Teta Puber na obisku

»Teta Puber na obisku« Mira Dobravec

Spisano:	Marko Novak
Izdano:	Družina: Zbirka Mavrična knjižica, 2004
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PA KDO JE TA TETA PUBER?

Ana je v užaljenem joku zbežala v svojo sobo in mama je s široko odprtimi očmi prestrašeno zavpila: »Ojoj, videti je, da spet prihaja teta Puber na obisk!« »Kdo?« je vprašala Tina. Oče in fanta so se spogledali in zasmejali. Matej je rekel: »O, če je tako, nas pa čakajo hudi časi!« In res je bilo tako. Teta Puber se namreč nepovabljena nenadoma pojavi v vsaki družini, kjer odraščajo otroci. Ima sicer učeno latinsko ime PUBERTETA, vendar jo je mama že pred leti, ko je odraščal Matej, krstila za teto Puber. Kadarkoli je Matej malo bolj glasno in trmasto usklajeval svoje mnenje z njenim ali z očetovim , je mama zajavkala: »Tako lepo smo se imeli, dokler ni prišla teta Puber na obisk!« Zdaj je teta Puber v njihovi družini že stara znanka, saj jih je obiskala že večkrat in vsaj mama in oče prav dobro poznata vse njene lastnosti in se je malo tudi bojita. Teta Puber je namreč neverjetna. Hoče biti dama, pa je v resnici če otrok; nosi čevlje z visokimi petami, na njih pa ljube medvedke, od katerih se še ne more ločiti; nohte ima divje namazane, za njimi pa še umazanijo iz peskovnika; v roki nosi ogledalo in se vaj kar naprej gleda, pod pazduho pa najljubšo punčko; ni se še odločila, ali naj ima moderno »odraslo« frizuro, ali naj si še spleta kitke; všeč so ji otroško pobarvane obleke, vendar noče, da bi jo kdo imel za otroka. Kadar je v družbi, posluša divjo glasbo, in trdi, da ji je všeč; kadar pa je sama, prav rada zapoje pesem o deklici in kanglici … Ima tudi čudežni zvonček, kadarkoli obišče kakšnega otroka, pozvončklja in začnejo se dogajati čudne spremembe … Čez ramo nosi skrivnostno torbo in kadar obišče otroka, ga radodarno obdari z zakladi, ki se skrivajo v njej. Solzice globoke žalosti nad vsem, še večkrat pa pekoče solze užaljenosti; mastni lasje in mozolji, za fante pa puhek na licih in za dekleta prve obline, za vse pa spotegnjene roke in noge, hitro rast in strašno kritičnost – do drugih, seveda. Pa prepričanje, kako so odrasli starokopitni in neumni in kako pametnega otroka nihče ne posluša, mu nihče ne verjame, ga nihče ne mara in ga vedno obtožijo za vse, da je on kriv! Krivic na kupe« Ko deli teta Puber svoja darila, otroci kar naenkrat opazijo, da nočejo biti več otroci, da imajo prevelik nos, nezanimiva lase, čuden glas … in kar naenkrat niso več zadovoljni ne s sabo ne s starši, učitelji in vzgojitelji, kaj šele s svetom! In kar naenkrat vse postane silno resno, obenem pa vse » brez zveze« … Kadar se otrok pomotoma odloči, da bo izjemoma brez ugovora verjel mami ali očetu in ju ubogal, teta Puber pozvončklja na svoj vsem drugim neslišni zvonček in otrok pozabi na dobre sklepe, jezika, trmoglavi, odgovarja, morda celo cepeta in se cmeri kot dojenček ... Ali pa, ojoj, loputa z vrati, da se hiša trese ... O, radodarna je, tale teta Puber, zelo radodarna! Zato se je mame vedno malo ustrašijo in očete zaskrbi, kako bodo zvozili naslednja leta. Oče in mama sicer vesta, da se pubertetnik - tako se učeno reče otroku, ki ima na obisku teto Puber - spreminja. Vesta, a se bo iz sitne in težavne bube razvil pisan metulj: rosno lepo dekle ali postaven mladenič, le ta težka leta je treba preživeti s čim manj nesrečami ...

PRI SMOLČKOVIH

Pa naj vam predstavimo še družino, ki jo bomo opazovali skozi drobnogled, oni pa ne bodo o tem nič vedeli. Saj veste, kadar nas kdo opazuje, se vedemo mnogo lepše in smo previdnejši, ko govorimo. Doma pa, kot da smo s copati obuli tudi sproščenost, ki pa seveda včasih prinese na dan tudi tisto, česar naj drugi ne bi videli in vedeli o nas. No, tole družino smo vzeli na piko in ni jim rešitve, prav nič lepe se ne bodo mogli delati pred nami! Takole je pri Smolčkovih: Da se pišejo prav posrečeno, so že zdavnaj ugotovili - ne pišejo se Smola, ampak Smolček in to je kar lepo. In smola se jih nikoli ne drži dolgo, seveda imajo tudi oni slabe dneve, večinoma in tako na splošno in sploh pa so kar srečna družinica. In kadar kdo sprašuje, če je morda pri njih smola doma, rečejo, da je oni pravzaprav ne poznajo, samo za hec se pišejo tako smešno. Kakšna je mama? Mama je prav navadna mama, pa kot vse mame; zaljubljena v svoje otroke, obenem pa zahtevna in baje včasih tudi sitna. Kadar je utrujena, to pa je marsikdaj, rada javka o tem, kako je ona doma veliko delala in kako njeni otroci nikoli nimajo časa za pomoč. Zelo rada tudi pripoveduje, kako je ona sama, ko je bila še otrok, ubogala mamo na vsako besedo ... No, ko je prod leti Matej vprašal babico, kako je bilo v resnici s tem, se je babica nasmejala in rekla: »Vsak otrok kdaj kakšno ušpiči, tudi mama ni bila drugačna.« Mama je potem Mateja poslala na vrt obirat jabolka in skrivnost njene pridnosti v otroštvu je ostala še naprej skrivnostna. Toda morda bo babica nekega dne le spregovorila ... Kakšen je oče? Oče je prav navaden oče, pa kot vsi očetje; zelo rad ima svoje otroke, obenem pa zna biti tudi strog in še zahtevnejši od mame, in včasih je utrujen; takrat mu ni dobro ugovarjati, to seveda že vsi vedo, celo najmlajša. Kadar kateri od otrok prinese slabo oceno, oče na dolgo in široko govori, zakaj hoče od svojih otrok petice. Da je bilo njegovo spričevalo dolgočasno od samih najvišjih ocen, ne govori več, odkar je Matej pred leti našel v nočni omarici to tako zanimivo spričevalo in ga skrivaj pokazal bratu. Vse bi bilo dobro, če bi fanta znala molčati, pa nista ... Tako je oče o svojih peticah nehal govoriti in tudi bolje je tako, saj je hudo biti nepopoln sin popolnega očeta ... Zdaj pa: kakšni so otroci? O, ne, to pa niso kakšni navadni otroci, saj navadnih otrok sploh ni! Vsak otrok je vesolje zase, vsak se šele uči, da se ves svet ne vrti okoli njega in da ni najpomembneje na svetu, kaj misli, čuti ali dela on sam. Matej je v resnici že velik, že dve leti študira, v trgovinah in za bančnimi okenci ga že vsi vikajo, ima vozniki izpit in ni mu več treba vprašati za vsako stvar mamo, kako in kaj. In smešno - zdaj, ko mu ni več treba, vprašuje! Seveda vprašuje kot odrasli odrasle, pogovori se potegnejo pozno v noč in Ana in Tina jih nikoli ne slišita do konca. »Ljubica, pozno je,« reče ljubeznivo mama, če Ana kar obsedi in posluša. »Spat,« malo manj ljubeznivo reče čez čas, kajti dekletce bi vendar tako rado poslušalo pogovore odraslih! In če še to nič ne pomaga, postane Matej nesramen: »To niso pogovori za otroke!« reče in že tečejo solze užaljenosti deklici po licih. Ona vendar ni več otrok, saj je res že velika! Tina, ta že, ta mora spat, Ana pa bi tako rada slišala, kaj se pogovarjajo. Tina je pridna punčka. Ima lepe zvezke, rada bere, še raje pa se igra s punčkami, uboga in skoraj nikoli ne jezika. Skoraj! Kajti kadar se Ana dela le preveč važno, je Tina ne more prenašati! Kaj pa potem, če hodi Ana v šesti razred, Tina pa šele v četrtega! In letos, ko je začelo Anino telo kazati prve znake odraslosti, je postala še bolj domišljava! »Ogledalo se bo izrabilo!« vpije mama, kadar jo - tisočkrat na dan - zaloti, kako se ogleduje od zgoraj navzdol pa od spodaj navzgor, pa od strani, pa od blizu in od daleč ... »Saj si lepa, vsi otroci so lepi,« jo draži Matjaž in mama potem tišči ušesa, da preživi nevihto. Matjaž se s sestrico seveda samo šali, saj v resnici pravzaprav zelo razume, kako "mali dve" čutita. Dokler ju niso imeli, je bil najmlajši on in prav dobro se še spomni, kakšne bitke sta bojevala z Matejem, ki je bil in tudi hotel vedno biti "ta velik". Zdaj pa, ko sta res že velika, zdaj, ko se že tudi Matjaž odloča, kam bo šel letos po maturi, sta velika prijatelja. In kadar se mami in ati izkažeta kot prava starokopitna starša, fanta vedno držita skupaj. Vedno pomagata drug drugemu, ko je treba stare kaj poučiti. Ana in Tina se tega še nista naučili, zdaj še vsaka po svoje poskušata doseči zmago v dolgih pogovorih, ko prepričujeta stare, da imata prav onidve in ne mami in ati. Tako kot zadnji, ko je Ana hotela na vso silo doseči, da bi obveljala njena. Kot vedno ob napetih trenutkih, se mama ni hotela pogovarjati kar mimogrede. »Počakaj do večera. Tega ne moreva rešiti kar takole. Sploh pa se še ne mudi,« je rekla in kuhala naprej. Ana je sicer mislila iz mame izviti dovoljenje, še preden pride očka domov, saj bi mamo laže ovila okoli prsta. No, to ji ni uspelo, torej bo morala zvečer porabiti vso zvitost, da bo zmagala. Tako rada bi vandal šla ...

POČITNICE PA TAKE

Zvečer, ko so posedli, da se še malo pomenijo pred spanjem, je Ana pohitela: »Kje boste prvi teden počitnic?« »Najbrž še doma, veliko dela čaka na proste dni,« je rekla mama. »Oh, spet bomo belili,« je zastokal Matjaž, ki je bil sicer velik in pameten, delaven in priden, iz nerazložljivega strahu pa bolj kot karkoli sovraži beljenje. »Mi gremo na morje,« je hitro oznanila Ana. »Kdo mi?« »No, moji sošolci in sošolke, vsi bomo šli,« je na videz malomarno pojasnila. »Opala, a tale piščanček se pa lahko takole pogovarja z nami, ati?« je skoraj očital Matjaž, češ: kaj vse si zdaj smrklji lahko dovolita, midva sva bila pa tako zelo pridna! »To bomo pa še videli, kako se bo pogovarjala,« je oče svareče dvignil pogled iznad bloka, v katerem je nekaj računal. »Saj sem samo povedala, ni drugega,« je Ana zajezikala. »Nerodno je samo, da moraš zaenkrat še vprašati, ne samo povedati, ljubica zlata,« je rekla mama. O, to so pa že vedeli: kadar je mama komu rekla ljubček moj zlati, takrat se je že bilo treba pripraviti na dolge govorance in trdo prepričevanje. Seveda je to vedela tudi Ana, zato se je kar takoj postavila v obrambni položaj, nabrala je obraz v užaljene gube, stisnila glasek, da je bil blizu joku in zacvilila: »Samo jaz moram kar naprej kaj spraševati, vsi drugi lahko vedno povsod gredo ...« »Katera učiteljica pa gre z vami? Razredničarka?« Deklica je kar prhnila od slabe volje nad tako domislico: »Mami, kako si ti neumna! Kdo pa mara razredničarko s sabo! Da bi morali še v vodo hoditi v vrsti! Ne, sami bomo šli, brez ta starih. Vzeli bomo pet šotorov …« »Ti seveda sama ne boš šla nikamor!« Se je zdaj oglasil oče. »Zakaj pa ne? A mi ne zaupaš? A misliš, da sem še dojenček?« se je detece hotelo prepirati. »Ne, ne mislim, da si dojenček, in zaupam ti. Vandal si še premajhna, da bi sama hodila na morje,« je resno rekel oče. »Saj gram lahko jaz z njo,« se je plaho oglasila Tina. »Seveda, še tega se manjka! Da bom dojenčke vlačila za sabo, saj nisem varuška!« je zavpila Ana. »Opala! Tebi se ne sme reči dojenček, ti pa sestrici lahko, pa je v resnici že skoraj tako velika kot ti?« se je zdaj iznad svoje knjige oglasil Matej. »Hočeš, da tudi midva tebe tako kličeva, dojenček?« mu je pomagal Matjaž. Ana bi se sicer rada spustila v bitko o tem, kdo je in kdo ni dojenček in koliko milimetrov je večja od Tine, pa prav zdaj za to ni imela časa. Pogovor se suče v nevarne vode, samo malo še, pa ji bodo prepovedali, da bi šla s sošolci na morje. »Marni, poglej, vsi bodo šli, Mojca, pa Nejka, pa Peter, pa Andrej, pa ...« »Pa so že vprašali doma, če se strinjajo?« »Njim ni treba spraševati, starši jim privoščijo kaj lepega, jih nimajo zaprtih doma, tako kot ti mane! Jim zaupajo! Jih pametno vzgajajo, ne pa za sto let nazaj, kot ti mane …« je kar bruhalo iz deklice in zdaj je bila res že prav blizu joku. Oče je pogledal mamo, mama očeta in brez besed sta se razumela: Teta Puber danes silno razgraja po naši hiši! Samo zaradi reda je oče rekel: »Takole ne moreš govoriti z mami!« »A ona me pa lahko privezuje na dom, vedno se moram držati nje za krilo, ne hodim v kino, ne grem nikoli v disko, zdaj mi pa še na morje ne pusti! Nisem jaz kriva, če so tebe vzgajali v prejšnjem stoletju!«  je zabrusila mami, se malo sicer zgrozila nad svojo predrznostjo, malo pa ji je tudi odleglo. »Niso me vzgajali v prejšnjem stoletju, ampak prod tridesetimi leti. In zapomni si tale trenutek; ko boš odrasla, se ti bo godilo slabše kot se zdaj meni! Tvoji otroci ti bodo upravičeno lahko rekli ne samo, da si bila mlada v prejšnjem stoletju, ampak v prejšnjem tisočletju! Rekli bodo: Naša mami ima nazore prejšnjega tisočletja! Komaj čakam, da zrasteš in da bom mogla to prišepniti svojim ljubim vnukom, če se sami ne bodo spomnili!« se je mami smejala, drugi so se smejali z njo, Ana pa je kar pihala od jeze: »Nesramna si, da veš! Nesramna!« Vendar se je zdaj skozi njen užaljeni jok že svetlikal nasmešek. Mama in oče sta mirno preslišala to divjanje in mama je rekla: »Takole se dogovoriva: lahko greš s sošolci na taborjenje, le mene vzemi s seboj! Saj boste potrebovali nekoga, ki vam bo ves dan stregel, pekel cele gore palačink in pazil na vas.« »Paš e mene vzemi s sabo,« je boječe dodala Tina. »Pa še dedka in babico,«  je za vpila Ana. »Lahko, dedek bi vas učil potapljanja,«  je mirno rekel oče. »Pa ne moreš zahtevati od mene, da se tako smešim,«  je obupano zakričala. »Kakor želiš. Lahko grem z vami, lahko pa si ti pri meni doma,« je trdno rekla mama. »In boš pomagala beliti stanovanje,« se je zasmejal Matjaž. »Lahko pa gre seveda kakšna druga mama ali oče, meni bi bilo še ljubše. Sama pa ne boš la,« je pristavil oče. »Pa vendar …« »To je konec besedi«  je zdaj strogo rekel oče in se spet potopil številke. »Prespi, premisli in se pogovori s sošolci, potem bomo pa videli,« je rekla mama. Ana je na hitro s prav nič sladkim poljubčkom oplazila vse obraze in svojo užaljenost in trmoglavost odnesla spat. Sanjalo se ji je, kako ob morski obali stoji deset šotorov, pred njimi sedijo njeni veseli sošolci in sošolke, ob strani stoji njena mama in vihti ponev za palačinke, ona, Ana, pa se je kot nebogljen dojenček drži za krilo. Še v sanjah je vsa začudena opazila, da se njeni prijatelji z veseljem mastijo s slastnimi palačinkami, da imajo radi njeno mamo in so veseli, ker je šla z njimi. Ona, Ana, pa ...

