Tiho življenje
Tiho življenje Joža Lovrenčič |
|
Legenda o kriščevem trnu
urediTretji in zadnji tren ta rsk i beneficijat gospod Franc Vacla v Lucen perger je v triinosemdesetem letu svojega ži vljen ja in v sedeminpetdesetem, kar je v Trenti duše pasel, dočakal veli ko brid kost i n doži vel še večje veselje, ki je dano samo izvoljeni m . . . Bilo je letu 1778., ko se je v rnila pomlad i n je južni veter zavel ob Soči tudi v Trento. Vrbje ob vodi je pognalo ma čice in mirovita lepe pogači ce otrokom v veselje za oljčno ne deljo. O, kaj bi bila oljkova buta ra, ovita z zelenim popa nom , če ne bi rumenela iz nje lepa mirovita z lepo pogačico na vrhu ? Otroci so nabirali popa n in iskali po grmovju mirovi t, glasno vzklikajoč, ko so •njihove srečne oči odk rile kje posebno lepora.slo, gospod Fronc pa je obstal ob odpr tem oknu svoje hiše, ki jo je pred sto in več leti volila duhovnu v Trenti gospa Brankovica, in gledal v gmajno, zaprši knjigo, iz katere je bral in premišljal Gospodovo trpljenje.
„Tiha, kot je bila tiha nedelja, bo letos tudi oljčna in sama velika noč bo tiha, zakaj, glej, sekire ne pojo več v gozdih, ogelnice se ne kadijo, kladiva ne mlatijo več i n cajnarice ne cvilijo, plavži ne bru hajo in vozovi ne škripajo več po cesti, kot so škripali sto let, težko naloženi z našimi železnimi pali cami. Vse je uti h nilo in Trenta se je izpraznila. Pet, šest družin je ostalo in jaz z nji mi - reven pasti r z revnimi ovčicami. Križev mojih let je dosti in so težki in pra v bi napravil, Gospod,
če bi me pok li cal k Sebi za bra tom v Tebi , ki je v menišk i halji prvi tu oznanjal Tvojo besed o, i n za pred nikom mojim Peršo, ki si mu tudi že odprl vrata v večna bivališča, in še za pobožnim služabni kom Tvojim gospodom grofom Herma nom, po katerem si Trento oživil in ki je za blagor duš svojih ljudi in v Tvojo čast Materi Tvoji tu cerkev sezidal. Prav bi bilo, Gospod, če bi me poklical, ker snm ne morem iti, ne morem iz Trente. Oblju bil sem i n sedem i n petdeset l et drži m oblju bo in jo bom držal do konca. Zgodi se Tvoja volja."
Gospod Fronc se je odmaknil od okna in pok leknil na kle čalnik, nad kateri m je na steni visel Križani, pogledal je Vanj z vdano proseči m pogledom, potem pa naslonil gla vo na skle njeni roki in iz misli je prešel v besedo :
"Glej, križa ni Krišč, vem, za mojo prvo nepokornost, za moje mladosti greh me pokoriš. O le kako sem bil takrat po sveten, kako malo sem predomislil Tvojo besedo : "Kir hoče iti za menoj, ta naj zadene svoj križ in zataji samega sebe." Prišel sem od Gorice in ko sem se odpra vil iz Bovca in šel skozi Kal in Koritnico in Sočo i n prišel pod Berebi co, se mi je zgrozilo pred puščo i n samijo teh gora in vrnil sem se sredi pota. Gospod, Ti sam veš, kako je bilo in kaj je bilo, ko sem napravil tri deset spešnih kora kov. Ali si bil Ti, da me opomniš kakor Petra pred Rimom, ali je bil angel, ki si ga poslal ? Zasvetilo se je in mi vzelo vid in slišal sem : "Vrni se pri priči, ker sicer ne čakaj dobrega !" In sem se pl'i priči obrnil in sem šel in prišel in vstopil v hra m Tvoje Ma tere i n sem poklek nil in k lečal pred Njo, kakor klečim zdaj pred Tabo, in nasmeh nila se je meni ne v1•edniku in mi oblju bi la zd ra vje in dolgo ži vljenje. Gospod, vsa k dan se ji zahva ljujem i z vsega svojega srca, a Tebe danes prosi m : Glej, truden sem, ker prišlo je nad me kot berem v pism u pri -- 4 -
psalmistu : " . . . in ka r je vec, J e nadloga in trpljenje". Iz glo bočin vpijem zato k Tebi, Gospod, pokliči me ! . . ."
Ko je gospod Franc dvignil glavo in zaprosil križanega Krišča, da bi mu spregledal nadaljnje ži vljen je in ga poklical k Sebi, je tam doli s poti prišel svež glas skozi odprto okno: "He, otroci, ali so gospod Franc doma, a li že pasejo kje v
gmajni ?"
- 5 -
"Hvaljen Jezus Krist us !" je kak ih desetkra t zapored sledilo na vpraša nje in potem veselo odgovarjanje : „ So doma, so, prej so bili na oknu !" Gospod Fronc ,ie spet stopil k oknu in je videl, da se bliža bovški podružni k. Kar z okn a ga je pozd ravil in mu šel na proti pred hišo. "Bog vas sprimi , gospod pod rnžn i k ! Če ste prišli, da bi pomagali spovedovati, ne bo nič. Letos sem že vse opravil - ma lo ovčic je ostalo, malo! "Nič takega, nič takega, gospod Fronc!" je veselo odvrnil pod ružnik, ki ga je držal še ved no gospod Fronc za roko. "Pa ne, da bi me veli ki teden hotel Rattich v Bovec '? Seve, mlad teha nt je še, pa bi rad videl, da bi se vsi zbral i pri ma teri fari, ne? Težko bo) težko," je nadaljeval gospod Fronc, ne da bi čakal odgovora, „saj veste, starost, starost, in pa cer kve tudi ne morem kar tako pusti ti, ko pridejo veliki teden Kranjd i n Ziljani in Roža ni na božjo pot, da počaste brid ko ma rtro ob K rižčeve m trn u . . ." S tem i beseda mi je pripeljal gospod Franc pod rnžni ka v izbo in položil predenj hleb kruha i n na lesenem plad nju skute, ter še nadaljeval : "Ne rečem, da ji h pride dosti ta čas, a pridejo le, včasih več, včasih manj, ka kor je leto. Ziljani pa ni kdar ne odma nj kajo . . . Le ureži te, gospod pod ružni k, ka r imam, to dam, v Bovcu vas seve bolj gleštajo." G ospod pod ružni k je segel v ma lho in privlekel i z nje pi sanje in ga da l gospod u Froncu i n je rekel : „ To je dal teha n t, ker se je ba l, da bi samo govorjena be seda mogoče ne zadoščala. H.eli kvia r bi rad i imeli veli ki teden - 6 -
v Bovcu, ker se zbere toliko vern ikov i n bi K ri tusovo trpljen je tako bolj predomišljevali i n k srcu vzel i, če b bi l sveti trn v farn i cerk vi." Gospod Fronc je prelomil pečat i n bral ob pod rufoi kovem govor jenju dekanovo latinsko pismo. Roke so se mu tresle, oči so se mu orosile in ko so mu dve, tri solze zdrsnile preko zgu bani h lic na pisa nje, je šel z levo roko čez oči i n vzdihnil: „ Pod pokoršči no mi nalaga! Križani Krišč, če je v Tvojo čast i n je Tvoja volja in hočeš. da še to pretr pim, bom trpel. Zgod i se Tvoja volja t " Gospod pod ru žni k je sku;a J gospoda Fronca potolaži ti in m u zagotavljal, da bo po tehantovi be"ed i reli kvijo še pred belo nedeljo pri nesel na zaj, a gospod Fronc je bil potrt in žalosten in ko je gospod pod ružni k vstal, je vzel tih in nem s stene veli k cerkveni ključ in stopila sta proti cerkvi in vstopila. „ V tabernaklju hranim sveto reli kvijo," je gospod Fronc dahnil v žagrad u in ko sta pomolila pred alta rjern, je stopil pred tabernakelj, pokleknil in s tresočo se roko odprl vratca k Najsvete jšem u, vzel relik viar, za prl in vnovič pokleknil ter ob klečal, držeč rel i k vijo k ustnam, in ihtel : „ Gospod .Jezus, križa ni moj Krišč, s čim sem Te razzn l i l in u žalostil, da nisem vreden spomina Tvoje ma rtre častit i letos to leto na sam sveti veli ki teden ? Prosil sem Te in sedaj Te še bolj prosim, pokliči me, vid iš, nič več ne vem, kaj je prav in kaj ni. Branil bi Tvoj spomin, kakor mi hoče srce, a boji m se, da bi potem poslali še hujše pisanje in bi rekli, da sem ma tor in ne smem več k Tvojemu altarju. Odpusti mi, če je moja ljubezen premajhna, pokliči me k Sebi, da me užgeš s pravi m ognjem in da Ti bom na veke zvest v službi 1 . . ." - 7 -
Gospod Fronc je obmolknil in klečal in gledal sveti trn i n ga poljubljal in rosil s solzami in je v svoji žalosti na gospoda podružnika pozabil. Gospod podružnik je čakal in čakal in bil ginjen, kot še ne v svoji mladosti, in bi najrajši gospodu Froncu pustil sveto relikvijo, ker je bil prepričan, da se ji s tako ljubeznijo ne bo bližal v Bovcu nihče, a tehant Rattich ni videl gospoda Fronca in če bi prišel brez reli kvije in bi se mu opravičeval s sočutjem in vsem, kar je videl na lastne oči in slišal na lastna ušesa, bi ga nagnal vnovič na dolgo pot : „Pojdi in izvrši, kar sem ti naročil, in ne glej na starca !" Zato je gospod podružni k le vstal in stopil h gospodu Froncu, ga z levo roko potrepljal, z desno pa segel po relikviariju in mu ga vzel iz roke. Čutil je, kako ga je gospod Fronc za trenotek krčevito zadržal, nato pa pre žalostno pogledal, izpustil svetinjo in omahnil in se zgrudil z glavo prav do tal. ,., Zbogom, gospod Fronc 1" je tiho spr.egovoril pod ružnik. Gospod Fronc se ni ganil. „ Zbogom, gospod !" je ponovil glasneje i n čakal, da gospod Fronc vstane. "Zbogom !" je še v tretje že za klical, a gospod Fronc ga ni slišal, ker v svoji bridkosti je govoril samo s svojim križani m Kriščem in čakal, da ga pokliče . . . Gospod pod ružnik je pri pognil . koleno in s težkim srcem odšel -- - * Gospod Fronc je blagoslovil oljke in ko se je vrnil z malo procesijo v cerkev, je pristopil in bral mašo z oljkovo mladiko v roki.
