spet vprašala, ko so se vrata za njima zaprla.

»Te reči niso zate,« je važno rekla teta. »Zdaj, gospa Frida, pa potrebujem vaš nasvet. Naj si počešem lase takole,«  teta si je nagrmadila šop kodrov nad čelom »ali takole?« In si je zvila lase v dva zmršena klobčiča nad uhlji.

Gospa Frida z rdečim nosom je rekla, da bi bilo najboljše »gladko, popolnoma gladko«, le morda en pramen ob strani malce niže in pa predvsem nikakršne prečke, gospodična Magda.

»Tako?« je hladno rekla teta Magda in si pred ogledalom pudrala nos. »Toda saj ste mi zdajle opisali kar svojo pričesko, gospa Frida, ta pa pristaja res samo vam - je pač pričeska za zrela leta.« 

Gospa Frida se je užaljeno obrnila stran in na nosu se ji je videlo, kako razmišlja, kaj bi lahko odgovorila. Teta pa je nadaljevala:

»Saj ne da bi hotela presenetiti operno občinstvo s takimi kodri, kot jih imate vi, gospodična Lola, nikakor! Pa vseeno...« 

Gospodična Lola-Miši je dvignila obrvi in rekla:

»Oh, po moje je čisto vseeno, kako se počešete, gospodična Magda, saj ne bo nihče ničesar opazil!« 

Gospa Grida in gospa Klavdija sta se potihem zahihitali, toda teta Magda ju je slišala in je rekla gospodični Loli-Miši, da ima najbrž kar prav; kvečjemu, če bi zašel med občinstvo kak pismonoša, ki ni prav nič izbirčen glede zunanjosti žensk. In gospodična Lola-Miši je dobila izraz, ki je na moč spominjal na miš, ki se znajde v pasti. Gospa Anči je hotela nekaj pripomniti, pa se je brž spomnila na svojo zrahljano zobno protezo in je bila tiho, gospa Klavdija pa je vprašala, kako bom počesana jaz.

»Teta Magda mi bo navila lase,« sem povedala.

»Hm,« je rekla gospa Klavdija in previdno držala roko pred usti, »pa se ti ne zdi, da bi morala imeti pod obleko modrček? Gospodična Magda, ste kaj pomislili na to, da je blago tenko in...« 

Teta Magda je odločno izjavila, da bo pamž rasel normalno in naravno in da ga nihče ne bo vklepal v modrčke. Ker drugače se mi lahko v nekaj letih zgodi, da bom dobila oprsje kakor katera izmed dam, ki nimajo pokazati drugega kot »en sam povešen obup« - in pri tem je vztrajno upirala pogled v oprsje gospe Klavdije. Gospodična Pavlina je vse to poslušala z odprtimi usti in potem rekla, da ni čisto dobro razumela, kaj je hotela gospodična Magda povedati - gospa Klavdija pa je dobro razumela in jaz tudi. Potem so se vse naenkrat poslovile in s teto sva si lahko oddahnili.

Teta mi je navila lase na vroče klešče in mi jih nekoliko osmodila, potem pa mi je posodila svoje rdečilo - ampak samo majčkeno, kajti vse mora biti na moč »decentno«. Potem je begala sem in tja in razjarjeno mrmrala, kam neki se je skrila njena biserna ogrlica - nenadoma pa ji je pogled obstal na biserčkih, s katerimi je bila obšita moja obleka. Obstala je, se popraskala po glavi, rekla pa ni nič.

»Teta Magda, ali ti lahko kaj pomagam?« sem vprašala.

»Nič, nič,« se je zasmejala teta. »Premislila sem si glede ogrlice. Moja umetna vrtnica bo naredila boljši vtis na sivi obleki, veš. Tista ogrlica... no, prav vesela sem, da sem jo založila.« 

Navlekla je nase precej preozko sivo obleko in si pripela nanjo obledelo vrtnico iz rdečkastega razcefranega žameta, ki jo je našla po pol ure trajajočem živčnem iskanju na dnu predala s fotografijami, nogavicami in šivalnim priborom.

»No, kako se ti zdi?« je vprašala, ko je zlila po sebi pol stekleničke doma narejenega parfuma, ki ga je imenovala »hiacintni opoj«.

»Lepo, teta. Samo ne pozabi se počesati.« 

Teta se je spremenila v hudourni oblak in zavpila, da je njena frizura dovršena in da vsebuje toliko lasnic, kot jih jaz v življenju še videla nisem. Najlepša pričeska da je namreč »urejeno neurejena«, da pa je seveda odveč razpravljati o tem z mano - »zmeraj pozabljam, da si še otročiček,« je rekla.

Tudi mene je poškropila s »hiacintnim opojem«, le bolj narahlo, kajti vse naj bo »decentno«. Potem je pozvonilo in pred vrati sta stala gospod Poglajen in Frk, oba v svečanih oblekah in oba sta dišala po rožmarinovi vodici.

»Sta pripravljeni, Madeleine? Gremo?« je živčno priganjal gospod Poglajen, tleskal s prsti in pogledoval na uro dobesedno vsako sekundo.

»Viktor... dragi Viktor, lepo vas prosim,« je zakričala teta Magda, »samo še minutko! Skočiti moram v toaleto, da si napravim poslednjo »mouchette«!« 

Iz kopalnice se je vrnila natanko taka kot prej, zato nisem imela pojma, kaj pomeni »mouchette«, in tudi nikoli ne bom vedela, ker je teta odločno izjavila, da mi ne namerava odgovarjati na »vprašanja te vrste«.

Potem teta ni našla ključev, in ko jih je nazadnje le našla, je izgubila denarnico. Ko je našla denarnico, je založila očala, in medtem ko jih je iskala, je neznanokam izginil njen klobuk. Nazadnje smo ga našli pod predalnikom, pri Snežku. Potem smo bili končno pripravljeni, toda teta Magda je veselo zaklicala:

»Samo sekundico še, ljubčki!« 

Zapodila se je v spalnico in se zaklenila. Trkali smo na vrata in kričali, da se mudi, toda trajalo je deset minut, preden se je teta prikazala na vratih spalnice in nas spravila v skrajno začudenje, kajti preoblekla se je bila v živo zeleno obleko s pentljo za pasom - le stežka sem prepoznala nekdanjo rumeno obleko, za katero je teta trdila, da je idealna za čajanke. Razmišljala sem, ali bi bilo mogoče, daje teta zadnji hip obleko prebarvala - toda ne, bila je suha. In tudi frizuro je teta spremenila - lase je zvila na vrhu glave v koničast klobčič, ki ni bil večji od oreha, ob uhljih pa sta visela dva osamljena kodra, čisto trda od laka za lase. Lahkotno se je zasmejala:

»Že ves čas sem vedela, da sivo ni moja barva. Tole je vse kaj drugega, ne?« 

»Krasno, teta Magda,« sem zaklicala, ko sem spet prišla do sape, »ampak zdaj moramo pa res pohiteti!« 

Tako smo vsi skupaj tekli v gledališče in prispeli ravno zadnji hip. Pa še spotoma je teta razlagala, kako ji je žal, da ni oblekla raje ciklamnega kostimčka. Nazadnje smo vsi zasopihani in prepoteni omahnili v ložo. Luči so ugasnile in zaigrali so uverturo, med katero se je teta Magda nenehno pahljala in razširjala okoli sebe ubijajoči vonj »hiacintnega opoja«.

Orfej in Evridika se mi je zdela prekrasna opera, vendar bi mi še bolj ugajala, če bi Evridika ne bila tako debela. Teta Magda je to tudi na glas povedala, tako da so se ljudje začeli nejevoljno ozirati v našo ložo. Povsem me je zmedlo tudi, da je imel Orfej ženske prsi, vendar si nisem upala preveč spraševati. Potem je teta izjavila, da pojejo vsi »strahovito narobe« in je začela sama peti zraven, pri tem pa so ji lile solze žalosti nad mrtvo Evridiko, »čeprav je bila revica tako debela, pa saj lepota res ni vse«. Ko pa je Evridika čudežno oživela in se s težavo skopala pokonci, se teta spet ni mogla ubraniti pikrih pripomb, češ, bogovi so samo za zmešnjavo, enkrat tako, drugič drugače, enkrat umre, pa spet oživi, pa spet umre pa spet oživi, saj človek res ne more vedeti, pri čem je. Vendar je veselo prepevala skupaj s srečnim parom, tako da so ljudje delali »ššššš« in je nazadnje prišel starec v livreji in jo opomnil. Teta Magda mu je zabrusila, da je pela v že vse drugačnih operah, kot je tale tukaj, da pa je za to običajno dobivala cvetje namesto arogantnih opazk. Vse bolj se je razvnemala in grozila starcu v livreji, da ga bo prijavila »na višjo inštanco«. In potem se je vse skupaj končalo tako, da so nas vrgli iz gledališča, še preden je bila predstava končana.

Ko smo zunaj jezni in premraženi čakali na taksi, je teta Magda obljubila, da nam bo takoj, ko pridemo domov, zaigrala in zapela arijo »Ah, sedaj sem jo izgubil« tako, kot je treba, in to ob plamenih sveč. Vendar sta se najina kavalirja izgovorila, da se jima silno mudi domov, ker da je bil gospod Poglajen menda pozabil izključiti likalnik - teta Magda se je zgrozila in tako smo se razšli.

Doma mi je teta rekla:

»Pamž, lepo bi te prosila tole: ko boš spet z menoj v gledališču, se obnašaj kot dama in ne moti predstave s kašljanjem in nenehnim šepetanjem in z neumestnimi pripomba¬mi.« 

Bila sem ogorčena. Kako le more! Ona pa je nadaljevala:

»Veš ljudje pridejo v opero, ker si želijo glasbenega užitka in so z vso pravico ogorčeni, če jih kdo moti pri tem. Kar pomisli, kako bi bilo, če bi vsi po mili volji počeli v gledališču, kar bi jim padlo v glavo.« 

»Pa saj nisem jaz...« 

»Vem,« je pomirjevalno rekla teta. »Tudi Frk ni brez krivde - ampak ne nameravam se vtikati v vzgojo nečaka gospo¬da Poglajena, ker to ni moja stvar. Vendar pa želim, da se ti obnašaš v prihodnje malo finejše. Navsezadnje me vsi poznajo, veš; in razumeti moraš, da je znana osebnost veliko bolj eksponirana kot drugi ljudje. No, že dobro, povečerjaj pa v posteljo, vem, da si utrujena. - Ti je predstava ugajala?« 

»Orfej je imel ženske prsi,« sem rekla.

»Kaj hočeš, vsak ima nekaj,« je rekla teta. »Zdaj pa spat!« 

Skoraj sem že zadremala, ko sem se spomnila:

»Teta Magda, lepo te prosim, povej mi vendar, s kom je gospod Poglajen v skrivnostni zvezi?« 

Teta je vzdihnila in dolgo molčala. Potem je rekla:

»Poglej na tla.« 

Pogledala sem na tla.

»Predstavljaj si, da je v tleh velika in globoka jama.« 

Predstavljala sem si jamo.

»In zdaj zakoplji vanjo skrivnost, ki ti jo bom povedala,« je z zamolklim glasom rekla teta Magda. »In zdaj zasuj jamo in na vse pozabi.« 

»Saj mi še nisi povedala!« 

»No... on je v skrivnostni zvezi z menoj, razumeš, z menoj in mojo usodo. Nekoč me je blazno ljubil... blazno. Bil je že na tem, da si zaradi mene vzame življenje, ker mu nisem mogla vračati obojestranske naklonjenosti. Položil je roko nase. Toda, ko je že visel v zanki, se mu je prikazal moj obraz in zazdelo se mu je, da sem rekla »nikar«. Pa je brž prerezal zanko, in kot vidiš, še živi.« 

»Pa... kako je to mogoče, teta?!« 

»I, kako. Živi pač!« 

»Že, ampak... kako neki si je mogel prerezati vrv, ko je pa že visel?« 

»To je pa njegov problem,« je rekla teta Magda. »Ne moj in ne tvoj. Zdaj pa zaspi.« 

Poskušala sem zaspati, pa me je preveč vznemirjala predstava gospoda Poglajena, kako visi v zanki in tleska s prsti in pogleduje na uro... in kako potem zagleda obraz tete Magde. Popadel me je smeh.

»Kaj še zdaj ne spiš,« je zagodrnjala teta Magda.

»Ko pa ne morem.« 

»Ne moreš? Potem pa še malo beri. Zgodovino Savinjčanov, na primer.« 

Teta Magda je spraznila pepelnik skozi okno na vrt, se obrnila k meni in rekla:

»Dobro me poglej, pamž, in zapomni si moje besede. Odslej bova bogati.« 

»O, ali res? Kdaj? Kmalu? Moje sandale razpadajo.« 

»Kmalu,« je rekla teta. »Prej, ko si misliš.« 

»Kako neki?« 

»Tako pač. Ker sem se odločila, da bo tako. In ti veš, da je moja beseda kot kamen v vodi, ali kako se že reče, skratka, lahko se zaneseš name. Denar je sicer nesnažna reč in jaz ga sovražim. Ampak ti, pamž, si mi bila takorekoč zaupana v skrb in varstvo, in to zahteva med drugim tudi denar. Tisto, kar prinese poštar vsak mesec, je toliko kot nič. Jaz pa te hočem vzgajati v izobilju, da se boš kasneje, ko me ne bo več, spominjala name z besedami: teta Magda je vsestransko poskrbela... in tako naprej...« 

Teti so se orosile oči in glas ji je zastal v grlu, tako da je komaj nadaljevala:

»In takrat boš rekla: da, teta Magda je bila - je bila luč, ki je sijala v temo mojega detinstva in...« 

Postalo mi je nerodno in bleknila sem:

»Daj no, teta, saj še nisi tako stara, da bi morala govoriti o takih rečeh. Nekateri doživijo tudi sto let in več...« 

Teta Magda je planila kvišku, njene oči so bile spet suhe in sijale so z nevarnim zelenim leskom.

»Naj te ne skrbi moja starost. In lepo bi te prosila, da molčiš, kadar govorim jaz, ki sem tvoja hraniteljica, jaz, ki dovoljujem, da mi žreš mladost samo zato, ker se moram izpostavljati javnosti s teboj ob strani, tako da nazadnje ljudje mislijo, da si moja hči, in potem pravijo, ja, seveda, če ima gospodična Magda že takooo veliko hčer, mora biti pa starejša, kot se zdi... o, seveda! Take krivice prenašam zaradi tebe, ti pa mi mimogrede, za povračilo, streš srce in omenjaš nekakšne starce, ki so dočakali sto let!« 

Z zadovoljstvom je ponovila:

»Kakor sem rekla, srce, ki ti je z vsem žarom oziroma v cvetju zadnjih kapelj... torej, srce, ki ti je v najtežjih trenutkih... in tako, skratka, daj mi že mir, da razmislim, kako bi prišla do denarja. In nehaj grizljati svoje mišje repke. Od tega lahko dobiš steklino. Kriva bom pa jaz.« 

Rekla sem teti, naj mi oprosti, ker sem se prejle tako nerodno izrazila.

»Tako? O čem pa?« je z zanimanjem vprašala teta.

»No, tisto o tvoji... kako ti uničujem mladost, hočem reči, to si rekla zato, ker sem se nerodno izrazila. Če... če ti je nerodno zaradi mene, bom... se bom držala bolj zase in ti ne bo treba...« 

»Kakšne neumnosti pa klatiš?« je začudeno vprašala. »Kdo bo pa poslušal take traparije? Sploh ne vem, o čem govoriš, sicer se pa ti, kolikor vem, itak ne znaš izražati, ampak samo blebečeš kot pač vse deklice v nerodnih letih. Koliko je tridesetkrat osem tisoč dvesto petdeset?« 

»A? Zakaj?« 

»I, zakaj. Zato, ker moram voditi hišno knjigovodstvo, ne? Torej, koliko je enaintridesetkrat dva tisoč petsto osemdeset? No, bo kaj ali nič? Čemu pa hodiš v tisto idiotsko šolo?« 

»Tega ne morem zračunati kar na pamet. Čakaj, skočila bom po papir in svinčnik.« 

»Ni treba,« je rekla teta, »saj ni važno. Povprečno je to deset tisoč na dan, ob koncu meseca pa bova vse skupaj pomnožili s trideset ali z enaintrideset, pa bova videli, koliko znaša mesečno povprečje. Kako je že tisto s prestopnim letom?« 

»S kakšnim prestopnim letom?« 

»No, tisto pač, ko ima februar enkrat osemindvajset, drugič pa spet ne vem koliko, tako da se nikoli ne znajdem v tej godlji, vem samo, da ima vse skupaj neko čudno zvezo z majskimi hrošči.« 

Teta Magda je udarila s pestjo po mizi in pobledela od bolečine, ker je z robom dlani usekala ravno na glavico žeblja, s katerim je nekoč pribila na mizo šahovsko desko.

»Te zelo boli, teta Magda?« 

»Boli? Beži, beži! Ko sem potovala po Boliviji, so me ujeli inkovski domorodci, me privezali h kolu in me skalpirali, hočem reči, to so si očitno želeli - pa še pisnila nisem!« 

»Oh, povej mi no kaj več o tem!« 

»Drugič,« je odločno rekla teta in si nevede sesala ranjeno dlan, pri tem pa se je kremžila kot le kaj. »Samo to rečem, da bova v kratkem imeli novo mizo, in to malo drugačno, kot je ta stari zaboj.« 

Maščevalno je dodala:

»Stari zaboj pa bomo razsekali in pokurili. Stari zaboj gre v pokoj. Ali pa ga bomo odpeljali kam daleč in ga pustili sredi samotnega polja. Naj dež, viharji in sončna pripeka opravijo svoje. Naj hijene raznesejo stari zaboj na vse vetrove sveta. Tako, hic transit, bo končal stari zaboj.« 

»Ampak teta Magda, le kako moreš? Stari zaboj praviš tej mizi, o kateri si mi pripovedovala, da je krasila salon nekega ruskega carja! Rekla si, da je to dragocen star kos pohištva, ki ga za nobeno ceno ne bi prodala kakšnemu ušivemu zbiralcu starin. Rekla si, da je to redka dragocenost, teta Magda, da je že samo intarzija vredna toliko kot vsi muzejski zmazki skupaj. Rekla si, da je ta miza...« 

»Stari zaboj,« je zagrizeno ponovila teta Magda. »Stari zaboj in nič drugega. Pokurili ga bomo in konec besedi... ne glede na to, koliko je vreden v denarju. Denar ni vse, veš. Denar je strup, govno in prekletstvo, zapomni si.« 

»Prejle pa si rekla, da ga potrebujeva.« 

»No, to je že res. In ga bova tudi imeli.« 

Teta se je globoko zamislila. Potem je planila izza mize in stekla iz kuhinje. Vrnila se je z leseno deščico.

»Tako, vidiš,« je zmagoslavno zaklicala in spet oddrvela. Tokrat je prinesla škatlo barv. Ampak ko jo je odprla, se je izkazalo, da je v njej šivalni pribor.

»Zanimivo, kako človek zmeraj nekaj išče, najde pa kaj čisto drugega,« je pripomnila. »Tako sem si želela zakrpati tvoje krilce, pa nisem našla šivalnih potrebščin - no, tukaj so.« 

»Ali mi boš zdaj zašila krilo, teta Magda? Ves čas ga moram spenjati z varnostno zaponko.« 

»Ne, ne bom,« je srdito rekla teta.« Zdajle ne utegnem. Slučajno potrebujem barve, ne pa teh trapastih nitk in iglic.« 

Poiskala sem svoje šolske barve in jih dala teti. Zamišljeno me je pogledala, potem pa se sklonila nad deščico in začela z divjimi zamahi pisati po njej, da je barva škropila na vse strani. Potem se je zravnala in zadovoljno opazovala napis na deščici:

SALON MADELEINE

Izdelovanje umetnega cvetja po najnovejši metodi - se priporoča pr. mr. M. Orehek

»Ni slabo, ne?« je rekla.

»Kaj pa pomeni pr. mr.?« 

»I, kaj. Pr. pomeni prvovrstno, ne?« 

»Kaj pa mr?« 

»Mr? Oh, to... zdajle ti ne utegnem razlagati. Imam drugega dela dovolj!« 

Zgrabila je napis in ga odnesla ven. Pri zabijanju žeblja nad vrati se je sicer spet majčkeno ranila, ampak brž se je spomnila na svoje bolivijske dogodivščine in ni niti trenila z očesom. Napis na tabli je bil sicer malce razmazan, ker teta ni mogla dočakati, da bi se barve posušile, vendarle pa je dovolj bil v oči vsakomur, ki ga je zaneslo mimo.

»Zdaj pa na delo,« je zapela teta Magda in se zaprla v svojo spalnico. Nisem se je upala motiti, zato sem odšla na vrt in se poglobila v razmišljanje, kako naj pridem do domače naloge, ne da bi mi jo bilo treba napisati.

Mimo je prišla gospa Vera, jezikulja. Zaklicala mi je:

»Ali je teta Magda doma? O, kaj vidim! Salon Madeira ali kaj! To si pa moram ogledati. Gospodična Magda, ste doma?« 

»Doma je,« sem povedala in odprla gospe Veri, jezikulji, vrtna vratca. Stopila je na potko in se razgledovala. Tedaj se je odprlo okno spalnice, skozenj je pogledala vsa razmršena glava tete Magde, pokrita s pisanimi odrezki blaga in ovešena z raznobarvnimi nitkami, in teta je rekla samo:

»Pojdite stran. Še ni.« 

Zaloputnila je okno in se ni več pokazala.

Gospa Vera je zmajala z glavo, se še enkrat zagledala v napis nad vrati in brez pozdrava odhitela, jaz pa sem stopila do vrat spalnice. Vrata so bila še zmeraj zaklenjena, notri pa se je slišalo pridušeno robantenje.

»Teta Magda«, sem poklicala,« je vse v redu? Kako gre?« 

»Pojdi stran,« je znotraj obupano zavpila teta. »Pojdi in nikar me še ti ne muči!« 

»Ali ti lahko pomagam?« 

»Ti? Meni? Ah, spravi se že!« 

Sledila je ploha kletvic, ki jih gospod Poglajen prav gotovo ne bi smel slišati.

Popoldne sem prebila torej v parku in plezala po drevesih, malo tudi zanalašč, ker je teta Magda rekla, da se to ne spodobi.

O mraku sem se vrnila domov, lačna kot volk.

»Teta Magda! Kaj bo za večerjo?« sem zavpila že pri vrtnih vratih. Vse tiho.

Stopila sem v kuhinjo. Na mizi so ležali čudni, pisani kupčki cunjic, ki jih je teta Magda opazovala s sijočimi očmi.

»No, kar poglej si tole,« je rekla.

»Tole? Kaj pa je to?« 

»Vprašuješ, kaj je to. Jaz pa ti povem, da je tole tuberoza.« 

»Kaaaj? Tuberkulo...« 

»Tuberoza. Žametna tuberoza. Ročno delo, izdelek salona Madeleine. Tuberoza. Cvet nesrečnih zaljubljencev.« 

Ogledovala sem si stvarco od blizu. Vse skupaj je bilo bolj podobno mrtvemu vrabcu kot pa roži, ampak tega si nisem upala reči na glas.

