Ti in ona.
Anton Novak
Objavljeno pod psevdonimom Anton Antonov.
Izdano: Slovenski narod 29. december 1910 (43/475)
Viri: 475
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ti, ali se še spominjaš onih jesenskih dni, ko si hodila vsak dan ob šestih zvečer in jaz nekoliko korakov za Teboj po isti pot in v isto hišo domov? Seveda se spominjaš.

In ob teh večerih ravno je bilo, ko je moja duša zahrepenela po Tvojem prijateljstvu.

Ko se je nekega dne v oni jeseni dogodilo, da sem videl Tvoje krasne oči, sem te zaljubil. Srce bi hotelo samo Tvojega prijateljstva, želelo si je več, vživati in naslajati se je hotelo v Tvoji ljubezni, in pospešil sem korake za Teboj – saj veš, dan pred Vsemi Svetniki je bilo, – ter Te poprosil, če se Ti smem pridružiti. Ti si mi vljudno, a hladno dovolila.

Ako sem Te kaj vprašal, si mi odgovarjala kratko, in nič nisi sledila mojemu govorjenju. Zares bila si pusta, kakor je bil dolgočasen oni dan pred Vsemi Svetniki. Zato pa sem umolknil in pustil sem Te za seboj brez slovesa ...

Spremljal sem Te takrat prvikrat in zadnjikrat v tisti jeseni.

Nič več nisem hodil nekaj korakov za Teboj po isti poti in v isto hišo domov, nič več Ti nisem hotel biti nadležen, ampak zavil sem raje v gostilno, kjer sem si hladil svojo plamtečo ljubezen z vinom v zakajeni in zaduhli sobi med veselimi in brezbrižnimi tovariši, ali pa sem sanjaril o Tebi po blatnih jesenskih gozdih ...

Misli moje so bile vedno pri Tebi, a gledati v Tvoj obraz si nisem upal več.

Vse sem torej počel, da bi Te pozabil, ali ta ljubezen še do danes ni ugasnila. Srce še sedaj obupava in bolesti mre, ker ve, da se ne vidiva nikdar več.

Čim bolj sem se Te ogibal, čim bolj sem se udajal pijači, čim bolj sem divjal po blatnih gozdih, tem vedno lepša in lepša, zapeljivejša in veličastnejša se je zarisavala Tvoja podoba v moji duši, ki jo je bolj in bolj razjedal grozni obup.

In naključilo se je, da sem Te srečal prvikrat po onem dogodku. Noga mi zastane, neče dalje, duša pa me je vlekla z neodoljivo silo k Tebi, oko pa Te je prosilo vsaj prijaznega pogleda ...

Ali šla si mimo mene po mestnem parku ponosno in prezirljivo.

Tedaj pa je moja duša zaihtela in zdelo se mi je, da plaka z menoj tudi samotni gozd, po katerem sem iskal utehe in usmiljenja tisti večer. Toda zastonj sem brodil po lužah in taval po gozdni tmini.

Vrnil sem se ves blatan in duševno in telesno izmučen v mesto mimo one gostilne, kjer je bila ona krčmarica.

Prijazno me pozdravi, potem pa zazdeha. Pozno je že bilo. Nikogar že ni bilo pri mizah. Grozna puščoba in samota povsod!

Zahotelo se mi je tedaj po ženski prijaznosti, in ona je bila z menoj tisti večer zelo prijazna, da, naravnost ljubezniva. Ugajalo mi je to. Umirilo se je moje duševno valovje in pil sem tisti večer v oni gostilni, mnogo sem pil in se zaročil s krčmarico. Sedel sem pri njej, a ona mi je pravila, koliko časa me že ljubi, koliko dote ima, koliko ji nese gostilna itd., skratka, vse svoje srce mi je razodela, samo tega mi ni povedala, koliko zob ji manjka in koliko let je tedaj štela. Postarana devica je bila ona, ali petična, in jaz sem postal tisti večer torej njen zaročenec in bodoči krčmar na »Krtini«, tako se je namreč reklo tisti gostilni. Ne vem, kako se je bilo to zgodilo.