DEKLICE IN KURA

Mama je postavila juho na mizo in po molitvi ponudila zajemalko najprej Mojci. Mojca, sestrična Smolčkovih otrok, je bila namreč pri njih na počitnicah - Ana, Mojca in Tina so bile gosji red: to leto so končale šesti, peti in četrti razred. Zdaj bodo počitnice preživele večinoma skupaj - teden dni pri Smolčkovih, teden dni pri Mojčinih, deset dni pa skupaj s starši pod šotori na morju. Deklice so velike prijateljice, mama je srečna, ko družno kolesarijo, mečejo žogo ali skačejo ristanc, in se samo razumevajoče nasmehne, kadar jih vidi, kako skrivnostno stikajo glave, ko sedijo pod brezo - vsaj eno oko vedno budno pazi, da se ne bi približalo kakšo nepovabljeno uho in ujelo njihovih silno pomembnih skrivnosti. V kopalnici je na polički komaj še kaj prostora, Aninim in Tininim sponkam in trakovom za lase, pletenim zapestnicam in steklenim kamenčkom na drobnih verižicah so se pridružile še vse lepotije, ki jih je s seboj prinesla Mojca. Prav, si reče mama, pa naj se malo lišpajo, saj so počitnice in saj jih bo – upam – ta neumnost kmalu minila. »Izvoli, nalij si juho,« je torej tisti prvi dan rekla mama. »Ne, hvala, ne bom,« je odgovorila Mojca. »Ne maraš korenčkove juhe?« Se je začudila mama, kajti pri Smolčkovih so vsi marali vse in nikomur še na misel ni prišlo, da ne bi jedel, kar se pred njih postavi. »Maram, vendar hujšam!« se je glasil presenetljivi odgovor. No, žlica mami ni padla iz rok in očetu se ni zaletelo, saj še nista imela na krožnikih ničesar. Sta se pa debelo pogledala, kot da sta dva stara fosila, ki res ne razumeta več tega mladega sveta, potem pa so njune oči poromale po drobni postavi enajstletnice, ki je sedela med njunima deklicama. »Hujšaš! Kam pa?« se ni mogel premagati oče SmoIček. »Saj vidiš, da sem debela kot pujs!« je zastokala deklica. »Pa res, maščoba ti celo za ušesi kar dol maha!« se tudi Matej ni mogel premagati, dvignil je Mojčine lase in se zgroženo zagledal v njena ušesa, da je deklici roka nehote šinila tja, kot da tam res išče kakšne strašne znake debelosti. »Mir,« je rekla mama Mateju, Mojci pa: »In od kdaj hujšaš?« »Od danes. Mami vedno zahteva, da vse pojem, zdaj pa imam priliko ...« »Ti grda mami ti! Še dobro, da si prišla k nam!« se Matej tudi tokrat ni mogel vzdržati. »Matej!« je grozeče rekel oče. »Če bo hujšala Mojca, bom tudi jaz,« je rekla Ana. »In jaz tudi!« ni hotela biti Tina ni slabša. »Ja pikice male, kaj vam pa je! Kaj takega pa še nikoli ...« »Ko bomo šli na morje in bom oblekla kopalke, ne morem biti takale!« »Pa res, to bi bilo grozno,« se je zdaj oglasil še Matjaž in obraz se mu je kar razletaval od zadržanega smeha. »Pa ti, mama, ne boš nič hujšala preden greš na morje?« »Tudi ne bi bilo slabo,« se je namuznil oče in mama ga je grdo pogledala, potem pa se je nasmehnila. »Tako? Pravzaprav pa imate morda res prav. Meni bi prav gotovo koristilo, če bi izgubila nekaj kilogramov. Za dekleta pa je to seveda popolnoma drugače. One še rastejo in si ne bi smele izmišljevati takih neumnosti. Mlad organizem mora dobivati dovolj hrane in to vsakovrstne, da lahko pravilno deluje in se razvija. Zanje je govorjenje o hujšanju velika kozlarija!« »Kako pa govoriš!« je rekel oče. »Rekla sem kozlarija! Ker to je!# »Joj, mami, kako si starokopitna! Pojma nimaš! Vse moje sošolke stalno hujšajo, ne vem, zakaj me nebi smele!« »Tako?« je zamišljeno rekla mama. »Prav, pa naj bo po vaše. Če želite, bomo imele shujševalno kuro. Kaj pa vi, se nam boste pridružili?« je mama pogledala očeta, Mateja in Matjaža. »Ne, hvala. Jaz vedno pametno jem in tudi veliko delam, vse kalorije porabim in s svojo postavo sem zadovoljen,« je rekel oče. In fanta sta se z očetom popolnoma strinjala. »Prav. Vam trem bom kuhala normalno hrano, me pa bomo hujšale,« je sklenila mama. »Hura!« so zavpile deklice, mama pa se je – skrivnostno? – nasmehnila. »Zdaj bomo imeli v hiši štiri ženske in še kuro! Shujševalno seveda. Mislim, da se hujšanju reče kura zato, ker imajo ženske pameti toliko kot kure,« je rekel Matej in mama tokrat nalašč ni hotela videti, ko mu je Tina pokazala jezik. Naslednji dan je iz kuhinje omamno dišalo, da je deklicam, ki so za zajtrk pojedle vsaka samo jogurt, neznosno zavijalo nosove. »Kaj pa kuha?« je Mojca vprašala drugi dve. »Sirove štruklje,« je s stisnjenim glasom rekla Tina. »Mmm,« se je obliznila Mojca, Ana pa ja je grda pogledala. Ko so sedli za mizo, so imeli moški pred seboj skledo z gobavo juha (mmm!), veliko skledo štrukljev, posutih z zlatopečenimi drobtinicami in sladkorjem, in veliko skledo mareličnega kompota (mmm!), mama in deklice pa vsaka krožniček in na njem nekaj narezanih kumar, nekaj rezin paradižnika, košček pustega piščančjega mesa, pol koščka temno temnega kruha in skodelico. O, hvala Bogu, vsaj kompot bom lahko pila! si je mislila Tina, ki ni mogla sproti požreti slin od želje po dobrotah, ki so jih imeli moški, vendar je mama že v istem hipu v skodelice začela nalivati čaj. »Ne bomo pile kompota?« je vprašala Mojca. »Mislim, da ne, marelični kompot brez sladkorja je zanič, sladkor pa redi. Skuhala sem nam čudežni shujševalni čaj,« je rekla mama in deklice so s kislimi obrazi pile čaj, ki je bil milo rečeno – brez okusa. Kaj bi vas mučili s podrobnim pripovedovanjem o večerji, o naslednjem kosilu in tako naprej. Deklice so postajale vsak dan, ob vsaki slastni hrani, ki je prišla na mizo za moške, vedno tišje in vedno bolj zamišljene, tehtnica v kopalnici pa je bila očitno pokvarjena, saj celo po dveh dnevih in pol strašnih muk ni pokazala nobenega napredka. »Manj moraš shujšati, težje gre. Poglejte se v ogledalo, morda pa ste že dovolj shujšale,« jih je tolažila mama, in res, deklicam se njihova telesa niso zdela več tako grozo nepopolna, kaj šele debela. »Da nam ne bo škodovalo,« je potihem rekla Tina, ko so popoldne na vrtu pripravljale vse za večerno zabavo. Oče bo imel god in pekli bodo na žaru, jedli sadno solato s sladoledom in smetano – fantje seveda. Dekleta in mama bodo dobile vsaka košček mesa – na žaru pečeno in pusto res ne redi – in seveda tudi paradižnik in kumare, tako, narezano, saj solatni prelivi vsebujejo olje ... »Kaj bi vam škodovalo?« je vprašal Matej. »Hujšanje,« je potihem rekla Mojca in pred očmi se ji je prikazovala sadna solata in gore sladoleda. »Aja? Mama, pridi, slišim, da je pomagalo,« je zaklical Matej. »Kaj pa?« je pogledala mama skozi okno. »Tvoja shujševalna kura je našim punčkam vrnila prave možgane. Nič več ne razmišljajo kot kure!« »Res? Naj torej pripravim sladoled in smetano tudi zanje?« »Ne Vem. Najboljši in zanesljivo uspešen in nenevaren recept za hujšanje se še vedno glasi: Manj žri in migaj!« je rekel Matej. »Vendar šele po dvajsetem letu, kajne, mami?« je vprašala Tina. »In me vse dni migamo!« je dodala Mojca. »In še rastemo!« se je spomnila Ana. Mama pa se je samo veselo nasmehnila, ko je videla, kako željno jo gledajo sestradane deklice. Zaprla je okno in iz omare vzela še tri skodelice za sadno solato s sladoledom in smetano.

HALO, TUKAJ JAZ!

Neopazno se je pri Smolčkovih začela dogajati še ena novost; telefon ni bil več le očkov in mamin, pa tudi ne več le Matejev in Matjažev, zdaj je kar naprej zvonilo in nesrečnež, ki je dvignil, je vpil: »Ana, zate!« Koliko klicev na dan? Koliko različnih glasov? Kdo bi mogel prešteti! Mama je, kot vedno o vsem, imela svojo predstavo tudi o tem, kako naj bi potekali taki pogovori. »Kdo je pa bil?« je vedno vprašala, ko se je Ana vrnila z neskončnega pogovora. »Anja,« je na primer odgovorila deklica. »Ali še hodi v vrtec?« je vprašala mama. »Moja sošolka je, saj veš!« je prizadeto odgovarjala Ana. »A res! Tako velika! Pa je ni nihče naučil, kako se je treba pogovarjati po telefonu?« »???« »Ni se predstavila. Če kličeš koga na dom, se moraš predstaviti,« je tečnarila mama. »Ana, zate! Ne, ne ve, kdo je, se ni predstavil!« je drugič mama s slušalko v roki kar na daleč poskušala vzgajati celo tuje otroke. Ne, z mamo ni bilo lahko. Sošolke so sicer vedele, kako je treba ravnati, če kličeš k Smolčkovim, mladi fantje, ki so vedno vekčrat nujno potrebovali Ano, pa seveda niso vedeli. »Nekdo, ki ne zna telefonirati, kliče neko Ano. Poznaš kakšnega takega tepca, ali je pomota?« je vpila mama od telefona, kadar je kakšen domišljavec vzvišeno zahteval v slušalko: »Ano, prosim,« pri čemer prosim ni bit prav ni podoben svoji pravi vsebini. »Pregnala mi bo vse prijatelje,« je z jokavim glasom napadala Ana mamo, mama pa je začudeno ponavljala: »Pa bi marala prijatelje, ki še telefonirati ne znajo?« Tako je mama v zelo kratkem času dosegla, kar je želela, kajti v službii so ji marsikdaj rekli: »Kako lepo znata tvoji dekleti govoriti po telefonu! Vljudni sta, predstavita se in znata na kratko povedati, kaj želita oziroma, kaj ti sporočata, kadar te ni.« Mama je bila zadovoljna. Vsaj glade svojih deklet, ki sta se naučili telefon ne le izkoriščati, ampak tudi pravilno uporabljati. Seveda pa, kot se to vedno dogaja, dekleti nista bili zadovoljni z vsemi maminimi predstavami o tem, čemu je telefon sploh namenjen. »Ste odkrili Ameriko?« je na primer vprašala mama, kadar je Ana prišla nazaj v dnevno sobo potem ko je pol ure klepetala s kakšno sošolko. »Samo pogovarjali sva se,« se je branila deklica. »Pogovarjali? če govoriš celo večnost, je to klepet, ne kaj resnega!« » Prav, klepetali sva!« je zajezikala mala. »Gospe imamo za klepetanje čas ob obisku in kavici, deklice pa vso dolgo pot od šole do doma, vse postajanje na vsakem ovinku in seveda vsa večerna srečanja na našem ali kakšnem tujem dvorišču! Telefon je namenjen samo kratkim sporočilom, dogovorom ali spremembam dogovorov!« je modro težila mama. Oče je mamo začudeno pogledal, vendar je molčal in se sklonil nazaj nad svoje papirje. »Kako pa ti to veš! Dedek vedno pravi, da še za sol ne bo prihranila, kadar te posluša, ko klepetaš s svojo mamo!« je usekala Ana in mama je za hip presenečeno in brez besed odprla usta. Oče, Matej in Matjaž so dvignili glave in gledali mamo in oče je celo rekel s povišanim glasom: » Kako pa govoriš z mamo!« »Če je pa res!« je uporniško zavpila Ana. »Kar pusti jo! Pri nas vedno vsakdo lahko pove, kar misli,« je rekla mama, se malo zamišljeno zazrla v nevidno točko na steni, potem pa se je spat oglasila: »Tako je, prav ima. Jaz vedno predolgo govorim, posebno z mamo, zato pa želim, da bi se vsaj ti naučila telefon pravilno uporabljati! Pomisli, če bi vsi ljudje govorili tako dolgo in bi na primer imeli dvojčka …« »Mi nimamo dvojčka!« »To je bil samo primer! Kako pa bi se ti in tvoje sošolke sploh vse dogovorile, če na primer ne bi imeli telefona? Ko sem bila jaz v tvojih letih …« »To je bilo takrat, ko telefona še iznašli niso! Ali pa so ga imeli samo pomembni ljudje!« je spet usekala mala. »Prav dobro smo shajale tudi brez telefona,« se mama ni pustila zmesti in je Anino nesramnost gladko prezrla. »In preden so iznašli elektriko, ste prav dobro shajali tudi brez luči in pralnega stroja!« Ana ni hotela popustiti. Moški zdaj niso več spustili več spustili oči z obrazov obeh bojevnic, švigali so z ene na drugo kot pri tenisu in molče, kaj bo iz tega. »Res je, dokler nismo imeli pralnega stroja, sem na roko drgnila perilo vsak ponedeljek zvečer pozno v noč, da mami ni bilo preveč samotno pri tem napornem delu. In, hvala, da si me spomnila, tega ti res še nisem pokazala! Še pojma nimaš, kako smo živeli, to je pa res nedopustno! Da si boš laže predstavljala, bova imeli lep poučen izlet v preteklost! V čas brez telefonov in brez pralnih strojev in seveda brez televizije, recimo! « Oče je začudeno pogledal, mama pa mu je drobno, skoraj neopazno pomežiknila in oče si je mislil: Zakaj pa ne, saj imamo dopust! In med dopustom ne njega ne mame nihče nujno ne kliče, televizije pa ne bi gledala tudi, če bi bila, recimo, še vedno pod šotori na morju ali v koči v hribih. Zato je sklonil glavo, kot da ne posluša, mama pa je nadaljevala: »To bo lepa priložnost zate in za Tino, da bosta ugotovili, kako lepo je bilo v moji mladosti! In koliko časa smo imeli, lahko smo ob večerih igrali domino in človek ne jezi se in nismo vsak hip spreminjali svojih načrtov in jih ure in ure sporočali po telefonu!«

Tako so pri Smolčkovih preživeli neverjetno poučen počitniški teden. Telefon je bil izklopljen (res pa je mama na skrivaj sporočila svoji mami, zakaj se ves teden ne bo oglasila!), izklopljena je bila televizija in izklopljen je bil pralni stroj. Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Večer pred tem pa so vse tri z združenimi močmi z milom v roki obdelovale vsak kos perila posebej, da so imele roke na koncu nežne in prozorne kot lepotice iz reklam! In glej, čudo, mama in Ana se nista prepirali, smejale so se in moški so začudeni zastrigli z ušesi, ko so zaslišali, kako v kopalnici, sklonjene nad kadjo, pojejo stare pesmi … Teden je hitro minil in ko so se spet priključili na telefon, je mama slišala Ano: »Seveda me nisi mogla dobiti na telefon! Bila sem na potovanju! Kje ti povem pozneje. Hitro povej, kaj želiš, dogovoriva se, kje se dobiva, da ti povem vse novice. Ja, pohiti, tu čakajo na telefon!« Ko se je vrnila v dnevno sobo in videla vprašujoče poglede, saj ni nihče čakal telefon, je pojasnila: »Ne morem ji vsega tega razlagati po telefonu! Takale drobna laž ne more biti nič hudega!« In mama jo je prijazno pogledala, saj to v resnici sploh ni bila laž. Res so vsi čakali, ne sicer na telefon, ampak na Ano, da položi v vrsto svojo domino. Kajti v tednu, ko so šli na potovanje v preteklost, so ugotovili, da jim preveč časa ne vzame samo telefon, ampak predvsem televizija.

TELE V I ZIJA

Tehnika napreduje neverjetno hitro in čim ima človek nove pridobitve, se nanje neverjetno hitro navadi, na čas, ko je prav lahko shajal brez njih, pa gladko pozabi. Matej in Matjaž pa se še prav dobro spomnita, kakšen je bil stari televizijski aparat, ko si moral vsakič vstati s kavča in stopiti do njega, če si hotel spremeniti program, naravnati jakost glasu ali ugasniti pojočo škatlo. »Saj se hecaš,« pravi Tina, ko Matjaž pripoveduje, da so imeli samo dva programa, gledali pa samo enega. »Daj no, daj,« se smeje, ko ji Matej pripoveduje, da se še spomni črnobelega zaslona. »Saj potem sploh nisi videl, kakšne barve obleke nosijo!« si otrok tehnike ne zna predstavljati skromnejše ponudbe. »In da si hodil k aparatu za vsako spremembo!« ne more verjeti tudi Ana. – »Kolikokrat na večer si se torej skopal izpod odeje? »Ja, to je še najbolj zanimivo! Ne velikokrat! Nismo gledali televizije! Le kakšno otroško oddajo, ati dnevnik, vsi skupaj oddaje o živalih in tujih krajih…« »Kaj pa filmi in nanizanke?« »Filmov je bilo malo, nanizank pa sploh ne…« »Ni bilo Obalne straže ali Gasilcev!« se zgrozi Tina, ki zelo nerada zamudi dogodivščine svojih televizijskih junakov. »Ne. In ni bilo kvizov in zabavnih oddaj in ni bilo popevk in reklame so bile samo tri ali štiri…« »Kakšen dolgčas!« se je namrdnila Tina. »Če bom povedala sošolkam, še verjele ne bodo!« »Seveda, vi ste nova generacija, pritečete iz šole in že pritiskate na daljinca, da ne bi česa zamudili…« »Jaz gledam samo Obalno stražo…« »Oh, daj no mir, ko bo te nanizanke konec, boš pa buljila kaj drugega! Da bo le dovolj neumno, da bodo tam lepa dekleta z dolgimi lasmi in lepi fantje…« »Nesramen si, da veš!« »Resnica je samo resnica. Ni nesramna, samo res je. Taka si kot drugi otroci, ki imajo na obisku teto Puber. Privezana si na daljinca in ves dan bi sedela pred zaslonom…« »Jaz že ne…« »Saj res, ali veš, zakaj ima ta škatla tako ime?« »Ne, tega pa res ne vem,« se je Tina iz radovednosti malo umirila. »No poglej: Kdo je TELE, veš, to je kravji mladiček, ne? I je pač črka I, to tudi razumeš. Kaj pomeni glagol zijati, tudi veš, ne? Zijam, zijaš, zija… Torej: Če teliček zija v črko I, to pomeni, da tele v I zija. Preprosto, ne? Kdo je zdaj tele, pa vemo…« Tina se je zakadila v brata, da se je moral resno braniti, saj nikoli ne veš, ali te bo takole pišče opraskalo, ugriznilo ali brcnilo, pa čeprav je to pri Smolčkovih vse prepovedano. »Nesramen si, da veš, nesramen,« je kričala in se zaganjala vanj. »Kaj pa imata?« je z rokami, vsemi umazanimi od moke in testa, prihitela mama iz kuhinje. Uboga mama, nikoli se ni toliko utrdila, da bi otroke pustila pri miru, kadar so kaj obračunavali med sabo. Vedno se je morala vtakniti zraven in skoraj vedno je vse še poslabšala! »Glej, drži me,« je vpila Tina in res je Matjaž poskušal stisniti opletajoče roke in noge k sebi, da se ne bi nekontrolirano zaletavale vanj. »Ne moreš biti malo bolj pameten…« se je mama že vtaknila in – kot vedno – najprej napadla največjega. »Saj ji nič nočem, smrklja se zaletava vame!« »Kaj si ji pa naredil, da si jo tako zdražil! Pri nas ne more biti nikoli miru! Vsaj tisti, ki se imajo že za odrasle, bi lahko kdaj pomislili…« je mama tarnala svojo staro pesem in Tina je zmagoslavno pogledala brata. »Veš kaj, mama, drugič raje vprašaj, kaj se dogaja,« je rekel Matjaž, spustil roke in noge opletajoče sestrice in užaljeno odšel v svojo sobo. Ojoj, na odraslost so otroci zelo občutljivi še tudi potem, ko so že res veliki! Mama j to vedela, pa ga je kljub temu marsikdaj polomila. »Kaj sta pa imela?« se je strogo obrnila k Tini, saj jo je najbolj jezilo, če so se otroci kujali vsak v svoji sobi. »Rekel mi je, da sem tele in da zijam v I,« je zajavkala najmlajša. »In kaj je tu narobe? Saj si res. Kdaj sem že rekla, da se bomo o televiziji nekega večera izčrpno pomenili!« je sitno pičila mama. »Nocoj, ko bomo vsi,« je še dodala in s komolcem zaprla vrata za sabo.