»Tuberoza,« je nadaljevala teta s sanjavim glasom, »je roža, ki si jo je umirajoča Izolda pritisnila na prsi, ker se zaradi tuberkuloznega obolenja ni smela združiti s Tristanom. Tuberoza - cvet pokopanih sanj.« 

»Joj.« 

»Pa jasno,« je rekla teta. »Zdaj pa lahko gledaš in se čudiš.« 

»Tole je mak,« je pokazala na okroglo rdečo krpico, ki je imela v sredini s črnim tušem napackane prašnike.

»Aha, mak.« 

»In tole tukaj - no, kaj je to? No, si slepa ali kaj?« 

Ugibala sem in ugibala, toda reč se mi je vse bolj in bolj zdela podobna tetini vijoličasti rokavici. Na slepo srečo sem bleknila:

»To bo pa vrtnica.« 

Teta se je osuplo zagledala vame.

»Vrtnica? Ta je pa dobra. Kaj nisi še nikoli videla zvončnice?« 

»Joj, seveda, zvončnica je!« 

»Tako je. Zvončnica. Saj sem vedela, da jo boš takoj prepoznala. Za tole si upam dobiti čedno vsotico. Saj sem tudi žrtvovala eno svojih vijoličastih rokavic. Odrezala sem ji prste, vidiš, pa mi bo ostalo še za kakšnih pet šopkov. No, vidiš, vrtnica je pa tole.« 

»Tole?« 

Vrtnica je spominjala na kravjak. Nisem vedela, kaj naj rečem.

»Ti je vzelo sapo, kaj?« je zmagoslavno zavpila teta. »No, ti je zdaj jasno, kaj pomeni »mr« in »pr«? Človek mora biti ustvarjalen! Drugače sploh ni človek. Tole tukaj je pa, kot vidiš, nageljček.« 

»Pa tole?« 

»Kaj nimaš oči? To je lokvanj. No, pravzaprav je sprva nameraval biti polnocvetna marjetica, pa to ni važno. Zdaj je lokvanj in kot takega ga tudi nameravam prodati.« 

Teta Magda je priprla oči in nadaljevala, s pogledom, uprtim predse:

»To me spominja na Hamleta. Na Ofelijo pravzaprav... tole je koprc za vas in orlica - saj res, kakšna je orlica? Tule je rutica...« 

Dvignila je pogled proti stropu in glasno zapela:

»Kje je prelepo veličanstvo dansko?« 

In dodala s čisto drugačnim glasom:

»Ne vem, zakaj je strop zmeraj poln pajčevin. Tako je, če si človek ne more privoščiti niti najpreprostejše gospodinjske pomočnice. Ampak odslej bo vse drugače, imeli bova služinčad in vse. Samo počakaj, da bodo začele prihajati stranke!« 

»Ampak...« 

»Nič ampak! Vem, da nisi vajena služinčadi, pa se boš že privadila.« 

»Ampak jaz sem lačna, teta Magda! Ne bova nič večerjali, ali kako?« 

Teta Magda se je prijela za glavo.

»Ubogi otrok, sirotica, čisto sem pozabila. Saj veš, ustvarjalnost zahteva človeka popolnoma zase. Poišči si kaj v hladilniku!« 

V hladilniku sem našla samo svinčnik, prazen škrnicelj, jabolčni ogrizek in škatlo kosmičev.

»Teta, ali mleka ni nič?« 

»Trenutno ne. Ali moraš imeti ravno mleko?« 

»Lahko bi namočila vanj ovsene kosmiče.« 

»Ne vem, če bi bilo to dobro«, je negotovo rekla teta. »Namoči jih raje v vodo, pa bo jed veliko okusnejša in tudi laže prebavljiva. Pa žlico sladkorja noter, nimaš boljšega.« 

Najbrž sem precej kislo gledala, kajti teta je sama vstala, da bi mi pripravila kosmiče. Zmešala jih je z vodo in vsula vanje polno žlico soli »upam, da ne bo presladko,«  je rekla. Pokusila sem in planila v jok.

»Tiho,« je negotovo ukazala teta. »Če boš jokala, boš za kazen brez večerje.« 

Potem je ogrnila pled in brez besede odvihrala. Čez četrt ure se je vrnila in mi prinesla dobršen kos pečenega piščanca.

»Slišala sem, da si plezala po drevesih,« je mrzlo rekla. »Tega mlade dame ne počno. Za kazen moraš pojesti ta kos piščanca. In glej, da ga oglodaš do belih kosti, drugače se me pazi, kajti jaz sem strašna v svoji jezi.« 

Piščanec je bil zelo okusen.

»Kaj ti ne boš, teta?« 

»Jaz? Draga moja, jaz imam veliko raje ovsene kosmiče,« je rekla teta. Vsula je kosmiče v skledico, jih polila z vodo in vsula vanje - tokrat je prej pokusila - pet žlic sladkorja.

»Boljšega ni na svetu,« je izjavila in izpraznila skledico do dna.

»Jaz pa kosmičev ne maram,« sem rekla.

»Še rada jih boš jedla. Smrklja! Tiho in spat! Jutri pričakujem stranke in moram biti spočita in sveža. Ne morem se pozno v noč še ukvarjati s tvojo zavoženo vzgojo in popravljati napake raznih pedagoških individuumov. Spred oči - spat!« 

Drugi dan, ko sem prišla iz šole z novim cvekom, ker sem pri zemljepisu iskala Bolivijo v Evropi, Peru pa okoli Teksasa, je pri teti Magdi v salonu sedela gospa Frida z rdečim nosom in si ogledovala umetno cvetje salona Madeleine »pr« in »mr«.

»Dober dan,« sem rekla. »Gospa Frida, kupite no tele zvončnice.« 

»Ne nikar,« je vzkliknila teta Magda.« Zvončnice bi gospe Fridi nikakor ne pristajale.« 

»Zakaj pa ne?« je vprašala gospa Frida.

»Zato,« je prepričano rekla teta, »ker se ne ujemajo z barvo vašega... vaše polti.« 

»Koliko pa stanejo?« je vprašala gospa Frida po kratkem premolku, med katerim sva si pomežikovali s teto Magdo.

»Za vas pet tisoč,« je odločno rekla teta.

»Pet tisoč?« je zazijala gospa Frida. »Nikoli!« 

»Pač,« je rekla teta. »Zavedam se, da je to poceni, ampak vam jih pod nobenim pogojem ne prodam dražje - preveč vas cenim.« 

»Hotela sem reči...« je ugovarjala gospa Frida, »hotela sem reči, da je pet tisoč vendar predrago! Za takole cunjico! In samo poglejte, kako čudaško je narejena. In na robovih se cvetovi že cefrajo. In lističi, oprostite, so iz krep papirja. Škandal! Za tole zahtevati pet tisoč, gospodična Magda, saj ste ob pamet!« 

Teta Magda je pobledela, zatem pa zardela. Vstala je in dejala:

»Res, škandal, gospa Frida, da se prerekam z vami. Veliko bolje bo, da ne kupite zvončnic, za vas namreč bo bolje. Kajti, kot sem že rekla, barva vašega nosu je veliko preintenzivna, da bi se ujemala z nežnimi vijoličastimi toni...« 

»Kaj? Kako ste rekli?« je skočila gospa Frida.

»Rekla sem samo, da je vaš nos...« 

»Pustite moj nos!« 

»Pustim vam ga,« je mirno nadaljevala teta Magda, »kaj pa naj bi počela z njim? Nimam ga za kaj porabiti. Morda bi pristajal na vrtno gredo ali na kak podoben kraj, samo na sredo obraza ne. Kot sem rekla, preveč drzne barve je, v oči pade, če razumete, kaj hočem reči, naravnost kriči. Človeku je mučno, ampak razumeti morate, vaš nos in nežne zvončnice, to res ne gre skupaj.« 

»Kaj takega!« je zavpila gospa Frida.

»Res,« je rekla teta, kaj takega! »Rdeče in vijoličasto - nemogoča kombinacija.« 

»Gospa Frida,« sem se vmešala, »kupite kaj drugega. Poglejte, tukaj je krizantema...« 

Gospa Frida pa je oddivjala skozi vrata.

»Kaj bo pa zdaj?« sem vprašala.

»Ah, kaj, nisem rojena za trgovko,« je rekla teta Magda, stopila je ven in snela tablo z napisom SALON MADELEINE.

»Veš,« je rekla, »to cvetje mi je preveč pri srcu, da bi ga prodajala za denar. Rajši ga bova imeli doma. Vsako rožico bova obesili na svoj žebelj v spalnici nad posteljo - lepo bo, ne?« 

»Pa res,« sem ji pritrdila.

»Domislica pač,« je skromno pripomnila teta. »Razen tega se mi je že od vsega začetka zdelo, da se moj priimek nekako ne ujema povsem z nazivom Salon Madeleine.« 

»Kaj pa »pr« in »mr«?« 

»Ah, pustiva to. Človek ima pač marsikaj, česar ne more zmeraj prav uporabiti. Recimo... no, zdaj sem se spomnila. Skoči takoj zdajle h gospodu Poglajenu in ga pripelji sem. Mora nama posoditi nekaj denarja, dokler se ne spridi. Poglajen namreč.« 

Skočila sem torej h gospodu Poglajenu in mu rekla, da ga teta Magda nujno potrebuje. Obljubil je, da bo z največjim veseljem »posetil teto Madeleine še danes, in to prej kot mogoče«. Tega nisem čisto razumela, vendar sem z olajšanjem odskakljala domov.

»Pride?« je skrbelo teto.

»Rekel je, da te bo posvetil prej ko mogoče,« sem povedala.

»No, hvala bogu,« se je oddahnila teta. Vtem je pozvonilo in »posetila« naju je gospa Vera, jezikulja.

»No, kje pa imate svoje rožice, gospodična Magda? Sem rekla, to si pa moram pogledati!« 

S teto Magdo sva se začudeno spogledali.

»Kakšne rožice, gospa Vera?« 

»Saj delate umetne rože, ne, gospodična Magda? Sem rekla, mogoče bi pa katero kupila, bom pa skočila malo naokoli.« 

»Lepo, da ste skočili,« je resno rekla teta, »ampak še zmeraj ne vem, o čem sploh govorite.« 

»Dajte no, dajte, saj imate nad vrati izvesek, kjer piše, da izdelujete umetne rože! Sem rekla, to moram pa videti!« 

Teta Magda je sklenila roke.

»O čem govorite, gospa Vera? Kakšne rože, kakšen izvesek? Ali imate vročino ali kaj - hočete malo baldrijana?« 

Gospa Vera je strmela v teto.

»Pa saj imate izvesek...« 

»Bog nam pomagaj, kakšen izvesek neki? Saj se vam blede.« 

»1, kakšen. Salon Madeira ali kaj, in da se priporočate za umetne rože.« 

»Punči, prinesi baldrijana za gospo, brž,« mi je ukazala teta.

»Kakšen baldrijan! Saj nisem nora!« 

»Uboga gospa Vera, preutrujeni ste, to je tisto. Preveč se naprezate, vedno pravim, da se boste še ugonobili. No, pa stopite ven in sami poglejte - kje vidite kakšen izvesek!« 

Gospa Vera je stopila ven in se zastrmela v prazen zid nad vrati.

»No,« je rekla teta Magda. »Kakšen izvesek torej?« 

»Včeraj je še bil!« je zakričala gospa Vera. »In tudi mala mi je rekla, da delate umetne rože, sem rekla, bom pa jutri prišla, se pravi danes! Vi ste pa pogledali skozi okno in ste imeli na glavi cunjice in nitke!« 

»Oprostite,« je dostojanstveno dvignila glas teta Magda, »pazite no, kaj vam zleti z jezika.« 

»Ja! Ste rekli, da še ni! Zdaj pa pravite, da sem nora in da vse skupaj ni res.« 

»Dovolite, jaz nisem ničesar rekla,« jo je zavrnila teta.

»Ste pa mislili! Že ves čas mislite, da sem nora.« 

»Misel je skriti cvet človeške notranjščine,« je zadeklamirala teta, »misel kot popek pod zemljo spi, dokler beseda je ne zbudi.« 

»No,« je vpila gospa Vera, »zdaj je pa jasno, katera od naju je nora.« 

»Seveda je jasno,« je sanjavo rekla teta. »Zdaj pa šalo na stran - tule je baldrijan!« 

»Ne bom ga pila - sami ga pijte!« 

In gospa Vera, jezikulja, je vrgla kozarec ob tla.

»Ne vem, če sem vam kdaj pripovedovala o svoji psihiatrični karieri,« je mirno rekla teta Magda. »To je poklic, ki zahteva veliko potrpljenja, kajti ubožci si sami ne morejo pomagati.« 

»O, ne boste me,« je rekla gospa Vera, jezikulja. »Imeli ste izvesek, vem, da ste ga imeli, sem rekla, že vem, zakaj dela Orehkovka umetne rože. Denarcev, denarcev ni pri hiši, kaj? Naj bo še taka dama, sem rekla, pa bo le morala prijeti za delo!« 

»Ubožica,« je rekla teta Magda, »pojdite se no zdravit. Zdaj imajo čisto nove metode, veste. Čez kake štiri leta bi morebiti lahko že hodili okoli brez prisilnega jopiča, in sploh, nikjer ni rečeno, da ste popolnoma neozdravljivi. Imeli smo brezupne primere v Švici, veste, v Bernheimu. Tam je bila neka norica čisto taka kot vi, ime ji je bilo Gudula, veste...« 

Vtem se je pri vrtnih vratih pokazal gospod Poglajen. Gospa Vera se je zaletela vanj, pa se ni nič opravičila, ampak je bevsknila:

»Aha, ste prišli kupovat umetno cvetje?« 

Oddivjala je, gospod Poglajen pa je strmel za njo in ničesar ni razumel.

»Le naprej, le naprej, prijatelj,« ga je z najprijaznejšim glasom povabila teta Magda in pobirala črepinje kozarca, ki ga je bila gospa Vera treščila ob tla. »Majčkena nezgoda, nič hudega. Gospa Vera je imela majčken živčni napad, nič hudega ni bilo.« 

»Kkkkkakšno umetno cvetje?« je zajecljal gospod Poglajen.

»Ah, pojdimo raje pit čaj,« je veselo rekla teta. »Kar sama ga bom skuhala in sama postregla, kajne? Saj sem že mislila na to, da bi najela nekaj služinčadi, ampak s temi ljudmi so same sitnosti in razen tega me gospodinjstvo tako veseli.« 

Meni je vzelo sapo. Teta pa je vedro nadaljevala:

»Ja, pa hišno delo, pa delo na vrtu - ah, to človeka tako sprosti in razvedri - in v končni fazi celo osrečuje. Tak vstopite no, postregla vam bom z odličnim čajem iz vrtničnih listov, katerega sestavina je moja skrivnost...« 

Pri čaju sem vprašala gospoda Poglajena, kako je, če se človek obesi in si potem prereže vrv.

»Kako pa naj to vem?« se je začudil gospod Poglajen. »Česa vsega si danes otroci ne izmislijo!« 

»Res,« je hitro rekla teta Magda. »Sploh pa pravim, naj otroci molče, kadar odrasli govore.« 

Rekla sem:

»Če me pa zanima. Zakaj moram biti kar naprej tiho? Saj si mi sama pravila, kako se je gospod Poglajen iz nesrečne ljub...« 

»Tiho!!!« je srdito zakričala teta, tako da je gospodu Poglajenu padla skodelica iz rok in se mu je vrtnični čaj, katerega sestavina je bila skrivnost, polil po kolenih in potem sva mu teta Magda in jaz z brisačami sušili hlače - ko pa nismo imeli služinčadi.

»Življenje,« je bridko rekla teta Magda, »življenje pritiska na nezaščiteno žensko bitje včasih z vso svojo težo. So stvari, ki jih enostavno ni mogoče prenesti. So stvari, ki, gledane s stališča od težkih udarcev usode... tako rekoč težke usode šibkega človeškega in tako naprej, presegajo, kako bi rekla, tako rekoč - hudič naj ga vzame!« 

Z robcem si je silovito otrla oči in se tako silovito useknila, da je Snežko kar odskočil na gredo z mladikami rdeče pese.

»A spet ne uboga?« sem vprašala.

»Uboga? Ne gre za to. Strafordski pointerji nikoli ne ubogajo. To je stvar čistosti pasme, če že vprašuješ. Gre za to, da je nemogoče skleniti z njim sporazum, po katerem, razumeš, naj bi delal tisto, kar mu gospodar ukaže. In ravno zaradi tega je dresura teh psov tako težka. Uf! Dresirala sem že španske doge. Dolgodlake mopse. Malteške onega, no, hotela sem reči, panamske labradorce, pa kaj bi to - dresirala sem že leve...« 

»Leve, teta!!!« 

»Leve. Malenkost. Povem ti, lev, ki je pravkar prebavljal sedem safarijskih bebcev, je postal krotek kot jagnje, samo da me je zagledal. Je neki poseben način, razumeš.« 

»Pa kje si dresirala leve, teta Magda?« 

Mrzlo me je pogledala.

»Vsega ti pa tudi ni treba vedeti,« je rekla. »So stvari, ki naj ostanejo za večno pokopane v grobu mojih spominov. Nočem te razburjati z njimi, da ne boš ponoči skakala iz postelje in kričala kot kakšna zakonska žena, torej, ta lev je bil... no, ni važno, skratka, take mrcine, kot je Snežko, pa še ne. - Sedi!!!« je nenadoma zarjovela.

Snežko je veselo mahljal z zasukanim repkom in se radovedno vrtel okrog najinih nog.

Teta je globoko zajela sapo in še enkrat zavpila na vso moč:

»Sedi, če si božji!« 

Glas se ji je prelomil. Snežko je medtem zdirjal kakih dvajsetkrat okoli nje in jo popolnoma ovil z jermenom, tako da je nazadnje zgubila ravnotežje in omahnila v živo mejo. S hripavim glasom je togotno zašepetala:

»Na koščke ga raztrgam, to odvratno beštijo, samo da se izmotam. Le kaj ti je padlo v glavo, da si mi nakopala tega psa!« 

»Ampak saj ga nisem jaz...« 

»Že prav, želela si si ga pa ves čas,« je že mirneje rekla teta, ko sem ji pomagala vstati in se izmotati iz pasjega jermena. »Vsekakor sem ga polomila, ker nisem tega psa zadavila koj prvi dan. Sicer pa se to še lahko zgodi.« 

Odsotno je čehljala Snežka za uhlji.

»Prav lahko se zgodi, ja. Nekje so meje človeške... Poglej, kako pametno gleda. Vse razume. Ne bom se čudila, če bo nekega dne spregovoril.« 

Snežko je veselo poskakoval. Pobožala sem ga.

»Nobenih nežnosti, bi prosila,« je strogo rekla teta Magda. »S tem se pes samo kvari. Zapomni si, pes naj bo pes, ne pa razvajen cucek, pes naj bo zverina, klavec.« 

»Sedi! Seeedi!!! Tako, nočeš? Tudi prav.« 

Odločno se je zasukala k meni.

»Prinesi bič,« je kratko ukazala.

»Teta Magda,« sem planila, »pa ga vendar ne boš...« 

»Da ga ne bom? Ha, pišče, me boš ti učilo, kako se ravna z nevzgojenimi psi? Bič, sem rekla. No, bo kaj?« 

Potrto sem šla v hišo in prinesla bič. Teta Magda ga je maščevalno zgrabila in zamahnila z njim po zraku, da je zažvižgalo.

»Ti pa v hišo,« je ukazala. »Ni treba, da bi bila priča takim prizorom.« 

Odšla sem v hišo, požirala solze in kovala sklepe, kako bom odšla od tete Magde, za zmeraj, še videti je ne maram več. Zunaj se je slišalo tleskanje biča in vpitje. Tega nisem mogla več prenašati. Planila sem h kuhinjskemu oknu, odgrnila zaveso in pograbila valjar, s trdnim namenom, da začnem razbijati okenske šipe - in zagledala teto Magdo, kako srdito pretepa vrtno ograjo. Zraven nje je sedel Snežko in z zanimanjem opazoval njeno početje.

»Tako!« je vpila teta Magda pri vsakem zamahu. »Da si boš zapomnil! Mrha trmasta! Da boš vedel, s kom imaš opraviti! Ščene ti zanikrno!« 

Nazadnje se je vrnila noter. Vsa zasopla je odvrgla bič in se sesedla na kavč.

»Tako,« je dahnila. »Je pač moralo biti, veš. Prav žal mi je, ampak jaz sem strašna v svoji jezi.« 

Pokrila sem si obraz z dlanmi in se trudila, da bi zadržala smeh, vendar me je kar stresalo.

»Nikar ne joči, no,« je negotovo rekla teta Magda. »Veš, kadar je pes trmast, ga je pač treba poučiti, pa čeprav je westpointski terier. Mora vedeti, kdo je njegov gospodar, drugače se ti povzpne na vrh glave in... Kaaaaj? Smeješ se?« 

Odtrgala mi je roke z obraza, se zastrmela vame, ko da sem pošast, in se zgroženo odmaknila od mene.

»Smeješ se! Smeješ!!! Ko uboga žival leži zunaj vsa pretepena in izmučena, se ti smeješ! Kaj sploh nimaš srca, ali kako?« 

S prstom je pokazala name.

»Tule sediš in rezgetaš. Kar, kar. Navsezadnje ti niti ne zamerim, kajti tvoja krutost izvira iz tvojih dednih zasnov.« 

Zadovoljno je ponovila:

»Dednih zasnov. Toda ena stvar je, ki jo lahko storim, da, in jo tudi bom. Za tvoje dobro. Pridi sem in nastavi rit.« 

In tako je ošvrknila z bičem tudi mojo zadnjo plat, vendar moram priznati, da je bila do mene precej prizanesljivejša kot do vrtne ograje, in zato me smeh kar ni hotel miniti, dokler nisem pogledala teti v obraz in zagledala na njenem licu pravih solz.

»Teta Magda, saj me ni nič zabolelo.« 

»Zgini,« mi je zabrusila.

Vtem je pozvonilo.

»Imaš srečo,« je rekla teta. »Za las je manjkalo, pa bi na svoji dragoceni koži še malo drugače občutila tole vzgojno sredstvo. Pa naj ti bo, za zdaj. Pojdi odpret vrata, malovredni stvor.« 

Šla sem odpret. Na pragu je stal Frk Poglajen, imenovan tudi Fič, Pokora in Huligansko seme, kot sem pozneje zvedela.

»Živijo, stara,« je rekel. »A je teta gospa Magda doma?« 

»Pa še kako,« sem zašepetala. »In grozno slabe volje je.« 

»Stric je dal tole knjigo. Adijo.« 

»Čakaj, no! Kar sam ji jo daj.« 

Vtem se je pokazala teta Magda. Še vedno je držala v roki bič. Frk je kar pobledel.

»Dober dan, je izdavil, jaz...« 

»Ti, da. Ti in vsi tebi podobni tvojih let. Ha! In smrklja, kakršna je tale tukaj. Če pomislim, da je prihodnost človeštva v vaših rokah, me kar zazebe. Zginita mi spred oči, oba!« 

Že sva se hotela izmuzniti skozi vrata, pa nama je zaprla pot.

»Kam pa?« je zarohnela. »Kakšne manire pa so to?« 

»Prinesel je knjigo,« sem rekla.

»Kakšno knjigo? O, pa menda ne... torej jo je le našel!« Z žarečim obrazom je iztrgala knjigo Frku iz rok in začela hlastno listati po njej.

