Ti veselo poj!
| ← Srce sirota | Ti veselo poj! Poezije 1 Simon Gregorčič |
Soči → |
| |||||||
Le zeleni, senčni gaj,
duhti nad menoj;
jaz kot list uvel sedaj
mrjem pod teboj.
Kaj ti, drobni ptiček, dem:
Le veselo poj!
Poj, četudi jaz sem nem,
stari znanec tvoj!
Ti lahko imaš srce,
in lahko perut,
nič ne veš, kaj je gorje,
kaj obup je ljut.
Radostno, krepko žgoliš
vrh zelenih vej,
vedno v cvetju le živiš,
srečen si vselej.
Ko si v južni zletel raj,
bil je gaj zelen,
ko priplaval si nazaj,
spet je pomlajen.
Meniš pač, da lanski list
dom ti spita še,
in da jaz sem vedno tist,
ko zdaj leta še!
Ti ne veš, da zimski čas
cvet je naš umrl,
ne, da je življenje mraz
to srce mi strl.
Toda, ptiček, kaj za to,
če umiram jaz?
Kaj, če cvetje prelepo
vzel je zimski mraz?
Glej, zelen je znova gaj,
sončno je nebo,
zemlja cvete kot nekdaj
živo in lepo.
Le skoz jasni zrak, moj ptič,
pa skoz senčni gaj,
kaj bi motil te listič,
suh in mrtev zdaj?
Kaj ti mari, če molči
stari znanec tvoj?
Srečen bodi, ptiček, ti,
in veselo poj!