Zvečer so se slučajno res vsi zbrali ob čaju in skromnem prigrizku – že zdavnaj so se navadili, da so večerje take, da lahko vsak je, kadar pride ali preden odide ali kadar ima čas. Hiša, polna že velikih otrok, bi pravzaprav potrebovala vratarja, da bi odpiral in zapiral vhodna vrata in si zapisoval, kam kdo gre in kdaj pride nazaj… »Konec novembra je,« je rekla mama, ko so sedli za mizo. »Ja, in konec tisočletja,« je zafrkljivo dodal še svojo modrost Matjaž. »To vendar vsi vemo!« je sama sebi na glas razlagala Tina. »Vem, da veste. Pustite mamo, da pove, kar je začela,« je pomirljivo rekel oče. »Hotela sem samo spomniti, da se bliža advent in da moramo narediti načrt,« je rekla mama. Uboga mama, kar naprej je delala nekakšne načrte kot takrat, ko so bili otroci še v zibelki in jih je lahko prestavljala, kakor se je njej zdelo prav. »Bomo spet poskusili najti pravi čas za molitev?« se je začudil Matej. »Saj veš, da nam to ne bo uspelo!« »Vem in imam predlo,« se mama ni dala – kot vedno je hotela še malo zadržati občutek, da v tej hiši lahko kaj uredi in organizira. Bilo je namreč tako, da so se pri Smolčkovih adventni večeri – kot vsi drugi – spremenili že takrat, ko sta zrasla Matej in Matjaž. Kaj šele zdaj, ko tudi deklici delata prve velike korake v svet. Takole je šlo, recimo pri Tini: v ponedeljek verouk, v torek pevske vaje in kleklanje, v sredo odbojka, v četrtek nič, v petek angleščina in v soboto pevske vaje, kajti v nedeljo bodo peli! »Saj ti bom pomagala v četrtek!« je moledovala na začetku šolskega leta, ko je hotela dobiti dovoljenje za vse odsotnosti . In kje naj jo mama prikrajša? Tinine odsotnosti pa niso še nič v primerjavi z drugimi tremi – je pač najmlajša! Tako so se tudi adventni večeri spremenili in mama je to vedela, navaditi in vdati se pa ni hotela. »Kakšen predlog imaš?« je nežno vprašal oče, saj je vedel: naj bo kakršenkoli , se bo že pred božičem izkazal za neučinkovitega. »Dogovorimo se, da bomo večere preživljali tako kot včasih, da bomo molili, delali okraske in figurice in voščilnice…« »Mami, kdaj pa bo kdo doma!« jo je hotela poučiti Ana. »In če bomo doma, bosta z atijem gledala televizijo,« je pičila Tina, še jezna zaradi tistega teleta. »Samo poročila! Tega ne morem opustiti,« je rekel oče. »Ati lahko gleda poročila« je odločno rekla mama. »Vsak pol ure, prav?« je Tina mislila na svoje filmske junake. »No, vidiš, da si tele!« se je posmehnil Matjaž. Ne moreš brez TV! Privezana si nanj!« »Jaz že ne!« »Zadnjič sem bral, kako se sodobni človek iz knjižnega molja spreminja v veščo na zaslonu; to se mi zdi res posrečena primerjava,« je rekel oče. »Vešča se ne more premagati in leti naravnost na luč, si na njej osmodi krila, pa še ne pobegne,« je Matej razlagal Tini. »Kot ti; vidiš, da so na zaslonu neumnosti, pa se ne moreš odlepiti od njega! Požgal ti bo krila …« je dodal Matjaž. »Meni že ne! Jaz prav lahko shajam brez televizije! Ne lepim se nanjo in nisem povezama na daljinca in sploh – poskusimo! Bomo videli, kdo jo bo prvi prižgal!« »Poročila so izvzeta,# je strogo ponovil oče, vendar ga ni nihče poslušal. Otroci, ki so že tako veliki, so se zavzeto dogovarjali, kako bodo preživljali adventne čase. In deklici sta imeli toliko zamisli; fanta pa sta se spoznala na elektriko in na vodo, na magnete in … Joj, kakšne jaslice bodo imeli! Jasno, saj jih bodo delali skupaj ves mesec! In še dobro, da bo oče gledal dnevnik vsak večer, saj bi drugače televizija še zarjavela!

SPET NIKAMOR, SEVEDA

"Mi seveda spet ne bomo šli nikamor?" je prigodrnjala Ana domov, torba se je vlekla za njo kot sizifovo breme, obležala sredi dnevne sobe in utrujeno dekletce se je zvalilo na prvi stol. "Tudi jaz ti želim dober dan! Kako je bilo v šoli?" je kot papiga ali robot svoj večni program ponovila mama. "Priznaj, da me bomo šli!" se gospodična ni dala premakniti v zahtevane vode vljudnosti in mama je tokrat popustila: "Kam pa?" "No, na počitnice, seveda! Počitnice bodo, si pozabila? Vsi so si že rezervirali v Italiji ali Avstriji ..." "Že spet vsi!" je vzdihnila mama. "Ja, vsi, skoraj vsi, no. Nekateri že ne bodo šli, ampak samo taki, ki ne marajo snega in smučanja!" "Drugi pa vsi ..." " ... samo mi spet ne bomo šli nikamor, saj vem!" je zatarnala Ana. "O tejle besedi spet se bova pogovorili pozneje! Najprej pa ti bo Matjaž povedal, kako je bilo, ko so v sedmem razredu vsi njegovi sošolci dobili računalnike, samo on ne!" "Mami, a moraš vedno to pogrevati!" se je oglasil Matjaž. "Saj samo za primer! Kako si pretiraval, vemo vsi in si tudi že priznaš. Le Ani hočem povedati, da prav gotovo vsi njeni sošolci ne bodo šli v Italijo smučat ..." "Sploh me pa ne briga, kam bodo šli drugi! Zanima me, kam bomo šli mi!" je Ana spremenila taktiko. "Mi pa spet nikamor!" ji je mama vrnila. "Mami, priznaj, da nikoli, skoraj nikoli nikamor ne gremo! Vse nedelje smo doma, vse sobote pospravljamo in čistimo in tudi vse počitnice bomo doma!" "Vse to ni res!" "Oh, kar priznaj, drugi se zabavajo, mi pa samo delamo ..." "Dober dan!" je zaklicalo od vrat in prikazale so se vreče in vrečke, kajti pri Smolčkovih je nakupoval oče in največkrat je to opravil kar iz službe grede. "Kakšen mraz, kajne? Kako ste preživeli dan?" Odložil je vreče, mimogrede pobožal vse glave po vrsti in veselo rekel: "Poglejte, kaj sem prinesel!" To je mama že vedela: vedno je morala ona zložiti iz vreč vso hrano in za vsako vrečko ali škatlo posebej očeta pohvaliti, kako dobro in pametno zna kupovati. Vendar tokrat ena vreča ni bila zanju. "Tole je za moji deklici," je veselo rekel oče in Tina je hitro vzela vrečko in začela odvijati. Prikazale so se smučarske rokavice, prav ta prave, tople in nepremočljive. Take sta imeli sicer že prej, vendar so se počasi obrabile, raztrgale in razcefrale in letos so povrh vsega obema tudi že premajhne. "O, ati, hvala!" je Tina objela očeta, ta pa je rekel mami: »Bila je zelo ugodna ponudba, pa sem jih kar vzel. Upam, da so vama prav!" Bile so jima prav. In toliko razvajeni nista bili, da bi se zdaj vsajali zaradi barve ali zaradi našivkov ali zaradi zaponk, bili sta veseli in rokavice so jima bile všeč. "Kam bomo pa šli smučat?" je tiho vprašala Tina; zdaj se je tudi ona ustrašila, da ima morda Ana prav in da bodo res vse počitnice doma. "Ana je ravnokar rekla, da nikoli nikamor me gremo!" je mama očeta seznanila s prejšnjim pogovorom in po tistem skrivnostnem neslišnem telefonu, ki ga imajo med sabo starši, da si vse povejo, tudi če so otroci zraven, je oče takoj vse razumel. "A, tako, in vsi njeni sošolci gredo za ves teden v Švico ..." "Ati!" je ogorčeno rekla Ana. "Oh, saj že na pamet znam vse otroške načine pritiska na uboge starše. Nič novega na moreš pogruntati, deklica moja!" je rekel oče, vendar je resno dodal: "Pa pustimo to, pomenimo se, kaj lahko naredimo v teh počitnicah. Jaz dopusta ne morem dobiti ..." "Kot vedno" je zatarnala Ana. "Ne morem dobiti vsega tedna, kakšen dan pa bo že!" ja oče dokončal svoj stavek. "In ne vpadaj mi v besedo, prosim!" "Kakšen dan bi šlo tudi pri meni," je rekla mama. "Samo kakšen dan!" ja spat zatečnarila Ana. "Enkrat vaju jaz peljem na Krvavec," se je oglasil Matjaž in deklici, ki sta sanje o kakšni Italiji že pokopali, če sta jih sploh kdaj gojili, sta ga hvaležno pogledali. "In en dan vaju midva peljeva v Kranjsko Goro," je dodal oče. "To bo pa že dovolj, saj bo treba med počitnicami tudi kaj narediti," je rekla mama. "Saj sem vedela!" To je bila seveda spet Ana, kdo pa drug! "Če bosta hitro in načrtno naredili najprej vse, kar morata za šolo, pa pospravili svojo sobo in vse predale, ki so se spet razmetali, vama bo ostalo še dovolj časa za vse - za kakšno uro spanja, za kakšno zabavo, za dobro knjigo, za kakšen film, pa tudi za sprehod po svežem zraku vsak dan! Tudi na našem griču je sneg, tudi tu se lahko zabavaš prav dobro!" "A tamle! To je za dojenčke! Saj so celo moje smuči daljše kot strmina!" se je zdaj z velikim pretiravanjem uprla še Tine. "No, lahko pa gremo vsak dan s sankami na Šmarno goro! Še sanja se ti ne, kako lepo se je peljati z vrha v dolino!" "Z vrha! Saj moraš prej prilesti gor!" "Seveda, ti bi povsod žičnice in vlečnice, da se ti ne bi bilo treba kaj potruditi! Ko sem bila jaz še otrok, smo štamfali, vlečnic sploh še ni bilo!" "Kaj ste delali?" "Peš smo s smučkami na nogah lezli visoko v hrib in se spuščali v dolino!" "Oh, mami, nehaj! Kdo bi pa danes še to počel! In kdo bi vlačil sanke na Šmarno goro, da bi se samo enkrat peljal v dolino! To je pa res noro!" "Ne vem, če je noro, lepo je in zabavno! Z Matejem in Matjažem smo včasih veliko hodili sankat na Šmarno goro, vprašaj ju, kako smo se imeli!" "Kaj boš spraševala, šli bomo, pa boš videla, kako lepo je," je rekel oče. "Če bo sploh sneg!" je rekel Matjaž. Ko so prišle počitnice, je bilo snega dovolj. Matjaž je res peljal dekleti, že kar v soboto, takoj po koncu pouka, na Krvavec in v nedeljo sta zelo težko vstali celo za zadnjo dopoldansko mašo, popoldne pa sta z veseljem preživeli doma. "Počitnice so," je ukazovala Tina, vlekla mami in očetu knjigi iz rok in prinesla domino. Kajti ta igra se ji je zdaj res prikupila. V ponedeljek sta zgodaj vstali, hitro pospravili vse, kar je že predolgo čakalo, Ana je dokončala čtivo, še pregledala vse zvezke in naredila tistih nekaj malenkosti, ki so jih v šoli naročili, potem pa sta skuhali kosilo. O, kako je bila mama vesela, ko je prišla iz službe, še opazila ni strašno razmetane kuhinje, saj mlade kuharice očitno potrebujejo mnogo več posod kot mama. Ko so pojedli in pospravili, sta Tina in Ana odšli na griček za vasjo - zelo živo je bilo tam, kot da niso vsi otroci odšli smučat v Italijo! Spoznali sta, da je tudi na gričku zabavno! Tako je bilo tudi v torek in sredo - in deklici se nista pritoževali. Potem pa sta oče in mama imela dopust, dva dni, torej so imeli pred seboj štiri dni časa zase! V četrtek so šli na Šmarno goro in dekletci sta kar vriskali, ko se je mama zapeljala po klancu! Uboge sanke! In uboga mama, ko se je prevrnila v sneg in se tako zapletla, da sama še vstati ni mogla! In kako zabavno je bilo drveti, varno stisnjena v očetovo naročje, po strmi poti z vrha v dolino! Ne, v Kranjsko Goro niso šli. Tam je sama gneča, dolge vrste pred vlečnicami in se drago je. Šmarna gora pa je zastonj, blizu in, oj, kako zabavna! In obiskali so jo vsak dan. Ko se je spet začel pouk, je Ana važno pripovedovala sošolkam: "Imeli smo posebne počitnice! Vsak dan smo se šli sankat, ne moreš si misliti, kako hitro gre z vrha v dolino! Seveda smo vlekli sanke gor, kaj pa misliš! Misliš, da morajo biti povsod vlečnice? Brez njih je vendar tisočkrat bolj zabavno ..." Oh, Ana se opazila ni, da ponavlja besede, ki jih je njej govorila mama pred štirinajstimi dnevi. Pa nič zato, pomembno je, da je imela imenitne počitnice in da ona sama to tudi ve!

ZELENCI IN ZALENI LASJE

Ana je nekega dne vse predolgo zasedala kopalnico; naj jo je Tina še tako prosila, naj jo spusti noter, ni bilo z druge stani slišati nič prijaznega, prav nasprotno: "Daj že mir, smrklja, saj bom takoj!" No, takoj ni bilo takoj, ko pa je deklica prišla ven, se je Tina zakrohotala: "Kakšna pa si - mami, poglej jo!" Mama je pogledala in bilo je kaj videti! Njeni lepi lasje so bili na čelu hudo skrajšani, takole po stopničkah, in čopa ni bilo več, komaj da so se skrajšani kodri še dotikali ramen. "Kaj pa je zdaj to?" je vzkliknila mama. "No, ostrigla sem se, ne vidiš?" je deklica uporniško vrgla glavo nazaj. "Od kdaj pa se strižeš sama? In brez vprašanja!" je rekla mama. "Moram res spraševati, kakšno frizuro naj imam? Glava je moja" In vedno govoriš, naj mislim s svojo glavo! Kdaj bom pa smela sama odločati ..." "Stoj! Seveda imaš glavo zato, da misliš, in tudi sama lahko odločaš, vendar bi se prej pogovorili, zakaj želiš tako frizuro in kdo ti jo bo naredil ..." "No, vidiš! Pogovorili! Da bi me ti spet prepričala in bi bilo po tvoje!" "Dolge lase si hotela imeti sama, nisem ti jaz rekla, da je pametno nositi lase do pasu! Prav narobe, vedno sem bila prepričana, da so kratki lasje bolj praktični ..." "Praktični! Koga pa briga praktičnost! Prej sem si želela dolge lase, zdaj pa si želim kratke! Vse moje sošolke ...!" "Že spet vse sošolke! Koga pa brigajo sošolke! Imeti moraš svoj stil oblačenja in frizure!" je mama ponovila svojo večno modrost. "Pa ne morem! Ko sem hotela tiste pajkice, mi nisi dovolila! Vprašala sem te in kaj! Spet je zmagala tvoja predstava o tem, kako naj bom oblečena!" "Tiste pajkice, ki si bila v njih kot da si v žabah in si pozabila obleči krilo! Da o barvi niti ne govorim! Saj so se svetile kot ... Seveda sem bila proti!" "No, vidiš! Škoda, da si jih nisem kar kupila!" "Kako slabo deluje tvoja glava! Če bi jih kupila, bi jih seveda lahko kar vrgla stran, saj ti nebi dovolila, da jih nosiš!" "No, vidiš, vedno me siliš, da sem taka, kakor je tebi všeč!" "No, no vedno! Lahko nosiš moderne obleke ..." "Pajkice so zelo moderne!" "Vsega, kar je moderno, seveda ne moreš nositi! Hočem, da se oblačiš spodobno! Obleka je tudi zrcalo človeka - kakor si videti na zunaj, tako te bodo ljudje tudi presojali!" "A zato si ti vedno tako dolgočasno oblečena, da bi ljudje mislili, da si dolgočasna gospa?" je Ana pičila mamo. "Nisem vedela, da so oblačim dolgočasno," je rekla mama. "Same temne barve, pa vedno tisti trapasti brezrokavniki! Če to ni dolgočasno!" se Ana ni dala. "Pusti mene! Napravljam se, kakor je meni prav ..." "A jaz se pa na smem!" "To sva že obdelali. Smeš, v mejah pametnega in spodobnega. Sploh se pa nisva pogovarjali o oblekah, ampak o tvojem striženju! Samo poglej se, kakšna si!" "Grozna!" je škodoželjno pristavila Tina. "Ti pa tiho bodi! Namesto da bi mi bila hvaležna! Jaz moram biti vse te bitka z mamo, ko boš ti stara toliko kot jaz, bo mama vse to že vedela!" "Misliš, da zdaj že ne vem? Misliš, da Matej in Matjaž nista imela takih popadkov?" "Kaj si pa fantje lahko izmislijo takega?" "Seveda si lahko. Premajhna si, da bi vedela, kakšne lase je nosil Matej, ko ja bil le malo starejši od tebe," je rekla mama. "Kakšne?" "Dolge, pa čeprav je bila moda dolgih las že mimo in so bili njegovi sošolci postriženi skoraj na balin," se je spomnila mama. "No, vidiš in si mu pustila! Meni pa ne dovoliš ničesar! Postarala si se, prav zares!" "Ne bodi nesramna do mami!" ja rekla Tina, mimogrede ja pozabila, da se Ana bori tudi zanjo! "Kaj boš šele rekla jutri!" je izzivalno zavila z očmi Ana. "In kaj bo jutri?" "S Tadejo si bova pobarvali lase" je spet uporniško dvignila glavo, kot da se pripravlja na dvoboj. "Ne, ne boš! Tadeja naj počne, kar hoče, ti pa ne ..." Odprla so se vrata in vstopil je oče: "Kaj pa imate? Saj se vaš sliši na dvorišče! Sosedje bodo še mislili, da se kregate!" "Saj se! Poglej svojo ljubo punčko, kakšne lase ima!" je rekla mama. "Ojoj, a si padla pod kosilnico?" "Ati!" je ogorčeno vzkliknila Ana. "No, včasih smo tako rekli. Kaj strašnega se je pa tebi zgodilo?" "OstrigIa sem se, saj vidis!" "In jutri si bo pobarvala Iase!" je z užitkom dodala Tina. "V zeleno?" je vprasal oče. "Sevada ne. Samo malo kane si bova dali ..." je z upanjem začela Ana, ko oče ni ponorel kot mama in je bilo videti, da jo gleda z razumevanjem. "Rdeče torej. Če vama ne bo prav uspelo, boš imela lase živo rdeče. Se ti ne zdi malo prekmalu? Počakaj do velike noči, boš naš pirh!" je z nasmehom rekel oče. Užaljenost, ki se je že ves čas nabirala v malem srčecu, je zdaj planila na dan, skupaj z njo pa solze in kričanje: "Ne marata me! Nihče me ne razume! Drugi lahko počnejo, kar hočejo, vse sošolke si barvajo lase ..." "Ojoj, spet!" ja vzdihnila mama. "Tudi sošolci, kdor hoče. In res imajo nekateri zelene lase, če jim je tako všeč!" "Zelene lase imajo najbrž marsovci ali kakšni drugi nezemljani. Ljudje pa jih nimajo!" je mirno dodal oče. "Imajo, kar malo poglej okoli sebe, pa boš videl!" "Ah, tisti zelenci misliš, zeleni od nog do glave, na glavi in v glavi ..." "Misliš zelene možgane?" se je vživela Tina, ki je še mislila, da so odvodnice rdeče, dovodnice pa modre, kot je videla na maketi človeka - torej bi bili možgani lahko tudi zeleni! "To se samo tako reče. Zelena so jabolka, preden dozorijo in zelenci so pač nezreli smrkavci ..." je začela po stari navadi razlagati mama. "Vem, kdo je zelenci! Pustite me pri miru!" je zavpila Ana, stekla v svojo sobo in zaloputnila z vrati. Ojoj, uboga vrata in uboga ušesa, ki morajo vse to prenašati! "Danes pa teta Puber strahotno razgraja!" je rekel oče. "No, ja, bomo že prenesli," se je zasmejala mama, malo pa je bila tudi užaljena.

Zgodbo so v mirnejšem tonu nadaljevali zvečer, ko so bili vsi zbrani. Matej in Matjaž sta kot velika strokovnjaka za lepa dekleta sestrici povedala, da imajo pametni fantje raje naravna dekleta, take, lepo umite in lepo počesane, skrbno oblečene v čista in zlikana oblačila, da res pogledajo za rdečimi in zelenimi lasmi in za preveč oprijetimi pajkicami, vendar le bolj iz radovednosti, všeč pa to pametnim ljudem ne more biti. Mama je zdaj le zmogla spravljivejši ton, z Ano sta se dogovorili, da bo soseda frizerka popravila stopničke na Aninem čelu in pravilno pristrigla lase na ramenih. In dogovorili sta se, da bo Ana poiskala kakšne primerne pajkice, take, v kakršnih se lahko pokaže na cesti, na tiste fluorolescente žabe bo pa pozabila. In domenili sta se še, da se drugič ne bosta prepirali tako grdo, da boli. Da se pa mama oblači dolgočasno, tega Ana ni hotela preklicati, zdelo pa se je, da mame to ne moti - in tako sta se pred spanjem prijateljsko razšli.