- 8 -
Po evangeliju se je obrni l pred alta rjem in bral pasijon po Mateju. Kakor je bila cerkev majh na in dasi so prišli vsi Tren ta rji od najstarejšega do otroka, ki je komaj shodil, je bila le prazna i n gospodov glas je čudno žalostno odmeva l od sten in oboka. Ljudje so posluša li bri dko besedo o trpljenju in obenem menili, da je v gospodovem glasu le fo žalost, ki tako nena vadno zveni kot ni sicer nikd ar, četud i je bila cerkev še bolj praz na. Od stavka do stavka, od besede do besede so bili bolj prepričani o tem in gospodova žalost je še nje tako prevzela, da so se ji m kot njem u rosile oči. Ko je gospod končal s pasijonom, se je kakor v zadregi okn šljal in še pora vn al rok ave pri albi , da bi tačas našel pri merno besedo za ono, ka r m u je teži lo sree i n ga ža lost ilo. In . ko je spregovoril, je ogovori l svoje Trenta rje tako mi lo, da so se zavzeli i n čakali, kaj ji m gospod pove, ker po ogovoru m u je zastala besed a. " --Sedeminpetdeseto leto sem m ed va mi , dragi moji", • - je pret rgal gospod sveti molk in besed a, ki je t repetala, je p ri čala, kako se premagu je, da ne bi zajokal - "in nikdar nisem bil tako žalosten, ko danes ta božji dan. Tudi vi, vem, ker vas poz nam ko last no d lan, bos te žalostni i n še hud i name, pa ne bom vam zame ril. Iz roda v rod gre i n v este, kako so bili vaši pred niki vesel i, ko je čudežn o našel moj davni pred ni k sveti trn izl krone:•ll\riščeve, ki ga je grof Herma n od samega sve tega očeta v Hi mu dobil in dal potem vdela ti v stopnišče, da bi bil blagoslov nad njegovi m domom v Trenti. Grof je bil umrl in nihče ni vedel, kje je sveti trn. In so ga le našli in odsihdob je bil v naši cerkvi vse do včeraj. Včeraj sem ga moral na besedo in pismo oddati v Bovec v farno cerkev. Sedem in pet deset let smo zlasti sveti veli k i teden častili ta sveti spomin - 10
Kriščeve bridke rna r tre, letos, letos ga ne borno mogli. Ob to vas prosim in rotim iz vsega svojega žalostnega srca , da te svete dneve bolj kakor kdajkoli obiskujete cerkev in z največjo pobožnostjo premišlju jete prebrid ko martro našega gospoda Ježša Krišča in ga še prosite, naj se usmili mene, vašega pasti rja, in me pokliče k Sebi, kjer bom molil za vas in vaše otroke na vse veke - amen !" Ljudje po cerk vi so zajok ali, g•ospod se je obrnil in nad a- ljeval sveto daritev - •- *
Kranjcev in Rožanov ni bilo v Trento, ker so se pod južnim vremenom udirali plazovi in najpogu mnejši romarji niso upali na pot, Ziljane pa so v Koritnici zaustavi li in jih obrnili v Bovec. Gospod Fronc je bil od zornega ju t ra do poznega večera sleherni dan v cerk vi i n kada r ni bilo njegovi h ovčic, da bi ž njimi molil, je sam klečal ob križa nem K ri šču, k i je bil položen pred obhajilno mizo na tla, da so mogl i polju bovati njegove brid ke rane. Bilo je na veliki petek po pridigi. Gospod Fronc je s svojo besed o o martri presunil srca svojih Trentarjev in klečal pred altarjem in molil i n z nji m njegova mala srenja. Sredi verne, goreče molitve se je nenadoma nedolžno za smejal med verni ki otrok, dvignil ročico, kazal z njo in klical: „Angelčki, angelčki !" Mati je prijela otroka za roko in ga mirila, tt otrok se ji je izvil in kazal in klical spet in spet : „Angelčki, angelčki! Ljudje so se ozrli, čigav otrok se je spozabil, in ko je le pona vljal, so dvignili pogled za njegovo ročico, da bi videli, kaj kaže, a so videli le solnčni pramen, ki je šinil do altarja. - 12 -
„Ni jih več, ni jih več!" 1e deček žalostno povedal. Gospod u Froncu je isti trenotek zastala beseda, kajti njegove oc1 so ugledale na altarju pred taberna kljem relikviarij s svetim Kriščevi m trnom. Pomel si je oči , da bi se prepričal, če vidi prav, in ko je relik via rij le stal na altarju, je sklonil glavo in molil sam zase zahval no molitev : „Zahvaljen bodi, o križan i K rišč, ki si brid k ost svojega ne vrednega hlapca čudežno poplačal in m u razodel svojo milost, da je dočakal na dan Tvoje rešnje smrti znamenje Tvoje velike ljubezni sredi Tvojih preprostih ovčic, ki si ji m dal doživeti čudež kakor svojim izvoljeni m !" In potem je dvignil glavo in v blaženi sreči mu je drhtel glas, ko je z molitvijo opozoril ljudst vo na čudo, ki ga je bilo že samo opazilo i n je v svetem strahu i htelo in molilo. ln so molili i n molil i i n je gospod Fronc vstal in je stopil pred tabe rnakelj i n pokl ekni l i n se dvignil i n vzel reli kviarij v roko i n polju bil Kriščev trn i n potem se je obrnil k ljudstvu i n je rekel : „Otroci moji ! K rižani Krišč je našo žalost spremenil v ve selje. Pridite in zahvalite se mu in poljubite spomin njegove brid ke martre I" Ljudstvo je vstalo in se s sklenjenimi rokami vrstilo okoli altarja i n polju bljalo Krišče v trn in pozabilo je na dom in ostalo v cerkvi, d a se svo.iemu Gospod u i n Odrešeni ku dostojno zahvali . . . * Pred en je legel večer na zemljo, so prišli i z Bovca trije, štirje Trenta rji , ki so bili šli k božjem u grobu, in vsi prestra šeni so povedali , da je sveti Krišče v trn iz farne cerkve iz ginil in da so Bovča ni vsi iz sebe. - 13 -
Drugi dan je šla beseda o čudežn em dogod ku iz vasi v vas in iz Bovca, K ala, Koritnice, Soče, Logov in Strmca, iz Čezsoče in Žage in Srpenice in še dolinci od Kobarida so trumoma ro mali v Trento in gospod Fronc je doživel ob množici vernega ljudstva veselje, kot ga n i svoj živ dan. Njegova propoved na sveto veliko noč, ko je bi la cerkvica svete Marije Lavreta nske pretesna, je bila slavospev božji ljubezni in vsemogočnosti in je izzvenela v prisrčno radost besed e : Aleluja, aleluja 1
- 14 -
LEGENDA O ČEDAJSKEM MOSTU IN STARI GORI
To je bilo v on i h časi h, ko je prid revel Ati la s SVOJ1m1 psogla vci na Ben eško. V Čedad u so trepeta li i n da bi se u branili pesja nov, so podrli stari most pred m estom. Nič ni poma galo. Pesja ni so prebrodili in preplavali Nad ižo i n ko so oropali in požgali mesto, so jo udrli dalje na jug, kjer ji m je prišel sam papež naproti in so se ust rašil i nebeške vojske, ki so jo vid eli za nji m, in se spustili v beg . . .