»Prav to, prav to sem potrebovala! O, naključje igre usode in sploh. Končno! Tak pridita že in sedita, odprli bomo škatlo čokoladnih napolitank.« 

»Jaz... meni se mudi,« je rekel Frk.

Teta Magda ga je ročno potisnila v stranišče, rekoč, da je zadrževati vodo nezdravo, in zaprla vrata za njim.

»Poznala sem zelo ugledno gospo,« mi je povedala, »zelo ugledno, akademsko izobraženo, ki si je nepopravljivo poškodovala ledvične kamne, ker ni šla, kadar se ji je mudilo; pri mladih ljudeh pa utegne to postati naravnost fatalno.« 

Frk se je z mrkim obrazom vrnil iz stranišča, teta ga je pograbila za ovratnik, ga kratkomalo potegnila v salon in ga vrgla v fotelj.

»In seveda mi prinašaš pozdrave od gospoda strica, kajne?« je zagostolela. »No, hvala, povej mu, da ga tudi jaz pozdravljam in da sem naravnost pompozno vesela čudovite knjige. No, kako boš rekel stricu?« 

Frka je kar zvilo.

»Saj bom,« je izdavil. »Zdaj pa moram iti.« 

»Tak sedi no, fantek dragi, nikar ne bodi tako nestrpen. Če rečem sedi, potem sedi in se ne obnašaj tako kot naš westburški pointer.« 

Frk je sedel kot na trnju in neprestano pogledoval proti vratom, jaz sem grizla nohte, teta Magda pa se je zatopila v knjigo. Zavladal je molk, ki so ga prekinjali samo tetini »ah« in »ne, kaj takega« in »točno, prav do tega sem že sama prišla« in »no, kdo naj pa to razume«.

Frk se je odkašljal in vstal.

»Sedi!« je zagrmela teta. »Ali se vama sploh sanja, kakšna knjiga je to? To je knjiga, ki bo spremenila vse moje dosedanje življenje. Doslej je bilo vse zgrešeno, vse! O, zdaj bo drugače, postala bom nov človek, in ti, pamž, tudi. Odslej bomo vsak dan obnavljali svoje duševno stanje. Odslej bomo v smislu najgloblje vzhodnjaške ideje negovali ravnotežje telesa in duše in bomo... skratka, popolnoma se bomo podvrgli...« 

Spet se je zatopila v branje in si pri tem grizla nohte.

Odločila sem se in rekla:

»Teta Magda, ali nisi rekla, da bomo odprli škatlo čokoladnih napo...« 

Teta je skočila pokonci in zakričala:

»Napolitanke so »jin«! Nikakršnega »jina« ne bomo jedli. Če želita žreti »jin« napolitanke, se oglasita v kaki drugi hiši!« 

»Pa saj si sama rekla, da jih bomo jedli.« 

»Nikoli,« je odločno rekla teta. »Rajši nič, kakor da bi se zastrupljali z »jinom«. Vse sladkarije so »jin« in zato bo najbolje zate, če takoj pozabiš, da so sploh na svetu.« 

»Pa kaj je vendar to - »jin«?« 

»To,« je teta Magda poučno dvignila prst, »to je to, kar ni, oziroma ne bi smelo biti, to je to, kar povzroča, da so ljudje slabotni in podvrženi zlu. Zaradi »jina« postanejo zlobni, pogoltni, nevljudni in polni kožnih izpuščajev in na koncu se zaposlijo pri davkariji. »Jin« je z eno besedo - strup. In bolje, da na napolitanke sploh ne pomisliš več. Že zato ne, ker... ker sem se ravno zdajle spomnila, da sem vse porabila za Snežkovo dresuro.« 

»Oh, tako torej.« 

»Tako. Pes mora dobiti nagrado, kadar uspešno opravi nalogo, ki mu jo zadaš.« 

»Upam, da mu ne bo škodovalo,« sem pripomnila.

»Cinizma ne prenesem,« je zrasla teta. »Cinizem je plod »jina«. Zginita že, oba. Mene čaka mediteranska kontemplacija.« 

Odsmukala sva se ven. Na cesti sem vprašala Frka, če on kaj razume od vsega tega.

»Ne dosti,« je rekel Frk. »Greva se raje poljubljat, če se znaš.« 

»Bolje kot ti,« sem mu zabrusila, »ampak nočem. Bojim se da si »jin«.« 

Zvedela sem, da sem važička, počila Frka po glavi in zdirjala stran. Tekla sem mimo mesnice in se zaletela v žensko, ki je imela polne roke zavitkov - en zavitek ji je padel iz rok in se razletel na tleh. Iz njega se je pokazal rdeč, bleščeč se kos jeter.

Komaj sem ušla zaušnici. Ženska je zavpila nekaj o tem, da otrok, ki živi pri taki trapi, ne more biti drugačen, kot je, zato sem se obrnila in v teku zaklicala:

»Vaša jetra so »jin«! In vaš jezik tudi!« 

Vsa zasopla sem se ustavila pred vrati Merjaščevega stanovanja in pozvonila. Hotela sem se pogovoriti z Anko. Vrata pa mi je odprla gospa Merjaščeva, Ankina mama, in rekla:

»No, krasno. Anka je prinesla domov ukor. To ima od tega, ker kar naprej tičita skupaj.« 

Bila je tako jezna, da se je jokala. Rekla sem:

»Nikar ne jokajte. Jaz sem tudi dobila ukor, ker sem stresla frnikole po razredu, pa je teta Magda rekla, da zanjo pomeni vsak ukor, ki ga dobim v tej pedagoški ustanovi, isto kot odlikovanje. Še pohvalila me je.« 

Pritekla je Anka in zaklicala:

»No, vidiš, mama!« 

Gospe Merjaščevi je vzelo sapo, jaz pa sem nadaljevala:

»In potem je rekla, da se čuti samo ona poklicana za to, da mi daje ukore. Tako je rekla moja teta Magda, ona je bila nekoč tudi profesorica, veste, pa so ji diplome pogorele v nekem gozdnem požaru na Antilskih otokih. In zmeraj pravi, da so vse naše šole...« 

»Kar tiho bodi!« se je razburila gospa Merjaščeva. »Tvoja teta Magda je z eno besedo »šk«, pa mir besedi. In da vaju z Anko ne vidim več skupaj!« 

»Vi ste »šk«!« sem zavpila, »ne pa moja teta Magda! Nosite klobuke, ki bi pristajali na smetišče! Vašega Janita češete na prečo z oslinjenim glavnikom, kar je več kot nehijenično! In sploh je škoda, da je Anka vaša hči, čeprav vem, da ona ni nič kriva pri tem - saj je teta Magda rekla, da seme na gnoju najlepše vzkali, in rekla je tudi, da je Anka čisto po očetu, on pa je bil zaljubljen v teto Magdo, da veste, in zato Anka ni prav nič podobna vam!« 

Gospa Merjaščeva je temno zaripnila in me sunila skozi vrata. Na stopnicah sem se obrnila in zaklicala:

»In če mi še enkrat rečete, da je teta Magda »šk«, vam pomečem perilo z vrvi in se polulam nanj, vi - »jinovka«!« 

Domov sem prišla vsa razgreta in hripava in že na vratih sem hitela pripovedovati teti Magdi, kaj je rekla gospa Merjaščeva in kako sem ji zagrozila z maščevanjem, teta pa je dostojanstveno in mirno vstala iz naslanjača in stopila pod luč. Zaprlo mi je sapo.

Bila je ogrnjena z rjuho, na čelu je imela rdečo packo, z rokami pa je delala nekakšne čudne gibe, kot bi si hotela spahniti zapestja. Z globokim glasom je rekla:

»Sedi otrok, in pomiri se. Tako. In zdaj globoko vdihni... Ne, ne smeš še izdihniti. No, še enkrat. Vdihni. Zadrži sapo. Zdaj pa se popolnoma sprosti... Saj sem ti rekla, da še ne smeš izdihniti! Vdihni, tako je prav, še globlje, tako. In zdaj ne misli na nič... na nič... Tak Merjaščevka, praviš? Dobro, dobro, kaj pa je še rekla?« 

Morala sem izdihniti sapo. Teta se je namrščila:

»Rekla sem ti, da ne dihaj.« 

»Ampak saj bom umrla, če ne bom dihala. In kako naj ti...« 

»Umrla, pojdi no! Jaz sem pri študiju vzhodnjaških znanosti shajala mesec dni brez... brez vsega, pa še pisnila nisem. Vdihni!« 

Vdihnila sem in zadrževala sapo, da sem postala že vsa zaripla. Potem se mi je zaletelo.

Ko sem spet prišla do sape, je teta Magda z vzdihom ugotovila, da najbrž nikoli ne bom dosegla nirvane. Popolnosti. Pravega miru in blaženosti. Da mi pač ni usojeno. Da pa je res škoda.

Potem me je teta slavnostno popeljala v kuhinjo. Mize in stolov ni bilo nikjer več, na tleh pa je bila pogrnjena stara, zaprašena rogoznica s podstrešja.

»Presenečenje,« je naznanila teta Magda. »Večerjali bova same »jang« jedi. »Jang«, otrok, je hrana, ki razvija v človeku to, kar je v njem najboljšega in najsvetlejšega in tako naprej; če bova uživali »jang«, bova plemeniti, zdravi, močni in tako, in vsi življenjski napori nama bodo prava igrača.« 

»Nekaj podobnega kot špinača, ali ne?« 

Teta je malo pomislila.

»Ne, mislim, da špinača ni ravno »jang«. Če pa je, prav gotovo ne v pravem smislu. Jedli bova raje čudovite, v mleku namočene koruzne kalčke in praženo pšenično zrnje, mmmm! Pa proseno juho in čaj iz zajčje deteljice. Skratka — »jang«.« 

Sedli sva s prekrižanimi nogami na rogoznico in začeli jesti.

»Le jej,« me je spodbujala teta, »meni ni toliko do hrane.« 

»Meni tudi ne,« sem rekla. »Vsaj do take ne.« 

Teta me je očitajoče premerila.

»Navaditi se moraš,« je rekla. »Odslej bova zmeraj...« 

»Rajši bi omleto s šunko,« sem potožila.

»Omleto s šunko,« se je zgrozila teta, »ali ne veš, kaj je to? To je vendar...« 

»»Jin«, vem, teta. Ampak ne morem pomagati - »jang« mi ne diši.« 

Teta se je zamislila. Dolgo je molčala. Potem je vstala in užaljeno zagodrnjala:

»Prav. Dobila boš svoj gnusni, strupeni, smrtonosni »jin«. Ampak posledice lahko sebi pripišeš - jaz si umijem roke.« 

Spekla je omleto s šunko in mi jo vrgla kot psu. Potem je spekla še eno in še eno... četrto je čisto malo pokusila in se namrdnila.

»Ogabno,« je pripomnila. »Le kako moreš jesti kaj takega!« 

Nesla je v usta še en grižljaj.

»Ne trdim, da ni po svoje okusen, ta »jin«, je rekla. Ampak če samo pomislim, kako kvarno vpliva na neodporne organizme ...« 

Krepko je zagriznila v naslednjo omleto. Tokrat je rekla samo:

»Mmmmmm.« 

Potem sva pošteno povečerjali. Tudi mizo in stole sva prinesli nazaj iz kleti. Teta Magda je odvrgla rjuho in si zbrisala rdečo packo s čela. Ko sva se malo oddahnili, je teta Magda vzdignila ponev, v kateri so se pekle omlete, z rogoznice in tedaj sem videla, na kaj je bila postavila vročo ponev.

Na dragoceno knjigo, ki ji jo je poslal gospod Poglajen. Na knjigo z naslovom »Modrost z vzhoda«.

Koruzne kalčke, pšenično zrnje in čaj iz zajčje detelje je teta velikodušno ponudila Snežku. Pa ni hotel jesti.

»Jej, Snežko,« sem mu prigovarjala. »To je »jang«, veš, od tega boš postal zdrav, odporen in plemenit. Ali pa bi morebiti vseeno rajši malo omletke s šunko?« 

Snežko je pojedel dve omleti s šunko.

»Teta Magda, ali lahko vržem ta »jang« v smeti,« sem vprašala.

»Ne,« je pribila teta in si dala opraviti z zobotrebcem. »Sploh ne. Spravi ga v hladilnik. Mogoče prinese kdaj mimo kakšnega Indijca ali Kitajca. Lahko mu bova postregli z zmrznjenim »jangom«. To imajo najraje, veš. Saj so itak vsi nekoliko, kako bi rekla...« 

»»Šk«?« 

»Tako je,« je zadovoljno prikimala teta Magda. »Knjigo »Modrost z vzhoda« pa lahko kar zdajle zaneseš nazaj h gospodu Poglajenu, lepo ga pozdravi in se mu zahvali in mu povej, da ima knjiga za zahodnjaško dušo preveč pomanjkljivosti. No, kako boš rekla?« 

»Pomanjkljivosti.« 

»Tako je. No, le steči zdaj!« 

Ko je gospod Poglajen vzel knjigo v roke, je dvignil obrvi in nekoliko nataknjeno ugotovil, da je knjiga vsa zamaščena.

»To je od »jina«,« sem rekla in se obliznila.

»Samo poglejte,« je kriknila gospodična Pavlina, ko je planila v hišo in razburjeno mahala s šopom pisem nad glavo, »samo poglejte si tole, gospodična Magda, mojbog, saj se mi bo še zmešalo!« 

Teta Magda je dvignila obraz iznad časopisa in počasi snela naočnike.

»Tak da se vam šele bo?« je vprašala nazadnje in se dobrodušno nasmehnila.

Gospodična Pavlina si je popravila razmršen šop las, ki se ji je lepil na potno čelo in zasopla:

»Dobila sem sedem pisem! Sedem! In to kakšnih! Popolnoma sem...« 

»Najbrž res,« je pripomnila teta Magda. »No, pa jih pokažite.« 

Gospodična Pavlina je položila sveženj pisem prednjo na mizo. Teta si je spet nataknila naočnike in odprla prvo. Počasi je začela brati:

»»Spoštovana gospodična, prebral sem vaš oglas pod šifro...«« 

»Če smem pripomniti,« je zašepetala gospodična Pavlina, »namreč, tukaj je deklica. Ne bi rada...« 

»Ne menite se za pamža,« se je teta ljubeznivo izrazila o meni. »Bolj pozna življenje kot marsikatera izmed naju dveh, gospodična Pavlina.

Torej »... Pod šifro Osamljeni cvet.«  Pa še posebej sem vam naročila, da napišite rajši Mesojeda palma. To imajo moški rajši. Dandanes, draga moja, so veliko bolj v modi mesojede ženske, hočem reči, takšne vsaj, ki delajo mesojed vtis. Ha, osamljeni cvet! Le kako ste mogli?« 

»Mislila sem,« je plaho pripomnila gospodična Pavlina, »da bi morebiti lahko kdo vzel »mesojedo palmo« preveč dobesedno - in pri današnjih cenah mesa... saj veste.« 

»Vem,« je rekla teta. »Vsak dan pripovedujem o tem mladi dami tukajle na moji levi, ki je izrazito mesojed tip. In pes tule pod mizo tudi ni nič boljši. In pri vsem tem hoče imeti pamž še mačko, ki je tudi nemalo mesojeda žival. Ampak v vašem primeru je drugače. Tudi če bi kdo vzel »mesojedo palmo« dobesedno, bi v najslabšem primeru lahko ujeli kakšnega mesarja, in pri tem bi si drznila tudi jaz, vaša prijateljica in zaščitnica, upati na kakšno manjšo korist. Ampak ne, vi gledate samo nase, seveda, pa na svoje trapaste sanjarije; stavim, da so tale pisma pisali sami primerki uradniških mrh s kroničnim vnetjem želodčne stene in s socialnimi zobmi, nosijo pa kravate na elastiko.« 

»Ni res!« je kriknila gospodična Pavlina in si zakrila oči.

»No, bomo še videli,« je resno rekla teta in brala naprej:

»»Pod šifro Osamljeni cvet. Tudi jaz sem osamljen, delno celo do obupanosti. Vaš oglas mi je zbudil upanje, da se bom srečal z razumevajočo dušo, ki bi mi nudila topel dom. Star sem sedeminštirideset let, dobro ohranjen...«« 

»Seveda ni več rosno mlad,« je pripomnila gospodična Pavlina, »pa saj tudi jaz navsezadnje...« 

»Le tiho,« jo je odločno zavrnila teta Magda. »Vse ženske tja do štiridesetega leta so še smrklje. Torej, pravi, da je dobro ohranjen, in kaj še? »... visok 166 cm«, no, veste kaj! »Toda izgledam višji.« Gospodična Pavlina, tale bi se končal ravno pri vaši grodnici.« 

»Saj ne nosim visokih pet,« je uporno rekla gospodična Pavlina, teta Magda pa je nemoteno brala naprej:

»»... In vas vljudno naprošam, da mi sporočite kvadraturo vašega cenjenega stanovanja in ali imate centralno ogrevanje, kar bi glede na moje zdravstveno stanje...« Aha, zdaj je pa vse jasno!« 

»Morda je pa res bolehen,« se je potegnila za pisca gospodična Pavlina. »Mogoče res potrebuje topel domek...« 

»In če bi gospodična Pavlina zmeraj nosila nizke pete,« sem pripomnila še jaz, »in če bi se še bolj sključeno držala...« 

Teta Magda je pismo raztrgala po dolgem in počez. Rekla je, da ima uboga gospodična Pavlina samo eno prihodnost in da si je nikakor ne sme uničiti zaradi 166-centimetrskega kosa mrhovine.

»No,« je nazadnje popustila gospodična Pavlina, »saj navsezadnje tudi nimam centralnega ogrevanja in mu itak ne bi ustrezala.« 

Teta Magda jo je prebodla s porogljivim pogledom in segla po drugem pismu.

»»Draga gospodična«, je brala, »sem ločenec, ne po svoji krivdi...« Ne pride v poštev.« 

»Prosim vas,« je planila gospodična Pavlina, »nikar ga še ne raztrgajte, berite naprej. Najbrž res ni sam kriv.« 

»Ravno zato,« je pribila teta. »To pomeni, da ga je enostavno spodila. Se pravi, da je paberk. Veste, kaj je paberk? Torej, dokler ste pod mojo zaščito, ne boste pobirali paberkov, draga moja. No, pa poglejmo, kaj ima paberk še povedati. Da bi si spet rad ustvaril topel dom. No, saj sem vedela. Spet eden, ki je obseden od centralnega ogrevanja. Kaj še piše, aha, topel dom in razumevajočo žensko. Draga moja gospodična Pavlina, vi prav gotovo niste umsko dovolj razviti, da bi lahko zares razumeli kakšnega paberka.« 

In teta je spet neusmiljeno raztrgala pismo. Gospodična Pavlina je razpotegnila obraz v užaljeno zmrdo.

Teta je odprla novo pismo, v katerem je neznanec, po lastnem opisu »visok, vitek, s smislom za lepo oblačenje in s poklicem«, ponujal gospodični Pavlini svoje razumevajoče in čuteče srce, s pogojem, da ima omenjena gospodična poleg avtomobila tudi šoferski izpit. Teta Magda se je mimogrede ljubeznivo ponorčevala iz starega, razmajanega bicikla, s katerim se je vozarila gospodična Pavlina na trg in v mlekarno, potem pa pismo razcefrala na drobne kosce, ki jih je potem vrgla na tla, pljunila nanje in jih za nameček še srdito poteptala. Tokrat ji je gospodična Pavlina dala prav in jaz tudi.

V četrtem pismu je »šarmanten moški, trenutno še vezan«, ponujal ubogi, suhotni gospodični Pavlini »vroče noči ljubezenskega opoja na eksotični način«, seveda pod pogojem »stroge diskretnosti«, in se na koncu podpisal »Strastnež«. Gospodična Pavlina je zardevala v upadla lica in z nohtom vrtala v mizni rob.

»Ne kvarite mize,« je stvarno rekla teta Magda, »miza je muzejski komad in ni dolžna prenašati vaših zatrtih strasti.« 

Na to je gospodična Pavlina še bolj zardela, teta pa ji je pomolila »strastneževo« pisemce čez mizo, pri čemer ga je držala z dvema prstoma kot kakšno žabo.

»To pismo lahko shranite ali pa si ga obesite nad posteljo,« je rekla. »Lahko si ga daste tudi v okvir, seveda pod šipo, da ne bo smrdelo po sobi, skratka, lahko naredite z njim, kar vas je volja, odgovorili pa nanj ne boste, dokler bom jaz živa.« 

Gospodična Pavlina je zmečkala pismo in ga vrgla v kot, ko pa je ujela tetin ogorčeni pogled, ga je spet pobrala in se začela nebogljeno razgledovati po kuhinji.

»Kje že imate smeti,« je vprašala.

»Marsikje,« je rekla teta. »Toda rajši pogoltnem vse smeti, kar jih leži tod okoli« - z veličastno kretnjo je pokazala na nepometena tla – »ko da bi kjerkoli v svoji hiši trpela to reč, ki jo držite v roki. Ne, spravite to nesnago v torbico, gospodična, in jo odvrzite kjerkoli zunaj, le v moji hiši ne.« 

»Kaj pomeni »eksotični«?« sem vprašala.

Teta Magda je odvrnila, da se sprašuje, kje je lepilni trak - za moja usta. Zato sem molče čakala, kaj bomo zvedele iz petega pisma.

Teta Magda je brala:

»»Še kr dobro zaslužem sem skleniv da se oženim če ste puštena ženska ki se zna pri delu zasukat in da bi tudi v postlji prevohrna ne bila in pjanka tudi ne sme bit če boste zato se lahko zmenva.«« 

Teta Magda se je zamislila. Tako dolgo je molčala, da je gospodična Pavlina planila v vreščeč smeh:

»Saj menda ne mislite, gospodična Magda, da bi tale...« 

»Zakaj pa ne?« je ustrelila teta Magda.

»Tale? Tale?« je sikala gospodična Pavlina. »Da bi se s takim zavrgla, ki še pisati ne zna, kot se spodobi? Še »cenjena« ni spravil skupaj! No, ta bi pa lahko po kolenih lazil za mano, pa ga še pogledala ne bi! Menda bom že našla kakšnega boljšega človeka, kaj pravite? Hihi, ta bi bila pa dobra - tegale!« 

Teta je spet pomolčala. Potem je vstala in si natanko ogledala gospodično Pavlino od spredaj in od zadaj in od strani, skozi naočnike in brez njih. Gospodični Pavlini je nazadnje smeh prešel. Zmedeno je strmela v teto Magdo, ki je naposled izjavila:

»Zdaj mi je popolnoma jasno, kaj ste, gospodična Pavlina. Ste namreč gos, ki se ima za Labodje jezero.« 

»Kaj, kakšno jezero?« se je začudila gospodična Pavlina.