FUL KUL DEBEST ALI FINTA, DA CRKNEŠ

Vrata so se zaloputnila in slišalo se je, kako se velikanske teže šolskega nahrbtnika kotalijo po predsobi; spet bo treba stopati čezenj in prositi, naj ga lastnica vendar "takoj" pospravi. "Dan!" je zaklicalo od vrat in mama, nepoboljšljivo zaljubljena v ta glasek, ja hitro obrisala roke in stekla v predsobo. "Kako si? Kako ja bilo v šoli?" "Dobro!" ja slišala zdolgočasen, tako znan odgovor, ki mu ne bo sledilo nobeno pojasnilo. "Dobro!" to je vse, kar namenjajo zaskrbljeni mami - in naj nikar na sprašuje, saj vendar v šoli ni nikoli nič novega. "Kakšen cvek? Kaj novega?" ja kljub vsemu mama tvegala - in res požela zavijajoč pogled, češ: a zdaj pa težiš še ti! "FuI dolgčas! Gejša je spet težila ..." "Gejša?" "Saj veš, ta stara za slovo ..." "Težila?" "FuI! Noro, kaj hoče, da se piflamo, koga pa briga ... Ful dolgčas, ti rečem!" "FuI!" se je strinjala mama. "Ja, taka kul šansa, da bi odpadlo, kot je tudi bejevcem, oni imajo ras ful srečo, njihov razrednik je kul, Gajša pa ..." "Ful nora," ja ponovila mama. "Daj, mami, nehaj, ti nimaš pojma, kako teži!" "Ful!" "Mami!" "Ne moreš zmagat," se ja oglasil oče. "Pusti jo, saj bo nehala, le nekaj časa mora miniti." "Kakšnih sto petdeset let, najbrž. Ful mam dost tega govorjenja, kakšna finta je pa to, da tako govorijo!" Oče se ja začel potihem smejati in rekel: "Prav imaš, mularija govori, da te dol vrže!" "Zakaj se pa smeješ?" je mama sumnjičavo pogledala očeta. "Smejem se pač. Se spomniš svoje mame, kako se je jezila na tvojo "finto", ko si jo začela uporabljati?" "To ni isto! Samo poslušaj, kako govorijo! Je tebi to všeč?" "Ne, seveda ne. Ampak tudi tvoji mami ni bilo všeč, ko si govorila: film, da crkneš! Dobro se še spomnim!" "Ana, pojdi in se preobleci!" je rekla mama, ko je na obrazu svoje ljube deklice opazila privoščljiv izraz. "Da crkneš? Film, da crkneš? Ful, to je pa res kul, dobro, da crkneš!" je ponavljala in se še vso pot po stopnicah hihitala. "No, zdaj si pa res nekaj uredil!" se je mama jezila na očeta. "Nehaj težit, kot bi rekla Ana. Vsaka generacija ima svoje izraze. Saj bo minilo," je rekel oče. "Same popačenke iz angleščine! Res mi ni všeč, pa reci, kar hočeš!" mama tudi tokrat ni popustila - kdaj pa sploh je? "Narediva nekaj" "Kaj pa lahko narediš! Vsa mladina govori tako, ne vem, če imaš toliko moči, da bi prav ti svoje prepričala, da bodo govorili drugače!" "Koliko nepotrebnih besed!" je mama tuhtala, kot da očeta sploh ni slišala. Oče pa jo je slišal. Med ropotanjem posode iz kuhinje so do njega včasih prišle tudi besedice "fuI, ful kul, noro, kako ta stara teži ..." O, oče je mamo že dolgo poznal in vedel je, da je najboljše, če jo pusti pri miru.

Po večerji so sedeli v dnevni sobi, vsak sklonjen nad svojo knjigo, ob mirni glasbi so vsi molčali in se poglabljali v vsebino knjig. Taki večeri so se vsem priljubili že zdavnaj; Tina se ja včasih stlačila mami ali očetu v naročje in jima kazala svoje knjige, odkar pa je tako velika, hoče čutiti bližino drugih drugače: zdaj vsak hip kaj prebere iz svoje knjige: "Poslušaj! Tole je ras noro ..." Ko ja ta večer prvič tako prekinila molk, so jo najprej poslušali do konca, se pogovorili o njenem junaku iz zgodbe, razčistili, kaj sploh ja Kanada in kakšno je tam podnebje, potem pa so se spet zatopili vsak v svojo knjigo. Vsaj mislili so tako. Vendar je zdaj imela mama občutek, da mora nujno nekaj povedati. "Jogiji so prepričani, da ima vsak človek ob rojstvu določeno število vdihov in izdihov; ko porabi vse, umre." "Kakšno knjigo pa bereš?" "Kaj so jogiji?" "Neumnost!" so se oglasili glasovi iznad knjig in se zastrmeli v mamo. "Na berem, tole sem se spomnila, ker sam premišljevala o besedah. Pomisli, če bi ljudje verjeli, da imajo ob rojstvu samo določeno število besed, ki jih bodo lahko izrekli, in da bodo umrli, ko bodo izrekli zadnjo besedo! Si zamisliš, kako bi vsakdo premišljeno uporabljal jezik!" "Uf, kakšna tišina bi nastala na zemlji!" "In kako preprosti in resni stavki!" "Nobenih kletvic, nobenih neumnosti in čvekarij!" "Uboga opravljivka!" Plaz besed se je usul in počasi so vsi zapirali knjige; še so držali prste med listi, vendar so knjige pozabljene obležale v naročjih. "To me spominja še na neko drugo primerjavo: saj veš, da včasih rišejo življenje kot peščeno uro - ko se pesek z vrha preteče na dno, je življenja konec. Pomisli, če bi imeli to vedno pred očmi in bi nam bilo žal vsake ure in vsake minute! Ko ne bi po nepotrebnem zapravili niti sekunde, saj bi se zavedali, da se na bo vrnila nikoli več!" "Zbogom šport in televizija!" "To pa ne! Šport je nujno potreben za telo, posebno še telovadba na svežem zraku!" "In tudi televizija kdaj prinese kaj koristnega, ne bi je vrgli stran!" "Ne, gotovo pa ne bi sede pred njo metali stran svojega očesa, ki se nikoli ne vrne! Natančno bi se odločili, kaj je vredno in kaj ni!" "Spomnim se, kar mi je rekel znan mož: na gimnaziji so ga naučili, kako mora vsak dan narediti načrt za vse ure dneva, da bodo dobro porabljene. Pravi, da se tega vse življenje drži in dosega neverjetne uspehe. Nikoli mu ne zmanjka časa, vedno vse naredi in vedno ima še čas za lepo glasbo in za sprehod v naravo," je rekel oče. "Joj, koliko časa pa mi vržemo stran!" "Ful!" se je strinjala Ana. Mama jo je samo pogledala, Ana pa je dala roko na usta. "Si pozabila na modroce?" je rekla Tina. "Na koga?" "No, saj veš, na jogije!" "Prvič se ne reče modroc, ampak posteljna vzmetnica, drugič pa jogiji niso vzmetnice, ampak vzhodni modreci," se je smejal Matej. "No, vidiš, podobno!" je rekla Tina. "Ana je pozabila na tisto finto o številu vdihov ali besed!" Mama in oče sta se spogledala: zdaj smrklja uporablja mamino nesrečno besedo, kako naj ji kaj rečeta? "Kaj pa tako molčiš, Matjaž?" je vprašala mama. Matjaž pa je samo položil prst na usta, pokazal na ure in se spet posvetil knjigi. On že ne bo metal stran ne vdihov me besed in me sekund! Predragocene so!

TAJNO DRUŠTVO PVL

Tisti dan je bila Tina na kosilu vsa prgasta in ritasta, kot bi jo obletavalo ose. Ana je imela sama s sabo preveč dela, da bi sploh opazila, kako je sestrica našpičena, Mateja ni bilo na kosilo, ker je imel predavanja, Matjaž in oče pa sta se ves čas pred kosilom pogovarjala, kako bosta popravila vrtno ograjo. Mama je, kot vedno o vsem, imela svojo predstavo tudi o tem, kako naj bi potekali taki pogovori. »Kdo je pa bil?« je vedno vprašala, ko se je Ana vrnila z neskončnega pogovora. »Anita,« je na primer odgovorila deklica. »Moja sošolka je, saj veš!« je prizadeto odgovarjala Ana. »A res! Tako velika! Pa je ni nihče naučil, kako se je treba pogovarjati po telefonu?« »Ni se predstavila. Če kličeš koga na dom, se moraš predstaviti,« je tečnarila mama. Tako je mama v zelo kratkem času dosegla, kar je želela, kajti v službii so ji marsikdaj rekli: »Kako lepo znata tvoji dekleti govoriti po telefonu! Vljudni sta, predstavita se in znata na kratko povedati, kaj želita oziroma, kaj ti sporočata, kadar te ni.« Mama je bila zadovoljna. Vsaj glade svojih deklet, ki sta se naučili telefon ne le izkoriščati, ampak tudi pravilno uporabljati. Seveda pa, kot se to vedno dogaja, dekleti nista bili zadovoljni z vsemi maminimi predstavami o tem, čemu je telefon sploh namenjen. »Ste odkrili Ameriko?« je na primer vprašala mama, kadar je Ana prišla nazaj v dnevno sobo potem ko je pol ure klepetala s kakšno sošolko. »Samo pogovarjali sva se,« se je branila deklica. »Pogovarjali? če govoriš celo večnost, je to klepet, ne kaj resnega!« » Prav, klepetali sva!« je zajezikala mala. »Gospe imamo za klepetanje čas ob obisku in kavici, deklice pa vso dolgo pot od šole do doma, vse postajanje na vsakem ovinku in seveda vsa večerna srečanja na našem ali kakšnem tujem dvorišču! Telefon je namenjen samo kratkim sporočilom, dogovorom ali spremembam dogovorov!« je modro težila mama. Oče je mamo začudeno pogledal, vendar je molčal in se sklonil nazaj nad svoje papirje. »Kako pa ti to veš! Dedek vedno pravi, da še za sol ne bo prihranila, kadar te posluša, ko klepetaš s svojo mamo!« je usekala Ana in mama je za hip presenečeno in brez besed odprla usta. Oče, Matej in Matjaž so dvignili glave in gledali mamo in oče je celo rekel s povišanim glasom: » Kako pa govoriš z mamo!« »Če je pa res!« je uporniško zavpila Ana. »Kar pusti jo! Pri nas vedno vsakdo lahko pove, kar misli,« je rekla mama, se malo zamišljeno zazrla v nevidno točko na steni, potem pa se je spat oglasila: »Tako je, prav ima. Jaz vedno predolgo govorim, posebno z mamo, zato pa želim, da bi se vsaj ti naučila telefon pravilno uporabljati! Pomisli, če bi vsi ljudje govorili tako dolgo in bi na primer imeli dvojčka …« »Mi nimamo dvojčka!« »To je bil samo primer! Kako pa bi se ti in tvoje sošolke sploh vse dogovorile, če na primer ne bi imeli telefona? Ko sem bila jaz v tvojih letih …« »To je bilo takrat, ko telefona še iznašli niso! Ali pa so ga imeli samo pomembni ljudje!« je spet usekala mala. »Prav dobro smo shajale tudi brez telefona,« se mama ni pustila zmesti in je Anino nesramnost gladko prezrla. »In preden so iznašli elektriko, ste prav dobro shajali tudi brez luči in pralnega stroja!« Ana ni hotela popustiti. Moški zdaj niso več spustili več spustili oči z obrazov obeh bojevnic, švigali so z ene na drugo kot pri tenisu in molče, kaj bo iz tega. »Res je, dokler nismo imeli pralnega stroja, sem na roko drgnila perilo vsak ponedeljek zvečer pozno v noč, da mami ni bilo preveč samotno pri tem napornem delu. In, hvala, da si me spomnila, tega ti res še nisem pokazala! Še pojma nimaš, kako smo živeli, to je pa res nedopustno! Da si boš laže predstavljala, bova imeli lep poučen izlet v preteklost! V čas brez telefonov in brez pralnih strojev in seveda brez televizije, recimo! « Oče je začudeno pogledal, mama pa mu je drobno, skoraj neopazno pomežiknila in oče si je mislil: Zakaj pa ne, saj imamo dopust! In med dopustom ne njega ne mame nihče nujno ne kliče, televizije pa ne bi gledala tudi, če bi bila, recimo, še vedno pod šotori na morju ali v koči v hribih. Zato je sklonil glavo, kot da ne posluša, mama pa je nadaljevala: »To bo lepa priložnost zate in za Tino, da bosta ugotovili, kako lepo je bilo v moji mladosti! In koliko časa smo imeli, lahko smo ob večerih igrali domino in človek ne jezi se in nismo vsak hip spreminjali svojih načrtov in jih ure in ure sporočali po telefonu!« Tako so pri Smolčkovih preživeli neverjetno poučen počitniški teden. Telefon je bil izklopljen (res pa je mama na skrivaj sporočila svoji mami, zakaj se ves teden ne bo oglasila!), izklopljena je bila televizija in izklopljen je bil pralni stroj. Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Večer pred tem pa so vse tri z združenimi močmi z milom v roki obdelovale vsak kos perila posebej, da so imele roke na koncu nežne in prozorne kot lepotice iz reklam! In glej, čudo, mama in Ana se nista prepirali, smejale so se in moški so začudeni zastrigli z ušesi, ko so zaslišali, kako v kopalnici, sklonjene nad kadjo, pojejo stare pesmi … Teden je hitro minil in ko so se spet priključili na telefon, je mama slišala Ano: »Seveda me nisi mogla dobiti na telefon! Bila sem na potovanju! Kje ti povem pozneje. Hitro povej, kaj želiš, dogovoriva se, kje se dobiva, da ti povem vse novice. Ja, pohiti, tu čakajo na telefon!« Ko se je vrnila v dnevno sobo in videla vprašujoče poglede, saj ni nihče čakal telefon, je pojasnila: V tem plešejo člani društva PVL. In svet je bil pisan kot mavrica ter poln veselega petja in čudovitih pesmi od vsepovsod.

SAJ SMO ŽE RES VELIKE

Zraven šotora, ki so ga ob morju za deset dni postavili Smolčkovi, je stala počitniška prikolica in v njej je imela svoj počitniški dom Špelca. Hohoho, pa to ni bila kakšna prav navadna Špelca, kakršnih je po naši deželici res veliko, bila je kočljiva, pomembna osebica, ki je takoj pritegnila pozornost. V kopalnici je na polički komaj še kaj prostora, Aninim in Tininim sponkam in trakovom za lase, pletenim zapestnicam in steklenim kamenčkom na drobnih verižicah so se pridružile še vse lepotije, ki jih je s seboj prinesla Mojca. Prav, si reče mama, pa naj se malo lišpajo, saj so počitnice in saj jih bo – upam – ta neumnost kmalu minila. »Izvoli, nalij si juho,« je torej tisti prvi dan rekla mama. »Ne, hvala, ne bom,« je odgovorila Mojca. »Ne maraš korenčkove juhe?« Se je začudila mama, kajti pri Smolčkovih so vsi marali vse in nikomur še na misel ni prišlo, da ne bi jedel, kar se pred njih postavi. »Maram, vendar hujšam!« se je glasil presenetljivi odgovor. No, žlica mami ni padla iz rok in očetu se ni zaletelo, saj še nista imela na krožnikih ničesar. Sta se pa debelo pogledala, kot da sta dva stara fosila, ki res ne razumeta več tega mladega sveta, potem pa so njune oči poromale po drobni postavi enajstletnice, ki je sedela med njunima deklicama. »Hujšaš! Kam pa?« se ni mogel premagati oče SmoIček. »Saj vidiš, da sem debela kot pujs!« je zastokala deklica. »Pa res, maščoba ti celo za ušesi kar dol maha!« se tudi Matej ni mogel premagati, dvignil je Mojčine lase in se zgroženo zagledal v njena ušesa, da je deklici roka nehote šinila tja, kot da tam res išče kakšne strašne znake debelosti. »Mir,« je rekla mama Mateju, Mojci pa: »In od kdaj hujšaš?« »Od danes. Mami vedno zahteva, da vse pojem, zdaj pa imam priliko ...« »Ti grda mami ti! Še dobro, da si prišla k nam!« se Matej tudi tokrat ni mogel vzdržati. »Matej!« je grozeče rekel oče. »Če bo hujšala Mojca, bom tudi jaz,« je rekla Ana. »In jaz tudi!« ni hotela biti Tina ni slabša. »Ja pikice male, kaj vam pa je! Kaj takega pa še nikoli ...« »Ko bomo šli na morje in bom oblekla kopalke, ne morem biti takale!« »Pa res, to bi bilo grozno,« se je zdaj oglasil še Matjaž in obraz se mu je kar razletaval od zadržanega smeha. »Pa ti, mama, ne boš nič hujšala preden greš na morje?« »Tudi ne bi bilo slabo,« se je namuznil oče in mama ga je grdo pogledala, potem pa se je nasmehnila. »Tako? Pravzaprav pa imate morda res prav. Meni bi prav gotovo koristilo, če bi izgubila nekaj kilogramov. Za dekleta pa je to seveda popolnoma drugače. One še rastejo in si ne bi smele izmišljevati takih neumnosti. Mlad organizem mora dobivati dovolj hrane in to vsakovrstne, da lahko pravilno deluje in se razvija. Zanje je govorjenje o hujšanju velika kozlarija!« »Prav, pa naj bo po vaše. Če želite, bomo imele shujševalno kuro. Kaj pa vi, se nam boste pridružili?« je mama pogledala očeta, Mateja in Matjaža. »Ne, hvala. Jaz vedno pametno jem in tudi veliko delam, vse kalorije porabim in s svojo postavo sem zadovoljen,« je rekel oče. In fanta sta se z očetom popolnoma strinjala. »Prav. Vam trem bom kuhala normalno hrano, me pa bomo hujšale,« je sklenila mama. »Hura!« so zavpile deklice, mama pa se je – skrivnostno? – nasmehnila. »Zdaj bomo imeli v hiši štiri ženske in še kuro! Shujševalno seveda. Mislim, da se hujšanju reče kura zato, ker imajo ženske pameti toliko kot kure,« je rekel Matej in mama tokrat nalašč ni hotela videti, ko mu je Tina pokazala jezik. Naslednji dan je iz kuhinje omamno dišalo, da je deklicam, ki so za zajtrk pojedle vsaka samo jogurt, neznosno zavijalo nosove. »Kaj pa kuha?« je Mojca vprašala drugi dve. »Sirove štruklje,« je s stisnjenim glasom rekla Tina. »Mmm,« se je obliznila Mojca, Ana pa ja je grda pogledala. Ko so sedli za mizo, so imeli moški pred seboj skledo z gobavo juha (mmm!), veliko skledo štrukljev, posutih z zlatopečenimi drobtinicami in sladkorjem, in veliko skledo mareličnega kompota (mmm!), mama in deklice pa vsaka krožniček in na njem nekaj narezanih kumar, nekaj rezin paradižnika, košček pustega piščančjega mesa, pol koščka temno temnega kruha in skodelico. O, hvala Bogu, vsaj kompot bom lahko pila! si je mislila Tina, ki ni mogla sproti požreti slin od želje po dobrotah, ki so jih imeli moški, vendar je mama že v istem hipu v skodelice začela nalivati čaj. »Ne bomo pile kompota?« je vprašala Mojca. »Mislim, da ne, marelični kompot brez sladkorja je zanič, sladkor pa redi. Skuhala sem nam čudežni shujševalni čaj,« je rekla mama in deklice so s kislimi obrazi pile čaj, ki je bil milo rečeno – brez okusa. Kaj bi vas mučili s podrobnim pripovedovanjem o večerji, o naslednjem kosilu in tako naprej. Deklice so postajale vsak dan, ob vsaki slastni hrani, ki je prišla na mizo za moške, vedno tišje in vedno bolj zamišljene, tehtnica v kopalnici pa je bila očitno pokvarjena, saj celo po dveh dnevih in pol strašnih muk ni pokazala nobenega napredka. »Manj moraš shujšati, težje gre. Poglejte se v ogledalo, morda pa ste že dovolj shujšale,« jih je tolažila mama, in res, deklicam se njihova telesa niso zdela več tako grozo nepopolna, kaj šele debela. »Da nam ne bo škodovalo,« je potihem rekla Tina, ko so popoldne na vrtu pripravljale vse za večerno zabavo. Oče bo imel god in pekli bodo na žaru, jedli sadno solato s sladoledom in smetano – fantje seveda. Dekleta in mama bodo dobile vsaka košček mesa – na žaru pečeno in pusto res ne redi – in seveda tudi paradižnik in kumare, tako, narezano, saj solatni prelivi vsebujejo olje ... »Kaj bi vam škodovalo?« je vprašal Matej. »Hujšanje,« je potihem rekla Mojca in pred očmi se ji je prikazovala sadna solata in gore sladoleda. »Aja? Mama, pridi, slišim, da je pomagalo,« je zaklical Matej. »Kaj pa?« je pogledala mama skozi okno. »Tvoja shujševalna kura je našim punčkam vrnila prave možgane. Nič več ne razmišljajo kot kure!« »Res? Naj torej pripravim sladoled in smetano tudi zanje?« »Ne Vem. Najboljši in zanesljivo uspešen in nenevaren recept za hujšanje se še vedno glasi: Manj žri in migaj!« je rekel Matej. Zdaj je vedela: ko bo Matjaž odšel, bosta s Tino kar radi hodili s starši na večerne sprehode in na pogovore na skale, saj takale zabava, kot jo pozna Špelca, res ni vredna piškavega oreha. In tako se je vprašanje večerne zabave za eno leto prestavilo.

