Tišina (Nobena veja)

Tišina Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Tišina, Novi svet, 1952, let. 7, št. 10, str.936.
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nobena veja v vetru se ne zgane,
na zemljo legla je poletna noč,
v tišino, pred katero dih zastane,
oglaša le se čričkov trop pojoč.

V daljave neizmerne odmaknile
so gôre se, zavite v čar meglè,
ko mine noč, se bodo razgrnile
in spet v podobi prejšnji k nam prišle.

V nebo, ki posejano je z ozvezdji,
se vzpenjajo vrhovi črnih smrek.
Mordà samotna ptica v vejah gnezdi?
Saj vse ponavlja se iz veka v vek ...

Od kod grozljivi strah pred to tihoto,
ko preglasán mi je življenja hrup?
Iz dneva v noč, iz vrveža v samoto —
ta večni beg — je to srca obup?