»Tako? Še niste slišali za Labodje jezero? No, potem se pa še malo izobražujte, gospodična. Vsaj toliko časa, dokler ne postanete tako fina dama, da boste resnično lahko zavrnili nekoga, ki ne obvlada slovnice.« 

»Ampak jaz... hočem reči, to je vendar popolnoma preprost človek, gospodična Magda, naravnost ordiner tip!« 

»Prav, ne govorimo več o tem,« je rekla teta. »Tule imate pismo tega preprosteža, strgajte ga sami.« 

V šestem pismu je pisalo:

»»Cenjeni Osamljeni cvet! V vašem oglasu sem prebral, da si želite spoznati inteligenta, ki ima razumevanje za vse, kar je lepega. Ne vem, če sem inteligent, lepe stvari pa so mi vendar všeč, zato bi najprej tudi jaz želel zvedeti, koliko ste visoki, koliko težki, med drugim pa tudi vašo rojstno letnico. Nestrpno pričakujem vašo fotografijo in vam že vnaprej pošiljam svojo.«« 

Vse tri smo staknile glave nad fotografijo, ki je padla iz ovitka, in ostrmele. Moški na fotografiji je presegel vsa pričakovanja. Gospodični Pavlini so se kar solze ulile in zahlipala je:

»Oh, gospodična Magda! Ali bi mi posodili kakšno svojo fotografijo iz mladih let?« 

Teta Magda je pobledela in koj nato zardela, nakar je nastal vrišč in krik in pisma so sfrlela v zrak, za njimi pa je treščila na tla rožnata vaza z marjeticami vred - ponos tete Magde.

»Še to,« je vpila teta. »Še to! Zdaj je mera polna, vi oskubljeno omelo! Moja sevrska vaza! Vi, ki ne ločite porcelana od plastike, vi boste razbijali moje sevrske vaze!« 

»Če ste me pa opraskali po nosu,« je jokala gospodična Pavlina, »še mravlja se brani!« 

Pobrala sem črepinje sevrske vaze in jih odnesla. Mimogrede sem na črepinji dna prebrala napis »Liboje«, vendar sem to obdržala zase in se brž vrnila opazovat zanimivi prizor. Teta Magda je bila še zmeraj vsa nasršena, medtem ko je gospodična Pavlina bridko ihtela in ponavljala, da ni nič hudega mislila.

Teta se je za silo pomirila.

»In tudi če bi vam posodila svojo fotografijo, vi ubožica,« je rekla, »kaj pa bi vam koristila? Prej ali slej bi vas itak moral videti, kajne? In kar predstavljajte si, kako bi pogledal, ko bi namesto neke očarljive Madeleine nenadoma zagledal takle ribežen!« 

Gospodična Pavlina je od samega obupa butala s čelom ob mizni rob. Naposled se je teta omehčala, vzela iz stenske omarice stekleničko doma narejenega eliksirja z napisom »Universalmedicin« - natočila je kozarček in ga ponudila gospodični Pavlini. Ta ga je vzela in ga na dušek spraznila, potem pa se skoraj zadušila. Izbuljila je oči in pene so ji stopile na usta.

»Za božji čas! Kaj pa je bilo to?« je vprašala, ko je spet prišla do sape.

»To je univerzalno zdravilo, eliksir,« je zadovoljno pojasnila teta Magda in spravila stekleničko spet v omarico.

»Grozen okus ima«, je izdavila gospodična Pavlina.

»Je pač zdravilo,« je lahkotno menila teta in spet sedla. »Tako, draga moja, zdaj pa k zadnjemu pismu.« 

»»Velecenjena gospodična Osamljeni cvet,«« je brala teta, »»drznem si odgovoriti na vaš oglas, iz katerega veje toliko nežnosti in finese, da niti najmanj ne dvomim o tem, kako rahločuten karakter morate biti. Sam sem upokojenec, živim sam, družbo mi dela le nedolžen otrok, fantiček, ki je z menoj povezan po daljni sorodstveni liniji. Priznati vam moram sicer nekaj bežnih, nepomembnih znanstev, ki pa bodo v primeru, da se najini osamljeni srci zbližata v žarku medsebojnega razumevanja, izpuhtela v zrak kot dim, kot lahna sapica, od katere še list na drevesu ne vztrepeta. Čakal vas bom na vogalu prodajalne s poljščinami Agraria v soboto ob šestih. Srečen bom, če boste prišli, saj vem, da ste natanko takšni, kot si vas predstavljam ob tihih, samotnih večerih. Moj znak bo rožmarin v gumbnici, nosil pa bom karirast suknjič iz gabardina...«« 

Teta Magda se je nad tem pismom globoko zamislila.

»Ali ne, kako čudovito piše,« je pretrgala molk gospodična Pavlina. »Ta bo pa pravi.« 

»Jaz pa skoraj nič ne razumem,« sem zagodrnjala. »Vse je tako zavito, listi na drevesih pa tisti nedolžni otrok pa poljščine ...« 

Teta je vzdihnila, požrla slino in naposled rekla, da slog ni slab. Sploh ne. Sicer pa da bomo videli.

»Komaj čakam, da bo sobota,« je zavrisnila gospodična Pavlina.

Teta se je sprehodila po kuhinji. Potem se je naslonila na mizo, se strmo zagledala gospodični Pavlini v radostne oči in siknila:

»V soboto ne boste šli na zmenek, to si kar iz glave izbijte.« 

»Kaj? Da ne?« 

»Ne in še enkrat ne!« 

»Pa prav gotovo, da bom šla, da veste. Niti s parom konj me ne boste pripravili do tega, da bi zapravila tako imenitno...« 

»Ne boste šli in konec,« je rekla teta.

»Pa zakaj ne?« sem vprašala še jaz. »Naj gre, saj enkrat jo bo tako ali tako moral videti!« 

Gospodična Pavlina me je prav neprijazno pogledala.

»Šla bom,« je grozeče rekla, »in to v rdeči obleki!« 

»Prav,« je rekla teta in skomizgnila. »Pa pojdite. Jaz si umijem roke.« 

To je gospodično Pavlino malo zmedlo.

»Kaj, za božji čas, pa je narobe, če grem tja?« je vprašala.

»Ah, nič, nič,« je lahkotno rekla teta in začela žvižgati. »Kar pojdite, kar!« 

»Nikar me ne strašite, lepo vas prosim,« je rotila gospodična Pavlina. »Ali res mislite, da ne bi bilo prav? Oh, svetujte mi, saj že ne vem več, kje se me glava drži.« 

»Bežite, bežite no,« je prisrčno rekla teta Magda. »Če želite iti na zmenek, pojdite, samo mene pustite potem pri miru. Da mi ne boste prihajali s svojimi tožbami, ko bo prepozno. Ravnajte se po svoji glavi, pa bo. Hik sumus proribatus, lupus marentus, bi rekli Latinci.« 

To je naredilo na gospodično Pavlino tako močan vtis, da je omahnila teti Magdi na ramo in bridko zajokala.

»Zdaj me pa poslušajte, gospodična Pavlina,« je mehko rekla teta. »Predvsem: opraviti imate z resnično kulturnim človekom. In niti najmanj ne bi bilo damsko, če bi leteli že na prvi zmenek, razumete? Pa še v rdeči obleki - saj ste znoreli, revica! On bi to razumel kot navadno prostaško spogledovanje, obrnil bi se in odšel brez besede - samo to bi dosegli.« 

»Ampak zakaj?« je zatarnala gospodična.

»Zato,« je pribila teta, »ker obstajajo neke norme, draga moja. Torej boste takoj zdajle napisali odgovor pod isto šifro in preložili sestanek na ponedeljek. Razumeli?« 

Gospodična Pavlina je žalostno pokimala.

»In odgovor bom oddala jaz«, je nadaljevala teta, »nase se še najbolj zanesem.« 

Gospodična se je še nekaj časa klavrno pačila, potem pa sta skupaj s teto napisali sporočilo »neznanemu kulturnemu gospodu«, da je gospodična Osamljeni cvet v soboto nujno zadržana in da se »sestanek preloži«.

»In v ponedeljek,« se je milostno nasmehnila teta, »vam posodim svojo pernato boo.« 

»O, ali res,« je zažarela gospodična Pavlina.

»Res. In glejte, da boste okopani in primerno odišavljeni. Da se mi pridete pokazat, preden greste tja, ste razumeli? In če bom opazila samo prašek prhljaja na vaših ramenih, gorje vam!« 

Gospodična Pavlina je bila vidno potolažena, veselo se nama je nasmejala z rumenimi zobmi in oddirjala kot ponorel gams. Zamišljeno sva gledali za njo.

»Zaljubljena je,« sem menila.

»Kar hrope,« je pripomnila teta.

Ponoči se mi je sanjalo o gospodični Pavlini, ki je hlastno glodala črepinje tetine sevrske vaze. Bilo je kar grozljivo.

V soboto zjutraj me je zbudilo glasno prerekanje in lajanje. Radovednost me je vrgla pokonci.

V salonu je teta Magda vlekla Snežku iz gobca svojo pernato boo, da so po naftalinu dišeča peresa frčala na vse strani.

»Pusti,« je kričala teta, »takoj pusti! Fuj, Snežko!« 

Nazadnje se je Snežko zadovoljil z dvema peresoma iz boe in renče oddirjal ven.

Teta Magda je vsa zasopla stiskala k sebi ostanke boe in mrmrala, da ima ta pes očitno steklino.

»Nima!« sem zavpila. »Samo rad se igra, to je vse.« 

»O prvi priložnosti ga dam ustreliti,« je rekla teta z ledenim glasom in oči so se ji kar bliskale.

»Ne smeš! Ne pustim!« 

»Prav, pa naj živi. Prav veselilo me bo gledati, kako te bo nekega dne oklal...« 

Snežko že ne!« 

»Oklal. In kako boš tudi ti dobila steklino. In kako boš tekala okoli vsa penasta in škripala z zobmi in grizla mimo¬idoče. Tralala, tralala, jaz si umijem roke.« 

»Ali bo kaj zajtrka, teta?« 

»Poišči po hiši. Jaz zdajle ne utegnem. Moram še... skratka, polno opravkov imam.« 

Odfrlela je v spalnico med nekakšnimi francoskimi samogovori in lahkotnim popevanjem. Našla sem kos kruha in sira, ki je bil sicer nekoliko oglodan od pasjih zob, pa me to ni motilo. Spila sem še surovo jajce in poklicala Snežka. Potem sva jo mahnila na sprehod. Kar zdelo se mi je, da bi bila teti doma samo v napoto.

»Spet se nekaj ukvarja s svojo zunanjostjo,« sem rekla Snežku. »Stavim, da si bo pobarvala lase. Ti, Snežko, zelenih pa res še ni imela. Prav zanima me, če...« 

V Kazinčku sva našla Frka Poglajena. Bil je namrščen in molčeč.

»Kaj si pa tako zategel,« sem vprašala.

»Stari je nemogoč,« je povedal. »Vprašam ga eno, on pa odgovori nekaj čisto tretjega. Pridi, greva na sok.« 

Pripovedovala sem mu o gospodični Pavlini in o tem, kako se mi je sanjalo, da je jedla porcelanaste črepinje. Ampak Frka to ni zanimalo. Rekel je, da so vse ženske trapaste in da ne znajo drugega kot iti moškim na živce. Razjezila sem se. Ampak potem je Frk rekel, da sem jaz edina ženska, ki je vsaj kolikor toliko normalna, in potem sva šla doli na nabrežje. Tam je malo manjkalo, pa bi se začela poljubljati, ker sem hotela dokazati Frku, da se znam. Ampak potegnil je veter in vrgel moje lase Frku v obraz in Frk je začel kihati in pljuvati. In potem se nisva poljubljala, ker se nama je na lepem zazdelo, da bi izpadlo smešno. Vendar mi je Frk potem izkazal pozornost s tem, da je v samopostrežni trgovini sunil tri čokolade in mi dal dve. Ker pa je že zdavnaj minil čas kosila, mi čokolada ni potešila lakote in s Snežkom sva šla domov. Čisto rahlo sem upala, da je teta skuhala kosilo in da bom dobila pošten krožnik juhe, če že ne drugega. Toda v hiši je bilo vse tiho, kuhinja polna umazane posode od sinoči, štedilnik pa mrzel.

Teta Magda je bila v spalnici, kot sem pričakovala. Stala je pred ogledalom in si srdito dala nekaj opraviti okoli oči.

»Teta Magda, tako sem lačna.« 

Obrnila se je proti meni. Njena lica so sijala v rožnati barvi, drugače pa je bil njen obraz snežno bel, kot posut z moko. Okoli oči je bila smaragdno zelena, lasje pa so se ji grmadili nad čelom v ciklamno rdečih kodrih.

»Teta... kakšna pa si?« 

»Kakšna? Kako to misliš - kakšna?« 

»Po moje si preveč našminkana.« 

»O teh stvareh ti še ne moreš soditi. Rajši povej, kam za vraga si skrila tisto prekleto lepilo z napisom Alleskleber?!« 

»Jaz nikamor!« 

»Kako da ne - že ves dan ga iščem. Tole tukaj je zanič. Posušeno kot sto let star kravjek! Ne morem si privoščiti, da bi mi sredi razgovora

pri koktajlu padle trepalnice v kozarec. Kaže, da je akademsko izobražen človek.« 

»Kateri človek, teta?« 

»Ah, ni važno. Ga boš že še spoznala. Zaenkrat nikar ne vtikaj nosu v moje male skrivnosti.« 

Bila sem nekoliko prestrašena, kajti vedela sem iz lastne izkušnje, kakšno razdejanje pušča za seboj teta Magda, kadar se odpravlja »na lepše«. Toda vedela sem, da bo še najbolje, če čimprej poiščem lepilo Alleskleber. Našla sem ga v košarici s kruhom in ga odnesla teti, ki ga je pograbila kot rešilno bilko.

Naposled si je nekako uspela pritrditi umetne trepalnice. Zmagoslavno se je obrnila k meni.

»Kar v redu bo,« sem previdno pripomnila. »Če si nadeneš sončna očala...« 

»O ti prismoda,« je prisrčno rekla teta. »No, seveda - v tvojih letih tudi sama nisem imela dosti pojma o tem, kaj je očarljivo.« 

Sklonila se je k predalniku, izvlekla predal, da je zletel po tleh in so se iz njega usuli šali, rute, nogavice, čevlji brez para, stari časopisi in koralde, potem pa je začela brskati po teh rečeh. Tudi Snežko se je veselo zapodil v to zmešnjavo, zgrabil stvari in jih vlačil v svoje skrivališče pod predalnik.

Vprašala sem teto, kaj pravzaprav išče.

»Trikrat lahko ugibaš, ah iščem svojo rumeno bluzo ali ne,« mi je jezno odgovorila.

»Oh, teta, najbrž si pozabila, da si svojo rumeno bluzo pobarvala v zeleno.« 

»Saj res. No, še bolje. K moji polti se zeleno še lepše poda.« 

»Že, ampak potem si jo razrezala in naredila iz nje šal.« 

»Šal? Ah, tako, se že spominjam. Kje pa je? Lahko bi si ga zavezala v vratni izrez rumene bluze... no, seveda, če je ni več... ampak k oranžnemu kostimu bi tudi pristajal, no, daj, prinesi mi ga.« 

»Teta Magda... zdaj to ni več šal, ampak vrečka za dišave.« 

»A, vrečka za dišave. Neverjetno, kako se stvari v tej hiši spreminjajo kar naprej v nekaj drugega. Ti, kje pa je krilo od mojega kostimčka?« 

»Oranžnega?« 

»Kakšnega pa? Misliš, da bom letala okoli v sivem kot kakšna politično obsedena ženska?« 

»Teta, s tvojim krilom sva postlali Snežku, ko je prišel k hiši.« 

Teta Magda je pomolčala, pokimala in grenko rekla:

»Ta izkoriščevalski pes. Dobesedno do golega me je obral. Kaj naj pa zdaj oblečem? Če sem pa vso svojo garderobo žrtvovala temu steklemu psu!« 

Svetovala sem vijoličasto tuniko.

»Saj nisi pri pameti. Vijoličasto tuniko sem imela na sebi, ko sva pleskali omaro.« 

»Kaj pa kar krilo in pulover?« 

»Kakšno krilo? In kakšen pulover, te vprašam? Misliš morebiti na črno krilo, ki ima pokvarjeno zadrgo? Ali pa na modro, ki je počilo po šivu

po tisti večerji s cvrtnjaki, ki jih ni hotelo biti konec? Ali pa se čisto preprosto norčuješ iz mene?« 

»Mislila sem na tisto svetlo krilo, teta, ki si mu odparala žepe in naredila iz njih ovratnik za na rožasto bluzo.« 

»Saj res, rožasta bluza! Zakaj me nisi že takoj spomnila nanjo?« 

»Saj je ni več.« 

»Kako? Aha, že vem, zdaj je večerna pompadura. Uh, res trapasto, da nimam kaj obleči!« 

Stala je sredi razmetanih oblek in se držala za glavo.

»Teta Magda... ali ne bi kaj jedli? Ura bo kmalu pet, jaz pa...« 

»Lepo te prosim, ne muči me še ti! Skuhaj si prežganko in vrzi vanjo deset jajc ali karkoli, samo mir mi daj. Jaz se zdajle res ne morem ukvarjati s krmljenjem - ob šestih se odloči moja usoda in nadvse pomembno je, kakšen vtis bom naredila na nekoga.« 

»Na koga pa?« 

»Že spet vrtaš v moje skrivnosti,« se je namuznila teta. »Saj veš, da sem drugače odprta knjiga, ampak danes - ne.« 

Končno je bila oblečena - v nekoliko pretesno modro krilo, ki sva ga bili zadnji hip zašili po razparanem šivu, v moj beli pulover in visokopetne sandale, okoli vratu pa ji je visela pernata boa, ki je izmenoma razširjala ostri vonj naftalinskih kroglic in doma narejenega parfuma »hiacintni opoj«; do kraja je razdejala stanovanje, ko je iskala šopek umetnega cvetja iz delavnice »Madeleine« in žametno torbico s pokvarjeno zaponko - upam, da se ne bo videlo; dobesedno po vsem telesu se je oblila s »hiacintnim opojem«, si še enkrat popravila grmado kodrov in oddivjala po cesti.

Pograbila sem škatlo keksov in jo ubrala za njo, ves čas v strahu, da se bo ozrla, me opazila in me ogorčeno napodila domov. Vendar je bila preveč zaposlena sama s seboj. Vsake toliko se je za hipec ustavila, potegnila iz torbice ogledalce, poškilila vanj in stekla naprej. Na vogalu kavarne si je še enkrat popravila črto na nogavici in si namazala ustnice, potem pa spet oddivjala.

Tik tok, tik tok, so pele tetine visoke pete po tlaku. Zbala sem se, da jo bom zgrešila med vrvežem ljudi, toda ciklamno rdečo barvo njenih las bi prepoznala tudi sredi noči, tako živo je žarela. Potem se je teta Magda ustavila.

Ustavila se je na vogalu prodajalne s poljščinami in poljedelskimi potrebščinami, na vogalu prodajalne z napisom Agraria. In tam je stal, v karirastem suknjiču in, ojoj, z vršičkom rožmarina v gumbnici sam gospod Poglajen.

Osuplo sta se zastrmela drug v drugega, potem pa se je sprožil plaz.

»Tako torej, vi ničvrednež, prevarant,« je siknila teta Magda v gospoda Poglajena, ki se je samo zgroženo umikal, dokler ga ni teta pritisnila ob izložbeno šipo, izza katere je ves prizor veselo opazoval semenski krompir. »Vi, ki ste mi prisegali...« 

»Kdaj, kdaj sem kaj prisegel,« je plaho poskušal ugovarjati gospod Poglajen, pa brž utihnil, ko je teta zamahnila s torbico nad njegovo glavo.

»Prisegali! Prisegali ste! Da sem vaša edina prijateljica, vi, ki ste si drznili klicati mene Madeleine! Ha, bežno znanstvo, kaj? Da bi izpuhtela v zrak kot dim, kaj? To bi radi, kaj, hinavec! Da, da, vse vem. Kot sapica, kajne, od katere še list ne vztrepeta! Jaz vam že pokažem vaš osamljeni cvet!« 

In ga je počila po pleši, da je kar zabobnelo.

»Ampak, Madeleine.... kako bi mogel vedeti, da ste ravno vi...« 

»Kaj da sem, vi izgubljenec?« 

»No, da... da ste vi tisti osamljeni cvet!« 

»Kaaaj?« je planila teta Magda in bojevito mahala z žametno torbico, »jaz da sem osamljeni cvet? Ha, to ste se pa krepko zmotili, dragi moj! Jaz, da boste vedeli, jaz sem - mesojeda palma!!!« 

Tistega četrtka sva odšli s teto Magdo kupovat novo prevleko za blazino, vendar sva si premislili in kupili rajši nekaj malega čokolade, slanih prest pa štiri pisane ogrlice - izredna priložnost, je rekla teta, jutri jih najbrž ne bodo več imeli. Potem sva zavili še v slaščičarno, ker so lešnikove torte izjemno krepčilne in v kombinaciji s tolčeno smetano, če je sveža, pospešujejo krvni obtok.

Pred slaščičarno je stal otroški voziček. Teta Magda se je mimogrede ozrla na skremženi obrazek, ki se je paril na blazinici, in se namrdnila, češ da bi morali take dojenčke skrivati pred ljudmi.

»Naravnost brutalen napad na moja estetska čustva,« je rekla teta. »Ko bi ga bili vsaj pregrnili s kakšno ponjavo.« 

Pojedli sva vsaka poln krožnik tort in teta Magda je ugotovila, da je zelo čudno, kako se torte sproti kvarijo. Zadnja, sedma na primer, ima naravnost ogaben okus. Tako zagaten in sladkoben.

»Pa še plačati jih je treba,« je zanergala. Potem sva šli iz slaščičarne. Voziček z dojenčkom je še zmeraj stal pri vhodu, otrok se je kremžil na jok.

»Zdaj zdaj bo zavreščal,« je rekla teta in si ga z zanimanjem ogledovala kot kakšno čudno žuželko.

Obrazek na blazini se je zagledal v tetin klobuk in se razlezel v smeh, pri čemer so mu sline kar pršele iz ust.

»Že zdaj je nevzgojen,« je strogo rekla teta. »Pojdiva, pamž. Njegovi materi bi jih z veseljem nekaj povedala.« 

Toda že pri naslednjem vogalu se je teta ustavila in se ozrla.

»Še zmeraj je tam,« je zamrmrala. »In vsak čas bo deževalo. Te matere, to je nekaj obupnega. Sicer pa - saj ni moj.« 

Potegnila me je za seboj in zavili sva po stranski ulici. Teta se je spet ustavila.

»Počakaj hipec,« je rekla in stekla nazaj, se spet vrnila in rekla:

»To je pa že malo skrivnostno, ti. Menda ga niso izpostavili? No, se bo že znašel. Brž domov, zanima me, kako se nova ogrlica prilega k modri jopici!« 

Pospešila je korak, se ustavila in rekla:

»Briga me nekakšen dojenček!« 

In potem:

»Navsezadnje, tudi če ga je mati zapustila - ga bo že kdo posvojil. Ljudje tako nimajo drugega dela.« 

»Pojdiva ga še enkrat pogledat,« sem predlagala.

»Neumnost,« je zagodrnjala teta Magda. »Kaj bi hodili gledat takole ličinko. Kar sam naj se znajde. No, če po vsej sili hočeš, pa naj ti bo, pa se ga naglej.« 

In tako sva se vrnili k slaščičarni. Bilo je res hudo soparno in pripravljalo se je na dež. Teta Magda se je nejevoljno ozirala proti nebu. Potegnil je veter, teta si je privezala šal okoli glave in rekla:

»Otroka so očitno res izpostavili. Neverjetno, da se kaj takega še dogaja. In potem še govoričijo o nekakšni civilizaciji.« 

Dojenček v vozičku se je začel pačiti in blebetati. Pomolila sem mu prsti, toda teta Magda je rekla, da dojenčki prenašajo bolezni, in tako sem ga spet umaknila.