OH, TA ŠOLA!

Konec avgusta se je bliskovito bližal in z njim seveda začetek septembra. September pa pomeni začetek pouka, ali drugače: začetek rednega dela, natančno razporejenega časa, vsakodnevnih obveznosti in dolžnosti, domačih nalog in učenja. O, Ana se že ni veselila septembra. Ne, z mamo ni bilo lahko. Sošolke so sicer vedele, kako je treba ravnati, če kličeš k Smolčkovim, mladi fantje, ki so vedno vekčrat nujno potrebovali Ano, pa seveda niso vedeli. »Nekdo, ki ne zna telefonirati, kliče neko Ano. »Kar pusti jo! Pri nas vedno vsakdo lahko pove, kar misli,« je rekla mama, se malo zamišljeno zazrla v nevidno točko na steni, potem pa se je spat oglasila: »Tako je, prav ima. Jaz vedno predolgo govorim, posebno z mamo, zato pa želim, da bi se vsaj ti naučila telefon pravilno uporabljati! Pomisli, če bi vsi ljudje govorili tako dolgo in bi na primer imeli dvojčka …« »Mi nimamo dvojčka!« »To je bil samo primer! Kako pa bi se ti in tvoje sošolke sploh vse dogovorile, če na primer ne bi imeli telefona? Ko sem bila jaz v tvojih letih …« »To je bilo takrat, ko telefona še iznašli niso! Ali pa so ga imeli samo pomembni ljudje!« je spet usekala mala. »Prav dobro smo shajale tudi brez telefona,« se mama ni pustila zmesti in je Anino nesramnost gladko prezrla. »In preden so iznašli elektriko, ste prav dobro shajali tudi brez luči in pralnega stroja!« Ana ni hotela popustiti. Moški zdaj niso več spustili več spustili oči z obrazov obeh bojevnic, švigali so z ene na drugo kot pri tenisu in molče, kaj bo iz tega. »Res je, dokler nismo imeli pralnega stroja, sem na roko drgnila perilo vsak ponedeljek zvečer pozno v noč, da mami ni bilo preveč samotno pri tem napornem delu. In, hvala, da si me spomnila, tega ti res še nisem pokazala! Še pojma nimaš, kako smo živeli, to je pa res nedopustno! Da si boš laže predstavljala, bova imeli lep poučen izlet v preteklost! Odprla jo je in brala: "a, a, a.a, ab, ab, Abadon -a m ( = hebr. uničenje) 1. v bibliji, a) podzemlje, ... b) smrtni angel, 2. Gonoba, ... fig. abadon uničevalec, pokončevalec; ab aeterno lat. od vekomal, odkar ljudje pomnijo ..." Malo je polistala in nadaljevala: "Gardenija, -e ž (po amer. zdravniku A. Gardenu) zimzelen grmič z dehtečimi cvetovi. In glej, čudo, mama in Ana se nista prepirali, smejale so se in moški so začudeni zastrigli z ušesi, ko so zaslišali, kako v kopalnici, sklonjene nad kadjo, pojejo stare pesmi … »Pregnala mi bo vse prijatelje,« je z jokavim glasom napadala Ana mamo, mama pa je začudeno ponavljala: »Pa bi marala prijatelje, ki še telefonirati ne znajo?« Tako je mama v zelo kratkem času dosegla, kar je želela, kajti v službii so ji marsikdaj rekli: »Kako lepo znata tvoji dekleti govoriti po telefonu! Vljudni sta, predstavita se in znata na kratko povedati, kaj želita oziroma, kaj ti sporočata, kadar te ni.« Mama je bila zadovoljna. Vsaj glade svojih deklet, ki sta se naučili telefon ne le izkoriščati, ampak tudi pravilno uporabljati. Seveda pa, kot se to vedno dogaja, dekleti nista bili zadovoljni z vsemi maminimi predstavami o tem, čemu je telefon sploh namenjen. »Ste odkrili Ameriko?« je na primer vprašala mama, kadar je Ana prišla nazaj v dnevno sobo potem ko je pol ure klepetala s kakšno sošolko. »Samo pogovarjali sva se,« se je branila deklica. »Preberi, kaj piše!" " ... civilizacija -e, ž (fr. civilisation iz lat.) ... » Prav, klepetali sva!« je zajezikala mala. »Gospe imamo za klepetanje čas ob obisku in kavici, deklice pa vso dolgo pot od šole do doma, vse postajanje na vsakem ovinku in seveda vsa večerna srečanja na našem ali kakšnem tujem dvorišču! Telefon je namenjen samo kratkim sporočilom, dogovorom ali spremembam dogovorov!« je modro težila mama. Teden je hitro minil in ko so se spet priključili na telefon, je mama slišala Ano: »Seveda me nisi mogla dobiti na telefon! Bila sem na potovanju! Kje ti povem pozneje. Hitro povej, kaj želiš, dogovoriva se, kje se dobiva, da ti povem vse novice. " ... d-, f-, h-, j, k-, ka-, ku-, kultura ... kulturen. Ja, pohiti, tu čakajo na telefon!« Ko se je vrnila v dnevno sobo in videla vprašujoče poglede, saj ni nihče čakal telefon, je pojasnila: »Ne morem ji vsega tega razlagati po telefonu! "Kultura -e, ž (lat. cultura obdelovanje zemlje, vzgoja, izobrazba) 1. prvotno: obdelovanje zemlje, gojenje, negovanje ... 2. gospodarski, znanstveni, naravni razvoj človeka ...; kulturen vzgojen, oplemeniten, splošno izobražen, omikan, napreden ... Joj, koliko besed!" »Kako pa ti to veš! Dedek vedno pravi, da še za sol ne bo prihranila, kadar te posluša, ko klepetaš s svojo mamo!« je usekala Ana in mama je za hip presenečeno in brez besed odprla usta. Oče, Matej in Matjaž so dvignili glave in gledali mamo in oče je celo rekel s povišanim glasom: » Kako pa govoriš z mamo!« »Če je pa res!« je uporniško zavpila Ana. "Zakaj pa ste tako tiho?" "Kultiviramo se!" je rekel Matjaž, sestrici pa sta se smejali. "Mami, ali veš, da je v šolo hoditi koristno ..." je začela Tina.

KNJIGE, KAKŠEN DOLGČAS

Oče, mama, Matej in Matjaž, vsi so bili knjižni molji, kot rečemo tistim ljudem, ki vse dni tičijo z nosom v knjigah. Šolske knjige, študijske knjige, strokovne knjige, za prosti čas pa spet - knjige! »Kakšen dolgčas« je vpila letos Ana, češ: kaj vse si zdaj smrklji lahko dovolita, midva sva bila pa tako zelo pridna! »To bomo pa še videli, kako se bo pogovarjala,« je oče svareče dvignil pogled iznad bloka, v katerem je nekaj računal. »Saj sem samo povedala, ni drugega,« je Ana zajezikala. »Nerodno je samo, da moraš zaenkrat še vprašati, ne samo povedati, ljubica zlata,« je rekla mama. O, to so pa že vedeli: kadar je mama komu rekla ljubček moj zlati, takrat se je že bilo treba pripraviti na dolge govorance in trdo prepričevanje. Seveda je to vedela tudi Ana, zato se je kar takoj postavila v obrambni položaj, nabrala je obraz v užaljene gube, stisnila glasek, da je bil blizu joku in zacvilila: »Samo jaz moram kar naprej kaj spraševati, vsi drugi lahko vedno povsod gredo ...« »Katera učiteljica pa gre z vami? Razredničarka?« Deklica je kar prhnila od slabe volje nad tako domislico: »Mami, kako si ti neumna! Kdo pa mara razredničarko s sabo! Da bi morali še v vodo hoditi v vrsti! Ne, sami bomo šli, brez ta starih. Vzeli bomo pet šotorov …« »Ti seveda sama ne boš šla nikamor!« Se je zdaj oglasil oče. »Zakaj pa ne? A mi ne zaupaš? A misliš, da sem še dojenček?« se je detece hotelo prepirati. »Ne, ne mislim, da si dojenček, in zaupam ti. Vandal si še premajhna, da bi sama hodila na morje,« je resno rekel oče. »Saj gram lahko jaz z njo,« se je plaho oglasila Tina. »Seveda, še tega se manjka! Da bom dojenčke vlačila za sabo, saj nisem varuška!« je zavpila Ana. »Opala! Tebi se ne sme reči dojenček, ti pa sestrici lahko, pa je v resnici že skoraj tako velika kot ti?« se je zdaj iznad svoje knjige oglasil Matej. Ana bi se sicer rada spustila v bitko o tem, kdo je in kdo ni dojenček in koliko milimetrov je večja od Tine, pa prav zdaj za to ni imela časa. Pogovor se suče v nevarne vode, samo malo še, pa ji bodo prepovedali, da bi šla s sošolci brat knjige. »Marni, poglej, vsi bodo šli, Mojca, pa Nejka, pa Peter, pa Andrej, pa ...« »Pa so že vprašali doma, če se strinjajo?« »Njim ni treba spraševati, starši jim privoščijo kaj lepega, jih nimajo zaprtih doma, tako kot ti mane! Jim zaupajo! Jih pametno vzgajajo, ne pa za sto let nazaj, kot ti mane …« je kar bruhalo iz deklice in zdaj je bila res že prav blizu joku. Oče je pogledal mamo, mama očeta in brez besed sta se razumela: Teta Puber danes silno razgraja po naši hiši! Samo zaradi reda je oče rekel: »Takole ne moreš govoriti z mami!« »A ona me pa lahko privezuje na dom, vedno se moram držati nje za krilo, ne hodim v kino, ne grem nikoli v disko, zdaj mi pa še na morje ne pusti! Nisem jaz kriva, če so tebe vzgajali v prejšnjem stoletju!«  je zabrusila mami, se malo sicer zgrozila nad svojo predrznostjo, malo pa ji je tudi odleglo. »Niso me vzgajali v prejšnjem stoletju, ampak prod tridesetimi leti. In zapomni si tale trenutek; ko boš odrasla, se ti bo godilo slabše kot se zdaj meni! Tvoji otroci ti bodo upravičeno lahko rekli ne samo, da si bila mlada v prejšnjem stoletju, ampak v prejšnjem tisočletju! Rekli bodo: Naša mami ima nazore prejšnjega tisočletja! Komaj čakam, da zrasteš in da bom mogla to prišepniti svojim ljubim vnukom, če se sami ne bodo spomnili!« se je mami smejala, drugi so se smejali z njo, Ana pa je kar pihala od jeze: "Nočem brati knjig!" Mama in oče sta mirno preslišala to divjanje in mama je rekla: »Takole se dogovoriva: lahko greš s sošolci na taborjenje, le mene vzemi s seboj! Saj boste potrebovali nekoga, ki vam bo ves dan stregel, pekel cele gore palačink in pazil na vas.« »Paš e mene vzemi s sabo,« je boječe dodala Tina. »Pa še dedka in babico,«  je za vpila Ana. »Lahko, dedek bi vas učil potapljanja,«  je mirno rekel oče. »Pa ne moreš zahtevati od mene, da se tako smešim,«  je obupano zakričala. »Kakor želiš. Lahko grem z vami, lahko pa si ti pri meni doma,« je trdno rekla mama. »Mi boš pomagala brati?" se je zasmejal Matjaž. Lena pa Ana že nista hotela biti, nehala je nergati in se vsajati in se je še sama sklonila nad knjigo. In glej, res se ji ni zdelo tako slabo, kot se je bala, da bo. Pravzaprav je prav uživala, ko je pozabila na televizijo in je skupaj z glavnim junakom premišljevala, kaj v življenju res velja.

NAJLJUBŠA SOVRAŽNICA

"Sovražim jo, sovražim!" je odmevalo po hiši, ko je mama odprla vhodna vrata. "Dober dan, doma sem!" je zaklicala mama, vendar ji ni nihče odgovoril. Iz dekliške sobe se je še naprej slišalo vpitje. »Tudi ti si znorela!« Je zavpila Ana. »Prav dobro smo shajale tudi brez telefona,« se mama ni pustila zmesti in je Anino nesramnost gladko prezrla. »In preden so iznašli elektriko, ste prav dobro shajali tudi brez luči in pralnega stroja!« Ana ni hotela popustiti. Moški zdaj niso več spustili več spustili oči z obrazov obeh bojevnic, švigali so z ene na drugo kot pri tenisu in molče, kaj bo iz tega. »Res je, dokler nismo imeli pralnega stroja, sem na roko drgnila perilo vsak ponedeljek zvečer pozno v noč, da mami ni bilo preveč samotno pri tem napornem delu. In, hvala, da si me spomnila, tega ti res še nisem pokazala! Še pojma nimaš, kako smo živeli, to je pa res nedopustno! Da si boš laže predstavljala, bova imeli lep poučen izlet v preteklost! V čas brez telefonov in brez pralnih strojev in seveda brez televizije, recimo! « Oče je začudeno pogledal, mama pa mu je drobno, skoraj neopazno pomežiknila in oče si je mislil: Zakaj pa ne, saj imamo dopust! In med dopustom ne njega ne mame nihče nujno ne kliče, televizije pa ne bi gledala tudi, če bi bila, recimo, še vedno pod šotori na morju ali v koči v hribih. Zato je sklonil glavo, kot da ne posluša, mama pa je nadaljevala: »To bo lepa priložnost zate in za Tino, da bosta ugotovili, kako lepo je bilo v moji mladosti! In koliko časa smo imeli, lahko smo ob večerih igrali domino in človek ne jezi se in nismo vsak hip spreminjali svojih načrtov in jih ure in ure sporočali po telefonu!« Tako so pri Smolčkovih preživeli neverjetno poučen počitniški teden. Telefon je bil izklopljen (res pa je mama na skrivaj sporočila svoji mami, zakaj se ves teden ne bo oglasila!), izklopljena je bila televizija in izklopljen je bil pralni stroj. Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Večer pred tem pa so vse tri z združenimi močmi z milom v roki obdelovale vsak kos perila posebej, da so imele roke na koncu nežne in prozorne kot lepotice iz reklam! »Res je, dokler nismo imeli pralnega stroja, sem na roko drgnila perilo vsak ponedeljek zvečer pozno v noč, da mami ni bilo preveč samotno pri tem napornem delu. In, hvala, da si me spomnila, tega ti res še nisem pokazala! Še pojma nimaš, kako smo živeli, to je pa res nedopustno! Da si boš laže predstavljala, bova imeli lep poučen izlet v preteklost! V čas brez telefonov in brez pralnih strojev in seveda brez televizije, recimo! « Oče je začudeno pogledal, mama pa mu je drobno, skoraj neopazno pomežiknila in oče si je mislil: Zakaj pa ne, saj imamo dopust! In med dopustom ne njega ne mame nihče nujno ne kliče, televizije pa ne bi gledala tudi, če bi bila, recimo, še vedno pod šotori na morju ali v koči v hribih. Zato je sklonil glavo, kot da ne posluša, mama pa je nadaljevala: »To bo lepa priložnost zate in za Tino, da bosta ugotovili, kako lepo je bilo v moji mladosti! In koliko časa smo imeli, lahko smo ob večerih igrali domino in človek ne jezi se in nismo vsak hip spreminjali svojih načrtov in jih ure in ure sporočali po telefonu!« Tako so pri Smolčkovih preživeli neverjetno poučen počitniški teden. Telefon je bil izklopljen (res pa je mama na skrivaj sporočila svoji mami, zakaj se ves teden ne bo oglasila!), izklopljena je bila televizija in izklopljen je bil pralni stroj. Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Večer pred tem pa so vse tri z združenimi močmi z milom v roki obdelovale vsak kos perila posebej, da so imele roke na koncu nežne in prozorne kot lepotice iz reklam! Morda bo pa res kmalu bolje. Malo bo počakala, potem bomo pa že videli.

NO JA, NIČ HUDEGA

Nihče ne more pričakovati od vsake mame, da je športnica, da smuča, drsa, teče, planinari ... Smolčkova mama je sicer dobro plavala in je rada hodila v hribe in na dolge sprehode po gozdu. Prav, si reče mama, pa naj se malo lišpajo, saj so počitnice in saj jih bo – upam – ta neumnost kmalu minila. »Pazi, da te sedežnica ne udari!« je torej tisti prvi dan rekla mama. »Ne, hvala, ne bom,« je odgovorila Mojca. »Ne maraš smučanja?« Se je začudila mama, kajti pri Smolčkovih so vsi marali vse in nikomur še na misel ni prišlo, da ne bi jedel, kar se pred njih postavi. »Maram, vendar nočem!« se je glasil presenetljivi odgovor. No, žlica mami ni padla iz rok in očetu se ni zaletelo, saj še nista imela na krožnikih ničesar. Sta se pa debelo pogledala, kot da sta dva stara fosila, ki res ne razumeta več tega mladega sveta, potem pa so njune oči poromale po drobni postavi enajstletnice, ki je sedela med njunima deklicama. »Kam pa?« se ni mogel premagati oče Smolček. Mama je zdaj le zmogla spravljivejši ton, z Ano sta se dogovorili, da bo soseda frizerka popravila stopničke na Aninem čelu in pravilno pristrigla lase na ramenih. In dogovorili sta se, da bo Ana poiskala kakšne primerne pajkice, take, v kakršnih se lahko pokaže na cesti, na tiste fluorolescente žabe bo pa pozabila. In domenili sta se še, da se drugič ne bosta prepirali tako grdo, da boli. Da se pa mama oblači dolgočasno, tega Ana ni hotela preklicati, zdelo pa se je, da mame to ne moti - in tako sta se pred spanjem prijateljsko razšli. »Saj vidiš, da sem debela kot pujs!« je zastokala deklica. »Pa res, maščoba ti celo za ušesi kar dol maha!« se tudi Matej ni mogel premagati, dvignil je Mojčine lase in se zgroženo zagledal v njena ušesa, da je deklici roka nehote šinila tja, kot da tam res išče kakšne strašne znake debelosti. »Mir,« je rekla mama Mateju, Mojci pa: »In od kdaj ne smučaš?« »Od danes. Mami vedno zahteva, da vse pojem, zdaj pa imam priliko ...« »Ti grda mami ti! Še dobro, da si prišla k nam!« se Matej tudi tokrat ni mogel vzdržati. "Au, mami, mami, mami, kako boli ...! in stekla tolažit lastnico boleče noge. Poglejte se v ogledalo, morda pa ste že dovolj shujšale,« jih je tolažila mama, in res, deklicam se njihova telesa niso zdela več tako grozo nepopolna, kaj šele debela. »Da nam ne bo škodovalo,« je potihem rekla Tina, ko so popoldne na vrtu pripravljale vse za večerno zabavo. Oče bo imel god in pekli bodo na žaru, jedli sadno solato s sladoledom in smetano – fantje seveda. Dekleta in mama bodo dobile vsaka košček mesa – na žaru pečeno in pusto res ne redi – in seveda tudi paradižnik in kumare, tako, narezano, saj solatni prelivi vsebujejo olje ... "Te hudo boli?" je mama ves čas spraševala s slabo vestjo v glasu, kot vsaka mama. Se je začudila mama, kajti pri Smolčkovih so vsi marali vse in nikomur še na misel ni prišlo, da ne bi jedel, kar se pred njih postavi. Mama je zdaj le zmogla spravljivejši ton, z Ano sta se dogovorili, da bo soseda frizerka popravila stopničke na Aninem čelu in pravilno pristrigla lase na ramenih. In dogovorili sta se, da bo Ana poiskala kakšne primerne pajkice, take, v kakršnih se lahko pokaže na cesti, na tiste fluorolescente žabe bo pa pozabila. In domenili sta se še, da se drugič ne bosta prepirali tako grdo, da boli. Da se pa mama oblači dolgočasno, tega Ana ni hotela preklicati, zdelo pa se je, da mame to ne moti - in tako sta se pred spanjem prijateljsko razšli. Mama je zdaj le zmogla spravljivejši ton, z Ano sta se dogovorili, da bo soseda frizerka popravila stopničke na Aninem čelu in pravilno pristrigla lase na ramenih. "Ne, hvala lepa, seveda ne, si bom raje kupila pravo spominsko knjigo," se je veselo smejala Tina.