- 15 -
Ko so pesjani odšli in so se Čedajci oddahnili, bi radi zopet zgradili most. Gradili so ga in gradili, a vsakok rat, ko so bili že stebri postavlieni, je narastla Nadiža in odnesla vse. Čedajci so bili obu pani. Iskali in iskali so mojstra, k i bi jim zgradil most, i n obljubljali so, da bi ga plačali s suhim zlatom. Mnogo mojstrov je prišlo, mnogo ji h je poizkusilo, a nikomu r se ni posrečilo, da bi most dograd i l. Nekega dne, ko je Nad iža spd odn esla stebre, so mestn i očetje menili, da bi bilo najbol je na pra vi ti brod, ki naj bi na domeščal most. Ob Nadiži so bili zbra ni, ko so to uga nili in sklenili. "Hahaha !" se jim je zasmejal tedaj neki tujec, ki je stal ob strani in jih poslušal. "Kaj se smeješ?" ga je vpraša l župan, ki je bil star i n moder in mu je segala siva brada do pasu in torej ni mogel prenesti posmeha, ki je žalil njega i n časti vred ne mestne očete. "Kdo bi se ne sme;ja l, ko n ima te v vsem Čedadu človeka , ki bi znal sezidati tak most, da bi mu ne bi lo treba stebrov !" je dejal tujec. Mestni očetje so pogledali tujca, župan pa je rekel: "Tujec, ki se tako širokoustiš, pa nam ga zgradi ti!" "Rad !" je bil pripravljen tujec. "S suhim zlatom ti plačamo!" je oblju bil mogočno župan in mestni očetje so pritrdili. "Ne maram zlata!" ji h je za vrnil tujec in nemalo so se vsi čud ili, kako more od klanjati zlato plačilo. "S čim naj potem plača mo tvoje delo, ako ga res dovršiš?" je hotel vedeti župa n, gladil svojo dolgo brado in gledal zve davo čudnega tuica .
- 16 -
_,-:-.• ; _. .-. ......,....'(' -•-
„ Prede n si morete misl i t i , bo most clog ra,i en, za plači lo pa si vza me m pr vo bi tje, ki pojde čezenj !" „ Hahaha ha !" se je zasmejal žu pan i n so se zasmejali mest ni očetje. „ Ste zadovoljni ?" ji h je vprašal tujec. „ Zado voljni, zadovoljni , muh asti mojster !" so dejali in mu segli vsi po vrsti v roko, da bi pogod ba drža la. Vsa k se je čudno skrem ži l, ko se je rokova l s tujcem, a bi l je tih . . . - 17
Ono noč se je bliskalo i n je grmelo in li lo, kakor bi se bližal sodni dan. Župan i n mestni očetje so bi li nemi rni. Vsa kega je pekla roka, kakor bi jo imel v ognju, in vsak je ved el po tem, da se je rokova l z vragom, ki ji m gradi most. Roka ji h je pekla, še bol j ji h je pek la vest, ki je vsa kemu posebej očitala, da bo odgovoren za dušo, k i jo bo dobil vrag za plačilo . . . Proti jut ru je neu rje ponehalo, ne bo se je zjasni lo i n sonce se je prismejalo i n je vzbu d i lo žu pa na i n mest ne očete, ki so d rug za drugi m pri šli k Nad i ži i n gledali i n niso vedeli, ali sanja jo ali je resni ca, ka r vid ijo. Pred nji mi se je boči l preko Nadiže v veli kem lok u zidan most . . . Tujec je pristopil k žu panu : "Most sem napravi l, žu pan, i n rad bi plačilo !" "Počakaj, mojster, ka k dan ! Preden pusti mo koga čez most, mora mo imeti še sejo, da se pogovori mo o most nini !" je prosil žu pa n i n tujec je bil zadovoljen, samo rekel je, da več ko tri dn i ne more ča ka ti . . . Žu pa n in mest ni očetje so se zb rali k seji in so mod rovali in mod rovali, ka ko bi se rešili vraga, ne da bi mu plačali most z d ušo, a izmod rovati niso mogl i ničesar. Minil je pr vi dan in minil drugi in že se je zorilo jutro tretjega dne ko je rešil župana in mestne očete bi rič iz zadrege. Povedal je, kaj misli, in je šel na trg in k vsem trem mest ni m vratom in je bobnal in razglašal : „Črni mojste r, k i na m je zgrad il v eni sami noči most, zah teva za plačilo pr vo bi tje, k i pojde čez. K dor bi koga žrtvova l, ne bo plačeval mostni ne in še mošnjo zlatni kov dobi 1 Zdaj je čas, zganite se, da vas k do ne preh i t i !" - 18 -
Biri č je bobnal in ra zglaša l od ju t ra do pold ne, a ne enega n i na vd ušil, prest rašil pa vse, k i so se k ri žali i n se niso u pa li bližati se mostu.
Ko se je bi rič že m i sl i l vrni ti i n poved a ti žu pa n u i n mest ni m očetom, da n i n i č opra v i l , je :-: to pi l k njem u pasti r i z h ri bov, ki je bi l p ri n esel prnd aja t na t rg ov čji si r i n je vsega prod a l raze n nuj ma njšega h l eba .
„ Jaz bi ra d zasl u z i l 0110 mošnjo zla t ni ko v,"' je rekel h ri bo vsk i past i r i n glad i l svojeg-a psa, Id ga je sprem ljal na vseh poti h .
Birič je šel i n je povedal žu pa n u m m estnim očetom, da
r našel človeka, ki ji h reši skrbi.
Zbrali so se pred mostom žu pa n i n mestni očetje i n mešča ni , ki so bi l i rad oved n i , ka ko odn ese črn i mojster - drugače se m u n iso u pa li reči - u bogega h ri bo vskega pastirja . . .
„ Crni mojster, prišli smo, da te plača mo!" je deja l župa n i n pokazal pasti rja.
Pastir je vzel z ra mena vrefo, segel vanjo, pri vlekel i z nje kolo sira in ga potoči l čez most, ka r se je da lo. Pes, ki je dotlej stal ob pasti rju, je pla ni l za sirom, pastir se je pa smejal. Črni mojster je bi l opeh a rjen. Jezno se je d vigni l izpred župana in mest nih očetov in videli so, kako je švigni l kakor blisk pod mostom, ga za spoznanje okrušil, a ni imel časa, da
bi ga poruši l . . .
Hr i bo vec je dobil mošnjo zlatni kov in je moral zato še pr vi čez most, da bi vi del žu pan, k i mu je segala siva brada do pasu in je bi l mode r, in da bi videli m estn i očetje, ali je s psom ugnal pek lenskega mojst ra. Srečno je pri šel pasti r čez most in se vrn i l k svojim čreda m v gore, kjer je zadovoljno ži vel . . .
- 20 -
Dolgo ie ži vel pasti r i n ko se je postaral in je vi del, da je s prid nostjo poct voji l i n pot ro.i i l zl at n i ke, ka te re je bi l ta ko lah k o zaslu ži l v Čed ad u . je šel r w Stnro goro i n ta m mol i l v samoti i n se pri pra vljal n a sm r t f{er ga .i e v moli t vi m ot il večk ra t on i črni mo.i shr. k i .it z. rad i l CPct ajcr m most, i n se .i e pasti r hal za svojo d u šo, je t ri ct olga l eta nosi l i z Na d i že i n A rbeča ka m enje i n pesek i n pote m je t ri dolg«1 leta žga l apn o in še t ri dolga leta sam zi d al i n dozi da l Ma riji cerkev. Ko so prvič zazvon il i zvonovi in so pr vič brali sveto mašo pred Ma riji n im alta rjem, je sta ri pasti r vesel p ri stopil k obhaji l n i mizi, prejel Gospod a i n u m rl. N.i egova d u ša -- bel golob - ie t ri k rat obletela cerkev in se potem d vign i la poct n ebo, k i se je od prlo, in sama Ma rija je ujela dušo pti co in .i o n esla nebeškem u Očet u, da bi m u prepe va la na ve ke ve kov t rik rat sveto pesem . . . Od tedaj n i bi lo več črn ega mojst ra n a Staro goro, v Če dad u pa je ostal njegov m ost i n zgod ba o njem je šla iz roda v rod . . .
- 21 --
LEGENDA O ZLATEM STUDENCU
Pred davni mi le ti je bi lo, ko sveta Lucija v Dražgoša h še ni imela svojega gospoda i n so maševa l i v njeni cerkvi samo tretjo nedeljo po vel i ki noči, nedeljo po sveti A ni, na prazni k Marijinega imena i n na dan svete Lucije gospod i z Selc. Tiste fase je bilo hudo na svetu ; Turki so prihajali z neznanskimi vojskami v naše kraje in še sveta vera je bila v nevarnosti in
- am ljubljanski škof so prišli in se niso strašili ne grap ne
- trmih poti i n kozjih stez<i, da bi hribovce potrdili v pravi veri. Mnogo je zalegla nji hova besed a, a še bolj je ut rdila ljudi sveta L.ucija v Dražgoša h, ki je ozdra vljala slepe na očeh in v duši.