»Kakšne bolezni pa prenašajo, teta Magda,« me je zanimalo.

»I, slinavko in parkljevko,« je povedala teta. »Pa razne akvarijske bolezni in vse mogoče. Ampak ta zverinska mati - kako le more? Ha, čez dvajset let, ko bo stara in bolna, ji bo žal, ampak takrat bo prepozno. Prišla bo k meni in jokala in prosila, da bi ji dovolila vsaj za hip pogledati njenega sina... Ne! ji bom odgovorila. Niti govora!« 

»Ti, teta Magda? Kako ti?« 

»Zakaj pa ne jaz?« se je razburila teta. »Kdo drug pa bo poskrbel za to malo spako? Kar poglej, kako ti brezsrčni ljudje hodijo mimo in se sploh ne zmenijo za tega zapuščenega revčka!« 

»Kako, ali ga bova vzeli medve? Kaj pa bova z njim?« 

»Vzeli ga bova,« je odločno rekla teta. »Odpeljali ga bova domov in ga posvojili, nudili mu bova zavetje in... in ko bo čez dvajset let pritarnala neka izmozgana babura...« 

In teta Magda je odločno pograbila ročaj vozička.

»Gremo!« je zaklicala. In kot odgovor na to je dojenček zatulil na ves glas. Teta je izpustila voziček in si zatisnila ušesa.

»Pa nič,« je rekla naposled. »Pa si pomagaj sam, kar izvoli!« 

Otrok je utihnil. Teta je vzdihnila, spet prijela ročaj in odpeljala voziček po pločniku. Blizu doma sva srečali Merjaščevo Anko.

»Joj, kakšen lep otroček,« je zacvilila, »čigav pa je?« 

Na hitro sem ji povedala vso zgodbo in Anko je kar metalo od začudenja.

»Ali si ga lahko pridem kdaj sposodit?« je poprosila teto Magdo. Toda teta se je uprla.

»Lahko ga prideš obiskat, drugega pa ne,« je rekla in Anka je obljubila, da pride že nocoj po krožku.

Doma sva pustili voziček pred hišo, otroka pa z odejico vred prenesli v hišo.

»Še nikoli nisem držala v rokah česa tako neznosno živahnega,« se je razjezila teta, ko sva brcajoči sveženj nekako zakotalili na posteljo. »Ko bi vsaj tako neumno ne otepal okoli sebe. Upam, da ni navsezadnje celo božjasten.« 

Potem je rekla, da je treba otroka previti, in se šele pri tem spomnila, da bi potrebovali plenice. Od nekod je privlekla pomečkano kuhinjsko krpo in mi velela, naj otroka slečem, jaz pa nisem imela najmanjšega pojma, kako naj se tega opravila lotim.

»Kar navadi se«, je rekla teta Magda. »Saj je čisto lahko. Tamle odvežeš trakec... kaj za vraga pa ima spodaj - uh, smrdi pa pošteno! Veš kaj, rajši pusti vse, kot je, pa skoči tjale čez h gospe Zajčevi. Ona ima tri pamže, pa bo že vedela, kaj storiti. Reci ji, da jo pozdravljam in da nič ne de zavoljo tistih njenih kur, ki so požrle solato na mojem vrtu, in naj pride takoj, ker nujno potrebujem njeno strokovno pomoč. Skratka, privleči jo živo ali mrtvo!« 

Stekla sem v smer, ki mi jo je pokazala teta, in se ustavila vsa zasopla pred hišo, ki ni imela napisa na vratih. Vseeno sem pozvonila. Odprla mi je debela ženska v zamaščenem predpasniku.

»Dober dan,« sem zavpila, »ali ste vi gospa Zajčeva?« 

»Ne, jaz sem Kunčeva,« je rekla ženska.

»Potem pa niste prava,« sem rekla. »Ali mogoče veste, kje stanuje gospa Zajčeva?« 

»Tega pa ne vem,« je rekla ženska. »Kakšna pa je?« 

»Nimam pojma. Vem samo, da ima tri pam... otroke in da so njene kokoši razbrskale moji teti Magdi solato.« 

»A, tako.« Ženska je bila videti še manj prijazna kot prej.

»Zdaj pa jo moram takoj pripeljati k teti, živo ali mrtvo. Le kje naj jo najdem?« 

»Poslušaj punčka,« je rekla ženska. »Tvoja teta je gotovo mislila mene. Ampak reci ji, naj da najprej popraviti svojo ograjo, potem naj šele sitnari zaradi tujih kokoši. In razen tega so uboge putke komaj prišle na vrt, ko je že spustila tvoja teta psa in...« 

»O, potem ste pa vendarle prava«, sem se razveselila. »Prosim, pridite takoj k nam, ker je moja teta Magda dobila otroka!« 

Ženska je stopila korak nazaj. Same oči so je bile.

»Kaj pa vendar govoriš, otrok! Kako naj bi tvoja teta dobila otroka!!« 

»Saj ne svojega!« 

»Ja čigavega pa potlej? Tu pa nekaj ne bo v redu!« 

»Tak pojdite že z mano, prosim vas! Teta je naročila, da naj vas privlečem živo ali mrtvo.« 

Nazadnje sem jo le pregovorila. Gospa Zajčeva ali Kunčeva ali karkoli je že bila, si je odvezala predpasnik, si v naglici poravnala lase in stekla z mano. Ko sva prišli do hiše tete Magde, je na vrtnih vratcih že visel napis:

Odda se dojenček. Spol še neugotovljen. Zglasite se kadarkoli pri mr. pr. Orehek Magda, tu.

»No, kaj takega,« je zaklicala gospa Kunčeva in stekla v hišo.

Teta Magda je bila živa podoba obupa, dojenček pa je vekal na vse pretege.

»Skuhala sem mu zdrob,« je povedala teta Magda, »pa je vsega izpljuval vame. Kaj sem si nakopala, gorje meni! Tako je, če rešuješ tuje otroke!« 

»Zdaj pa mi povejte, gospodična Orehkova, kaj vse to pomeni,« je zahtevala gospa Kunčeva.

»Ej, gospa Zajčeva, to je dolga zgodba,« je začela teta.

»Kunčeva.« 

»Kako, prosim? Ah, seveda, oprostite. Kunčeva. Vedela sem, da ste žival, samo nisem vedela, katera, no, pa saj ni važno, kajne? Tega otroka, vidite, gospa Zaj... čeva, je njegova lastna zverinska mati enostavno prepustila njegovi usodi kar tam sredi mesta. Kratkomalo zavrgla ga je!« 

»Saj ni mogoče,« se je začudila gospa Kunčeva.

»O, mogoče, mogoče, pa še kako! Kar tam je ležal, sirotek, v svojem vozičku, in nihče se ni zmenil zanj. Če ne bi bilo mene, bi bil zdaj najbrž že mrtev... kaj sem že hotela reči... ne vem, kje se me glava drži... tak nehaj se že dreti, pankrt! Previti ga je treba, bi rekla. Saj vohate?« 

Gospa Kunčeva je razvila otroka. Teta in jaz sva si zatisnili nos.

»Dajte mi kakšno svežo rjuho pa škarje,« je rekla gospa Kunčeva.

Teta Magda je mrko gledala, kako iz njene rjuhe nastajajo zasilne pleničke. Potem je rekla:

»Kaj pa če bi ga vi vzeli? Saj imate že tri, ne? Eden več ali manj...« 

»Stvar je treba prijaviti,« je stvarno izjavila gospa Kunčeva. »Mati ga gotovo že išče. Tako, revček, zdaj si pa čistkan. Vidiš, kako si zdaj lep.« 

»Lep?« se je začudila teta Magda. »No, veste kaj, vi imate pa pojme! Ampak kaj ste mislili s tem, da je treba »stvar« prijaviti? Saj menda ne mislite resno, da ga njegova mati išče? Čemu neki, potem ko se ga je že znebila?« 

»Saj po svoje jo razumem, kajti otrok je res precej neznosen, ampak če ga je že rodila, bi morala... No, čez dvajset let bo že dobila svoje!« 

»Seveda ga išče, takega ljubčka,« se je sladkala otroku gospa Kunčeva. »Vi pač ne veste, kaj je mati, gospodična,« je dodala kar se da jedko. »Mati bi za svojega otroka...« 

»Če vam pravim, da ga je izpostavila,« je zavpila teta Magda. »Če vam pravim, da je volkulja, zver! Tako je, vidite! Taki so ljudje! Plodijo se kot zajci - pa ne da bi hotela žaliti vaš priimek, gospa Zajčeva...« 

»Kunčeva!!!« je zarjovela gospa Kunčeva. »In vi, gospodična Orehkova, ste otročička kratkomalo ugrabili! To je ugrabitev! Za to lahko dobite dosmrtno ječo, da veste!« 

»Rajši dosmrtno ječo kakor pa tole,« je teta naravnost pobesnela. »Samo poglejte, kakšen je kavč! Poglejte si te zasušene packe zdroba na moji kuhinjski freski! Poglejte mojo pokvarjeno pričesko! In razen tega mi je skoraj iztaknil oko, mi zbil očala z nosu, na smrt prestrašil našega fortinbraškega goniča, da o psihičnih poškodbah sploh ne govorim! In ko sem mu pela uspavanko, se je začel tako nečloveško dreti, da mi je skoraj bobnič počil - nekaj časa sem bila tako gluha, da bi lahko napisala Deveto simfonijo! No, to je prekrasno, moram reči, človek se zavzame za zapuščeno siroto, za po¬vračilo dobi pa tole!« 

Gospa Kunčeva je povila otroka v odejico in se namerila proti vratom.

»Kako ga pa držite,« je zavpila teta Magda. »Saj ga boste zadušili! Ali ne veste, da je otrokov organizem silno rahel in občutljiv? Dajte ga sem! Ali ne vidite, da hoče k meni?« 

V tem hipu je pozvonilo in noter je planila Merjaščeva Anka. Ujela je zadnje besede in zakričala na ves glas:

»Vi, babnica! Dajte gospe Magdi nazaj njenega otroka! Ona ga je prva imela, sama sem videla!« 

Začelo se je divje ruvanje in kričanje, kar je privabilo cel kup sosed, ki so pridrle noter kakor huda ura. Teta Magda je trgala otroka iz rok gospe Kunčeve in jo pri tem skoraj podrla na tla, gospa Kunčeva pa je vlekla teto za lase in ji pri tem izpulila šop umetnih kodrov, s katerim potem ni vedela kaj početi in ga je besno vrgla čez ramo, da je pristal na nosu gospe Fride, gospa Frida pa je to vzela za namerno žalitev, pograbila je najbližjo vazo in jo z ovenelim šopkom vred poveznila na glavo gospe Kunčeve. Teta Magda je pobesnelo stiskala dojenčka k prsim, da je bil že ves posinel v obraz, sosede pa so vrvele sem in tja, vreščale in sklepale roke. Nenadoma pa je zavladala smrtna tišina. Na vratih je stal policaj z neznano mlado žensko. Ta je le za hip obstala na pragu, potem pa planila proti teti Magdi in ji iztrgala otroka in potem je bilo nekaj časa slišati samo njeno žužnjanje in žvrgolenje in hlipanje pa cviljenje, da smo bili vsi preplašeni, ker smo mislih, da se ji je zmešalo.

Kar lep čas je trajalo, da se je vse pojasnilo. Potem je teta Magda pobrala svoj šop umetnih kodrov in si ga dostojanstveno pritrdila na glavo, preden je začela pridigati »volčji materi«:

»Ničesar ne bom rekla zaradi rjuhe. In tudi zaradi zdroba in počenih bobničev ne. Ampak zapomnite si: če bo¬ste otroka še kdaj izpostavili pred kakšno slaščičarno - jaz ga ne bom več reševala. Name se nikar ne zanašajte več.« 

»Saj ga nisem izpostavila,« je jecljala srečna mamica, »samo za hipec sem skočila v drogerijo...« 

»Za hipec, ki bi bil prav lahko fatalen,« je resno rekla teta. »Zdaj bi pa zares že rada prezračila za vami... za vami vsemi!« 

Zadnja je odšla gospa Kunčeva. Na pragu se je še enkrat obrnila in rekla:

»Peklensko srečo ste imeli, Orehkovka. Lahko bi...« 

»Marš,« je rekla teta Magda. »In če še enkrat dobim vaše sorodnice na svojem vrtu, vam zavijem vrat.« 

Ko je bil končno spet ljubi mir v hiši, sem prvič in zadnjič v življenju videla teto Magdo, da je potegnila krepak požirek iz stekleničke z doma narejenim eliksirjem Universalmedicin. Potem se je sesedla v naslanjač, jaz pa sem stopila ven in snela z vrtnih vratc napis, ki je sporočal, da »se odda dojenček, spol še neugotovljen«.

»Povem ti,« je rekla teta in se z vzdihom naslonila nazaj, »tole reševanje nebogljenih bitij je čista zguba časa. Nekoč sem na primer rešila neko žensko iz narasle reke, nakar me je njen zet preklel na žive in mrtve, ker jo je bil on sam vrgel v vodo. Kričal je name, naj jo kar obdržim.« 

»Pa si jo obdržala, teta?« 

»Hm. Seveda. Kaj sem pa hotela drugega. Potem pa me je nekega dne napadla z nožem za lupljenje krompirja. In pri tem se je nož vrh vsega pokvaril. Krasen nožič, švedsko jeklo. Ne verjameš? Saj veš, da takega noža v moji kuhinji ni. No - to je dokaz.« 

Naslednjega večera sem ravno razmišljala, kod neki hodi teta Magda, ko so zaškripala vrtna vratca in skoznje se je opotekel čuden par: teta Magda, vsa zaripla in razmršena, in mlad moški, ki se je obešal nanjo in bridko jokal. Stekla sem jima naproti in hotela zaklicati teti, da je pozabila na večerjo, toda prehitela me je z besedami:

»Brž, pamž! Skuhaj čaj! Ta nesrečni mladi človek mi bo zdaj zdaj umrl na rokah.« 

Medtem ko sem pristavljala vodo za čaj, sem si »nesrečnega mladega človeka« lahko pobliže ogledala. Ležal je na kuhinjskem divanu, mrmral nerazumljive besede in se slinil. Teta Magda mu je polagala mrzle obkladke na čelo in mu kar naprej merila srčni utrip.

»Teta Magda,« sem jezno pripomnila, »saj je pijan kot krava! Kdo pa sploh je?« 

»Ne reče se »pijan kot krava«,« je strogo rekla teta Magda, »ampak »žrtev alkoholizma in slabe družbe«. No, kaj je s tistim čajem? Mar ne vidiš, da nesrečnež umira?« 

Kisle volje sem nalila čaj v dve skodelici, toda teta je odkimala, češ da zanjo ni treba čaja.

»Nisem potrebna,« je rekla in se nagnila nad žrtev alkoholizma. Poravnala mu je lase s čela in mu začela z žličko vlivati čaj v usta. Toda žrtev je čaj izpljunila in blebetala naprej.

»Dajte no, dajte,« mu je prigovarjala teta Magda, »čaj vam bo dobro del. Čaj je poln vitaminov. No, samo eno žličko?« 

Žrtev je odvrnila obraz in žalostno zatulila.

»Noče čaja,« je zaskrbljeno rekla teta. »Mogoče bi pa malo mleka? Punči, daj, pogrej lonček mleka. Mleko je dobro za živce.« 

»Glej, teta, kako se je spačil. Tudi mleka noče.« 

»Kje pa sem,« je zajokala žrtev slabe družbe.

Teta se je raznežila in mu začela šepetaje prigovarjati:

»V dobri hiši ste, v dobri hiši, pri dobrih ljudeh. Pri ljubiteljih umetnosti, pri osebi, ki je žrtvovala vse svoje življenje najsvetlejšim ciljem za... za ohranitev idealov in vzvišenih stremljenj po... po umetnosti pač. Tu ste varni pred umazanijo zunanjega sveta, pred lopovskimi posegi v vaš... vaš notranji jaz...« 

Žrtev se je debelo zagledala v teto Magdo.

»In mogoče se boste čez leta,« je nadvse ljubeznivo nadaljevala teta, »čez mnoga burna leta spomnili na neko Madeleine, na neko tako rekoč neznano damo... mogoče boste kdaj zagledali cvetoče hiacinte in to vas bo spomnilo name... Veš, srečala sva se v bifeju, v tistem zraven cerkve. Jaz sem pila kavo...« 

»Ali nisi šla k zobozdravniku? Rekla si...« 

»K zobozdravniku? Ah ne. Pravzaprav sem imela trden namen, potem pa je bila čakalnica polna ljudi...« 

»Tako kot zadnjič, kaj?« 

»No, tako kot zadnjič, seveda. Potem pa sem pomislila, da se tako vendarle še ne mudi - in zob me je čisto nehal boleti, takoj ko sem stopila v čakalnico. Bom šla že drugič, glavno je, da imam res trden namen. Pa to zdaj ni važno. Stopila sem malo v bife, kot sem rekla, in naročila kavo. Tale mladenič pa je prisedel in grozno žalosten je bil videti. Vpra¬šala sem ga, če mu je slabo in če mu lahko kaj pomagam. Pa me je takole pretresljivo pogledal in rekel, da mu je res zelo slabo. In da bi moral popiti kozarček žganja, potem bi mu brž odleglo, ampak ljudje, ki jim je neomajno zaupal, prijatelji, pomisli, so mu pokradli ves denar iz žepov. Ponudila sem, da mu plačam žganje jaz. In potem je bil res čisto spremenjen. Rekel je, da alkohola sicer ne pije, gabi da se mu...« 

»Ja, po katerem kozarčku pa?« 

»Ne norčuj se,« je rekla teta. »Tole ni noben alkoholik. Napil se je pač, ker je padel v slabo družbo in pa ker je bil grozno nesrečen. Pomisli, predvčerajšnjim so mu umrli starši. Avtomobilska nesreča. Lahko bi bil tvoj brat.« 

»Moj brat? Tale? Teta Magda, veš kaj, nikoli nisem imela brata, pa če bi ga tudi imela - takle že ne bi bil. Samo poglej, kako se slini in se cmeri.« 

»Na svetu sem saaam,« se je zadrla žrtev slabe družbe, »na svetu sem saaam, bratov in sester jaz ne poznam. O, zakva sm se rodiu!« 

»No, no, saj niste več sami,« je prisrčno rekla teta Magda in mu odstrla lase s čela. »Saj sem še jaz tukaj, vaša prijateljica in zaščitnica. Jaz vas bom varovala pred alkoholizmom, le nič ne skrbite.« 

»Kozlal bo,« sem rekla in se umaknila. Tudi teta se je nagnila nazaj, toda žrtev slabe družbe je samo dvakrat kolcnila in zadremala.

»Povedal mi je, da je umetnik,« je rekla teta Magda. »Slikar. Naslikal je slik za celo razstavo, potem pa so prišli lopovi ponoči v njegov atelje in mu vse pokradli. Vse, do zadnjega, celo majonezo iz hladilnika. In pomisli, kmalu zatem je neki njegov »prijatelj« razstavljal njegove slike. Strašno. In ta ubogi revež še črhniti ni mogel, saj bi mu nihče ne verjel. Ljudje znajo biti pa res zverine.« 

»Pa naj naslika nove slike,« sem predlagala.

»Ne more. Prvič ga je zapustil navdih. Zaradi izdanega zaupanja, veš. To grozovito oslabi ustvarjalno moč, jaz že vem, kako je to, saj sem to na lastni koži skusila. In razen tega bi vsi mislili, da posnema tistega prijatelja, razumeš? Taka je cena slave.« 

»Kakšna cena slave? Kaj to pomeni?« 

»Ah, to se samo tako reče. To je krilatica, veš. No, in tako mi je izlil svoje srce.« 

Predstavljala sem si, kako nesrečni mladi mož izliva vsebino svojega srca na bifejski karirasti prt pred teto Magdo.

»Najbolj nerodna stvar pri vsem tem je, da se je nesrečnež zaljubil vame,« je rekla teta. »Morala mu bom kar se da obzirno dati na znanje, da moram, žal, njegovo ljubezen odbiti.« 

»Sicer pa sem mu že rekla, da mu ponujam svoje prijateljstvo in zaščito. Naj revež spozna, da nismo vsi lopovi.« 

Neprijetno me je spreletelo, ko sem pomislila, da ga morebiti teta namerava celo posvojiti, kakor je mene. Toda teta me je brž pomirila:

»Najbolje bo, da nekaj časa ostane pri naju. Dali mu bova vogalno sobo. Tam bo lahko v miru ustvarjal in razmišljal. In nekoč, ko bo slaven in bogat, bova prejeli debelo pismo od njega. In morebiti kakšno diamantno ogrlico. Sicer pa - dragulji pridejo in grejo, lepota človeške duše pa je večna...« 

»Ne grem dam,« je rekla žrtev med spanjem, »kamorkol grem, samo dam ne...« In spet je zasmrčal.

»Boji se iti domov,« je sočutno šepnila teta, ko je spet zasmrčal. »Veš, pravil mi je, kako je doma zdaj vse pusto in prazno, ko ni več njegovih staršev. Ti bi morala to razumeti, kajne?« 

»Ne vem,« sem rekla. »Tega je že tako dolgo.« 

»No, vidiš, saj ravno zato,« je rekla teta, pa tega nisem razumela, spraševati pa se mi ni dalo, ker sem postajala že zaspana. Vsekakor pa mi je dogodek z žrtvijo alkoholizma prišel prav, ker sem tako lahko odložila na drugi dan priznanje o tem, kako sem kradla jagode na sosedovem vrtu in kaj je rekla soseda na to.

»A grem lahko spat, teta?« 

»Seveda, sirotica,« je rekla teta, »kar pojdi. Jaz pa bom še malo bedela.« 

Ponoči sem se zbudila, ko je ura nad mojo posteljo odbila tri. Izpod vrat je prihajal pramen luči. Splazila sem se k vratom in jih malce odškrnila. Teta Magda je sedela ob zglavju žrtve alkoholizma in nekaj mrmrala, žrtev pa je smrčala, da je nepomita posoda v pomivalnem koritu kar poskakovala.

»Teta, pojdi spat,« sem zaprosila. Ona pa je nemo odkimala.

»Teta, prosim te! Jutri zjutraj, ko se bo zbudil, mu bom povedala, da si vso noč bedela pri njem, prav?« 

»Naj bo,« je pristala. »Upam, da bo vse prav z njim. Jutri bo nov človek, tako mi je obljubil. Ah, kaj hočeš, se je na¬smehnila, moj vpliv še nikoli ni zatajil.« 

Šli sva v posteljo. Teta je kmalu zažagala, jaz pa sem še malo razmišljala o žrtvah, preden sem zaspala.

Ni se še dobro zdanilo, ko naju je vrgel pokonci neznanski ropot in prepevanje. Planili sva v salon.

Žrtev slabe družbe je veselo srkala eliksir »Universalmedicin« iz marmeladnega kozarca. Ko pa je zagledal teto Magdo, ki je bila v ogromni spalni srajci rožnate barve z rdečimi pikicami podobna boginji maščevanja, je obmolknil in se skremžil, majaje se vstal in se priklonil, potem pa pogrnil po tleh, kolikor je bil dolg in širok.

Pohištvo v salonu je bilo prevrnjeno, preproga prepojena z vodo iz razbitih vaz, ogledalo pa počeno po vsej dolžini.