Kadar zdaj Tina izve, da si je kdo zlomil nogo, nič več ne stoka od hudega usmiljenja, saj je bil čas, ki ga je preživela z nogo v mavcu, zelo zanimiv in zabaven. Ne, seveda toliko, da bi si mavec še kdaj želela, boji se pa tega nič več. Ne res ni bilo pravzaprav nič hudega ...

VZEMI ŠE MENE ...

Ko je Matej odprl vhodna vrata, je zaslišal ropot sesalca, Kdo le čisti ob tej uri, saj se niti še zbrali niso vsi po končanih šolskih obveznostih! Bila je Tina, kajti pri Smolčkovih so vsi marali vse in nikomur še na misel ni prišlo, da ne bi jedel, kar se pred njih postavi. Le kaj se vendar dogaja? Kaj bi vas mučili s podrobnim pripovedovanjem o večerji, o naslednjem kosilu in tako naprej. Deklice so postajale vsak dan, ob vsaki slastni hrani, ki je prišla na mizo za moške, vedno tišje in vedno bolj zamišljene, tehtnica v kopalnici pa je bila očitno pokvarjena, saj celo po dveh dnevih in pol strašnih muk ni pokazala nobenega napredka. »Manj moraš shujšati, težje gre. Poglejte se v ogledalo, morda pa ste že dovolj čiste,« jih je tolažila mama, in res, deklicam se njihova telesa niso zdela več tako grozo nepopolna, kaj šele debela. »Da nam ne bo škodovalo,« je potihem rekla Tina, ko so popoldne na vrtu pripravljale vse za večerno zabavo. Oče bo imel god in pekli bodo na žaru, jedli sadno solato s sladoledom in smetano – fantje seveda. Dekleta in mama bodo dobile vsaka košček mesa – na žaru pečeno in pusto res ne redi – in seveda tudi paradižnik in kumare, tako, narezano... "Znaš skuhati kosilo?" je nujno vprašala. Matej je seveda znal skuhati skoraj vse; mama je bila nepopustljiva in ni priznala, da se morajo kuhati naučiti dekleta, fantom pa to ni potrebno. Njena sinova sta se morala naučiti in pika. Kaj bi vas mučili s podrobnim pripovedovanjem o večerji, o naslednjem kosilu in tako naprej. Deklice so postajale vsak dan, ob vsaki slastni hrani, ki je prišla na mizo za moške, vedno tišje in vedno bolj zamišljene, tehtnica v kopalnici pa je bila očitno pokvarjena, saj celo po dveh dnevih in pol strašnih muk ni pokazala nobenega napredka. Raje ne,« je potihem rekla Tina, ko so popoldne na vrtu pripravljale vse za večerno zabavo. Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo!

Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku!

Zvečer so skupaj odšli v cerkev, saj je 25. marec velik praznik. Zvečer so se slučajno res vsi zbrali ob čaju in skromnem prigrizku – že zdavnaj so se navadili, da so večerje take, da lahko vsak je, kadar pride ali preden odide ali kadar ima čas. Hiša, polna že velikih otrok, bi pravzaprav potrebovala vratarja, da bi odpiral in zapiral vhodna vrata in si zapisoval, kam kdo gre in kdaj pride nazaj. »Ja, in konec tisočletja,« je zafrkljivo dodal še svojo modrost Matjaž. »To vendar vsi vemo!« je sama sebi na glas razlagala Tina. Njena sinova sta se morala naučiti in pika. Kaj bi vas mučili s podrobnim pripovedovanjem o večerji, o naslednjem kosilu in tako naprej. Deklice so postajale vsak dan, ob vsaki slastni hrani, ki je prišla na mizo za moške, vedno tišje in vedno bolj zamišljene, tehtnica v kopalnici pa je bila očitno pokvarjena, saj celo po dveh dnevih in pol strašnih muk ni pokazala nobenega napredka. Raje ne,« je potihem rekla Tina, ko so popoldne na vrtu pripravljale vse za večerno zabavo. "Ne bodi žalosten, ati," je vzkliknila Tina, ki si še predstavljati ni znala, da bi mogla kdaj živeti brez svoje velike, lepe družine, ki se ovija okoli njene mladosti kot ovoj varnosti, skrbi in ljubezni. Res, imeli so lep dan staršev, hvala Bogu!

OJOJ, MOZOLJI

"Kaj pa je tole?" je Ana vsa zgrožena dvigovala lase in kazala na neko nevarno stvar za ušesom. "Tečnost ti ven leze," je od daleč omenil Matjaž in razdalje je bila zelo koristna zanj. »Konec novembra je,« je rekla mama, ko so sedli za mizo. "Pokaži," je zafrkljivo dodal še svojo modrost Matjaž. »Joj, poglej!« je sama sebi na glas razlagala Tina. »Joj, joj,« je rekel oče. »Hotela sem samo spomniti,« je rekla mama. Uboga mama, kar naprej je delala nekakšne načrte kot takrat, ko so bili otroci še v zibelki in jih je lahko prestavljala, kakor se je njej zdelo prav. »Bomo spet poskusili najti pravi čas za molitev?« se je začudil Matej. Mama je zdaj le zmogla spravljivejši ton, z Ano sta se dogovorili, da bo soseda frizerka popravila stopničke na Aninem čelu in pravilno pristrigla lase na ramenih. In dogovorili sta se, da bo Ana poiskala kakšne primerne pajkice, take, v kakršnih se lahko pokaže na cesti, na tiste fluorolescente žabe bo pa pozabila. In domenili sta se še, da se drugič ne bosta prepirali tako grdo, da boli. Da se pa mama oblači dolgočasno, tega Ana ni hotela preklicati, zdelo pa se je, da mame to ne moti - in tako sta se pred spanjem prijateljsko razšli. Mama je zdaj le zmogla spravljivejši ton, z Ano sta se dogovorili, da bo soseda frizerka popravila stopničke na Aninem čelu in pravilno pristrigla lase na ramenih. "Ne, hvala lepa, seveda ne, si bom raje kupila pravo spominsko knjigo," se je veselo smejala Tina. Takole je šlo, recimo pri Tini: v ponedeljek verouk, v torek pevske vaje in kleklanje, v sredo odbojka, v četrtek nič, v petek angleščina in v soboto pevske vaje, kajti v nedeljo bodo peli!Zvečer so skupaj odšli v cerkev, saj je 25. marec velik praznik. Zvečer so se slučajno res vsi zbrali ob čaju in skromnem prigrizku – že zdavnaj so se navadili, da so večerje take, da lahko vsak je, kadar pride ali preden odide ali kadar ima čas. Hiša, polna že velikih otrok, bi pravzaprav potrebovala vratarja, da bi odpiral in zapiral vhodna vrata in si zapisoval, kam kdo gre in kdaj pride nazaj. »Ja, in konec tisočletja,« je zafrkljivo dodal še svojo modrost Matjaž. »To vendar vsi vemo!« je sama sebi na glas razlagala Tina. Njena sinova sta se morala naučiti in pika. Kaj bi vas mučili s podrobnim pripovedovanjem o večerji, o naslednjem kosilu in tako naprej. Deklice so postajale vsak dan, ob vsaki slastni hrani, ki je prišla na mizo za moške, vedno tišje in vedno bolj zamišljene, tehtnica v kopalnici pa je bila očitno pokvarjena, saj celo po dveh dnevih in pol strašnih muk ni pokazala nobenega napredka. Raje ne,« je potihem rekla Tina, ko so popoldne na vrtu pripravljale vse za večerno zabavo. "Ne bodi žalosten, ati," je vzkliknila Tina, ki si še predstavljati ni znala, da bi mogla kdaj živeti brez svoje velike, lepe družine, ki se ovija okoli njene mladosti kot ovoj varnosti, skrbi in ljubezni. »Saj ti bom pomagala v četrtek!« je moledovala na začetku šolskega leta, ko je hotela dobiti dovoljenje za vse odsotnosti . In kje naj jo mama prikrajša? »Res je, dokler nismo imeli pralnega stroja, sem na roko drgnila perilo vsak ponedeljek zvečer pozno v noč, da mami ni bilo preveč samotno pri tem napornem delu. In, hvala, da si me spomnila, tega ti res še nisem pokazala! Še pojma nimaš, kako smo živeli, to je pa res nedopustno! Da si boš laže predstavljala, bova imeli lep poučen izlet v preteklost! V čas brez telefonov in brez pralnih strojev in seveda brez televizije, recimo! « Oče je začudeno pogledal, mama pa mu je drobno, skoraj neopazno pomežiknila in oče si je mislil: Zakaj pa ne, saj imamo dopust! In med dopustom ne njega ne mame nihče nujno ne kliče, televizije pa ne bi gledala tudi, če bi bila, recimo, še vedno pod šotori na morju ali v koči v hribih. »Kam pa?« se ni mogel premagati oče Smolček. Mama je zdaj le zmogla spravljivejši ton, z Ano sta se dogovorili, da bo soseda frizerka popravila stopničke na Aninem čelu in pravilno pristrigla lase na ramenih. In dogovorili sta se, da bo Ana poiskala kakšne primerne pajkice, take, v kakršnih se lahko pokaže na cesti, na tiste fluorolescente žabe bo pa pozabila. In domenili sta se še, da se drugič ne bosta prepirali tako grdo, da boli. Da se pa mama oblači dolgočasno, tega Ana ni hotela preklicati, zdelo pa se je, da mame to ne moti - in tako sta se pred spanjem prijateljsko razšli. »Saj vidiš, da sem debela kot pujs!« je zastokala deklica. Tako so pri Smolčkovih preživeli neverjetno poučen počitniški teden. Telefon je bil izklopljen (res pa je mama na skrivaj sporočila svoji mami, zakaj se ves teden ne bo oglasila!), izklopljena je bila televizija in izklopljen je bil pralni stroj. Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Večer pred tem pa so vse tri z združenimi močmi z milom v roki obdelovale vsak kos perila posebej, da so imele roke na koncu nežne in prozorne kot lepotice iz reklam! »Res je, dokler nismo imeli pralnega stroja, sem na roko drgnila perilo vsak ponedeljek zvečer pozno v noč, da mami ni bilo preveč samotno pri tem napornem delu. In, hvala, da si me spomnila, tega ti res še nisem pokazala! Še pojma nimaš, kako smo živeli, to je pa res nedopustno! Da si boš laže predstavljala, bova imeli lep poučen izlet v preteklost! V čas brez telefonov in brez pralnih strojev in seveda brez televizije, recimo!« Ko se je Tina za hipec vživela v misel, da bi bil njen obraz tak kot Anin. "Še najbolje, da počakava," je rekla Ana in premišljevala, kako zapleteno je odraščanje in je komaj čakala, da bo vse to za njo. Da bo velika in ne bo imela nobenih težav.

MORSKA DEKLICA IN DVA ZELENCA

Bila je pomlad in bilo je poletje, deklice so rasle in se razcvetale kot prvi češnjevi cvetovi in teta Puber je privlekla v hišo veliko novost. Ana je vse dni nihala med jokom in smehom, nekaj časa prepevala in plesala po hiši, naslednji hip pa nergala ali vpila ali se vsajala. Mama je zdaj le zmogla spravljivejši ton, z Ano sta se dogovorili, da bo soseda frizerka popravila stopničke na Aninem čelu in pravilno pristrigla lase na ramenih. In dogovorili sta se, da bo Ana poiskala kakšne primerne pajkice, take, v kakršnih se lahko pokaže na cesti, na tiste fluorolescente žabe bo pa pozabila. In domenili sta se še, da se drugič ne bosta prepirali tako grdo, da boli. To vendar vsi vemo!« je sama sebi na glas razlagala Tina. Njena sinova sta se morala naučiti in pika. Kaj bi vas mučili s podrobnim pripovedovanjem o večerji, o naslednjem kosilu in tako naprej. Deklice so postajale vsak dan, ob vsaki slastni hrani, ki je prišla na mizo za moške, vedno tišje in vedno bolj zamišljene, tehtnica v kopalnici pa je bila očitno pokvarjena, saj celo po dveh dnevih in pol strašnih muk ni pokazala nobenega napredka. Raje ne,« je potihem rekla Tina, ko so popoldne na vrtu pripravljale vse za večerno zabavo. Da se pa mama oblači dolgočasno, tega Ana ni hotela preklicati, zdelo pa se je, da mame to ne moti - in tako sta se pred spanjem prijateljsko razšli. »Saj vidiš, da sem debela kot pujs!« je zastokala deklica. Raje ne,« je potihem rekla Tina, ko so popoldne na vrtu pripravljale vse za večerno zabavo. "Ne bodi žalosten, ati," je vzkliknila Tina, ki si še predstavljati ni znala, da bi mogla kdaj živeti brez svoje velike, lepe družine, ki se ovija okoli njene mladosti kot ovoj varnosti, skrbi in ljubezni. »Saj ti bom pomagala v četrtek!« je moledovala na začetku šolskega leta, ko je hotela dobiti dovoljenje za vse odsotnosti . In kje naj jo mama prikrajša? »Res je, dokler nismo imeli pralnega stroja, sem na roko drgnila perilo vsak ponedeljek zvečer pozno v noč, da mami ni bilo preveč samotno pri tem napornem delu. In, hvala, da si me spomnila, tega ti res še nisem pokazala! Še pojma nimaš, kako smo živeli, to je pa res nedopustno! Da si boš laže predstavljala, bova imeli lep poučen izlet v preteklost! Njena sinova sta se morala naučiti in pika. Kaj bi vas mučili s podrobnim pripovedovanjem o večerji, o naslednjem kosilu in tako naprej. Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Deklice so postajale vsak dan, ob vsaki slastni hrani, ki je prišla na mizo za moške, vedno tišje in vedno bolj zamišljene, tehtnica v kopalnici pa je bila očitno pokvarjena, saj celo po dveh dnevih in pol strašnih muk ni pokazala nobenega napredka. Raje ne,« je potihem rekla Tina, ko so popoldne na vrtu pripravljale vse za večerno zabavo. Matej je seveda znal skuhati skoraj vse; mama je bila nepopustljiva in ni priznala, da se morajo kuhati naučiti dekleta, fantom pa to ni potrebno. Njena sinova sta se morala naučiti in pika. Kaj bi vas mučili s podrobnim pripovedovanjem o večerji, o naslednjem kosilu in tako naprej. Deklice so postajale vsak dan, ob vsaki slastni hrani, ki je prišla na mizo za moške, vedno tišje in vedno bolj zamišljene, tehtnica v kopalnici pa je bila očitno pokvarjena, saj celo po dveh dnevih in pol strašnih muk ni pokazala nobenega napredka. Raje ne,« je potihem rekla Tina, ko so popoldne na vrtu pripravljale vse za večerno zabavo. Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! "Oh, nič, Kot ni nikoli nič iz poletnih zaljubljenosti. počitnic je bilo konc, brata se nista pobila med sabo in doma sta na morsko deklico hitro pozabila. Tako zelo, da zdaj še priznati nočeta ..."

Tako tisti dan o Aninih vzrokih proti izletom niso izvedeli nič. Nič hudega, povedala bo jutri, ne bodo ji dali prej miru!