Takrat se je zgod ilo še d rugo čudo. Ko so videli Dra žgoša ni , oni Pod cerk vijo in Na pečeh, kako 11ogočno pri prošnjico imajo pri Bogu in kako se je razširila 1jena slava po deželi na vse strani do Krope i n Bohinja, do Kran.ia in Ljubljane, na Dolenjsko in Notranjsko, čez Petrovo Jrdo po Baški dolini na Tolminsko i n še v druge daljne kraje, ia so prihajali roma rji od blizu in daleč, ji m je bilo žal i n sram ih je bilo, ker so bili leseni altarji v •nji hovi cerkvi tako revni n vsi svetniki in svetnice v njih tako nič nebeški. Sveta Lucija e bila s svojima tova rišicama sveto Katari no in sveto Barbaro 1 glavnem altarju prav tako uboga kakor sveti škofje, papeži n učeni ki v stranskih altarji h, in angeli, se je zdelo, da igrajo
- ame žalostne pesmi . . .
22 -
Dražgošani so ugi bali, kako bi revscmo božji h svetnikov in angelov zabrisali in ji h na pravili take, da bi se sami in še roma rji v cerkvi ne zavedali, da so na revni zemlji visoko pod Jelovico, kjer odme vajo krampi, ki udarjajo za železno rudo, temveč bi se jim zdelo, da so v samem nebeškem raju ali vsa j na njegovem pragu i n gledajo nebeško glorijo . . . Sveta Lucija in sveta Katari na in sveta Ba rbara i n sveti Ingvi n - Novi n so mu pra v i li i n mu še pra vijo - s svet im M i kla vžem in svetim Gregor.i em in sveti Anton Padova nski s svetim Urhom i n svetim J\ vgušti nom i n sveta Ana in še sveti Matija in sveti Florija n i n še dolga vrsta svetnikov in svetnic in še vsi angeli bož ji i z vseh deveteri h korov in še Mati Marija in sama presveta Trojica so ved eli za pobožne želje Dražgoša nov in ker so poznali revšči no svojih hribovcev, so jim napra vi l i posebno veselje . . . Lepa poletna nedelja je bila in sonce je žgalo in žgalo in se sredi pasjih d ni ni briga lo, da je izsušena zemlja pokala, da so ljudje vzdihovali i n se bali, da vzame vse konec in ne bo ne otave ne fižola ne prosa ne repe ne ajde, ki so jo do svete Ane spravili v zemljo. Dražgoša ni, ki so se vračali iz Selc od zgodnje maše i n se vzpenja li v breg proti domu , so gledali na desno in levo njive in travnike v dolini in v rebri in so tožili in vzdihovali. Še bolj so tožili in vzdihovali oni, ki so prihajali od desete maše, ker pod poldan je bilo, ko da hodijo po žerjadci - iz tal je peklo in žgalo in z neba. ,,Bog se nas u smili in sveta Lucija in sveti Novi n in sveti Anton i n sveta Ana i n vsi nasi svet n i k i na m pomagajte !" so prosi l i . - 23 -
Prede n .-;( J L i l i !Jod ( 't• r k \•i i (I i1 1 :\ a lll'l'( • li, st j i h .il' B(1g usi n i l i l. Tu m d ( J l i i z11 ll d Bkg-r Jsa se jl: \' Ze l ol1l u k i11 se širi l i n razši ril n ad Ha t i tovel'. i n l\ opri v r: i k i t i i\l l ad i v r h i11 ta ri v r h i n še nad Jelovico i n sem•a je l Pgl a 11a Dra žgoše i n doli n e pod uji mi in v sm re k ovi h i n jelov i h gozd eh je rn vrša l o . . . „Huda ura bo ! so vedel i Dra žgoša n i in mež na r je šel zvon i t, da bi pri plava l glas z vono v do n eba i n bi se Bog usmilil i n poslal le lep, poh leven dež, l<i bi na poji l zem ljo i n obno v il rast i n ži v ljen je. Senca Sl j l st rn i l a srl'd i po pol d t le \'<l \' pra v i m ra k, za ul is k a l o se je i n .u g-r111l' l o i n l;ol l1 i sP od prl e vse uehesue za lvor- 11in , se je usu l o i 1t l i lo n w d l> l i sko111 i n grnmom . Mež nar je z vou il in zvonil in k o je odz vou i l , 11i 1110gel domov, k er lilo je še ved no ta ko nezna nsko, da n i pom n i l k aj ta kega, l'.epra v je nosil že šest k rižev. ,,Pa pOČfi lrnm !" je sklenil in dasi mežna rji niso ved no naj pobožnejši ljudje, je stopil i zpod zvon ika v cerkev, sedel v k lop in se zagleda l v vel ik i altar i n prem i šljeva l , k ako hu do mora biti člo ve k u, k i je slep. In še je pom i loval sveto Lu ci jo za njeno grozno mar t ro, ko je 1.!;l edal oči , k i ji h je d rža la v ro ka h , potem ju pa vel i čal za fodež, k i ga je Bog storil nad njo. Tak o je premišl je va l i n mol il i n v sopa rnem v zd ušju, k i je ostalo v cerln'i , i11 od u truje1wsli celega ted na je sk l on il glavo med roke 11a k lopi i ll že je zad renrn l. In ko je drema l, je videl vse lepše : sveta Lucija in njene nebeške družice in tovariši n iso bili več revni in ubožni, svetili so se, ko da so pra vkar prišli iz nebes, in altarji so t u di bili ko pravi nebeški troni . . . To je v idel mežna r in še je slišal, k ako so nezna nsko lepo za igra li a ngeli na altarju sve l<"ga A n tona, oni z d rugi h altarjev pa SO S svetn i k i i ll sveln iC<lll l i za pl l i : - 24 -
„ Hva ljen in slavljen bod i na veke, Uospod , ki si nas tudi v revni leseni podobi poveličal iz zlatega studenca svoje milosti i n dobrote ! Hva ljen i n slavljen n a veke! . . ."
Pesem je bila tako slad ka, da je bil mežna r ka r žalosten, ko je prenehala, in se je zdram i l. N ič ni bi lo več nebeškega sijaja v cerkvi, le sol nčni žarki so prodi rali skozi okna in nado meščali nebeško lepoto, ki jo je pravka r gledal.
„Izlilo se je in preved rilo!" je pomislil, vstal in šel, zaprl cerkev in ko je pogledal po gora h, rebrih in dolinah, ki so se kopale v večernem soncu vse sveže in oživljene, je obstal, prislu hnil in se začudil :
„Kaj le tako klokota i n šum i za cerkvijo! Pa ne, da bi pri vrel po takem na li vu ka k stud enec i z tal? Ka r pomnijo, ga ni bilo. Slabo bo to tik za cerkvijo, vlaga pride v zidovje in še v altarje . . ."
Stopil je za cerkev, da pogleda, kaj je, in je ostrmel: zlat studenec je vrel iz tal in polnil kotanjo, ki se je svetila ko samo nebeško sonce . . .
„Hvaljen in slavljen bodi na veke, Gospod, ki boš tudi v revni leseni podobi poveličal naše svetnike iz zlatega studenca !" je bil ginjen mežna r in je hva lil Boga z besedami, ka kor so mu ostale iz pesm i, ki so jo peli svetnik i, svetni ce in angeli . . . Še tisti večer so se zbrali Dra žgošani v cerkvi in h valili
Boga, ki ji m je obudil zla t studenec, drugi dan pa so pustili vse delo, s korci so zajemali zlato v posode, ga nosili v cerkev in preden je sonce v tretji č zašlo, so se svetili svetniki in svetnice in vsi nešteti angeli, ko da so pra vkar prišli iz nebes, in vsi alta rji so bili ko pra vi nebeški troni . . .
Ko se je v beli cerk vici vse pozlačeno lesketalo in ni bil pri krajša n niti najma njši a ngelček, so bi l i Dra žgoša ni veseli i n
- 26
so začeli misliti še na svojo revšči no, da bi vsak zajel zase vsaj korec zlata. Šli so, a zla ti studenec je bi l medtem usa hni l . . . Nič niso mrmrali , mežna r je pa rekel : „Bog že ve, kaj dela. Zdaj smo vsi zadovoljni in edini, če bi pa ostal studenec, bi bil, ker nismo svetniki, vsakemu korec zlata premalo i n kdo ve, kaj bi nastalo iz božje dobrote !"
- * *
Pred nekaj leti sem slišal to zgodbo, a napisal sem jo oni dan, ko me je zane:;la pot v Dražgoše, ka mor 1e hodil tako rad naš Krek, zad nja leta z bon boni, da so ga bili otroci veseli, ko jih ji m je delil in zn ašal z nji m i hosto in ku ril po gmajna h in bil srečen in zadovoljen daleč od sveta, ki se je zaga njal vanj . . . Te zgod be Krek ni poznal, k er sicer bi jo bil v svoji „Sveti Luciji" povedal. Drugače je razložil zla te dražgoške altarje, jaz sem pa verjel v legendo, ko sem ji h gledal, čeprav je govoril napis o restavraciji nelegenda rno.
