Tiho, neopazno
Tiho, neopazno Josip Vandot |
|
Tiho, tiho, neopazno
noč polega na zemljo,
kot vabila bi smehljaje,
da k molitvi naj gorko
sklenil trudne bi roke;
kot prosila bi smehljaje,
naj iz bednega telesa
duh se dviga mi v nebesa,
da se razsolzi oko,
da v mogočnem hrepenenju
umiri se mi srce ...