DRAGOCENE STVARI V MAJHNIH ŠKATLICAH

"Ne bom hodila h košarki, res ne!" se je uprla Tina, ko so nekega dne družno pregledovali seznam športnih in drugih neobveznih dejavnosti. Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Ana je nekega dne vse predolgo zasedala kopalnico; naj jo je Tina še tako prosila, naj jo spusti noter, ni bilo z druge stani slišati nič prijaznega, prav nasprotno: "Daj že mir, smrklja, saj bom takoj!" No, takoj ni bilo takoj, ko pa je deklica prišla ven, se je Tina zakrohotala: "Kakšna pa si - mami, poglej jo!" Mama je pogledala in bilo je kaj videti! Njeni lepi lasje so bili na čelu hudo skrajšani, takole po stopničkah, in čopa ni bilo več, komaj da so se skrajšani kodri še dotikali ramen. "Kaj pa je zdaj to?" je vzkliknila mama. "No, ostrigla sem se, ne vidiš?" je deklica uporniško vrgla glavo nazaj. "Od kdaj pa se strižeš sama? In brez vprašanja!" je rekla mama. "Moram res spraševati, kakšno frizuro naj imam? Glava je moja" In vedno govoriš, naj mislim s svojo glavo! Kdaj bom pa smela sama odločati ..." "Stoj! Seveda imaš glavo zato, da misliš, in tudi sama lahko odločaš, vendar bi se prej pogovorili, zakaj želiš tako frizuro in kdo ti jo bo naredil ..." "No, vidiš! Pogovorili! Da bi me ti spet prepričala in bi bilo po tvoje!" "Dolge lase si hotela imeti sama, nisem ti jaz rekla, da je pametno nositi lase do pasu! Prav narobe, vedno sem bila prepričana, da so kratki lasje bolj praktični ..." "Praktični! Koga pa briga praktičnost! Prej sem si želela dolge lase, zdaj pa si želim kratke! Vse moje sošolke ...!" "Že spet vse sošolke! Koga pa brigajo sošolke! Imeti moraš svoj stil oblačenja in frizure!" je mama ponovila svojo večno modrost. "Pa ne morem! Ko sem hotela tiste pajkice, mi nisi dovolila! Vprašala sem te in kaj! Spet je zmagala tvoja predstava o tem, kako naj bom oblečena!" "Tiste pajkice, ki si bila v njih kot da si v žabah in si pozabila obleči krilo! Da o barvi niti ne govorim! Saj so se svetile kot ... Seveda sem bila proti!" "No, vidiš! Škoda, da si jih nisem kar kupila!" "Kako slabo deluje tvoja glava! Če bi jih kupila, bi jih seveda lahko kar vrgla stran, saj ti nebi dovolila, da jih nosiš!" "No, vidiš, vedno me siliš, da sem taka, kakor je tebi všeč!" "No, no vedno! Lahko nosiš moderne obleke ..." "Pajkice so zelo moderne!" "Vsega, kar je moderno, seveda ne moreš nositi! Hočem, da se oblačiš spodobno! Obleka je tudi zrcalo človeka - kakor si videti na zunaj, tako te bodo ljudje tudi presojali!" "A zato si ti vedno tako dolgočasno oblečena, da bi ljudje mislili, da si dolgočasna gospa?" je Ana pičila mamo. "Nisem vedela, da so oblačim dolgočasno," je rekla mama. "Same temne barve, pa vedno tisti trapasti brezrokavniki! Če to ni dolgočasno!" se Ana ni dala. "Pusti mene! Napravljam se, kakor je meni prav ..." "A jaz se pa na smem!" "To sva že obdelali. Smeš, v mejah pametnega in spodobnega. Sploh se pa nisva pogovarjali o oblekah, ampak o tvojem striženju! Samo poglej se, kakšna si!" Ana je nekega dne vse predolgo zasedala kopalnico; naj jo je Tina še tako prosila, naj jo spusti noter, ni bilo z druge stani slišati nič prijaznega, prav nasprotno: "Daj že mir, smrklja, saj bom takoj!" No, takoj ni bilo takoj, ko pa je deklica prišla ven, se je Tina zakrohotala: "Kakšna pa si - mami, poglej jo!" Mama je pogledala in bilo je kaj videti! Njeni lepi lasje so bili na čelu hudo skrajšani, takole po stopničkah, in čopa ni bilo več, komaj da so se skrajšani kodri še dotikali ramen. "Kaj pa je zdaj to?" je vzkliknila mama. "No, ostrigla sem se, ne vidiš?" je deklica uporniško vrgla glavo nazaj. "Od kdaj pa se strižeš sama? In brez vprašanja!" je rekla mama. "Moram res spraševati, kakšno frizuro naj imam? Glava je moja" In vedno govoriš, naj mislim s svojo glavo! Kdaj bom pa smela sama odločati ..." "Stoj! Seveda imaš glavo zato, da misliš, in tudi sama lahko odločaš, vendar bi se prej pogovorili, zakaj želiš tako frizuro in kdo ti jo bo naredil ..." "No, vidiš! Pogovorili! Da bi me ti spet prepričala in bi bilo po tvoje!" "Dolge lase si hotela imeti sama, nisem ti jaz rekla, da je pametno nositi lase do pasu! Prav narobe, vedno sem bila prepričana, da so kratki lasje bolj praktični ..." "Praktični! Koga pa briga praktičnost! Prej sem si želela dolge lase, zdaj pa si želim kratke! Vse moje sošolke ...!" "Že spet vse sošolke! Koga pa brigajo sošolke! Imeti moraš svoj stil oblačenja in frizure!" je mama ponovila svojo večno modrost. "Pa ne morem! Ko sem hotela tiste pajkice, mi nisi dovolila! Vprašala sem te in kaj! Spet je zmagala tvoja predstava o tem, kako naj bom oblečena!" "Tiste pajkice, ki si bila v njih kot da si v žabah in si pozabila obleči krilo! Da o barvi niti ne govorim! Saj so se svetile kot ... Seveda sem bila proti!" "No, vidiš! Škoda, da si jih nisem kar kupila!" "Kako slabo deluje tvoja glava! Če bi jih kupila, bi jih seveda lahko kar vrgla stran, saj ti nebi dovolila, da jih nosiš!" "No, vidiš, vedno me siliš, da sem taka, kakor je tebi všeč!" "No, no vedno! Lahko nosiš moderne obleke ..." "Pajkice so zelo moderne!" Ana je nekega dne vse predolgo zasedala kopalnico; naj jo je Tina še tako prosila, naj jo spusti noter, ni bilo z druge stani slišati nič prijaznega, prav nasprotno: "Daj že mir, smrklja, saj bom takoj!" No, takoj ni bilo takoj, ko pa je deklica prišla ven, se je Tina zakrohotala: "Kakšna pa si - mami, poglej jo!" Mama je pogledala in bilo je kaj videti! Njeni lepi lasje so bili na čelu hudo skrajšani, takole po stopničkah, in čopa ni bilo več, komaj da so se skrajšani kodri še dotikali ramen. "Kaj pa je zdaj to?" je vzkliknila mama. "No, ostrigla sem se, ne vidiš?" je deklica uporniško vrgla glavo nazaj. "Od kdaj pa se strižeš sama? In brez vprašanja!" je rekla mama. "Moram res spraševati, kakšno frizuro naj imam? Glava je moja" In vedno govoriš, naj mislim s svojo glavo! Kdaj bom pa smela sama odločati ..." "Stoj! Seveda imaš glavo zato, da misliš, in tudi sama lahko odločaš, vendar bi se prej pogovorili, zakaj želiš tako frizuro in kdo ti jo bo naredil ..." "No, vidiš! Pogovorili! Da bi me ti spet prepričala in bi bilo po tvoje!" "Dolge lase si hotela imeti sama, nisem ti jaz rekla, da je pametno nositi lase do pasu! Prav narobe, vedno sem bila prepričana, da so kratki lasje bolj praktični ..." "Praktični! Koga pa briga praktičnost! Prej sem si želela dolge lase, zdaj pa si želim kratke! Vse moje sošolke ...!" "Že spet vse sošolke! Koga pa brigajo sošolke! Imeti moraš svoj stil oblačenja in frizure!" je mama ponovila svojo večno modrost. "Pa ne morem! Ko sem hotela tiste pajkice, mi nisi dovolila! Vprašala sem te in kaj! Spet je zmagala tvoja predstava o tem, kako naj bom oblečena!" "Tiste pajkice, ki si bila v njih kot da si v žabah in si pozabila obleči krilo! Da o barvi niti ne govorim! Saj so se svetile kot ... Seveda sem bila proti!" "No, vidiš! Škoda, da si jih nisem kar kupila!" "Kako slabo deluje tvoja glava! Če bi jih kupila, bi jih seveda lahko kar vrgla stran, saj ti nebi dovolila, da jih nosiš!" "No, vidiš, vedno me siliš, da sem taka, kakor je tebi všeč!" "No, no vedno! Lahko nosiš moderne obleke ..." "Pajkice so zelo moderne!" "Vsega, kar je moderno, seveda ne moreš nositi! Hočem, da se oblačiš spodobno! Obleka je tudi zrcalo človeka - kakor si videti na zunaj, tako te bodo ljudje tudi presojali!" "A zato si ti vedno tako dolgočasno oblečena, da bi ljudje mislili, da si dolgočasna gospa?" je Ana pičila mamo. "Nisem vedela, da so oblačim dolgočasno," je rekla mama. "Same temne barve, pa vedno tisti trapasti brezrokavniki! Če to ni dolgočasno!" se Ana ni dala. "Pusti mene! Napravljam se, kakor je meni prav ..." "A jaz se pa na smem!" "To sva že obdelali. Smeš, v mejah pametnega in spodobnega. Sploh se pa nisva pogovarjali o oblekah, ampak o tvojem striženju! Samo poglej se, kakšna si!" "Vsega, kar je moderno, seveda ne moreš nositi! Hočem, da se oblačiš spodobno! Obleka je tudi zrcalo človeka - kakor si videti na zunaj, tako te bodo ljudje tudi presojali!" "A zato si ti vedno tako dolgočasno oblečena, da bi ljudje mislili, da si dolgočasna gospa?" je Ana pičila mamo. "Nisem vedela, da so oblačim dolgočasno," je rekla mama. "Same temne barve, pa vedno tisti trapasti brezrokavniki! Če to ni dolgočasno!" se Ana ni dala. "Pusti mene! Napravljam se, kakor je meni prav ..." "A jaz se pa na smem!" "To sva že obdelali. Smeš, v mejah pametnega in spodobnega. Sploh se pa nisva pogovarjali o oblekah, ampak o tvojem striženju! Samo poglej se, kakšna si!" " ---da so dragocene reči spravljene v majhnih škatlicah!" je rekel Matej in Tina tokrat ni bila ne jezna ne užaljena, ampak je brata veselo pogledala in rekla: "Kar počakaj do prve tekme!"

STANUJEMO V ŽIVALSKEM VRTU

"Pomagaj mi tole pospraviti" je rekla mama. "Kako slabo deluje tvoja glava! Če bi jih kupila, bi jih seveda lahko kar vrgla stran, saj ti nebi dovolila, da jih nosiš!" "No, vidiš, vedno me siliš, da sem taka, kakor je tebi všeč!" "No, no vedno! Lahko nosiš moderne obleke ..." "Pajkice so zelo moderne!" "Vsega, kar je moderno, seveda ne moreš nositi! Hočem, da se oblačiš spodobno! Obleka je tudi zrcalo človeka - kakor si videti na zunaj, tako te bodo ljudje tudi presojali!" "A zato si ti vedno tako dolgočasno oblečena, da bi ljudje mislili, da si dolgočasna gospa?" je Ana pičila mamo. "Nisem vedela, da so oblačim dolgočasno," je rekla mama. "Pusti mene! Napravljam se, kakor je meni prav ..." "Kako slabo deluje tvoja glava! Če bi jih kupila, bi jih seveda lahko kar vrgla stran, saj ti nebi dovolila, da jih nosiš!" "No, vidiš, vedno me siliš, da sem taka, kakor je tebi všeč!" "No, no vedno! Lahko nosiš moderne obleke! Hočem, da se oblačiš spodobno! Obleka je tudi zrcalo človeka - kakor si videti na zunaj, tako te bodo ljudje tudi presojali!" "A zato si ti vedno tako dolgočasno oblečena, da bi ljudje mislili, da si dolgočasna gospa?" je Ana pičila mamo. "Nisem vedela, da so oblačim dolgočasno," je rekla mama. "Same temne barve, pa vedno tisti trapasti brezrokavniki! Če to ni dolgočasno!" se Ana ni dala. "Pusti mene! Napravljam se, kakor je meni prav ..." »Ogledalo se bo izrabilo!« vpije mama, kadar jo - tisočkrat na dan - zaloti, kako se ogleduje od zgoraj navzdol pa od spodaj navzgor, pa od strani, pa od blizu in od daleč ... »Saj si lepa, vsi otroci so lepi,« jo draži Matjaž in mama potem tišči ušesa, da preživi nevihto. Matjaž se s sestrico seveda samo šali, saj v resnici pravzaprav zelo razume, kako "mali dve" čutita. Dokler ju niso imeli, je bil najmlajši on in prav dobro se še spomni, kakšne bitke sta bojevala z Matejem, ki je bil in tudi hotel vedno biti "ta velik". Zdaj pa, ko sta res že velika, zdaj, ko se že tudi Matjaž odloča, kam bo šel letos po maturi, sta velika prijatelja. In kadar se mami in ati izkažeta kot prava starokopitna starša, fanta vedno držita skupaj. Vedno pomagata drug drugemu, ko je treba stare kaj poučiti. Ana in Tina se tega še nista naučili, zdaj še vsaka po svoje poskušata doseči zmago v dolgih pogovorih, ko prepričujeta stare, da imata prav onidve in ne mami in ati.»Ogledalo se bo izrabilo!« vpije mama, kadar jo - tisočkrat na dan - zaloti, kako se ogleduje od zgoraj navzdol pa od spodaj navzgor, pa od strani, pa od blizu in od daleč ... Tako kot zadnji, ko je Ana hotela na vso silo doseči, da bi obveljala njena. Kot vedno ob napetih trenutkih, se mama ni hotela pogovarjati kar mimogrede. »Počakaj do večera. Tega ne moreva rešiti kar takole. Sploh pa se še ne mudi,« je rekla in kuhala naprej. Ana je sicer mislila iz mame izviti dovoljenje, še preden pride očka domov, saj bi mamo laže ovila okoli prsta. No, to ji ni uspelo, torej bo morala zvečer porabiti vso zvitost, da bo zmagala. Tako rada bi vandal šla ... "Prav," sta odgovorili, malo neradi sicer, pa vendar, kaj jima je preostalo drugega.

Zdaj pri Smolčkovih v kuhinji na steni visi velik seznam, kaj bo kdo pospravil. Posebno še takrat, kadar se iz dekliških sob čez ropot sesalca dere nežni glasek, ko posluša vsaj zase zapeti kakšno novo pesem.

OBLEKA TAKA IZ ČLOVEKA NAREDI BEDAKA

"Ja, kakšna pa si!" je zgroženo zavpila mama, da so vsem skoraj padle knjige iz rok in so pogledalo proti vratom. No, ko je prod leti Matej vprašal babico, kako je bilo v resnici s tem, se je babica nasmejala in rekla: »Vsak otrok kdaj kakšno ušpiči, tudi mama ni bila drugačna.« Mama je potem Mateja poslala na vrt obirat jabolka in skrivnost njene pridnosti v otroštvu je ostala še naprej skrivnostna. Toda morda bo babica nekega dne le spregovorila ... Kakšen je oče? Oče je prav navaden oče, pa kot vsi očetje; zelo rad ima svoje otroke, obenem pa zna biti tudi strog in še zahtevnejši od mame, in včasih je utrujen; takrat mu ni dobro ugovarjati, to seveda že vsi vedo, celo najmlajša. Kadar kateri od otrok prinese slabo oceno, oče na dolgo in široko govori, zakaj hoče od svojih otrok petice. Da je bilo njegovo spričevalo dolgočasno od samih najvišjih ocen, ne govori več, odkar je Matej pred leti našel v nočni omarici to tako zanimivo spričevalo in ga skrivaj pokazal bratu. Vse bi bilo dobro, če bi fanta znala molčati, pa nista ... Tako je oče o svojih peticah nehal govoriti in tudi bolje je tako, saj je hudo biti nepopoln sin popolnega očeta ... Zdaj pa: kakšni so otroci? "Ne moreš zmagat," se ja oglasil oče. "Pusti jo, saj bo nehala, le nekaj časa mora miniti." "Kakšnih sto petdeset let, najbrž. Ful mam dost tega govorjenja, kakšna finta je pa to, da tako govorijo!" Oče se ja začel potihem smejati in rekel: "Prav imaš, mularija govori, da te dol vrže!" "Zakaj se pa smeješ?" je mama sumnjičavo pogledala očeta. "Smejem se pač. Se spomniš svoje mame, kako se je jezila na tvojo "finto", ko si jo začela uporabljati?" "To ni isto! Samo poslušaj, kako govorijo! Je tebi to všeč?" O, ne, to pa niso kakšni navadni otroci, saj navadnih otrok sploh ni! Vsak otrok je vesolje zase, vsak se šele uči, da se ves svet ne vrti okoli njega in da ni najpomembneje na svetu, kaj misli, čuti ali dela on sam. Matej je v resnici že velik, že dve leti študira, v trgovinah in za bančnimi okenci ga že vsi vikajo, ima vozniki izpit in ni mu več treba vprašati za vsako stvar mamo, kako in kaj. In smešno - zdaj, ko mu ni več treba, vprašuje! Seveda vprašuje kot odrasli odrasle, pogovori se potegnejo pozno v noč in Ana in Tina jih nikoli ne slišita do konca. »Ljubica, pozno je,« reče ljubeznivo mama, če Ana kar obsedi in posluša. »Spat,« malo manj ljubeznivo reče čez čas, kajti dekletce bi vendar tako rado poslušalo pogovore odraslih! In če še to nič ne pomaga, postane Matej nesramen: »To niso pogovori za otroke!« reče in že tečejo solze užaljenosti deklici po licih. Ona vendar ni več otrok, saj je res že velika! Matej je v resnici že velik, že dve leti študira, v trgovinah in za bančnimi okenci ga že vsi vikajo, ima vozniki izpit in ni mu več treba vprašati za vsako stvar mamo, kako in kaj. In smešno - zdaj, ko mu ni več treba, vprašuje! Seveda vprašuje kot odrasli odrasle, pogovori se potegnejo pozno v noč in Ana in Tina jih nikoli ne slišita do konca. »Ljubica, pozno je,« reče ljubeznivo mama, če Ana kar obsedi in posluša. »Spat,« malo manj ljubeznivo reče čez čas, kajti dekletce bi vendar tako rado poslušalo pogovore odraslih! Tina, ta že, ta mora spat, Ana pa bi tako rada slišala, kaj se pogovarjajo. Tina je pridna punčka. Ima lepe zvezke, rada bere, še raje pa se igra s punčkami, uboga in skoraj nikoli ne jezika. Skoraj! Kajti kadar se Ana dela le preveč važno, je Tina ne more prenašati! Kaj pa potem, če hodi Ana v šesti razred, Tina pa šele v četrtega! In letos, ko je začelo Anino telo kazati prve znake odraslosti, je postala še bolj domišljava! »Ogledalo se bo izrabilo!« vpije mama, kadar jo - tisočkrat na dan - zaloti, kako se ogledalo blešči. "No, poglej," je zamrmrala Tina. "Preoblekla se bom v svoja oblačila, takoj, res. Saj nisi žalosten zaradi mene ..."

Tako je bil vihar zaradi cunj srečno mimo, spet so enkrat zmagali starši. Tokrat. Pa bo pamet zmagala za vedno ali se bo jutri zgodba ponovila? Veliko bo še treba moliti k sveti Katarini ...

LJUBEZEN LE NA JEZIKU

Tina in Ana sta si silno želeli mucka. Ali kužka. Ali morskega prašička. Ali ježa. Ali želvo, belo miško, papagaja, ki govori, ali vsaj ribico v kozarcu. Nekaj živega pač. Matej je v resnici že velik, že dve leti študira, v trgovinah in za bančnimi okenci ga že vsi vikajo, ima vozniki izpit in ni mu več treba vprašati za vsako stvar mamo, kako in kaj. In smešno - zdaj, ko mu ni več treba, vprašuje! Seveda vprašuje kot odrasli odrasle, pogovori se potegnejo pozno v noč in Ana in Tina jih nikoli ne slišita do konca. »Ljubica, pozno je,« reče ljubeznivo mama, če Ana kar obsedi in posluša. »Spat,« malo manj ljubeznivo reče čez čas, kajti dekletce bi vendar tako rado poslušalo pogovore odraslih! Matej je v resnici že velik, že dve leti študira, v trgovinah in za bančnimi okenci ga že vsi vikajo, ima vozniki izpit in ni mu več treba vprašati za vsako stvar mamo, kako in kaj. In smešno - zdaj, ko mu ni več treba, vprašuje! Seveda vprašuje kot odrasli odrasle, pogovori se potegnejo pozno v noč in Ana in Tina jih nikoli ne slišita do konca. Mama je, kot vedno o vsem, imela svojo predstavo tudi o tem, kako naj bi potekali taki pogovori. »Ana, zate! Ne, ne ve, kdo je, se ni predstavil!« je drugič mama s slušalko v roki kar na daleč poskušala vzgajati celo tuje otroke. Ne, z mamo ni bilo lahko. Sošolke so sicer vedele, kako je treba ravnati, če kličeš k Smolčkovim, mladi fantje, ki so vedno vekčrat nujno potrebovali Ano, pa seveda niso vedeli. »Nekdo, ki ne zna telefonirati, kliče neko Ano. Tako je mama v zelo kratkem času dosegla, kar je želela, kajti v službii so ji marsikdaj rekli: »Kako lepo znata tvoji dekleti govoriti po telefonu! Vljudni sta, predstavita se in znata na kratko povedati, kaj želita oziroma, kaj ti sporočata, kadar te ni.« Mama je bila zadovoljna. Poznaš kakšnega takega tepca, ali je pomota?« je vpila mama od telefona, kadar je kakšen domišljavec vzvišeno zahteval v slušalko: »Ano, prosim,« pri čemer prosim ni bit prav ni podoben svoji pravi vsebini. »Pregnala mi bo vse prijatelje,« je z jokavim glasom napadala Ana mamo, mama pa je začudeno ponavljala: »Pa bi marala prijatelje, ki še telefonirati ne znajo?« »Hočeš, da tudi midva tebe tako kličeva, dojenček?« mu je pomagal Matjaž. Ana bi se sicer rada spustila v bitko o tem, kdo je in kdo ni dojenček in koliko milimetrov je večja od Tine, pa prav zdaj za to ni imela časa. Pogovor se suče v nevarne vode, samo malo še, pa ji bodo prepovedali, da bi šla s sošolci na morje. »Marni, poglej, vsi bodo šli, Mojca, pa Nejka, pa Peter, pa Andrej, pa ...« »Pa so že vprašali doma, če se strinjajo?« »Njim ni treba spraševati, starši jim privoščijo kaj lepega, jih nimajo zaprtih doma, tako kot ti mane! Jim zaupajo! Jih pametno vzgajajo, ne pa za sto let nazaj, kot ti mane …« je kar bruhalo iz deklice in zdaj je bila res že prav blizu joku. Mama je postavila juho na mizo in po molitvi ponudila zajemalko najprej Mojci. Mojca, sestrična Smolčkovih otrok, je bila namreč pri njih na počitnicah - Ana, Mojca in Tina so bile gosji red: to leto so končale šesti, peti in četrti razred. V kopalnici je na polički komaj še kaj prostora, Aninim in Tininim sponkam in trakovom za lase, pletenim zapestnicam in steklenim kamenčkom na drobnih verižicah so se pridružile še vse lepotije, ki jih je s seboj prinesla Mojca. Zdaj bodo počitnice preživele večinoma skupaj - teden dni pri Smolčkovih, teden dni pri Mojčinih, deset dni pa skupaj s starši pod šotori na morju. Deklice so velike prijateljice, mama je srečna, ko družno kolesarijo, mečejo žogo ali skačejo ristanc, in se samo razumevajoče nasmehne, kadar jih vidi, kako skrivnostno stikajo glave, ko sedijo pod brezo - vsaj eno oko vedno budno pazi, da se ne bi približalo kakšo nepovabljeno uho in ujelo njihovih silno pomembnih skrivnosti. V kopalnici je na polički komaj še kaj prostora, Aninim in Tininim sponkam in trakovom za lase, pletenim zapestnicam in steklenim kamenčkom na drobnih verižicah so se pridružile še vse lepotije, ki jih je s seboj prinesla Mojca. Deklice so velike prijateljice, mama je srečna, ko družno kolesarijo, mečejo žogo ali skačejo ristanc, in se samo razumevajoče nasmehne, kadar jih vidi, kako skrivnostno stikajo glave, ko sedijo pod brezo - vsaj eno oko vedno budno pazi, da se ne bi približalo kakšo nepovabljeno uho in ujelo njihovih silno pomembnih skrivnosti. Mama je postavila juho na mizo in po molitvi ponudila zajemalko najprej Mojci. Mojca, sestrična Smolčkovih otrok, je bila namreč pri njih na počitnicah - Ana, Mojca in Tina so bile gosji red: to leto so končale šesti, peti in četrti razred. Deklice so velike prijateljice, mama je srečna, ko družno kolesarijo, mečejo žogo ali skačejo ristanc, in se samo razumevajoče nasmehne, kadar jih vidi, kako skrivnostno stikajo glave, ko sedijo pod brezo - vsaj eno oko vedno budno pazi, da se ne bi približalo kakšo nepovabljeno uho in ujelo njihovih silno pomembnih skrivnosti. V kopalnici je na polički komaj še kaj prostora, Aninim in Tininim sponkam in trakovom za lase, pletenim zapestnicam in steklenim kamenčkom na drobnih verižicah so se pridružile še vse lepotije, ki jih je s seboj prinesla Mojca. Mama in oče pa molčita. Morda jima bosta razložila drugo leto, ko se bodo kužki spet ženili.