»To... to je... to je naravnost impertinentno,« je zavpila teta Magda.

»O-prostite,« je rekla žrtev, »mal me je spodnesl, punce. A ste za kakšen štos?« 

»Popili ste moj »Universalmedicin«,« je vpila teta. »Ali sploh veste, kako dragocena zelišča so v njem? In to naj bo »nov človek«!« 

»Dober šnops,« je rekla žrtev, »bolš prov gotov kot tist srajne u kopalnic.« 

Spogledali sva se. Teta je zdrvela v kopalnico, odkoder sem takoj zatem zaslišala strahoten krik.

»Popil je moj »hiacintni opoj«,« je kričala teta s hripavim glasom. »Moj pariški parfum, ki sem ga sama naredila! Pošast! Polokal ga je celo steklenico! In še včeraj mi je prisegal, da sploh ne pije!« 

»Sram naj vas bo,« sem rekla, »teta pa je vso noč bedela pri vašem vzglavju in vas tolažila, ko ste se cmerili in smrčali kot krava.« 

»In vse brisače so na tleh! In vse ponesnaženo!« je vpila teta v kopalnici.

»Mater, je sitna,« je rekla žrtev. »Moja mat je glih taka.« 

»Vaša mati je mrtva,« sem rekla, »lahko bi malo lepše govorili o njej.« 

Žrtev je debelo izbuljila oči:

»Moja mat da je mrtva?« 

»No,« sem rekla obzirno, »saj veste, da se je ponesrečila z avtomobilom, ne?« 

»Moja tastara? Ta avta v življenju še povohala ni. Še včeri je tastarga s kahlo po glav, o, ta pa še dolg ne bo mrtva, haha.« 

»Teta Magda,« sem zavpila. »Pridi sem! Njegovi starši sploh niso mrtvi! Nalagal te je!« 

Teta se je pojavila na pragu, v roki je držala prazno steklenico, v kateri je bil prej »hiacintni opoj«, in divje mahala z njo.

»Takoj zapustite to hišo,« je hropla.

»Ja, mende,« je rekla žrtev. »Saj moram tko al tko na šiht!« 

Zrinili sva ga skozi vrata. Zunaj se mu je Snežko zakadil pod noge z očitnim namenom, da bi se igral, toda otresel se ga je z brco, nakar je Snežko pobegnil nazaj v kočo.

Teta Magda je podivjala in se zapodila za žrtvijo.

»Morilec! Surovina! Prijavila vas bom društvu za mučenje malih živali«, je tulila in se gnala za njim po cesti v sami srajci, lasje pa so zmršeni vihrali okoli njenega zariplega obraza. »Goljuf! Baraba! Pijanec!« 

»Teta, vrni se domov,« sem vpila za njo. »Saj nisi oblečena!« 

Na sosednjih hišah so se odpirala okna, skoznja so se prikazovale od spanja razmršene glave. Teta Magda in njen »varovanec« sta zbujala splošno zanimanje in dobro voljo. Teta je nazadnje ujela lopova in ga začela obdelovati s prazno steklenico od parfuma po glavi, da je kar treskalo. Nenadoma se je od nekje pojavil policaj in pograbil teto Magdo od zadaj okoli pasu. Žrtev slabe družbe se je iztrgala in naglo zdirjala po stranski ulici, teta pa se je z divjim obrazom obrnila proti policaju.

»Kje ste pa do zdaj hodili,« ga je nahrulila.

»Osebno,« je rekel policaj.

»Osebno, kaj? Mislim, da nimate kaj hoditi po osebnih poteh, ko bi morali biti na službenih,« je strogo rekla teta. »Kje ste bili, vas vprašam, ko je ta baraba... no, pa je ušel. Zdaj pa ga lovite, haha. Vi bi morali priti v mojo šolo!« 

»Osebno legitimacijo«, je rekel policaj. »Pa hitro.« 

Stekla sem k njima in rekla:

»Pustite mojo teto. Reševala je žrtev alkoholizma.« 

Potem smo šli v hišo in teta je razjarjena pokazala osebno izkaznico, potem ko sva jo kake četrt ure obe mrzlično iskali in nazadnje našli v čevlju. Odločno je odklonila povabilo, da bi spremila policaja na postajo in ostala tam do iztreznitve.

»Do kakšne iztreznitve neki,« je vpila. »Kakor da nisem jaz žrtev alkoholizma!« 

»Zato pa,« je rekel policaj.

Ampak potem sva mu obe skupaj le nekako pojasnili, kako in kaj. In nazadnje se je začel smejati, kar je teto Magdo spet razburilo.

»Kar smejte se, kar,« je rekla. »Če bi vedeli, koliko dela je s »hiacintnim opojem«, preden dobi zares pravi vonj, bi vas smeh minil. Raje pojdite lovit pijance, ki s prefinjenimi lažmi spravljajo nežnočuteče ženske ob dober glas.« 

»To je zato, ker zmeraj koga rešujete,« je rekel policaj. »Včeraj ste privlekli domov dojenčka, sinoči pa pijanca. To vendar ne pelje nikamor.« 

»Že prav,« je zagodrnjala teta Magda. »Tudi vam se lahko kdaj pripeti nesreča. In kdo vam bo stal ob strani, ko vas bodo vsi zapustili in rekli »saj je samo policaj«? No, takrat boste blagrovali trenutek, ko ste me spoznali. Zdaj pa le pojdite, saj vidite, da sem v negližeju.« 

Ko je policaj odšel, sem skuhala kavo in rekla, da meni pravzaprav »hiacintni opoj« ni prav preveč ugajal, nakar je teta Magda rekla, da sem gad, ki ga je gojila na lastnih prsih, in potem mi je postalo žal. Hitro sem pristavila, da se mi je zdel vonj tega parfuma »preveč eleganten« in potem se je teta malce pomirila.

Ko sem se odpravljala v šolo, mi je zabičala:

»In pazi, da se po tej poti ne zapleteš s kakšnim pijancem. Povem ti, to je bilo zadnjič. V prihodnje malo bolj izbiraj svojo družbo!« 

»Ampak, teta Magda! Saj nisem jaz...« 

»To je samo zato, ker vsakomur preveč zaupaš,« je spravljivo rekla teta Magda. »No, le pojdi zdaj, saj nisem huda nate.« 

Ko sem se vrnila iz šole, sem že iz hiše zaslišala veselo popevanje in smeh. Začudeno sem stekla noter.

V salonu sta sedela teta Magda in gospod Poglajen, zraven njiju pa ena prazna in ena napol prazna steklenica konjaka. Teta Magda je ravno prepevala arijo »Me kličejo Mirni, pravzaprav sem pa Lucija«, ko sem vstopila in z odprtimi usti obstala na pragu.

»O, pamžek,« je zaklicala teta Magda. »No, pridi sem! Ne boš pozdravila gospoda Poglajena?« 

»Dober dan, gospod Poglajen,« sem zajecljala.

»Dober dan, mala,« je rekel gospod Poglajen. »No, kako je bilo v šoli?« 

»Še kar,« sem rekla in strmela zdaj v enega zdaj v drugega.

»Ali sploh veš, kakšne rože mi je prinesel gospod Poglajen,« je ganjeno vzkliknila teta Magda in oči so ji sijale. »Hiacinte, pomisli, ko da bi bil vedel za mojo izgubo! Oh, Viktor, to ste si res čudovito izmislili!« 

Srknila je krepak požirek konjaka.

»Mislila sem, da sta skregana,« sem pripomnila.

»Eh, kaj bi tisto,« je rekel gospod Poglajen.

»Saj, kaj bi tisto,« je rekla teta Magda.« Oba sva ga polomila! Vi, Viktor, ne bi bili smeli napisati tistega pisma, jaz pa seveda tudi ne bi bila smela iti tja... no, pa kaj bi tisto - joj, pa saj ti, ubogi otrok, ničesar ne veš!« 

»Rekla si, da je gospod Poglajen zlorabil tvoje zaupanje,« sem pripomnila. »In da ga ne maraš nikoli več videti. Več mi pa nisi povedala.« 

Gospodu Poglajenu je bilo vidno nerodno. Na dušek je spil kozarec s konjakom.

»No,« je ljubeznivo rekla teta Magda, »naneslo je pač, da sva se spričkala zaradi... zaradi partije šaha, kajne, Viktor?« 

»Seveda, prav tako je bilo,« je zamomljal gospod Poglajen, »zaradi šaha, seveda. Igrala sva šah, kajne, in potem...« 

»In potem sem vas matirala,« je zmagoslavno rekla teta Magda, »vi pa mi zmage niste privoščili, kajne?« 

In mu je prijateljsko zapretila s prstom, gospod Poglajen pa se je živčno nasmihal in gledal v tla.

Teta Magda je iztočila ostanek konjaka v oba kozarca, zaklicala »na zdravje starega prijateljstva« in spet zapela: »Povest je moja kratka...« 

Požvižgala sem Snežku, ki je vesel pritekel.

»Pojdiva, Snežko, malo na zrak,« sem rekla.

»»Na platno rožice vezem svilene, tiha in vesela...««je na ves glas prepevala teta Magda.

»Teta Magda je rekla, da moram bolj izbirati družbo,« sem rekla Snežku, »pridi!« 

Še na cesti sem slišala, kako teta Magda poje na vse kriplje:

»»Živim le za rože in lilije bele!«« 

»In paziti morava, veš, Snežko, da se po poti ne zapleteva s kakšnim pijancem. Teti Magdi bi to gotovo ne bilo prav.« 

Bila je že trda noč, ko sva se s Frkom vračala iz kina. Na vogalu sva izpljunila žvečilni gumi in se poskusila poljubiti, pa spet nekako ni šlo. Na vsem lepem me je mahnil po hrbtu in zavpil:

»Tazadnja!« 

In je stekel proč. To me je pošteno razjezilo in stekla sem za njim, potem pa sem se vendarle spomnila, da se zaradi takih otročjih fint ni vredno razburjati. Zato sem samo zaklicala za njim:

»Pubertetnik zmešani!« 

Ubrala sem jo proti domu, komaj pa sem naredila nekaj korakov, sem zgroženo odskočila, ker sem stopila na nekaj mehkega. Bilo je temno, zato sem razločila na tleh samo nekakšno črno liso. Stvar me je začela zanimati, stopila sem bliže in previdno pobezala s koncem čevlja v tisto temno reč. Ni se zganila. Nazadnje sem zbrala toliko poguma, da sem se je dotaknila z roko.

»Ojoj, mrtva mačka,« me je presunilo, potem pa sem le spoznala, da sem se zmotila. Pred mano je na tleh ležal krznen ovratnik!

Pobrala sem ga in stekla z njim pod luč. Popolnoma nov ovratnik iz dveh neznansko mehkih kun, ki sta bili z repoma speti skupaj!

Vsa žareča sem pritekla domov.

»Teta Magda! Teta Magda, samo poglej, kaj sem našla!« 

Teta Magda si je snela naočnike in kar zazijala.

»Tole da si našla? Ti? To je nemogoče, pamž! Takele stvari se vendar ne pobirajo na cesti!« 

»Ha, jaz sem jo pa vendarle našla na cesti. Prav na cesti, teta Magda, ravno prejle, pomisli!« 

Teta je zamišljeno božala mehko krzno, jaz pa sem vsa srečna nadaljevala:

»In ravno kot nalašč je moj plašč pri ovratniku že ves oguljen! In veš, niti ena moja sošolka nima krznenega ovratnika.« 

Teta Magda se je zresnila in me dolgo gledala.

»Kaj me pa tako gledaš?« sem se začudila.

»Tega ovratnika, žal, ne boš nosila,« je nazadnje rekla teta.

»Kaj? Da ga ne bom... zakaj pa ne?« 

»Zato,« je pribila teta. »Enostavno zato, ker ni tvoj. Samo pomisli, kako bi bilo pri srcu tebi, če bi izgubila takle ovratnik in ga ne bi nikoli več videla! Samo pomisli, kako bi ti bilo pri srcu, če bi vedela, da ga nosi neka druga ženska? Samo pomisli...« 

»Oh, teta Magda, kako moreš! Saj ga nisem ukradla. Če ti povem, da sem ga našla!« 

»Dala bom oglas v časopis,« je slovesno rekla teta Magda. »Kajti eno mi je po vseh mukepolnih viharjih življenja, ki je v cvetu let za vedno usahnilo, hočem reči, ki je po vsem, za kar me je ogoljufala varljiva usoda in tako naprej, razumeš... eno mi je ostalo: moja čast in moja neomajna...« 

»Prosim te, teta, nehaj! Saj sem ga jaz našla, ne pa ti! Jaz pa ga želim obdržati in konec.« 

»Nikoli!« je zrasla teta Magda. »Jaz sem odgovorna za tvoj psihomatski razvoj! Jaz, ki ti moram ostati svetal vzor, ko me ne bo več, ko bodo žalni trakovi na moji krsti opozarjali: Umrla je poštena ženska, ena od redkih, Magda Orehek... bila je ena od redkih, ki so našle krznen ovratnik in ga vrnile poštenemu najdi... hočem reči, ki ga je...« 

»Pa saj sem ga jaz, jaz, jaz našla,« sem zajokala od jeze, »torej je moj in ne tvoj! Kadar boš ti kaj našla, pa kar trosi denar za bedaste oglase. Jaz ne rabim nobenih trakov na svoji krsti!« 

»Zdaj je pa dovolj,« je trdo rekla teta in vstala. »Prosim, daj sem ta nesrečni »corpus delicatis«! In da mi ne črhneš več!« 

»Že prav,« sem zagodrnjala in povesila nos do mize. »Saj lahko še naprej razkazujem svoj oguljeni ovratnik.« 

Teta Magda je nekaj časa gledala ovratnik, pa spet mene, potem je vzdihnila in predlagala:

»Lahko ti za nekaj časa posodim svojo pernato boo.« 

Požrla sem solze in bevsknila:

»Vsa je razžrta od moljev.« 

»Tvoj plašček bom obrobila z žametom,« je spet poskusila.

»Z žametom, ja. Saj vem. Zmeraj, kadar hočeš kaj obrobiti z žametom, odrežeš kos tele plišaste zavese. Ne maram imeti plašča obrobljenega z rdečim plišem. Pa še obledel je. Kar pusti moj plašč tak, kakršen je, pa bo vse v redu.« 

»Kupila bom nov žamet,« je trmasto rekla teta.

»Ne, hvala. Je že v redu. Enkrat edinkrat v življenju, ko nekaj najdem, pa tega ne smem obdržati. Prav. Če bom še kdaj našla kakšen ovratnik, ti pa povedala ne bom, da veš.« 

Teta Magda se je zgrozila:

»Punči, ali ne veš, da je odkritosrčnost odlika mladih src?« 

»Pa zakaj, vraga, morava biti ravno medve tako preklemansko pošteni? Vsakdo drug bi bil vesel, če bi našel...« 

Teta je sedla bliže k meni in me objela okoli ramen:

»Zdaj me pa zares poslušaj. Predstavljaj si ubogo žensko, ki je vse življenje varčevala, da bi si kupila takle ovratnik. Ponoči se je zbujala in stresala hranilnik in ugibala, koliko časa si bo morala še pritrgovati od ust, preden si ga bo lahko kupila. In nekega dne si ga kupi, vsa srečna si ga ovije okoli shujšanega, zgaranega vratu... in ga izgubi v temni, viharni noči.« 

»Zakaj pa ne pazi,« sem se jezno zagnala. »In razen tega sploh ni bilo nobenega viharja. Še sapice ne!« 

»Pst!« je rekla teta. »To je bila samo pesniška figura, veš. No, ovije si ga okoli...« 

»Mršavega vratu, ja. To si že povedala. In ga izgubi, ker je stara pijanka in ker ne zna paziti na svoje stvari.« 

»Kako?« je skočila pokonci teta. »Kako pa to veš? Torej jo poznaš? Torej...« 

»Ne, ne poznam je. Pa ti tudi ne. Kako pa ti veš, da ima suh vrat? Mogoče ima pa debelega, s podbradkom! Takega, kot ga ima gospa Merjaščeva!« 

Teta Magda se je z odprtimi usti zastrmela vame.

»Pa menda ne misliš, da bi Merjaščevka lahko... Ah, beži no! Saj ona sploh nima okusa!« 

»Ima pa denar,« sem rekla in zbudilo se mi je rahlo upanje. »Kar predstavljaj si: ti daš oglas v časopis...« 

Teta Magda me je sanjavo prekinila:

»Pisalo bi na primer: »Značajna najditeljica krznenega kožuščka sporoča, da ga je pripravljena požrtvovalno...«« 

»Čakaj, teta Magda. Najditeljica sem jaz.« 

»Najditeljica že. Značajna pa ne.« 

»Uh, briga me! Počakaj, da povem do konca. Daš oglas, potem pa pride gospa Merjaščeva in hoče svoj ovratnik.« 

»Ampak kje je rečeno, da ga je ravno ta babnica izgubila?« je obupano zavpila teta Magda. Potem se je malo pomirila.

»Saj imaš konec koncev tudi svoj prav,« je rekla, »veš, kako bova naredili? Jaz bom, kot rečeno, dala v časopis oglas, kako značajna najditeljica in tako naprej, no, nikar ne vihaj nosu - oglas bova dali skupaj; značajna sem jaz, najditeljica pa ti. Potem bova pa videli, kdo se bo oglasil. Če se oglasi kakšna merjaščevka, ji ovratnika ne dava, če pa se oglasi kakšna uboga, suhotna...« 

»Če je suha, naj pa več je!« 

»Čakaj, no. Čast je pa vendar več vredna kot košček krzna. In navsezadnje tudi ni kakšna posebna dragocenost...« 

Teta Magda je zakopala roke in obraz v mehko krzno in pozabila, kaj je hotela še reči.

»Teta Magda...« sem rekla tako priliznjeno, kot sem le mogla, »škoda, ali ne, da ga morava vrniti. Lahko bi nosili vsaka po eno kuno. Škoda, res. K tvoji vijoličasti jopici bi se tako lepo prilegalo krzno. Oh, res škoda.« 

Teta me je ostro pogledala, vstala in odložila ovratnik na vrhnjo polico, kakor da bi ga jaz tam ne mogla doseči.

»Najbolje bo, da stvar prespiva,« je rekla. »Vsekakor pa bom jutri dala oglas. Čeprav najbrž res ni kakšna reva, če si lahko kupi...« 

»Jutri je nedelja, teta.« 

»No, potem pa pojutrišnjem. Zdaj pa spat. In pozabi na vse skupaj, kajne? Tako bo najbolje.« 

Pri zajtrku mi je pogled neprestano uhajal na vrhnjo polico in teti Magdi tudi. Nazadnje se je stegnila ponj.

»No, pomeriva ga že lahko,« je rekla in prestrigla vrvico, s katero sta bili kuni speti skupaj.

»Zvečer ju pa spet sešijeva,« je rekla. In tako sva si ovili okrog vratu vsaka po eno kuno. Druga drugo sva odrivali izpred ogledala.

»Teta,« sem vzkliknila, »kako ti pristaja!« 

Teta se je zamaknjeno smehljala in zvlekla iz omare vse svoje obleke. Pomerjanje se je zavleklo na celo uro.

»No, tako,« je nazadnje vzdihnila teta, »zdaj pa ju bova spet lepo sešili skupaj, kajne?« 

In obe kuni spet odložila na vrhnjo polico.

»Škoda, da je nedelja,« je pripomnila. »Najbolje bi se ju bilo čimprej znebiti.« 

Molče sem se lotila risanja. Pri likovnem pouku sem dobila nalogo, naj do ponedeljka narišem koga od svojih domačih. In ker se mi je zdelo pretežko narisati Snežka, sem risala teto Magdo.

»Bodi no malo bolj pri miru, teta, sem prosila.« 

»Že prav. Ampak gorje ti, če mi narišeš podbradek!« 

»Ne bom, teta. Prosim, ali bi se hotela držati malo bolj prijazno? In nikar ne škili!« 

»Pazi na proporcije«, je rekla teta. »To je najvažnejše. In na perspektivo. To je osnova vsake umetnosti. Pokaži, kaj si naredila!« 

Vedela sem, da bo takle portret pri likovnem pouku prav gotovo slabo ocenjen, toda to me zdaj ni brigalo. Vedela sem, kaj počnem. Narisala sem teti velike oči s strašno dolgimi trepalnicami, majhna usta in grmado brezhibnih kodrcev - na risbi je bila videti kot prava Sneguljčica. Teta se je nagnila nad svoj portret.

»No... Pa res ni slabo,« je rekla in usta so ji kar lezla narazen. »Neverjetna podobnost, moram reči. Seveda, to imaš po meni. Ampak tako dolgih trepalnic pa vseeno nimam.« 

»Trepalnice so že v redu,« sem samozavestno rekla. »Ampak počakaj vendar. Nisem še končala.« 

In potem sem, z vso skrbnostjo, narisala teti Magdi okoli vratu puhast krznen ovratnik.

Teta je vzela risbo v roke in dolgo ganjeno strmela vanjo.

Zvečer sem tvegala:

»Teta Magda... kajne, da jutri ne boš oddala tistega trapastega oglasa?« 

»Kar mora biti, mora biti, je rekel nekoč neki butelj,« je vzdihnila teta. »No, vsekakor pa si lahko vsaj jutri nadeneš ovratnik. Toliko, da se pokažeš. Saj vem, kako nečimrne znajo biti takele punčke.« 

Ko sem se vrnila iz šole, sem se debelo zlagala. Rekla sem teti, da je bil njen portret odlično ocenjen. Teta je kar sijala. Potem se je počila po glavi.

»Ojej,« je potožila. »Si moreš misliti, da sem pozabila odnesti oglas! Oh, moja pozabljiva glava. Najbrž se staram! Vidiš, oglasni oddelek pa dela samo dopoldne. Kakšna smola!« 

»Torej si lahko ovratnik sposodim tudi jutri?« sem zaklicala.

»No, seveda. Morda si bom tudi jaz popoldne pripela svojo kuno, ko pojdem na obisk h gospe Frtajčnikovi.« 

Toda teta Magda tudi v torek ni oddala oglasa. Dopoldne je imela toliko dela, da sploh ni utegnila.

V sredo dopoldne je teto tako bolela glava, da prav zares ni mogla tvegati in iti ven v ta veter. Lahko bi si nakopala tumor. Popoldne jo je glavobol sicer minil, ampak oglasni oddelek je bil že zaprt. Teta si je pripela kuno in šla kupit dva in pol metra čipk za svojo novo »salonsko obleko«.

Tudi jaz sem si nadela svojo kuno in odšla na sestanek s Frkom.

»Si pa strupeno zrihtana,« je rekel Frk. Jaz pa sem samo skomignila:

»Jaz? Ah, beži no!« 

Tedaj sva zaslišala znan glas in se ozrla. Iz trgovine s čevlji je pravkar stopila teta Magda z gospo Frtajčnikovo in gospodično Pavlino in teta je razburjeno razlagala:

»Postrežba pa taka! Saj sem ji rekla, da želim nekaj bolj salonskega, ona pa mi hoče na vsak način prodati nekakšne težaške škarpe z gumijastim podplatom - ko sem ji vendar rekla, da se taki čevlji nikakor ne ujemajo z mojim krznom. Kajti k taki vrsti krzna, namreč k egiptovski kuni, je treba ekstremno skrbno...« 

Gospa Frtajčnikova in gospodična Pavlina sta jo zavzeto poslušali in prikimavali, midva s Frkom pa sva se posmuknila v slaščičarno. Naročila sem čokoladno kremo. Pa je najbrž ne bi bila, če bi vedela, da bom z njo tako grdo popackala svojo egiptovsko kuno.