- 27 --
LEG ENDA O K RAJ U, KJ ER NI VRABCEV
Vra bec - - passe r dom est icus ali k ako je že njegovo zna n stveno mednarod no ime -- je zna n ptič in ži vi . . . no, kaj bi pravi l, odprite Erjavca ali Poljanca ali katerokoli učno knjigo! Kakor je navaden, obče znan i n malo cenjen ptič, ima le slavno zgodovi no, saj ga omenja že sveto pismo in la tinski klasiki so ga tudi poznali, vsaj Ka tul, ki mu je za pel celo milo pesem - elegijo, ko je za prl neza u pni očesci in n i več ugotavljal v roka h lepe Lesbije, da je živ, živ . . . Tu d i Žu pančič mu je zapel pri nas lepo pesem i n Ca n ka r ga je ovekoveči l, anarhista, v hiši Ma rije Pomočnitt'.
Pa naj pišem še ja z o njem ?
Ne bi pisal , a za dnjič sem se spomn il nanj, ko sem ga pogreši l. To in bolezen, ki se ji pravi enthusiasmus localis, kar bi se slabo slovenski reklo k rajevno navd ušenje, sta mi potisnila pero v roko, da po vem še svojo o vra bcu.
Čudovito lep k raj je Planota, visok otok med dvema reka ma . Sredi žitnih polj , va lujoči h v poletnem soncu, se sveti bela cerkev, na levo i n desno pa se v spoštlji vi od daljenosti po go renjsko ba lrnjo lepe h iše i n vseokol i sn rn zp rosti ra gozd, gozd, gozd, ko da plj u:,; kajo ob obalo zele n i va lov i , 11ad vse m pa nebo, po dnevu visoko s svoji m son('em, po uoC:i 11i zko, da bi lah ko stopil na „ rimsko cesto" i 11 sedel v „ korošk i voz" ter se odpelja l gor čez jezero . . .
28
V tem čudovi to lepem k raj u so čudo vi ta jut ra, ko se ži v- 1.ienje dram i i n vzd ra mi, čudov iti dopold nevi, ko se vse giblje, čudoviti popold nev i i n večeri v soncu in bajnih zarja h . . . Ves sem bi l srečen in zadovoljen, ko sem jih ži vel , a vendar nečesa sem pogrešal. Ugibal sem in ugibal, kaj bi naj bilo, a uganiti nisem mogel. Zadnjič, ko je kukavi ca drugič to leto - gozdna in lju bljanska - nehala kuka ti in sem razmišljal o pticah se lilkah, me je vprašal moj ma li :
„Vrabci so tud i že odleteli , ne ?"
„ Lej ga, v rabci se ne selijo !"
„ Pa jih na Pla noti ni več!"
Jih sploh ni !• se mi je odk ri to. In potem sem ba ral stare i n mlade ljudi o vrabci h, kako da ji h na Planoti ni. Začudeno so me poslušali, gledali okoli sebe in na strehe in presenečeno ugotavljali, da jih res ni.
„ Osemdeset let živim na Planoti , pa do danes nisem vedel, da ni pri nas vrabcev !" mi je rekel star očanec.
In od hiše do hiše je šlo :
„ Pri nas ni vrabcev !"
„ Ali je to božja kazen ali posebna milost ?"
„ Žita je na naših poljih d ovolj, strehe ima mo, pod cerk veno je še posebno dosti prostora - pa ji h res ni in ni 1 Le zakaj ?"
Za kaj ? Tud i ja z bi rad vedel. Šel sem in listal po Valva zorju, ki ve toli ko čudovitega povedati - o vrabcih na Planoti molči. Torej jih - jasno! - za njegovi h časov tudi ni bilo . . .
Stopil sem k župn iku - zelo ljubezniv, prijazen in gosto lju ben gospod so - i n mu potožil, ka ko zanimi vo ornitološko vprašanje rešujem, a ne vem, kje i n ka ko bi ga zgrabi l, da bi ga reši l, ko mi je Valvazor odpoved a l svojo pomoč . . .
- 30
„ Kaj, če bi v farni k ronik i dobil kake podatke ?" sem vprašal.
„Ne verja mem ," pravi, „ a pogl ejte ! Zasl už no delo bo to in
spomi nsko ploščo vam vzi da mo v t ra nsfor m a tor, ki stoji od pomladi na najlepši točki Planote, i n z ža rn i ca m i jo ovenča mo, ki bodo gorele noč i n da n v va š spomin i n vašo slavo, če bo Završnica tudi ob soncu daja la tok - ob n edeljah ga n e daja - in če bodo Planotarji pre vzeli stroške za ta žareči, nevenlji vi venec, hahahaha ! . . ."
V arhivu sem premeta val knjige ; bol.i ko je bila zaprašena, večje upanje sem imel vanjo. Iz slovenskih za piskov sem prešel
31 -
v nemške i n iz nemški h v la ti nske. Vse p rn zno in pusto : vreme, nesreče, ui me, bolezni , pot resi, pre pi ri, tož be . . . "No ?" ie v pra šal žu pni k, ko je odzvon i l o polda n. „Še ni č!" sem vzd ih ni l i n si br i sal pot, k i mi je curkoma li l s čela . . . Po pold ne sem nad aljeval i n večeri lo se je že, ko sem skoraj pr ivrisk al k žu pni k u v sprejem n i co. „ Hevre ka ! H evreka ! Našel sem ! "Ni mogoče ! "Je l Posluša jte !" In sem odprl knjigo in z orumeneli h listov bral : ""Cum Pla nitiem venissem, va lde mi ratus sum . . . Ko sem prišel na Planoto, sem se ze lo čud i l , da tu kaj ni požrešnih vrabcev, o kateri h stoji v pi smu, d a ne ed en ne pad e raz strehe b rez volje Oče t a, k i je v 11ebe,., i h. Torej je Očetov a volja, da ji h n i na Planot i . A l i so vrabci k ri v i ali lj u dje, ni sem vedel i n ni sem hotel sodi l i i n sem ba ra!. Ka r sem Z \'l del i z lju dskih ust, to napišem Ko je iskala l\lar i ja na Gorenjskem k raj, kjer bi v miru počivala in pestovala nebeško Dete Jezusa i n milost prosila po bož nim romarjem , jo je pri peljala pot tud i na Planoto, kjer je zorelo žito, d a ni kd ar ta k ega, a je bilo tud i vrabcev, ko da so se zbrali iz devet ih fara, in so bil i nad lega in sedma šiba božja. V polj u so jih strašili grozni možje, a v rabei se jih niso bali . . . Marija je prišla z .J ezuščk om v n aročju i z doli n e i n k omaj je stopila na Pla n oto, so se v ra bei začeli na v::;e p r etege dreti okoli grozn ega straši la : „ Zi v, ži v, zi v ! . . ." Strašilo je grozilo s kolom i n mali .J ezus se je ustrašil, stisnil se je k M at eri in se začel jokat i i n je jok al in jokal. Nebeška Mati ga ni mogla potolaži ti in se je morala vrni ti. - 32 -
Tedaj je p ri šel iz vasi rwdol fr11 ot rok i n .i<' v id el Mater in Otroka, k i je jokal , i n je slišal v ra bce i n je zaklical :
"Nič ne jokaj, m e se 11e boj. saj n i mož živ, saj n i h ud , le strašilo je, ki se ga še vr abci m boje ! I< ar vrnita se, saj p ri nas so dobri ljudje!"
Jezus je slišal otrok a in se je potolažil in se še s solzami v očeh smehljal, k o je v id el malo, kak o se je pri bližala groz nemu možu in ga zgra bi la i n pot resla . Mati pa se je obrnila in je milo spr egovorih1 :
"Bog ti plačaj, lju bi ot1ok, d a si mi u tolaži l Dete, k i ga je bilo ta k o strah. V rn P va se' pa 1w, k <'r v k rn.i ll , kjer j<' toči lo moje Ode solze, bi bi la ža l ostna. Z:1 spllm i n 11;1 ta d a n pa 1ia.i
33 --
bo vra bski rod k aznovan : pri tej priči naj zapust ijo Pla noto pož rešn i ptiči!" Jezus je dvignil roko i n otrok je videl, lrn k o so se d vignili vrabci iz žit nih polj in odleteli kakor črn oblak in tiho, kak or bi bili pozabili na svoj ži v žav . . . Mati z Otrokom je šla v Lju bno . . . Tak o sem slišal in tako verjamem z otrokom i n ljudstvom to lepo prigod bo i n sem jo napisal, samo žal mi je, da ni Mati ostala pri nas na Pl<l not i , in za t o od d anes, k o sem z v edel vse to, uc morem t r peti v ra bcev i n 1w pojd em s Planote, tud i če hi me hotel i škof v Lju blja no k š( nk la v žu m ed same k orarje . . ." " Ko sem µrebrni ž u p ni ku d ragoceno sporoči lo njegovega davnega predni ka, se j(' smehljal i n bi l v vid ni zad regi. Skrbela ga je ol>lju ba, ki mi jo jP nep rcmišljPno dal. No, ob čaši vi na, s k ateri m sem si poplak nil zaprašeno grlo, sem dobrohotno za vrnil vse zunanje časti , češ, rešeno vprašanje -- problem, sem rekel učeno --- od t ehta z zadovolj nostjo, k i jo vzbudi , vse in tud i spominsko ploščo v tra nsformatorju, pa naj bi jo k rožil še tako žareč v enee no i n dau . . .
