Nobena veja v vetru se ne zgane,
na zemljo legla je poletna noč,
v tišino, pred katero dih zastane,
oglaša le se čričkov trop pojoč.
V daljave neizmerne odmaknile
so gôre se, zavite v čar meglè,
ko mine noč, se bodo razgrnile
in spet v podobi prejšnji k nam prišle.
V nebo, ki posejano je z ozvezdji,
se vzpenjajo vrhovi črnih smrek.
Mordà samotna ptica v vejah gnezdi?
Saj vse ponavlja se iz veka v vek ...
Od kod grozljivi strah pred to tihoto,
ko preglasán mi je življenja hrup?
Iz dneva v noč, iz vrveža v samoto —
ta večni beg — je to srca obup?