Na vsem lepem me je popadla vročina, bolela me je glava in kašljala sem. Vstati pa sploh nisem mogla.

»Zamudila boš tisto svojo šolo,« je zaklicala teta Magda.

»Ne morem vstati,« sem zahripala. »Bolna sem.« 

Teta Magda se je sklonila nadme in mi potipala čelo.

»Aha,« je rekla. »Gasterozni energitis.« 

»Ali je to kaj nevarnega?« sem vprašala.

Teta me je prijela za zapestje, nagubala čelo in rekla:

»Pulz rapiden. Dihanje otežkočeno. Tipičen klinični primer.« 

»Teta Magda, diham še lahko.« 

»Pa ne boš več dolgo,« je naznanila teta, česar sem se zelo ustrašila. Vprašala sem, ali se bom zadušila.

»To ravno ne,« je obljubila teta. »V mojih rokah že ne. Ozdravila sem že na tisoče takih primerov, ko so zdravniki že povsem obupali nad njimi. Ha, zapackajo ti bolnika, seveda, potem je pa gospodična Magda dobra, kajne? No, pamž, kar nič se ne boj - takle dekstrozni artritis ti jaz z levo roko odpravim.« 

»Ampak danes pišemo kontrolno,« sem potožila. Teta je vzrojila:

»Že spet ta trapasta šola. Očitno jim ni dovolj, da vas sistematično poneumljajo - zdaj vas hočejo še umoriti! Nikamor ne boš šla, dokler te ne ozdravim, in pika.« 

»Saj ne bi mogla v šolo, teta. Še vstati ne morem.« 

»No, saj,« je zadovoljno pripomnila, »menda tudi sama vidim, da si paralizirana.« 

»Kaj da sem?« 

»Paralizirana. No, nič se ne boj! To je zame malenkost.« 

Potegnila mi je blazino izpod glave in mi jo namestila pod noge. Glava me je strašno zabolela, zastokala sem.

»Obžalujem,« je sočutno rekla teta Magda. »Glava te namreč mora boleti, tako se organizem brani.« 

»Rajši mi vrni blazino!« 

»Ni govora,« se je zgrozila. »Iz nog mora pritekati zdrava kri v bolne možgane. Ko se razmerje izenači, vročina pade, prej pa ne.« 

Potem sem dobila vroč obkladek na želodec. Teta Magda je rekla, da vročina ubija vročino, in sicer zunanja notranjo. Ko se izenačita, je pojasnila, se organizem umiri in bolezni je konec.

»Seveda pa to še ni vse,« je dodala. Odbrzela je v kuhinjo in se čez deset minut vrnila z ostro dišečim čajem.

»Popij tole, dokler je gorko,« mi je svetovala.

Poskusila sem čaj. Bil je strašen. Teta je bila videti zadovoljna. Rekla je, da je čaj zares neprijetnega okusa, da pa je ravno zaradi tega tako zdravilen.

»Razen tega je ta čaj preskusna pijača za tiste, ki se samo delajo bolne,« je rekla. »Tipično je, da ga zdravi ljudje pijejo z največjim užitkom, medtem ko ga bolniki odklanjajo. Le pij! Toliko časa ga pij, dokler ti njegov okus ne bo začel prijati. Ko se zoprni okus čaja izenači s prijetnim, je to znak, da je bolezni konec. No, je že kaj boljši?« 

»Sploh ne,« sem se spačila. »Ne morem ga piti.« 

»Moraš,« je ostro rekla teta. »V njem je islandski lišaj, pasje zelišče, bazilika, zmleti aligatorjevi jeziki...« 

»Kaaaj? Aligatorjevi...« 

»Le pij! V njem so tudi prašniki perunik in izvleček iz potonik, ki jih imaš tako rada.« 

»Pa ne v čaju, teta! In aligatorjevi jeziki se mi gabijo. Rajši umrem, kot da bi goltala to svinjarijo.« 

Teta me je namrščeno gledala, potem pa vzela skodelico in rekla:

»Prav. Torej umri. Kar umri, da bodo lahko vsi rekli, kako slavna homeopatinja niti lastne edine nečakinje ni znala ozdraviti. Prosim, kar izvoli. Ha! Kakšna neokusnost - umreti! Namesto da bi že jutri lahko skakala okrog in plezala po drevesih in...« 

»Saj si rekla, da dame ne smejo plezati po drevesih.« 

»Človek marsikaj reče iz vzgojnih ozirov,« je prijazno rekla teta. »No, vsekakor boš smela plezati, če ozdraviš. Če pa se rajši zadušiš in se razkrojiš v tvorih in izpuščajih...« 

»Joj, teta Magda, nehaj, prosim te. Boli me glava in slabo mi je. Rada bi spala.« 

»Prav,« je rekla teta. »To je danes tvoja prva pametna beseda. Uspavala te bom.« 

Začela je krožiti z rokami nad mojim obrazom in mrmrati:

»Zaspana si. Hočeš spati... spati...« 

»To tudi sama vem,« sem zagodrnjala. Teta je globoko vzdihnila:

»Neobčutljivost za hipnozo. Tipično. Imaš apetit?« 

»Spala bi rada, to je vse.« 

»Saj, saj. Le spi. Naj ti kaj zapojem?« 

»Prosim te, teta! Nikar! Ne muči me!« sem planila. »Že tako se zadosti slabo počutim!« 

Teta se je zdrznila in se zaskrbljeno zazrla v moj obraz.

»Tipično,« je zamrmrala. »Besnilo. Agonija. Ubogi otrok, pomiri se, poglej me! Me prepoznaš?« 

»Vrgla ti bom blazino v glavo,« sem zavpila, »če me takoj ne pustiš same!« 

»Besnilo,« je tiho ponovila teta in po prstih odšla iz sobe. Nazadnje sem zaspala in se čez nekaj ur zbudila s še hujšim glavobolom. Pri mojem zglavju je sedela teta Magda in pihala v lonček juhe.

»Je kaj bolje,« je vprašala.

»Ne. Glavo mi bo razneslo.« 

»Našla sem termometer,« je vedro rekla teta. »Kaj misliš, kje je bil?« 

»Ne vem,« sem zagodrnjala. »Kaj pa mešaš tamle?« 

»To je žafranova juha,« je previdno rekla teta. »Pri vročinskih obolenjih...« 

»Ne bom,« sem se uprla.

»Moraš. Recept zanjo mi je dal neki švedski...« 

»Ne bom. Rajši bi kaj popila.« 

Teta mi je prinesla vročo mešanico medu, mleka in jabolčne marmelade.

»Rajši bi vodo,« sem potožila.

»Vodo? Voda je za bolnike z akutnim peritonitisom strup!« se je zgrozila teta. »Tole je pa eliksir, imenovan »oživljajoči...«« 

»Oh, prav, prav. Pa daj.« 

»Ne pij prehitro,« me je opozarjala. »Tekočino zadrži raje nekaj minut v ustih, preden jo pogoltneš. Tako se bodo vse zdravilne sestavine pod vplivom tvoje telesne toplote...« 

»Nehaj!« sem zastokala. »Nehaj!« 

»Že dobro, že dobro,« je tolažeče rekla teta in mi vtaknila toplomer pod pazduho. »Pomisli - bil je v predalu z zdravili! Jaz pa sem ga iskala povsod drugje. Celo moko sem stresla iz škrniclja, mislila sem, da sem ga morebiti v raztresenosti vtaknila vanjo namesto lopatice. Neverjetno, kam se znajo v tej hiši stvari zatakniti.« 

»Rada bi blazino pod glavo.« 

Teta je vzdihnila, potegnila blazino izpod mojih nog in mi jo zatlačila pod glavo.

»Seveda,« je pripomnila. »Če nočeš piti zdravilnega čaja, tudi nizko zglavje ne pomaga. Te reči delujejo samo ena z drugo. No, ti je zdaj bolje?« 

»Mhm.« 

»No, vidiš,« je zasijala teta Magda. »Saj sem ti rekla! Zdaj ti je menda jasno, da si v dobrih rokah. Nič več te ne boli, kajne?« 

»O, še zmeraj. Ampak manj.« 

»Pa jasno, da manj! Le zaupaj mi, pa bo vse dobro, pamžek. No, pokaži toplomer. Aha. Sedemintrideset osem. Hm. Pa imaš zares vročino! Sedem in pol stopinje več kot zjutraj!« 

»Pa saj zjutraj sploh nisem imela toplomera!« 

»Tako? No, seveda. Samo pozabljaš, da lahko zmerim jaz vročino kar z roko. Tega sem se naučila pri nekih avstralskih vračih. Veš, ko sem potovala po Avstraliji...« 

»Teta, ne ljubi se mi poslušati. Spala bi.« 

Teta je zamrmrala:

»V povezavi s spalno boleznijo torej. Te je zadnje dni pičila kakšna muha? Zelena z rumenkastimi pičicami na spod¬nji strani kril?« 

»Muha?« 

»Muha. Gre za posebno vrsto muhe, ki sem jo spoznala v Zambeziju, kjer sem...« 

Zaspala sem in se zgubila v nemirnih sanjah, v katerih me je teta Magda lovila z mrežo za metulje in mahala s kopjem. Prebudilo me je razburjeno šepetanje, ki se je slišalo iz predsobe.

Potem se je zaslišal smeh in moški glas, ki je rekel:

»Dajte no, dajte! Kar tako se pa tudi ne umre!« 

Vrata so se odprla in v sobo je stopil zdravnik, ki mu je za petami drobila teta Magda, vsa bleda in vznemirjena.

»Mislila sem namreč, ko je kar takole ležala, da gre za preciozno anemijo ali kaj podobnega, zato sem rajši opustila izmenične obkladke in... in se omejila na terapijo popolne... popolne sprostitve lobanjskega položaja... je hitela, hočem reči, pustila sem jo spati vse do zdaj.« 

Zdravnik se je spet zasmejal, kar je teto razjezilo, da je ostro rekla:

»Navsezadnje gre za mlado življenje, doktor. Jaz sem odgovorna zanj. Morali bi vedeti, da je mlad organizem kot cvet, ki ga slana... tako rekoč ki je v tem svetu virusov in...« 

»Zakašljaj,« mi je rekel zdravnik. »Tako. Globoko dihaj. Aha.« 

»Virusov in nehigijeničnih ljudi, ki si le vsak mesec po enkrat očistijo zobe, pa še to samo spodnje,« je ogorčeno nadaljevala teta Magda, »v svetu, ki ga zastrupljajo nerazumevanje in nizke strasti, takorekoč, ko alkoholikov kar mrgoli... ni nič čudnega. Hočem reči, če bi vsi...« 

»Punčka ima navadno gripo,« je rekel zdravnik. »Kakšen teden naj le ostane v postelji, da ne bo kaj narobe; C vitamin ji bom zapisal pa tele tablete ji dajte, po dve na dan.« 

»Gripa?« se je zavzela teta. »Ste prepričani, doktor? Kaj pa besnilo pa omrtvičenost pa vse drugo?« 

»Neumnosti,« je odmahnil zdravnik. »In nobenih domačih zvarkov, bi prosil.« 

Teta je vztrajala:

»Ali ne vidite, da ima otrok neko čisto posebno barvo okoli oči? In ko je spala, je neprenehoma krčila levo roko. Kaj pravite, kaj bi to utegnilo biti? Bojim se, da ne bi ostale kakšne posledice. Poznala sem neko gospo, veste, akademsko izobraženo, ki je tudi kar naprej krčila levo roko - in danes je mrtva. Kar smejte se, kar! Danes nima nihče več srca za druge, to je tisto.« 

Srdito ga je porinila skozi vrata in slišala sem, kako je zavpila za njim na cesto:

»Zanalašč jo bom ozdravila - vam navkljub, da veste!« 

Naslednje jutro sem se počutila malo bolje. Ko sem to povedala teti Magdi, je bila videti kot huda ura.

»Tako?« je jedko rekla. »In seveda si domišljaš, da so ti pomagali ti bedasti C vitamini in tele izmišljene tablete, kaj? Ha, lahko ti izdam skrivnost, da jih izdelujejo iz navadnega apna z dodatkom kafre. Da boš vedela. No, zaradi mene jih kar jemlji, škoditi ne morejo.« 

»Potem jih pa ne bom jemala,« sem predlagala. Toda teta je kar planila:

»Kaj pa misliš! Seveda jih boš jemala! Red mora biti in konec. Če je zdravnik rekel, da jih moraš jesti, jih boš jedla, pa če ti bom morala s kleščami razpreti kljun! Kakšna predrznost! Zdravnika je treba ubogati. Tule imaš tableto - kar brž jo pogoltni s čajem.« 

Ubogala sem. Teta je ob pogledu na moj skremženi obraz kar zasijala in veselo zaklicala:

»Pačenje obraza je prva pot k ozdravitvi! O, seveda, nikar ne verjemi, da se bolje počutiš zaradi mojih čajev - kje pa, kajne, pa tudi zaradi obkladkov ne! Kje pa! No, ta čaj je na primer ozdravil že na tisoče brezupnih bolnikov in rešil življenje umirajočim, ampak zate je seveda brez vrednosti! Haha! Gospodična ima seveda čudežne C vitamine! Gospodični pomagajo edinole C vitamini in pa nekakšne tablete iz posušenega apna, samo zato, ker ji jih je predpisal nekakšen konjederec z doktorskim naslovom! Prav, prav, zaradi mene- če hočeš, lahko zaupaš tudi zdravnikom. So pač doktorji, jaz pa sem svoj doktorat pozabila v neki avtobusni čakalnici- prava reč.« 

Vedela sem, da nima smisla ugovarjati, pa tudi preveč utrujena sem bila. Teta Magda pa je veselo pohitela naproti gospe Anči, ki je nestrpno zvonila pri vhodnih vratih.

»Kako je s punčko,« je sočutno spraševala gospa Anči teto, ko sta v kuhinji pili kavo. Teta Magda je stišala glas, vendar sem nekaj vendarle ujela:

»Bila je na robu, vam rečem! Na robu! Zvijali so jo strašni krči in pene je imela na ustih.« 

»Jeeežeš,« se je zgrozil glas gospe Anči. »Pene!« 

»Krvave pene,« je ponosno govorila teta Magda. »Ker si je namreč pregriznila jezik, veste. In komaj je dihala, kaj pravim - hropla je kot poštarjev moped, v obraz pa je bila čisto vijoličasta.« 

»Kaj ne poveste! Vijoličasta!« 

»Vijoličasta kot tale moja bluza. Pod očmi pa je imela zelene lise. O, vedela sem, kaj to pomeni! Zato sem posegla po edinem sredstvu, ki lahko pomaga v takem primeru - po svoji specialni mešanici zdravilnih zeli in... ampak to ostane med nama, prav, gospa Anči? Mislite si, da je tukajle v tleh izkopana jama, in v to jamo pokopljite to, kar boste zdajle slišali. Torej - aligatorjev jezik.« 

»Ja, kako ste pa prišli do njega? Saj pri nas ni aligatorjev, kot sem slišala.« 

»Pri nas ne,« je zažvrgolela teta, »seveda, ampak tam, na ekvatorju, je pa druga pesem. Lahko bi vam pripovedovala o tem, kako sem s tistim aligatorjem opravila sama, brez orožja, samo s pilo za nohte, pa vas rajši ne bom morila s tem.« 

»Kaj ne poveste? To me pa res zanima!« 

Zaklicala sem:

»Teta Magda! Povej mi tisto o aligatorju!« 

Teta Magda in gospa Anči sta po prstih pristopicali k moji postelji in sedli, ena k vzglavju, ena k vznožju. Gospa Anči je pripomnila, da kar dobro izgledam, posebno če pomisli, kakšna sem bila včeraj.

»Oh, včeraj,« sem zahripala, »včeraj so me pa kar naprej zvijali krči in pene sem imela na ustih. Ker sem si pregriznila jezik.« 

Teta Magda se je zdrznila in se popraskala za uhljem.

»No, pustimo to,« je rekla.« Zdaj je mimo, hvala bogu. Zakaj si me že poklicala?« 

»Rada bi slišala tisto o aligatorju in pili za nohte,« sem rekla.

Teta Magda se je nežno nasmehnila:

»Pamžek, to sem ti povedala že najmanj stokrat.« 

»Nisi, teta.« 

»Nisem? No, potem pa si o tem gotovo brala v časopisih. Ah ne, takrat te še ni bilo na svetu, saj res! No, saj ni bilo nič posebnega. Uboge živalce niti ubila nisem, čemu neki, saj sem potrebovala samo jezik, ne pa celega aligatorja, ne? In tako sem vzela pilico za nohte, čisto navadno pilico... čakaj no, da se spomnim... Aha, in potem sem mirno sedla na podrto palmo in si začela piliti nohte, najprej na levi roki, potem na desni roki pa na levi nogi...« 

»Teta Magda! Saj me boš spravila čisto ob živce!« 

»Tako? No, saj njega sem tudi,« je zmagoslavno rekla teta. »In kaj naredi aligator, kadar je ob živce? Ha! Ne uganeš? Saj je čisto preprosto! No, gospa Anči?« 

»Res nimam pojma,« je rekla gospa Anči.

»I, kaj neki,« je zaklicala teta Magda. »Odgrizne si jezik, ne? Kaj pa je na svetu bolj preprostega! Zdaj pa bom naredila jajčno kremo s pečenimi rozinami za našega bolnika.« 

Vstala je in hotela oditi.

»Teta Magda,« sem vprašala, »ali je imel pene na ustih?« 

»Kdo pa?« se je že na pragu ozrla teta.

»Aligator.« 

»Ah, aligator! I, seveda jih je imel. In to krvave.« 

Zasmejala sem se in pripomnila:

»In v obraz je bil čisto vijoličast, kajne? Kakor tale tvoja bluza.« 

»No, kaj takega!« je zmajala z glavo gospa Anči.

»Kajneda?« sem veselo rekla.

»Tako?« je zaklicala teta Magda, medtem ko si je natikala sinji klobuček s šopkom umetnih gardenij lastne izdelave, »tako torej? Nočeš z menoj, da bi se malo izobrazila in si razširila obzorje? Nimam besed.« 

»Ko pa dežuje,« sem kislo rekla. »In slikarske razstave me tako dolgočasijo.« 

Teta me je dolgo gledala izpod papirnatih gardenij in njen obraz je bil en sam očitek.

»Čudim se, kako se upaš nositi moje ime,« je nazadnje vzdihnila. »Sicer pa - seveda, biti nečakinja umetniške duše, to še ni dovolj. To moraš imeti v sebi. Oh, ja. Jaz pa si življenja brez umetniških slasti enostavno ne znam predstavljati, je že tako. Kje je dežnik?« 

»Dežnik? Nimam pojma. Zadnjič sem ga videla, ko si z njim zaslonila sadiko tiste madagaskarske vrtnice pred soncem.« 

»Pa jo je vseeno pobralo,« je vzdihnila teta. »Te azijske rastlinice so tako občutljive. Kakor jaz. Jaz, na primer, tudi ne prenesem večjih naporov. Pa grobosti. Pa prostaštva. Pa pubertetnic, ki se podelajo na umetnost. Tak, pojdi no z mano na to prekleto razstavo!« 

»Ne grem na to prekleto razstavo,« sem rekla. Teta se je zgrozila:

»Kako se pa izražaš? Kakšne besede so pa to? In v moji hiši! Prav, zdaj te pa nalašč ne vzamem s seboj. Kar polegaj doma in čehljaj tega ušivega psa. Čez dolga leta enkrat pa se le spomni na ta dan, ko boš nekje tavala okoli po tujih mestih, neizobražena in z neumitimi lasmi, in hrepenela po umetniških galerijah, pa ne bo nikogar, ki bi te popeljal tja in te seznanjal s prvinami umetnosti. Tako - jaz grem. In hvala, ker si mi zapravila dežnik!« 

Odšla je in zaloputnila vrata za sabo. Udobno sem se zleknila po kavču s Snežkom v naročju in začela brati »Pestrno«, ko je pozvonilo in v predsobo je stopil gospod Poglajen. V eni roki je držal majhen bel zavitek in šopek vrtnic, v drugi pa velik, staromoden dežnik, s katerega se je natekala velika luža na šele lani pološčena tla predsobe.

»Kje pa imaš gospo teto Madeleine?« je vprašal in se skrivnostno smehljal.

»Šla je na umetniško razstavo,« sem rekla. »Brez dežnika.« 

»Na razstavo?« se je začudil gospod Poglajen. »Kako pa to? Saj sva bila vendar dogovorjena za ob petih. Poslala mi je pismo s štiriperesno deteljico, kjer mi naroča, naj bom na vsak način točen. Hm, si prepričana, da je ni doma?« 

»Morebiti se pa kmalu vrne,« sem skomignila.

Gospod Poglajen je slekel dežni plašč in ga obesil na žebelj. Potem je vzel dežnik in jo z njim mahnil v salon.

»Ali ne bi rajši pustili dežnika v predsobi?« sem predlagala.

»Seveda, seveda,« je živčno rekel gospod Poglajen in odnesel dežnik nazaj v predsobo. Medtem je bil Snežko potegnil njegov plašč z žeblja in se ravnokar udobno skolačkal na njem, pripravljen, da zadremlje.

»O, oprostite, sem pohitela. Snežko! Pusti plašč, slišiš!« 

»Marš!« je zavpil gospod Poglajen in poskusil odriniti Snežka, toda na vsem lepem je Snežko zarenčal in pokazal zobe.

»Snežko!« sem zavpila, toda Snežko je zarenčal tudi name.

»Zdaj pa res ne vem, kaj naj storim,« sem rekla. »Lahko naju še popade. Je pač take vrste pes, da nerad uboga. To je v zvezi s pasmo, veste. Kar pustiva ga, bo že sam vstal.« 

Gospod Poglajen je bil zelo jezen in je rekel, da to presega vse meje in da mu bo preklemanski pes popolnoma uničil plašč. Potem sva se vrnila v salon in sedla. Šlo mi je na živce, da nisem mogla brati. In tako sva kar molčala in pokašljevala, dokler ni gospod Poglajen vprašal:

»Kako pa kaj v šoli?« 

»Še kar,« sem rekla in poskušala potlačiti zehanje, pa mi ni čisto uspelo.

»No, vidiš. Saj bo,« je rekel gospod Poglajen in potem sva bila spet nekaj časa tiho.

Čez kake četrt ure je gospod Poglajen pripomnil, da »tete Madeleine pa dolgo ni.« 

»Res, ja. Pa je res dolgo ni,« sem rekla.

In spet je bilo vse tiho. Gospod Poglajen se je dvignil in vzdihnil:

»Mislim, da bom raje šel. Povej teti, da sem bil silno za

čuden. Še posebej mi je naročila...« 

Zelo sem se razveselila, ko sem videla, da se je gospod Poglajen namenil proti vratom. Toda v predsobi je Snežko še zmeraj mirno dremal na njegovem plašču.

»Khm, khm,« je rekel gospod Poglajen, »no, kuža, zdaj pa le vstani. Jaz odhajam.« 

Snežko je zarenčal. Planila sem k njemu in poskušala potegniti plašč izpod njega. Kuža je pokazal zobe in hlastnil po moji roki. Odskočila sem.

