Zemlje voda je vplahnila,
V dve, tri morja se je zlila.
Gora je še ni dajala
Grozna žeja je nastala.
Vsi ljudje in vse živali,
Žeje konec so jemali,
Klice njihne Bog začuje:
Vaše sem zaslišal nuje;
Gora vodo bo dajála
In studenec terda skala,
Samo pretoke skopljíte,
Jih di mirja privodíte.
In ljudjé si in živali
Pihiteli in kopali.
Možki z róvnico, lopato
Kopljejo zemljo robato;
Ženskam ropotá motíka,
Pridnost je povsot velika;
S klinci rujejo otroci,
Perst odnašajo koj v roci.
Delala je tud živina,
Ino lesna vsa zverina.
Krave, junci in pa voli
Zemljo so z rogovi bôli.
Konj taptal je tak togotno,
Da vso polt imel je potno.
Pes in mačka vkupaj stala,
In sta s tacami kopala;
Kert s podgano in pa z miško
Ril je perst od spod na kviško;
Medved tacar, kosmatinec,
Volk ovčár, in vsak divjinec;
Lev mogočni, tiger hudi
Bili so kopači tudi.
Berskale so s kremlji kure,
S kljunom race, goske, pure,
Vrabci, orli, vrane, sove,
Vse vse delalo je rove;
Ena sama, sama pivka
Lena tam na strani čivka.
Vodotoči so do morja,
Rek dovolj priteče z górja.
Vse gasé si silo žeje,
Sama pivka le ne smé je.
Bog jo vklel je, da od zemlje
Vode nikdar si ne jemlje,
Sam edini dež smé piti,
Kar ga more v kljun vloviti.
In kadar jo žeja stiska,
"Piv piv!" proti nebu vriska.
Bog začuje njene stoke,
Kmalu dežja dá potoke.-
In ti slišati jo vipiti,
Kosec z mervo v kupe hiti.
Sploh pa, ki jo čuješ pivko,
Pomni ter iméj znanivko:
Bog se nikdar ne prekane,
Nikdar dolžen ne ostane;
Vendar on se raz usmili,
Kadar prosimo ga v sili:
Ne želi pogube grešnih,
Dokaj pot on ima rešnih