LEGENDA O SV. JOŠTU IN OTROKU, KI SE JE IZGUBIL
Kdaj je bi lo to?
Zd avnaj, zdavnaj, ko so še pri Sv. ,Joštu na Gorenjskem ži veli meni h i.
Poslušajte 1
Pod Svetim Joštom nizko v rebri je ži vel k met Bukovec, ki je bil premožen gruntar. Od jutra do večera je leto i n dan sam delal in vlekel, ko da bi ne imel božjega pod palcem. Žena mu je pomagala in se trudi la, a ko ji je bilo dela le preveč, se je jezila in menila, da bi lahko najeli delavce, ki bi poma gali vsaj ob času, ko zrastejo človeku opravki in skrbi preko glave in ne ve, česa naj bi se loti l.
35 -
Mož jo je posl uša l, molča l in mislil svoje. „ Delavec, že, že, a treba ga je rediti , treba ga je plača ti. Vsak izdatek, ki ga ima š po nepotrebnem, pomeni za dom škodo. Dokler sam lahko garam, mi ni treba izdajati. Tako bom grunt ohranil neokrnjen in otrokom, če mi jih Bog da, bom lahko rekel : Če boste delali tako, kakor sem delal jaz, vam ne bo slabega vse vaše žive dni !" Tako je mislil Bu kovec i n je delal in garal in ko mu je Bog dal otroka, k i so ga k rstili za A leša, je delal in garal za dva, zakaj žena mu ui mogla pomagati. Nič ni bil radi tega hud, še večje veselje je im el z delom, saj je vedel, da dela za sina, ki mu bo čez ne kaj let že poga njal voli, ko bo oral. Vesel se je Bukovec vračal z dela i n vsakokrat, ko je opra vil z živino, jo na pojil, ji položil k rme in ji postlal, je vzel materi malega Aleša in ga pestoval in še mu kazal izpred hiše, kaj vse bo njegovo, ko doraste. Šlo je prvo leto, šlo drugo in za njim je mi nilo tretje in še četrto je poteklo i n Al eš je bil v petem letu. Sam je ostal, no benega bratca ni imel in tud i nobene sestrice. Ljudje, revn i kajža rji, ki so im eli na k u pe otrok, so Bu k ovcu , bogatega grn n ta rja, opra vlja li, češ, da skopari i n se boji še otrok, ki bi ji m mora l grn n t deliti . Pa ni bil ta k Bukovec. Še deset ni ka ne bi gonil od hiše, vesel bi ga bil kakor onih drugi h devet, ki bi mu ji h Bog dal. Ljubezen, k i bi jo moral deliti deseti m, je vso uži va l Aleš, ki ga je oče jemal s seboj na njive, na tra vnike in še v gozd, dasi mnogok rat proti materi ni volji. Bilo je sredi poletja. Bukovče vi so imeli n a odda ljenem tra vniku seno pokošeno i n ko se je popold ne nebo pooblaei lo, je pustila mati Aleša - 36 -
doma, mu zabičila, naj se nikamor ne gane od hiše, in odšla v travni k, da bi pomagala očetu in bi napravila še pred dež jem kopo. A leš je ostal doma. Pred hišo se je igral v pesk u , se .i (zi l na k u re, ki so m u si li le kar pod roko, meneč, da pri dejo z A l fševo pomoč.i o hi treje do kakega ogrca ali čr va, nego če bi same brskale Ko se .i e bi lo sonce povsem skrilo za tem n e oblake, k i so se pod ili kakor nezna nski zmaji preko ne ba i n je v nji h od časa do časa zažarelo, ka kor bi bruhali ogen.i, in so se še ogla šali tako zamolklo bobneče, je postalo Aleša strah in pustil je pesek in ku re in ugibal, kaj naj napra vi. Čakal jP, gledal, se li prikaže kod mati ali oče, pa je čakal i n gledal zama n Pom isli l je Aleš, kaj če bi se napotil k Re brni kovi m, ka terih dom je bil prav tako samoten na onem b regu, ka kor nji hov tostran. "Tam so Nacek, ,Joštek, .Ja n ezek pa še Mi n ka, Špelica i n Katrica. Lepo bi bilo, igrali bi se in ni č bi se ne bali, ker bi nas bilo toliko. Še medveda bi se ne ustrašili, nagnali bi ga , da bi se moral kar valiti po bregu. Tako bi mu pokazali 1 . . .'.' je mod roval Aleš v svoji mladi glavici in sam s seboj govoril in še mahal grozeče z roko, zakaj med veda kosmatinca, o ka terem mu je pri povedoval včasi h oče, si je prav živo pred stavljal . . . "Če me pa ne bodo hoteli Nacek i n .loštek i n Janezek i n Min ka in Špelicn in Katrica, ker sem majhen in se ne znam igrati, tako ka kor oni, pojdem pa v travnik k očetu, ki mi ni rekel, da ne smem od doma. Oče ne bo hud in tudi mati n e bo smela bi ti."
- 37 -
Tako je domodroval Aleš in ni me več pomišljal, čeprav se je že nagi bal večer in se je temnilo in tem nilo. Ubral jo je izpred hiše, ko da gori za njim . . .
- * *
Bu kovec i n žena sta hitela in hitela in na pravila sta v senožeti kopo, ne da bi jima zmočil dež tako lepo posušeno seno. Oblaki, ki so se hudou rno podili čez n ebo, so ji ma pri zanesli prav do večera, ko sta končala svoje delo in se zahvalila Bogu in svetemu Joštu, da jima je šlo vse srečno izpod rok. Ko sta se vračala domov, so začele padati prve debele kaplje in po spešila sta, da bi pri šla še pred ploho pod streho. Pa je začelo bliskati se in grmeti, kakor bi se podiral svet, in premočena sta prišla do nekega senika, k jer sta ve drila in čakala, da se unese. Mati se je križala in prosi la Boga in svetega Jošta in vse svetni ke, naj bi pregnali hudo u ro, zakaj skrbelo jo je, kaj dela Aleš v takem vremen u, ko se je že zmračilo. „ Od strah u skoprni, revež i " je menila. "Pa pojdi va, • je dejal mož, „ saj ka kor kaže, bi morala vedriti vso noč! Mokra sva že tako, če naju še malo opere, nič ne de, obleka se že posuši!" In sta šla. Lilo je od nji ju, ko sta prispela domov. Vrata sta našla odprta, Aleša nikjer. Mati se je preoblačila i n klicala sina, a ni ga pri klicala, ni se ji oglasi l. „ Zaspa l je kje in te ne sliši," je rekel oče. „ Da bi tako trdno spal ?" je pod vomi la mati. „ Zadelal se je, da bi ne videl bliska in da bi ne slišal groma!" je bil oče prepričan .