»Snežko, fuj!« sem zavpila. »Kako si drzneš?« 

»Rrrrrrr,« je rekel Snežko.

Z gospodom Poglajenom sva se obupano spogledala.

»Ne vem, kaj mu je,« sem zastokala. »Zmeraj je bil tako prijazen.« 

Gospod Poglajen se je spet napotil v salon in sedel z mučeniškim vzdihom. Spet sva molčala in potem me je spet vprašal, kako je kaj v šoli, jaz pa sem odgovorila, da še kar - in spet molk.

Potem sva nenadoma planila pokonci z vzklikom olajšanja, ko so se odprla vhodna vrata in sva zaslišala še padec, radostno bevskanje in prerivanje, potem pa glas tete Magde, ki je zaklicala:

»Kaj, za vraga, pa naj to pomeni?!« 

Planila sva v predsobo. Teta Magda je ležala na tleh, Snežko pa je radostno skakal okoli nje in jo oblizoval po obrazu. Pomagala sva teti, da je vstala. Ko je spet prišla do sape, je zavpila:

»Kaj se pa to pravi! Kako si upaš nastavljati razne cunje človeku pod noge? O, Viktor, vi ste tukaj? Kako lepo!« 

Ogorčeno je pojasnil, da njegov dežni plašč ni nikakršna cunja. Dodal je tudi, daje silno presenečen, da, celo ogorčen, naj draga Madeleine oprosti izrazu, ker ga ima ona očitno za cunjo, s katero lahko pometa, kadar se ji zdi.

»Ampak Viktor,« je zaklicala teta Magda. »S cunjo sem mislila vaš plašč, ne pa vas! In priznam, da sem se zmotila, saj je čisto v redu plašč, samo malce razcefran in umazan...« 

»Snežko je spal na njem,« sem pojasnila, »in ko sva mu ga hotela vzeti, je renčal in naju hotel ugrizniti.« 

»Kaj takega,« se je začudila teta. »Saj je drugače tako prijazen, pravi biser! Skoraj ne morem verjeti!« 

»Ja,« sem rekla. »In gospoda Poglajena si povabila ti, ne jaz, potem si pa kar zginila na tisto trapasto razstavo.« 

»Trapasto razstavo! Pljuješ po mojih idealih! Razstava je bila z eno besedo sijajna! Moram reči, da sem še sama dobila veselje, da bi... hočem reči, moji talenti so kar zaplameneli v meni, hoče se jim ven, ven... nočemo biti zakopani, so mi klicali, slikaj, Madeleine, slikaj, ustvarjaj! In tako sem sklenila...« 

»Spoštovana Madeleine,« je slovesno rekel gospod Poglajen, »kar zadeva mojo osebo - grem. Tu nimam več kaj iskati.« 

»Kaj pa je narobe?« se je na moč začudila teta Magda. »Zakaj pa ne bi smela slikati, ustvarjati, se izživljati v zamahih čopiča...« 

»Se izživljati v norčevanju iz starih, zvestih prijateljev,« jo je prekinil gospod Poglajen. »Čakal sem vas od petih do zdaj in nisem mogel oditi, tudi če bi bil hotel, ker sem bil ujetnik tele divje zverine, oziroma moj plašč je bil ujetnik... kar je isto. In to po vseh letih in... ko ste mi izrecno zabičali, naj bom točno ob petih pri vas. Omenili ste tudi neko presenečenje...« 

»Oh... presenečenje, da. No, zdaj ga imate,« je lahkotno rekla teta in se poskušala zasmejati kot frklja, »vi ste prišli, mene pa ni bilo. Oh, kaj hočete - zmeraj sem bila nemogoča, nikoli povsem dorasla, veste, no, pa saj me poznate. Oh, Viktor, umetnost je močnejši magnet, to boste pa že morali razumeti!« 

Gospod Poglajen je izvlekel velik kockast robec in bridko posmrkal vanj. Teta je negotovo rekla:

»Prijatelja moramo poskušati razumeti, Viktor. Prijateljstvo je čist cvet, ki... cvet pač. Če razumete, kaj hočem reči. Zato moramo prijatelju kdaj pa kdaj tudi pogledati skozi prste, kajti cvet prijateljstva zlahka usahne, če ne dobi potrebnih snovi - tako kot... kot... i, kot cvet pač.« 

Gospod Poglajen je še zmeraj bridko pogledoval ročaj naslanjača, kot bi bil ta vsega kriv, in tiho rekel, da sta teta Magda in on sam očitno dva bregova, ki ju loči prepad. On sam da že ve, kaj zahteva prijateljstvo, drugače da ne bi bil prihitel »prej ko mogoče« na njen poziv; da ne bi bil pustil vsega vnemar in prišel k njej, če si ne bi bil tega v svesti.

»In tako sem bil, v svesti si tega,« je očital naslanjaču, »že dve minuti prej tu. In kaj sem videl? Vas ni bilo, Madeleine, nekakšna razstava vam potemtakem pomeni več kot moja malenkost.« 

Obe sva stopili k njemu, govorili »no, no« in teta Magda mu je hotela po vsej sili naravnati ovratnico, čeprav je bila čisto v redu, jaz pa sem, videč tetin obupani obraz, celo plaho poskusila pobožati gospoda Poglajena po pleši, vendar se me je srdito otresel.

»Skuhala bom polento,« sem predlagala.

»No, seveda,« je sladko rekla teta, »le skuhaj jo, pamžek. In potresli jo bomo z ocvirki, kar jih je pri hiši.« 

»Ocvirke sva dali Snežku, ker je nalajal inkasanta,« sem pripomnila. »Rajši bom polento polila s stopljeno margarino.« 

»Stopljena margarina je neprebavljiva,« se je oglasil čemerno gospod Poglajen in še zmeraj užaljeno gledal v ročico naslanjača.

»Eh, pa skoči h gospodični Pavlini,« je zaklicala teta. »Reci ji, da so stari spori pozabljeni, reci, da je bil vse skupaj nesporazum ... reci ji, da jo bom še ta teden seznanila z nekim učiteljem plavanja in naj nama posodi zavitek surovega masla.« 

»Bom, teta. Ali naj rečem, da ima tisti učitelj plavanja zelene oči z dolgimi črnimi trepalnicami?« 

»Odlično, kar tako ji reci. In da ima rad mršave, hočem reči, vitke ženske. Tak teci že!« 

Tako sem stekla skozi veter in dež h gospodični Pavlini, da bi rešila cvet prijateljstva med teto in gospodom Poglajenom.

»Dober dan, gospodična Pavlina,« sem zaklicala že na vratih, »ali bi želeli spoznati plavalnega učitelja z zelenimi očmi in s takoooole dolgimi trepalnicami?« 

»O, ti si,« se je začudila gospodična Pavlina in za hip sem ujela pogled na njene dolge, sinje spodnje hlače, preden je vrgla nase obledelo jutranjo haljo. »Kakšnega učitelja?« 

»Plavalnega,« sem povedala, »teta Magda vam ga namerava predstaviti, in to v kratkem.« 

»Na tvojo teto se ne zanesem več,« je trpko izjavila gospodična Pavlina. »Zadnjič sem bila tako razočarana. In po tistem mi je zmanjkalo poguma, da bi še enkrat dala oglas; rajši sem se sprijaznila s samoto.« 

»No, ampak zdaj je tu tisti učitelj,« sem zavpila, »in hoče vas spoznati. Taaake trepalnice ima in suhe ženske ima najrajši.« 

»Ne, ali res?« je vprašala gospodična Pavlina in si začela nezavedno popravljati gladke, žebljem podobne rese mastnih las na čelu.

»Res. Že vse življenje išče suho žensko. Rekel je, da mora biti suha kot mumija, drugače se ne meni. Vi bi bili kot nalašč zanj.« 

»Tako suha pa spet nisem,« se je branila gospodična Pavlina. »In če gospodična teta misli, da bom kar s prvim...« 

»Teta je rekla, da so spori pozabljeni in nesporazumi tudi.« 

»No,« je medlo rekla gospodična Pavlina, »saj z moje strani ni nikoli prišla žal beseda. In ni moja krivda, če...« 

»Teta Magda je naročila, da morate še bolj shujšati,« sem predrzno rekla. »Vse maslo iz hiše, je naročila. Najbolje bo, da ga izročite kar meni. Samo vodo smete piti.« 

»Za božji čas!« 

»In če imate v hiši kaj ocvirkov, mi jih tudi dajte,« sem predlagala.

Gospodična Pavlina je zmajevala z glavo, ampak jaz sem vztrajala pri svojem in nazadnje mi je izročila dva zavitka masla in lonček z ocvirki. Dobila sem tudi škatlo čokoladnega prahu.

Doma sem skuhala polento in jo zabelila z dvema zavitkoma masla, pa še z debelo kepo ocvirkov. Gospod Poglajen me kar ni mogel prehvaliti. Potem smo pili vročo čokolado, in ko sem videla, da gospod Poglajen poljublja roko teti Magdi, sem si globoko oddahnila.

Vso noč in ves dan je teta Magda pripravljala slikarsko razstavo v salonu. Pomagala sem ji po svojih najboljših močeh.

»Nov izraz! Z iskanjem izvenčloveških smernic postane slikarstvo visoka pesem naše domišljije«, je vzklikala teta Magda in vihtela čopič. Prva slika je bila naslikana na mojo risalno desko in je predstavljala »umetnikovo smrt«. Teta jo je naslikala s štirimi čopiči hkrati in jo na koncu poškropila s kavino goščo.

Druge slike so bile slikane na kartone starih škatel, na napete robce in brisače, ena pa celo na posteljno stranico; nosila je naslov »Triumf ustvarjalne mrzlice« in je bila tetin ponos.

Ko je teti zmanjkalo barv, laka za nohte in kavine gošče, si je pomagala s katranom, marmelado in jodovo tinkturo. Potem je slike razpostavila po salonu in napisala vabila vsem znancem:

»Vljudno vabljeni na salonsko razstavo umetnin Picassove učenke Madeleine O.« 

V petek je prišlo kar precej ljudi, ogledovali so si slike tete Magde in vljudno mrmrali, nekateri pa so se poskušali nasmihati za njenim hrbtom, toda jaz sem imela oči in ušesa povsod in sem teti kar takoj povedala, kdo se je nespoštljivo obnašal - in tistega je potem teta vljudno, a odločno napodila iz »hrama umetnosti«. Potem smo pili čaj in prigrizovali kolačke, spečene iz polente in prelite s čokoladnim oblivom.

Prišla je tudi gospodična Pavlina, še bolj suha kot sicer, a oči so ji žarele. Teta jo je sprejela prav prisrčno, potem pa se ji je začela izogibati. Nazadnje je gospodična Pavlina udarila kar naravnost v sredo, prav med predavanjem tete Magde o novih izraznih možnostih v umetnosti, in vprašala, če je med povabljenimi tudi neki plavalni učitelj.

»Kakšen učitelj?« je razširila oči teta Magda. »Oh, tisti, ja... Uboga gospodična Pavlina, kako žalostno. Si morete misliti, kakšna nesreča! In jaz sem vaju hotela seznaniti, ka¬kor nalašč bi bila eden za drugega...« 

»Ja, za božji čas, kaj pa se je zgodilo?« je prebledela gospodična Pavlina. Teta Magda je žalostno zmajala z umetniško razmršeno glavo in vzdihnila:

»Utonil je.« 

Ni se še dobro zdanilo, ko sem zaslišala iz spalnice tete Magde tihe, a odločne ukaze:

»Vstanite, Mici, zdaj je pa zares že čas. Dela je čez glavo!« 

Radovedno sem dvignila glavo in prisluhnila. Kdo neki je Mici? Sinoči sva legli sami!

Tetin glas je postajal ostrejši:

»Mici, prosim vas! Storite svojo dolžnost! No, končno. Mislila sem že, da nameravate vse dopoldne poležavati. Povem vam, tega ne bom več dolgo trpela. Zdaj pa - ali mi boste takoj prinesli kavo, ali pa vam pri priči odpovem službo. In nobenih ugovorov, prosim!« 

Zaslišalo se je cepetanje bosih nog, ropotanje posode v kuhinji, potem pa so koraki spet oddrobneli proti spalnici. Potihem sem vstala in pokukala skozi vrata, toda videla sem samo še pas tetine jutranje halje, ki se je vlekel za njo kot rep.

Notri se je spet zaslišalo:

»Hvala, Mici. Ne zamerite, če sem bila malo ostra, toda saj veste, red mora biti. No, sedite in popijte kavo z menoj. Veste, to vam pa moram priznati: take kave ne naredi nobena druga! Tako. Zdaj pa bi vas prosila, da greste spet v kuhinjo in pripravite zajtrk za dekletce. Izdaten zajtrk, prosim. Otrok mora biti pri moči, dolga pot jo čaka. Potem pa bova skupaj pripravili kovček. Oh, koliko skrbi! Če ne bi imela vas, Mici, pa res ne vem, kako bi zmogla.« 

Spet so se zaslišali koraki v kuhinjo in spet je zaropotala posoda, zadišalo je po ocvrtih jajcih in po prismojenem mleku. Radovedno sem odcepetala v kuhinjo. Tam je bila samo teta Magda, ki je pripravljala zajtrk.

»Kdo je Mici?« sem vprašala. Teta se je zastrmela vame s široko odprtimi očmi.

»Kakšna Mici, otrok? Ali se ti še sanja?« 

»Govorila si z nekakšno Mici,« sem vztrajala. Teta mi je položila roko na čelo in rekla:

»Le pojdi nazaj v posteljo, pamžek, zgodaj je še. Prinesem ti zajtrk, prav?« 

Še enkrat sem se ozrla okoli sebe, smuknila v tetino spalnico in jo pregledala, pogledala sem celo pod posteljo in v omaro, tako da me je v hipu zagrnil plaz tetinih toalet in ogrinjal - Mici ni bilo. V naglici sem zmašila obleke nazaj v omaro in jo hitro zaprla. Potem sem pomislila, da se mi je morebiti res sanjalo, in se vrnila v posteljo. Toda iz kuhinje sem spet ujela pritajen glas:

»Mici, nikar spet ne pozabite na sol, prosim vas! Mojbog, kako ste danes raztreseni! No, zdaj pa le nesite revici zajtrk v posteljo. Vsaj zadnji dan jo menda smeva malce razvajati, kajne?« 

Teta Magda mi je prinesla pladenj z zajtrkom v posteljo in sedla k mojemu vzglavju.

»Le jej, pamž, je rekla. V tistem pasjem internatu te čaka trdo življenje.« 

Grižljaj mi je zastal v grlu. Rekla sem:

»Bo že kako, teta. V začetku bo treba malo potrpeti, kajne?« 

»Hm. Če te bodo pretepali, mi moraš takoj sporočiti. Jim bom že pokazala. Jaz sem strašna v svoji jezi.« 

»Misliš, da me bodo tepli? Saj ne smejo.« 

»Pedagoška drhal je vsega sposobna,« je zagrizeno rekla teta. »Meni so uničili življenje, poteptali prihodnost, zatrli vse kali srčne kulture in naredili iz mene razvalino, toda...« 

»Daj no, teta, kakšna razvalina neki!« 

»Razvalino,« je trmasto rekla teta Magda. »Vsa moja prihodnost leži pred mano v koscih, pogažena, uničena... niso jajca preslana?« 

»Niso, teta.« 

»Tam pa bodo,« je zlovešče rekla teta. »In zakaj? Zato, ker jih bodo nalašč presolili. Tako so delali v moji mladosti.« 

»Kdo?« 

»Kdo neki - oni vendar, pedagogi in njim podobni. Presolijo jajca - to je eden izmed njihovih načinov, da strejo mlado psiho. Kot veš, je mlad človek po preslani jedi žejen. In kaj se zgodi? Pije. In tako zaide v alkoholizem in počasi propada, propada... samo da se lahko oni delajo vzvišene, razumeš. Ko sem bila jaz mla... hočem reči, pred kratkim so hoteli zlomiti mojo voljo z ogromnimi količinami soli, toda jaz... Zdaj ti bom pripravila kovček.« 

Opoldne je bil kovček pripravljen, hiša pa do kraja razmetana. Medtem ko je teta sedela na kovčku in poskakovala na njem, da bi ga laže zaprla, je prišel Frk. Pod jasminovim grmom sva se poslovila. Frk mi je prisegel, da mi bo vsak dan pisal, in potem sva se zares poljubila. Pri tem sem spoznala, da se pravzaprav znam poljubljati in da sploh ni težko. To bi lahko počela tja do večera, pa se mi sploh ne bi zdelo težko, in najbrž bi to tudi počela, če se ne bi Frku mudilo, vsaj tako je rekel, ko me je poklicala teta iz hiše in prisrčno povabila noter tudi njega. In tako sva se poljubila samo še enkrat in samo še enkrat in potem pa zares samo še enkrat, zadnjič. Frk mi je stisnil v roko velik zavitek žvečilnih gumijev in oddirjal, kot bi mu gorelo za petami, jaz pa sem zamišljeno odšla v hišo, kjer je teta razburjeno tekala sem in tja in sikala:

»Stokrat sem vam rekla, da morate prišiti gumb na punčkin plašček! Ste ga? Seveda ne! To je višek, Mici! Tega ne bom trpela. Mar bom jaz šivala gumbe? In njenih čevljev tudi niste odnesli k čevljarju, saj se mi je zdelo! Ne, Mici, zdaj mi je pa dovolj vaše malomarnosti! Prosim, kar poglejte: podplat zija! Seveda, vi se pa po ves dan lišpate in pacate nekakšne slike in si umišljate, da ste nekakšna umetnica! Sramota, Mici! Namesto da bi...« 

Zakašljala sem v predsobi in teta je utihnila. Potem je zaklicala s čisto drugačnim glasom:

»Samo še gumb ti prišijem, potem pa bova jedli. Kakšne oči pa imaš? Saj si čisto zmedena.« 

Res sem bila zmedena, ampak tega ne bi za nič na svetu priznala, zato sem rekla, da me skrbi, če bova pravočasno ujeli vlak. Jesti pa res ne bi mogla, tudi če bi zrezki ne bili zažgani; teta Magda je potožila, da je vsega kriv mesar, ki ji je podtaknil slabo meso.

Vlak sva ujeli zadnji hip, ker se je teta na postaji spričkala z nekim železničarjem. Rekla je, da ji je dolžan informacijo, kdaj prispe najin vlak v mesto glede na to, da ima že dvanajst minut zamude, on pa je zatrjeval, da tega ne ve in da ga tudi nič ne briga. Na tetino zahtevo, naj ji pomaga nesti kovček, je samo skomignil in teta ga je obsula z dežjem očitkov - medtem pa je najin vlak pripeljal in nama skoraj ušel.

»Prepotovala sem praktično ves svet,« je zelo glasno rekla teta Magda, ko sva končno sedeli v kupeju in je vlak potegnil, »toda še nikjer nisem naletela na tako slabo postrežbo. Prišli smo torej tako daleč, da slabotne ženske same vlačijo stokilske kovčke po peronu!« 

»Teta Magda, kovček je vendar čisto lahek!« 

»To ni važno,« je rekla teta. »Ko sem bila na Labradorju, so železniški uslužbenci nosili po rokah ne samo mojo prtljago, ampak tudi mene. Sploh mi ni bilo treba stopiti na tla, kar podajali so si me iz rok v roke. In ko je vlak potegnil, je zaigrala godba, da boš vedela, in cvetje je letelo z vseh strani.« 

Najini sopotniki so se muzali, kar je teto Magdo še bolj razjezilo.

»Vas, gospa, to menda zabava, kajne?« je napadla žensko, ki je sedela pri oknu. »Seveda, zasedli ste najboljši prostor, tipično! Ampak nikar ne mislite, da ste s tem kaj dosegli! Vse svoje bedno življenje ne boste videli Labradorja, draga moja. Tja namreč pridejo samo izbranci!« 

»Vi pa vaš Labrador,« je rekla ženska. »Saj sploh ne vem, kje je to.« 

»No, saj,« se je pomirila teta Magda. »Drugič pa bolje poslušajte. Nasploh ljudem manjka izobrazbe, posebno na vlakih.« 

Potem je teta zadremala in govorila v spanju. Kar vesela sem bila, ko sva končno prispeli.

V mestu sva šli najprej v slaščičarno, potem pa me je teta odpeljala v internat - približno dve uri je trajalo, da sva ga našli, ker je teta Magda trdila, da ima vse mesto »v malem prstu«. Nazadnje sva stali pred velikimi, steklenimi vrati in teta je pozvonila, rekoč:

»Zdaj naj se me pa le pazijo, tile tam notri!« 

Ko sva sedli v upravničini pisarni, je teta začela:

»Tole, kar sem vam pripeljala,« je rekla s tresočim se glasom, »tole, kar vidite pred seboj« - in s prstom je pokazala name – »tole je z eno besedo zaklad. Toliko v vednost. In iz¬recno apeliram na vas - pokazala je na upravnico - da boste znali usmerjati njeno mlado psiho na pot uspehov in duševne rasti. In še posebej vam polagam na srce jajca.« 

»Kako, prosim?« se je nagnila naprej upravnica internata in se majčkeno nasmehnila.

»Jajca,« je odločno rekla teta Magda. »Jajca ima rada in mora jih dobiti vsak dan. In nikar jih preveč ne zasolite. Mlad organizem vse prehitro podleže neprimerni prehrani, veste. Nikar pa ji ne dajajte cvetače, ker jo odklanja. Hrana naj bo lahka in redilna, in če bo otrok želel dvojno porcijo, ji je ne odrecite, ker bom sicer apelirala na višji inštanci.« 

»Pri nas ni nihče lačen,« je strogo rekla upravnica. »Zdaj pa bo čas, da se poslovita. Vsak čas bo malica.« 

Teta Magda je zrasla:

»Ne želim biti spodbujana,« je zaklicala. »Pripeljala sem vam mlad talent, ki je zrasel in vzbrstel pod mojim okriljem, in želela bi oditi z zavestjo, da bo v dobrih rokah.« 

»No, seveda,« jo je umirila upravnica. »Zdaj bo pa res že čas...« 

»Teta Magda, pisala ti bom,« sem rekla in ustnice so mi malce zatrepetale. Teta me je pogledala kot hudourni oblak in zavpila:

»Nobenega cmerjenja! Še nikoli v zgodovini se ni noben Orehek cmeril ob slovesu! Sramota! Stisni zobe in hrabro, ponosno...« 

Pri tem so se njene oči sumljivo zalesketale in glas se ji je zlomil, ko je zavpila:

»No, pojdi, pojdi že! Saj bi še ostala, ampak zares moram biti do večera doma. Jutri odprem privatno šolo za klavir, pa moram še vse pripraviti in ne utegnem tukaj čvekati s teboj. Toliko dela imam, da ne vem, kje bom začela.« 

»Saj ti bo Mici pomagala,« sem se poskušala nasmejati, toda teta me je namrščeno pogledala in jezno rekla:

»Imaš pa res nemogočo domišljijo. Vsaj ene stvari bi se lahko naučila od mene: znati ostati na trdnih, realnih tleh... no, adijo, pamž.« 

Zasukala se je in odhitela. Ko je izginila skozi vhodna vrata, sem na stopnici pred seboj zagledala peresce, ki je izpadlo iz tetine sinje pobarvane pernate boe. Pobrala sem ga. Še zmeraj je dišalo po najinem doma narejenem parfumu »hiacintni opoj«.