Že drugi dan se je ta novica širila od ust do ust po celem mestu, katere tudi ti nisi preslišala. In ženski jeziki so mi prinesli na uho vest, da si bila še tisti dan hudo zbolela. In vedi, da sem jaz vsled te vesti veselja vriskal, ker jel sem zopet upati, da me ljubiš ...

Predpustni čas je hitro izgineval, saj se je vrstila veselica za veselico, in vesele ure so kratke. Ti nisi nobene izpustila, in tvoje zaupne prijateljice so mi pravile zaupno, da so tvoje oči po vseh teh veselicah iskale nekoga. Rekle so zopet te tvoje prijateljice in trdile, da sem bil ta nekdo jaz. In jaz sem se prijazna nasmehljal tem tvojim prijateljicam, a duša moja je veselja vriskala ... Zasanjala je lepe sanje moje ljubezni, in zopet sem upal, da me ljubiš ...

Zadnja predpustna veselica je bila tedaj tisti večer. Prejšnjih plesov se nisem udeleževal, ker sem imel kot zaročenec drugega dela čez glavo, a na zadnjem sem hotel pokazati celemu mestu svojo izvoljenko. Tako se je zgodilo, da sem pripeljal njo v plesno dvorano, kjer sem jo predstavljal zdaj za svojo zaročenko, zdaj za svojo teto, kakor je bilo ravno potrebno. Ti si bila tudi v tej dvorani, in videl sem, da nekoga iščeš. In zopet se je vzbudila moja duša in upala, da me ljubiš ...

Nisi me bila še zapazila.

Ko pa je godba zaigrala, sem se približal skoraj nerodno k tebi in te samo s pogledom poprosil za ples.

In kolika radost! Ti si mi dovolila uljudno in prisrčno! Zavriskal bi bil tedaj, da nisem na elitni veselici! Tudi ti si bila istih misli, tvoja in moja duša sta se našli, in kaj more kdo nama.

»Minka, jaz te ljubim neskončno,« sem ti zašepetal na uho.

»Kupi mi vrtnico rdečo in mi jo pripni pred njo, veš, pred tvojo zaročenko,« si zahtevala.

In jaz omamljen od ljubezni sem ti kupil rdečo rožo in ti jo pripel pred njo na tvoje drhteče grudi. In ona, saj si jo videla, je pobledela in nič ni rekla. Spoznala je in začutila, da sem za njo za vedno izgubljen ... In še bolj je pobledela. Oči so se ji zbulile, in ustnice so se ji groznega duševnega trpljenja tresle.

In jaz je nisem miloval, nisem pristopil k nji, da jo tolažim, ne, ostal sem pri tebi, in zavrtela sva se zopet v strasten ples ... Vživala sva sladke trenotke resnične ljubezni.

Ona pa je brez slovesa izginila iz dvorane. Nič več je nisem videl. Drugi dan je zbolela, in odpeljali so jo v bolnišnico, kjer je veliki teden umrla. Veliki petek so jo pokopali. Spomlad je bila tedaj prišla v deželo in tudi v najini srci.

Gore in doline, travniki in loze, vse je bilo v zelenju in cvetju, midva pa sva se ljubila v neskončni razkošnosti, in narava je vsa praznovala triumf najine ljubezenske svatbe!

Presrečna sva bila midva tedaj, a ona spi večno spanje in čaka vstajenja ...

Nikdar se nisem spominjal nje v onih srečnih trenotkih, urah in dnevih, a sedaj mi nehote pride misel nanjo.

Srečna sva bila midva, ti in jaz, da presrečna! Pa na svetu ni nič neminljivega in nespremenljivega, in pridrvila je nevihta, pribobnelo je valovje in treščilo čolniček najine neizmerne sreče ob ostre čeri ...

Zato mislim vselej ob tebi tudi nanjo, ker mi ljudje pripovedujejo, da dan za dnem hujšaš, ginevaš in umiraš ...

Pravijo, da pojdeš kmalu za njo ...

In jaz jim verjamem.