38 -
Mati je stopila iz hiše v čumna to, prevrgl a ta m postelje, a Aleša ni našla. "Ni ga in ni !" je dejala , ko je prišla iz čumnate, in ne da bi čakala, kaj ji poreče mož, je šla še v gorenjo hišo in še v vse druge prostore, iskala in klicala - Aleša ni našla. Stopila je še z možem v hlev, če bi se zatekel k ži vini, da bi ne bil sam. Tud i v hlevu ni bilo Aleša in ne na pod u in ne na skednju. "O ti moj Bog, le kam se je mogel izgu bi ti ? Kako sem mu priporočila i n zabičila, na j ostane doma i n se nikamor ne gane! Če hi vedela, da me spra vi v take skrbi , hi ostala sama doma, saj seno bi ča ka lo !" je bi la ma t i vsa i z w he „Veš kaj ?" je vprašal oče. "No, govori !" je bila mati nest rpna. "Tako misl im, da je moral iti k Rebrni kovim, kjer so ga pri držali, ko tako lije," je povedal oče svoje. Materi se je odvalil kamen od srca. "Saj res," je rekla, „tam bo in nikjer drugje l Kar napravi se in ponj pojdi !" „ Samo ži vino grem še va rdeva t, potem pa pojdem," je dejal oče. "Nič ne boš odlašal, pri pric1 se od pravi ponj! Za ži vino bom že ja z poskrbela !" mu je od govori la mati in oče Bukovec se je moral napraviti i n iti med nali vom, bliskom in gromom k sosedu na oni breg . . . K Rebrnikovim ni bilo tako d aleč, a v takem vremen u se je še Bukovcu pot vlekla in se m u zdela neznansko dolga Poznal je pot, a ker je bila noč ko v rogu, je previdno stopal in je samo takrat, ko se je zabl iskalo, pospešil svoj korak. Mrmral je in godrnjal i n pr v ik rat se je jezil nad sinom, ki mu - 39 -
je napravil ta ko sitnost, da mora v tak em vremenu in ves utrujen od dnevnega dela laziti za njim . . . Mati je poskrbela za živino in še je zakuri la ogenj, prista vila večerjo in v mislih sprem ljala moža in sina, medtem ko je zunaj lilo, se bliskalo in grmelo. Vsakotoli ko je stopila na vrata i n zak l i ca l a, da bi jo mož slišal in se oglasi l. "Dolgo ju ni ," jo je zask rbelo i n ču den strah jo je prevzel , kaj če mož ni našel pri Rebrni kovi h Al eša . . . Polita kaša je že čaka la na mizi in se k adila in že shla dila, ko je zaslišala v temi kora ke. "Hvala Bog u i n svetemu Joštu, zdaj gresta !" se je ma ti vzveseli l a in šla na vrata. „ A l i ga pelješ?" je za k l i ca l a. N i h ee ji n i odgovori l. "Za bož jo voljo, a l i si prišel ob jezi k ? .i e bi la huda, zakaj po h oji je pozna la, da se vrača mož. Mož se še ni ogla sil. "Jezu.s, Marija, ali nisi našel Aleša ?" .i n mati kri knila v neu mo noč, zakaj ob mol k u se ji je težka slu t nja spovrnila i n strah se je bi l prevrgel v resnico, k i ji je stisnila srce, da je v grozi ko okamenela. "Nisem ga našel. Pri Rebrni kovi h ga ni bilo in tud i videli ga niso rii č," je povedal oče, ko je prišel do vra t, in je bil, kakor da se je v kra tki uri posta ral. "Moj Bog, moj Bog!" je vzd i hova la ma li i n se ni dota knila kaše, ko sta prišla v hišo. Tud i očet u ni tek nila in je k ma lu odložil žlico. "Kaj naj začneva zdaj ?" je vprašal. "Moliva !" je rekla mati. 41 -
In oče je vzel z žeblja pri vratih, kjer je bil k ropilnik , rožni venec z debeli mi lesenimi jagoda mi in sta molila in mo lila i n še pri stavljala prošnje k Mariji in po vrsti k vsem svet nikom , kar sta ji h poznala iz bl ižnji h in daljni h cerkva, da bi ji ma oh ranili sina Aleša i n bi ga še kdaj zd ra vega našla. Ko je oče legel, je ma ti v hiši pokleknila pred soho sve tega Jošta, ki je stal na poli ci v kotu pod brid ko Martro v svoji rja vi meniški obleki že ves čr vojeden, zakaj star je bil kakor hiša, v katero ga je posavil pr vi Bukovec, da bi mu varoval dom in družino pred nesrečami i n nezgodami . . . "O sveti Jošt," je prosila mati , „ k tebi se zateka m z vsem zaupanjem in te prosi m iz dna svojega srca in iz vse d uše, obvaruj mi mojega sina, rt:'ši ga, če je v nevarnosti ! Oblju bljam ti, da poromam k tebi z nji m in ti bom darovala vse, ka r bi mogla , samo če ga najdemo še živega ! . . ." Tako je molila mati in zdelo se ji je, kakor bi ji sveti Jošt pokimal in se za spoznanje nasmeh nil . . . Potolažena je vstala in šla in legla. Zaspati ni mogla. Mi slila je na sina in moli la in molila . . .
- * *
Al eš je hodil i n hod i l , a k Rebrni ko vi rn ni pr išel, da bi se igral z Nackom i n Jošt kom i n ,J anezkom i n še z Minko in Špelico i n Ka trico. Dolgo je h odil in tudi v travni k ni prišel. Nie n i vedel, k ol i k o <"asa h od i, čepra v se je zmračilo in se je bliskalo i n grmelo. U lohoko v gozd je zašel i n pod temnim i smrekami, ki so zgri njale svoje goste veje nad stezo, ni čutil prvih debelih kapelj, samo slišal je, kako v vrhovih šumi in škropota, kar mu je vzbudilo prvi strah, zakaj o škratih je že slišal pri povedova ti in bal se je, da ne bi prišli ponj in ga od- - 42 -
vedli kdo ve kam in bi potem ni kda r več ne vi del matere in očeta. Z boso nogo je stopil na nekaj mehkega, spolzkega in zazeblo ga .ie pra v do kosti i n je obsta l. Zabliskalo se je in pred seboj je ugled a l na tleh črno, rumeno l isasto žival - moče rada, ki ga dotlej še ni kda r ni vi del. Groza ga je zgra bila . "Kaj, če je to mlad i zmaj, ka k ršn e i majo škratje ? Stari potem tudi niso več da leč. .Joj, če m e ovoh ajo 1 Zaženejo se name in me raztrgajo!" se mu je vzbujalo v m ladi glavi in hi treje se je zagna l po stezi , da bi ušel groznim zmajskim pošastim . . . Tedaj je v bližini .treščilo i n ulila se je ploha, da se je steza nenadoma sprem enila v potok ki je drevel nizdol, kakor da se mu nezna nsko mudi v Savo, ki je šumela nekje daleč spodaj v dolini.
- 43 -
Aleš je za trenotek kakor odrevenel, potem pa je začel jokati in klicati mater in očeta. Zaman. S steze je stopil v stran in je stal ob melini, ki je bila globoko izpodkopana in bi se mogel skriti vanjo pred dežjem. Temna je bila in črna in zgrozil se je ob misli, da stoji pred zmajski m brlogom. Bežal bi, a ka kor da so mu noge zvezane, se ni mogel gani ti. „ če bi bili v ja mi zmaji, bi ne bila tako temna. Ori bi zmajem kar gorele i n še iz ust bi ji m švigal plamen, kl,l kor onim, o katerih so mi doma pra vili," je mod roval po svoje in se opogumil ter stopil pod streho, kjer je sedel na suho in strmel v viharno, neurno noč . . . Aleš je drgetal od mraza in strahu !n ker je upal, da ga prid ejo starši iskat, je gledal nizdol po stezi, k daj bi zaslišal kora ke in zagieda l luč, ki se mu bli ža. Čakal je in ra ka!, a ni doča kal, da bi za slišal kora ke i n zagledal luč. Pač! Že se mu je tožilo in komaj je še gledal in se prenrngoval, da ne bi zaspal, ko je vi del, ka kor bi se ta m doli med d revjem svetlikalo in bi se nekdo bliža l. „ Mati! Oče!" je za klical. Mati in oče se mu nista oglasila in njegov strah je rastel .n rastel, zakaj m isel na škrate in zmaje se mu je povrnila in rnčel je tako brid ko jokati , da bi se moral usmi liti tudi škratom n zmajem . . . Luč, ki se je svetlikala izmed drevja, se je približala in > bsvetila ja mo, v kateri je Aleš jokal. „ Aleš, kaj se jočeš?"
- 44 -
Tako sladko, tako milo je bilo vprašanje, da je Aleš neha l jokati, si otrl z obema rokama objokane oči in začudeno po gledal, kdo bi bil, ki ga je ogovoril. Pred nji m je stal mož, oblečen v rjavo haljo, zakrivljeno palico je imel v roki, luči pa nič. Okoli glave mu je žarel obroč, ki je tako svetil, da je bilo okoli njega kakor po dnevu, i n dasi je lilo, ni bil moker, zakaj dež se je umikal pred ne znanim možem. „ Aleš, kaj se jočeš ?" ga je znova vprašal nezna ni mož še bolj sladko in milo.
- 45 -
Aleš se je opogu mi l in ni č več ga ni bi l o stra h, ko je bil mož tako prijazen in se je še smehljal. „ K Rebrni kovi m sem hotel iti, da bi se igral z Nackom, .Joštkom in Janezkom pa še z Minko, Špelico in Katrico, ker sem bil sam doma. Če bi me ne marali, bi šel k očetu in ma teri v travni k . . . " ,, A l i ti ni mati na roči l a, da osta n i dom a ?" je vprašal mož resno i n Aleš je• vzd rh tel , za kaj eu ti l je, d a m u oči ta I1cubog lji \'Ost. „ O, saj bo111 z11 ierom pri den ," je A l es u l>i.i u li i l i11 01"i so se mu orosile. „ Če boš pridell, pa pojd i z menoj !" je bi l mož zopet pri jazen, stopil bliže i n prijel Aleša za roko. Čudna toplota je spreletela Aleša in ni č se ni branil, da ne bi šel z nez n ani m možem. Tik ob njem je stopal vkreber i n se eudil, da hod i po suh em, čeprav je pred u ji ma in za nji ma lilo in se je bl isk alo in je grmelo . . . Šla sta i n šla i n st a govori la i n mož ga je še vpraša l, če . ma svetega Jošta rad i n če bi m u služi l. Majhen je bi l A leš, a on i trenutek je mod ro odgovoril : „ Če je sveti Jošt tako dober in prijazen, kakor si ti, ga Jom imel zmerom rad in tudi služil mu bom, ko bom velik!" Neznani mož ga je potrepljal po ramen u, se nasmehnil in nu je rekel: „ Majhen si, Aleš, a zapom ni si, kaj si mi oblju bil l . . .Q Prišla sta pod vrh in preden se je Aleš za vedel, ga je .grabila trda roka i n nekdo ga je nesel v na ročju skozi temo n dež, ki je lil i n lil . . .
