Teta Marinka
| Teta Marinka Ivan Ranfl |
| |||||||||||||
Mehka, srebrna mesečina je lila skozi okno Marinkine sobe. Marinka je hotela že leči, pozno je bilo. Pravkar je ugasnila luč. Pisala je svoj dnevnik. Skromen je bil ta dnevnik, sešit iz dveh zelenih zvezkov. Toda Marinke to ni motilo. Vse njeno tiho hrepenenje, vsa njena mladost in njena duša je bila izlita na ta skromen papir. Njeno bolečino so nosili listi, njeno tožbo so skrivali.
Marinka se je naslonila na križe v oknih. Svetli prameni mesečine so se razlili po njenih licih, ki niso skrivala mladosti. Mlada je še Marinka, cvet na travniku, ki ga šele odpirajo prvi poljubi jutranjega sonca. Ta rana mladost pa je polna skrivnosti. Srce se je odprlo, predalo je vse, nič več ni imela Marinka oblasti nad njim.
Vročo glavo je naslonila na križe. Rožmarinov duh ji je ovil obraz, jo božal po licih ... Prižgala je luč. Odprla je zeleni zvezek in čitala še enkrat:
»Matej! Nekaj težkega leži na moji duši! Toda podleči ne smem, močna moram biti — zaradi tebe. Vso temo bom pregnala iz svojih misli, iz sebe, da bom vsa sončna ob tebi. Ti hočeš svetlobe, ti hočeš sonca! Matej moj, vse to ti hočem biti ... «
Ni končala Marinka. Ob križe na oknih je potrkalo, rožmarin se je zazibal. Marinki je udarilo srce z vso silo ... Rosa na travni bilki, ki trepeta pred vročim sončnim žarkom.
»Marinka!« Matej kliče.
Marinka je trepetala ob križih. Mesečina je zavila v srebrno kopreno dvoje mladih src ... Pisan travnik, poln rosnih kapljic, ki se boje zlatih sončnih žarkov ...
»Marinka«, je dejal takrat Matej, »ne zabi! Moram iti! Prihranil bom počasi in prišel po tebe. V vojaški obleki bom, tudi oficir bom še lahko. Samo ne zabi!«
Tako je govoril. Nikdo ni slišal.
Mesečina je božala dvoje vročih lic ...
Matej se je trdno odločil. K vojakom gre, prostovoljno, v vojaško službo gre. Dva sta še na domu, zato je bolje, da si poišče kruha.
»Marinka!«
»Matej!« — »Z Bogom!«
Poltemna senca je izginila za sadovnjakom.
Marinka je slonela še dolgo ob križih. Mesec se je skril za oblake. Vonj svežih njiv je silil v izbo.
Mladost je šla ... S travnih bilk so izginile rosne kaplje, sonce je stalo visoko ... Kakor sanje je šlo vse mimo, sanje, ki so polne pomladi, in sanje, ki so polne bolečine.
Marinka je zorela.
Tiste dni pa je udarilo v njeno življenje brez usmiljenja.
Vse je počivalo, kakor nekdaj, ko je prišel v mesečini noči. Naenkrat pa je segel ognjeni zubelj preko rožmarina in križev v oknih. Marinka se je zbudila in zkričala. Mati je prestrašena prihitela v njeno sobo. Napol oblečeni sta pobrali nekaj ponošenih robcev in očetovo uro, ki je za spomin visela na steni, življenje sta si rešili. Kmalu je bila domačija pepel, pogorišče. V njunih dušah je bil takrat tudi sam pepel, samo pogorišče ...
Mati je po tej nesreči zbolela. Po nekaj mesecih je umrla. Marinka je ostala sama. V njo je režalo s strašnimi očmi življenje. Nič ji ni obetalo takrat, zahtevalo pa je vse. Marinka je delala pri tujih ljudeh, spala v tuji hiši.
Pa je dobila tiste dni pismo od Mateja. Vedel je za njeno nesrečo. Tri zvezde že ima, dobro mu je. Pismo je hladno, brez hrepenenja, napisano brez ljubezni. Kakor odgovor na neljubo vprašanje.
Marinka ni klonila. Trdno in neusmiljeno je bilo življenje, zato pa je utrdilo v njej dobro. Zeleni zvezek je spravila v kovčeg in šla, samo da ne vidi kraja, kjer so ji zrasli upi visoko, da se tem nižje zrušijo ...
Tako je premišljevala svoja leta teta Marinka. Sedela je na stari skrinji, pred njo pa so ležali posamezni listi zelenega zvezka. Nekje na podstrešju jih je staknila.
»Kaj čitate, teta?« jo vprašam.
Ni skrivala. Povedala je vse. V glasu je bilo opaziti rahlo drhtenje. Pa vendar je pripovedovala krepko.
»Bog naj te čuva«, mi pravi h koncu in položi velo roko na ramo.
Zagledal sem se v obličje, ki je bilo po trpljenju skoraj vse mirno, le nekaj, drhtenja je izdajalo boleč spomin.
Videl sem dušo, ki je znala premagati življenja bolečino.