SPLOH NISEM VAŠA

"Pusti me pri miru!" je divje zakričal sicer nežni dekliški glasek in s treskom so se zaprla neka vrata. »Nekdo, ki ne zna telefonirati, kliče neko Ano. Tako je mama v zelo kratkem času dosegla, kar je želela, kajti v službii so ji marsikdaj rekli: »Kako lepo znata tvoji dekleti govoriti po telefonu! Vljudni sta, predstavita se in znata na kratko povedati, kaj želita oziroma, kaj ti sporočata, kadar te ni.« Mama je bila zadovoljna. Poznaš kakšnega takega tepca, ali je pomota?« je vpila mama od telefona, kadar je kakšen domišljavec vzvišeno zahteval v slušalko: »Ano, prosim,« pri čemer prosim ni bit prav ni podoben svoji pravi vsebini. »Pregnala mi bo vse prijatelje,« je z jokavim glasom napadala Ana mamo, mama pa je začudeno ponavljala: »Pa bi marala prijatelje, ki še telefonirati ne znajo?« »Hočeš, da tudi midva tebe tako kličeva, dojenček?« mu je pomagal Matjaž. V kopalnici je na polički komaj še kaj prostora, Aninim in Tininim sponkam in trakovom za lase, pletenim zapestnicam in steklenim kamenčkom na drobnih verižicah so se pridružile še vse lepotije, ki jih je s seboj prinesla Mojca. Deklice so velike prijateljice, mama je srečna, ko družno kolesarijo, mečejo žogo ali skačejo ristanc, in se samo razumevajoče nasmehne, kadar jih vidi, kako skrivnostno stikajo glave, ko sedijo pod brezo - vsaj eno oko vedno budno pazi, da se ne bi približalo kakšo nepovabljeno uho in ujelo njihovih silno pomembnih skrivnosti. Mama je postavila juho na mizo in po molitvi ponudila zajemalko najprej Mojci. Mojca, sestrična Smolčkovih otrok, je bila namreč pri njih na počitnicah - Ana, Mojca in Tina so bile gosji red: to leto so končale šesti, peti in četrti razred. Deklice so velike prijateljice, mama je srečna, ko družno kolesarijo, mečejo žogo ali skačejo ristanc, in se samo razumevajoče nasmehne, kadar jih vidi, kako skrivnostno stikajo glave, ko sedijo pod brezo - vsaj eno oko vedno budno pazi, da se ne bi približalo kakšo nepovabljeno uho in ujelo njihovih silno pomembnih skrivnosti. V kopalnici je na polički komaj še kaj prostora, Aninim in Tininim sponkam in trakovom za lase, pletenim zapestnicam in steklenim kamenčkom na drobnih verižicah so se pridružile še vse lepotije, ki jih je s seboj prinesla Mojca. Mama in oče pa molčita.

Morda jima bosta razložila drugo leto, ko se bodo kužki spet ženili.»Pa so že vprašali doma, če se strinjajo?« »Njim ni treba spraševati, starši jim privoščijo kaj lepega, jih nimajo zaprtih doma, tako kot ti mane! Jim zaupajo! Jih pametno vzgajajo, ne pa za sto let nazaj, kot ti mane …« je kar bruhalo iz deklice in zdaj je bila res že prav blizu joku. Mama je postavila juho na mizo in po molitvi ponudila zajemalko najprej Mojci. Mojca, sestrična Smolčkovih otrok, je bila namreč pri njih na počitnicah - Ana, Mojca in Tina so bile gosji red: to leto so končale šesti, peti in četrti razred. »Kaj pa?« je pogledala mama skozi okno. »Tvoja shujševalna kura je našim punčkam vrnila prave možgane. Nič več ne razmišljajo kot kure!« »Res? Naj torej pripravim sladoled in smetano tudi zanje?« »Ne Vem. Najboljši in zanesljivo uspešen in nenevaren recept za hujšanje se še vedno glasi: Manj žri in migaj!« je rekel Matej. »Vendar šele po dvajsetem letu, kajne, mami?« je vprašala Tina. »In me vse dni migamo!« je dodala Mojca. »In še rastemo!« se je spomnila Ana.V kopalnici je na polički komaj še kaj prostora, Aninim in Tininim sponkam in trakovom za lase, pletenim zapestnicam in steklenim kamenčkom na drobnih verižicah so se pridružile še vse lepotije, ki jih je s seboj prinesla Mojca. Zdaj bodo počitnice preživele večinoma skupaj - teden dni pri Smolčkovih, teden dni pri Mojčinih, deset dni pa skupaj s starši pod šotori na morju. Deklice so velike prijateljice, mama je srečna, ko družno kolesarijo, mečejo žogo ali skačejo ristanc, in se samo razumevajoče nasmehne, kadar jih vidi, kako skrivnostno stikajo glave, ko sedijo pod brezo - vsaj eno oko vedno budno pazi, da se ne bi približalo kakšo nepovabljeno uho in ujelo njihovih silno pomembnih skrivnosti. »Kaj pa?« je pogledala mama skozi okno. »Tvoja shujševalna kura je našim punčkam vrnila prave možgane. Nič več ne razmišljajo kot kure!« »Res? Naj torej pripravim sladoled in smetano tudi zanje?« »Ne Vem. Najboljši in zanesljivo uspešen in nenevaren recept za hujšanje se še vedno glasi: Manj žri in migaj!« je rekel Matej. »Vendar šele po dvajsetem letu, kajne, mami?« je vprašala Tina. »In me vse dni migamo!« je dodala Mojca. »In še rastemo!« se je spomnila Ana. "No, potem pa poljubček za lahko noč in spat!" "Lahko noč" je krotko rekla, razdelila poljubčke in voljno odšla v posteljo, saj je bila od vsega skupaj že pošteno utrujena. Ja obisk tete Puber ni utrudljiv samo za mame in očete.

KDOR HOČE VSE, MU ZMANJKA ČASA ZA NAJLEPŠE

"Zakaj me nista vpisali h klavirju, ko sem bila še majhna?" je nekega lepega dne bruhnilo iz Ane. H klavirju, Ano, ki še Na planincah zapoje tako, da vsaka ušesa dobija napad malodušja. »Kaj pa?« je pogledala mama skozi okno. »Res? Naj torej pripravim sladoled in smetano tudi zanje?« »Ne Vem. Najboljši in zanesljivo uspešen in nenevaren recept za hujšanje se še vedno glasi: Manj žri in migaj!« je rekel Matej. »Vendar šele po dvajsetem letu, kajne, mami?« je vprašala Tina. »In me vse dni migamo!« je dodala Mojca. Tako so pri Smolčkovih preživeli neverjetno poučen počitniški teden. Telefon je bil izklopljen (res pa je mama na skrivaj sporočila svoji mami, zakaj se ves teden ne bo oglasila!), izklopljena je bila televizija in izklopljen je bil pralni stroj. Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! Večer pred tem pa so vse tri z združenimi močmi z milom v roki obdelovale vsak kos perila posebej, da so imele roke na koncu nežne in prozorne kot lepotice iz reklam! In glej, čudo, mama in Ana se nista prepirali, smejale so se in moški so začudeni zastrigli z ušesi, ko so zaslišali, kako v kopalnici, sklonjene nad kadjo, pojejo stare pesmi … Tako so pri Smolčkovih preživeli neverjetno poučen počitniški teden. Telefon je bil izklopljen (res pa je mama na skrivaj sporočila svoji mami, zakaj se ves teden ne bo oglasila!), izklopljena je bila televizija in izklopljen je bil pralni stroj. Sneg iz beljakov so tolkli z metlico in testo za palačinke tudi, paradižnik za omako so stisnili skozi babičino čudno (a učinkovito, kot je ugotovila Ana) staro napravo, le vode na pomivanje posode niso greli na štedilniku in tudi likali so s sodobnim likalnikom. Ko pa likati še s tem čudežnim, neverjetno zmogljivim ni nihče hotel! Perilo pa so oprale na roko, tudi belo! Mama je iz kleti privlekla velik lonec, ki je potem za vse dopoldne zasedel štedilnik, pa kipel in smrdel po prašku! In glej, čudo, mama in Ana se nista prepirali, smejale so se in moški so začudeni zastrigli z ušesi, ko so zaslišali, kako v kopalnici, sklonjene nad kadjo. Teden je hitro minil in ko so se spet priključili na telefon, je mama slišala Ano: »Seveda me nisi mogla dobiti na telefon! Bila sem na potovanju! Kje ti povem pozneje. Hitro povej, kaj želiš, dogovoriva se, kje se dobiva, da ti povem vse novice. Ja, pohiti, tu čakajo na telefon!« Ko se je vrnila v dnevno sobo in videla vprašujoče poglede, saj ni nihče čakal telefon, je pojasnila: »Ne morem ji vsega tega razlagati po telefonu! Takale drobna laž ne more biti nič hudega!« In mama jo je prijazno pogledala, saj to v resnici sploh ni bila laž. Res so vsi čakali, ne sicer na telefon, ampak na Ano, da položi v vrsto svojo domino. Kajti v tednu, ko so šli na potovanje v preteklost, so ugotovili, da jim preveč časa ne vzame samo telefon, ampak predvsem televizija. "Tako pa nisem nikoli razmišljala o tem," je priznala Ana in vsa nevoščljivost do Špele je v hipu čudežno izginila, ko se je veliko deklica zakopala očetu v naročje in rekla: "Kdo se gre človek ne jezi se?" Teden je hitro minil in ko so se spet priključili na telefon, je mama slišala Ano: »Seveda me nisi mogla dobiti na telefon! Bila sem na potovanju! Kje ti povem pozneje. Hitro povej, kaj želiš, dogovoriva se, kje se dobiva, da ti povem vse novice. Ja, pohiti, tu čakajo na telefon!« Ko se je vrnila v dnevno sobo in videla vprašujoče poglede, saj ni nihče čakal telefon, je pojasnila: »Ne morem ji vsega tega razlagati po telefonu! Takale drobna laž ne more biti nič hudega!« In mama jo je prijazno pogledala, saj to v resnici sploh ni bila laž. Res so vsi čakali, ne sicer na telefon, ampak na Ano, da položi v vrsto svojo domino. Kajti v tednu, ko so šli na potovanje v preteklost, so ugotovili, da jim preveč časa ne vzame samo telefon, ampak predvsem televizija. "Tako pa nisem nikoli razmišljala o tem," je priznala Ana in vsa nevoščljivost do Špele je v hipu čudežno izginila, ko se je veliko deklica zakopala očetu v naročje in rekla: "Kdo se gre človek ne jezi se?" In so se šli. Imeli so čas.

JOJ KAKŠEN DOLGČAS, ZA ZNORET!

"O, danes greš!" je z obžalovanjem rekla Ana, ko se je tisto počitniško popoldne mama odpravila na obisk k stricu. V dom počitka, oddaljen trideset kilometrov. "Danes pa ne morem s tabo, čeprav sem si zelo želela in čeprav sem tudi stricu obljubila, da pridem s teboj ..." "In zakaj danes ne moreš? Saj imaš vendar počitnice!" "Veš, Alenki sem obljubila, da pridem k njej, da bova pregledali njene prtičke ..." je priznala Ana in vsa nevoščljivost do Špele je v hipu čudežno izginila, ko se je veliko deklica zakopala očetu v naročje in rekla: "Kdo se gre človek ne jezi se?" »Njim ni treba spraševati, starši jim privoščijo kaj lepega, jih nimajo zaprtih doma, tako kot ti mane! Jim zaupajo! Jih pametno vzgajajo, ne pa za sto let nazaj, kot ti mane …« je kar bruhalo iz deklice in zdaj je bila res že prav blizu joku. Oče je pogledal mamo, mama očeta in brez besed sta se razumela: Teta Puber danes silno razgraja po naši hiši! Samo zaradi reda je oče rekel: »Me veseli, ljubica,« se je zasmejala mama. »A ona me pa lahko privezuje na dom, vedno se moram držati nje za krilo, ne hodim v kino, ne grem nikoli v disko, zdaj mi pa še na morje ne pusti! Nisem jaz kriva, če so tebe vzgajali v prejšnjem stoletju!«  je zabrusila mami, se malo sicer zgrozila nad svojo predrznostjo, malo pa ji je tudi odleglo. »Niso me vzgajali v prejšnjem stoletju, ampak prod tridesetimi leti. In zapomni si tale trenutek; ko boš odrasla, se ti bo godilo slabše kot se zdaj meni! Deklice so velike prijateljice, mama je srečna, ko družno kolesarijo, mečejo žogo ali skačejo ristanc, in se samo razumevajoče nasmehne, kadar jih vidi, kako skrivnostno stikajo glave, ko sedijo pod brezo - vsaj eno oko vedno budno pazi, da se ne bi približalo kakšo nepovabljeno uho in ujelo njihovih silno pomembnih skrivnosti. V kopalnici je na polički komaj še kaj prostora, Aninim in Tininim sponkam in trakovom za lase, pletenim zapestnicam in steklenim kamenčkom na drobnih verižicah so se pridružile še vse lepotije, ki jih je s seboj prinesla Mojca. Prav, si reče mama, pa naj se malo lišpajo, saj so počitnice in saj jih bo – upam – ta neumnost kmalu minila. Mama je postavila juho na mizo in po molitvi ponudila zajemalko najprej Mojci. Mojca, sestrična Smolčkovih otrok, je bila namreč pri njih na počitnicah - Ana, Mojca in Tina so bile gosji red: to leto so končale šesti, peti in četrti razred. Zdaj bodo počitnice preživele večinoma skupaj - teden dni pri Smolčkovih, teden dni pri Mojčinih, deset dni pa skupaj s starši pod šotori na morju. Deklice so velike prijateljice, mama je srečna, ko družno kolesarijo, mečejo žogo ali skačejo ristanc, in se samo razumevajoče nasmehne, kadar jih vidi, kako skrivnostno stikajo glave, ko sedijo pod brezo - vsaj eno oko vedno budno pazi, da se ne bi približalo kakšo nepovabljeno uho in ujelo njihovih silno pomembnih skrivnosti. V kopalnici je na polički komaj še kaj prostora, Aninim in Tininim sponkam in trakovom za lase, pletenim zapestnicam in steklenim kamenčkom na drobnih verižicah so se pridružile še vse lepotije, ki jih je s seboj prinesla Mojca. Prav, si reče mama, pa naj se malo lišpajo, saj so počitnice in saj jih bo – upam – ta neumnost kmalu minila. Mama je postavila juho na mizo in po molitvi ponudila zajemalko najprej Mojci. Mojca, sestrična Smolčkovih otrok, je bila namreč pri njih na počitnicah - Ana, Mojca in Tina so bile gosji red: to leto so končale šesti, peti in četrti razred. Zdaj bodo počitnice preživele večinoma skupaj - teden dni pri Smolčkovih, teden dni pri Mojčinih, deset dni pa skupaj s starši pod šotori na morju. Deklice so velike prijateljice, mama je srečna, ko družno kolesarijo, mečejo žogo ali skačejo ristanc, in se samo razumevajoče nasmehne, kadar jih vidi, kako skrivnostno stikajo glave, ko sedijo pod brezo - vsaj eno oko vedno budno pazi, da se ne bi približalo kakšo nepovabljeno uho in ujelo njihovih silno pomembnih skrivnosti. Oče je začudeno pogledal, mama pa mu je drobno, skoraj neopazno pomežiknila in oče si je mislil: Zakaj pa ne, saj imamo dopust! In med dopustom ne njega ne mame nihče nujno ne kliče, televizije pa ne bi gledala tudi, če bi bila, recimo, še vedno pod šotori na morju ali v koči v hribih. Zato je sklonil glavo. V kopalnici je na polički komaj še kaj prostora, Aninim in Tininim sponkam in trakovom za lase, pletenim zapestnicam in steklenim kamenčkom na drobnih verižicah so se pridružile še vse lepotije, ki jih je s seboj prinesla Mojca. Prav, si reče mama, pa naj se malo lišpajo, saj so počitnice in saj jih bo – upam – ta neumnost kmalu minila. "Me veseli," se je zasmejala mama. "Hvala, da ste me vzeli s seboj!" "Me je zelo veselilo," se je mama še vedno smejala in odšla v hišo. Dekleta pa so si imela še toliko povedati o tem, kako različno življenje živijo ljudje. Njim se res ni treba pritoževati.

POTUHNILA SE JE

Teta Puber se je potuhnila, popolnoma imamo mir pred njo! Res, pri Smolčkovih je tako zatišje, kot da se je že dokončno poslovila od njih. Pa se ni, vse je znano, da ne. Lepo se imajo, vsi so prijazni drug do drugega, vsi vljudni in pozorni, kot da je vsa hiša polna odraslih ljudi. Strahoma pa se ozirajo čez ramo, kdaj bo spet udarila. Danes? Jutri? brez napovedi bo pozvonila s svojim skrivnostnim zvončkom in dekleti se bosta zapodili v njeno torbo, v kateri prenaša vse zoprnije, ki jih deli otrokom njunih let. In potem bodo spet treskala vrata, spet se bodo malo jokcali in veliko kričali, spet bodo vsak večer utrujeni kot po bitki in nikoli ne bo dokončne zmage ... Pa to bo morda jutri, danes je še mir, hvala Bogu! Vi pa se nikar ne bojte, še prekmalu boste spet slišali o njej!