- 46 -
V nizki, tesn i izhi je Aleš ob med li svetlobi leščerbe, Id je sta la na mizi i n je bi la pol eg nje od prta veli ka, debela knjiga. pogledH l, k do ga je zgra bil in prinesel pod streho.
Mož, podoben onemu, ki ga je bil p r ijel za roko in ga prija zno vod il s seboj, je bil pred nji m in ga gledal in maja l z glavo.
"Kje imaš oni obroč, ki je tako svetil , da ni bilo treba luči, i n kje imaš ono za k rivljeno palico, s katero bi bil pregnal škrate i n zmaje, če bi hoteli mene vzeti in razt rgati ?" je vprašal Aleš, zak aj m isli l je , da je prišel z n ezna ni m prijazni m možem v njegovo h išo.
„ Ka ko ti je i m e ? ga je vpraša l mož .
47 -
„ Ali si poza bil ? " se je ču d il A l eš, k ako ne ve več, ko ga je prej poznal i n ga ta ko lepo k lica l. In še se je čudil, zakaj glas moža, ki je stal pred njim, ni bi l več tako slada k in mil. „ Nič nisem poza bil, mali !" je dejal mož, gledal dečka i n še ved no majal z glavo. „ Potem veš, da sem Aleš !" se je odreza l deček. „ A leš si ? N o, i\ l(•Š, kod si pa prišel ? je hotel vedeti mož rn je začel glad i l i 111a lcg•11 po gfa v i , da hi se ga rre ha l in m u vse l epo poved: 1l. 1\leš se je za s1u ej11 l. „ Kaj se smeješ, A leš ?" je bi l mož radoveden. „ Zato se smejem, ker si ta k o hitro vse poza bil. Saj sem ti povedal, ko si prišel do one ja me, kamor sem se skril, da sem hotel iti k Rebrni kovim. Rad bi se bil igral z Na ckom, Joštkom in Janezkom pa še z Min ko, Špelico in Katrico l Če bi me ne _ ma rali, bi šel pa v t ra vnik k očetu in materi. Pa nisem prišel ne k Rebrnikovi m in tudi na travni k ne. Noč me je ujela in dež i n mladega zmaja sem videl in starih sem se bal in škratov in potem sem zlezel v jamo in jokal in potem si prišel ti in me pri jel za roko in me peljal s seboj i n lepo sva videla dolgo časa, dokler me nisi prijel v naročje in je ugasnil zla ti obroč, ki si ga imel okoli glave in je bil tako lep . . ." Mož je posl ušal zgovornega dečka, majal z glavo in ko je mali končal, ga je prijel in prid vignil in vzkliknil: „ O ti srečni otrok, sam sveti Jošt te je rešil nesreče in te pripeljal sem gori, kjer je tako glasno gov oril, da sem ga slišal, jaz n jegov nevred ni slu žabni k, in šel gledat, kdo bi v ta ki noči med neurjem romal na goro. Nikogar nisem videl, samo tebe sem ugledal, ko se je zabliskalo in sem te rešil pod streho !"
- 48 -
,,
T:drn jt vzklilrni l i11 !..(•ornril bol j :-a•l>i 1wgo ;\ lesu mož, k i su 1rn1 pra v i l i p u sl'-a v1 ii k . k i•r je /',a p u sli l sa mosta11 11a gori i n si pod vrhom sam zgTad i l bu rno lwfo, da bi v njej, ločen od vsega sveta, mol i l i11 sl uži l Bog•u , dok ler bi ga uc pok l ical k sebi v sveta ne besa . . . Al eš je posl uša l pusča vn i ka, a njegovi h besed ni razumel. Tudi ni razu mel, za k aj ga mož tak o nata n ko izprašuje, kaj sta govorila, ko sta šla po strrr:i poti skozi gozd . „ Zdaj sem pa vse po vedal, " je rek el A leš, ko je ponovil, ka ko bo imel zmerom rad svt tega Jošta i n m u bo služil, kada r bo veli k. „ Al i si to tudi ul ilju hi l ?'" je vprašal pušča vni k. „Saj si me vprašal in veš, da sem obljubil !" je bil Aleš skoraj jezen. „ No, ko si ta ko priden, ti dam mleka in kruha !" se je spomnil puščavni k, da bi u tegnil bi ti mali lačen. Šel je i n mu pri nesel v leseni skledici mleka i n črnega k ruha in Aleš se ni bra n i l ne mle ka ne kruha , samo povedal je, da mu ma ti daje belega . Ko je pojedel, je Aleš zaspa no gledal po majh ni izbi ci i n pušča vni k je ugarn l, ua išče postelje, kjer bi spa l. „ Truden si, 1\ld," mu je rekel, ga vzel spet v m1ročje in ga nesel na pog ra d, k i je bi l ob steni in ga Aleš ni opazil. Po k rižal ga je še i n :le je Aleš zaprl oči in zaspal. Ni č ni slišal, ka ko je puščavni k sa m s seboj govori l , ko je sedel in vzel gosje pero, ki je škri pajoče drselo čez bel pa pi r . . . Puščavni k je pisa l o otroku, ki se je izgubil in ga je rešil sam sveti Jošt . . .
- * *
- 50
Čez noč se je hudi na pregna la, nebo se je zvedrilo i n ler božji dan se je napravil. Ko so se oglaša li prvi ptičk i i n po zdravljali zarjo, ki je rdela za gora mi, je bi l puščav ni k že po konci. K lečal je v svoji i zbi pred k rižem i n moli l in moli l in še bral iz velike, debele knjige in si potem pod prl nad nje glavo in se zamislil . . . Aleš je mirno spal in bil ves rdeč v lica, kakor jagoda, ko dozori v poletnem soncu. Puščavnik je končal z molitvijo in premišljevan jem in je zaku ril ogenj in zavrel ml eko, k i mu je bilo ostalo, da bi po stregel malem u, ko bi se zbudil. Vse je bilo že pri prav ljeno, Aleš je še spal. "Nič ga nisem vprašal , od kod je, pa ne bom se motil, ČE dem, da je Bukovčev, ko je poved al , da je bi l na menjen k Re brni kovi m. Zbudi ti ga bom mora l i n pel ja ti domov . Dob ro d ele napravi m i n bom posnema l svetega .Jošta, k i ga je vodi l pc noči 1 je mislil puščavni k in še menil, da ne kaže odlašati, km so doma za malega gotovo v veli ki h skrbeh, ki jim najbrž€ niso dale spati . Res ni odlašal. Stopil je k pograd u i n pot resel m alega . Aleš je odprl oči i n začu d eno pogl eda l i n za vlekel ust n i ce da bi jokal , ko ga je pušča v ni k pok ri ža l. "Nič se ne boj, A leš, i n nič ne joka j, saj pojdeva km ah domo v. Ma lo mlekca in kru hka še sneš, po tem pojde va !" je bi puščavni k prijazen. "Saj nisem lačen !" je bruh ni l Aleš v jok, ki ga ni moge več zad rževati, in dolgo je trajalo, preden ga je puščavni k po tolažil in ga pregovori l, da je jed el. - 51 - I'
„ Tako, zd aj pa pojd i va v im enu božjem !" je rekel puščavni k, ko je A l eš odloži l žl ieo. Aleš je skočil i zza mi ze i n skozi v rata in puščavni k je moral h i t ro stopiti, da ga je došel i n prijel za roko te r ga vodil po stezi n izdol prot i Za bu k ovju . . . „ Al eeeš ! . . . A leeeš ! . . . " Ni zko v rebri sta že bi la, ko sta sredi gozda zaslišala kli canje, ki se je pona vljalo in vedn o bolj bliža lo. Aleš se je oglasil, se iztrga l puščav nik u iz rok in hitel po stezi, kar so ga nesle bose noge, da bi ugledal mater . . .
- *
Nedelja je bila in na gori pri Svete111 Joštu je Z \'On ilo k velik i maši, ko je pri mol i la Bu kovčeva mati na v rh i n stopila z Alešem v cerkev i n se preri l a z nji m prav do obhajilne mize, kjer je poklek nila , u prla ot'•i v a lt n r i n se zah valjevala svetemu Joštu, ki je iznad ta berna klja gleda l in poslušal svoje verne fastilce. Aleš, ki je b il pri šel pr vič v cerkev na gori , se je zamaknil .; soho svetega Jošta in potem povlekel mater za rokav in ji <ar glasno pov eda l : „ Mati, oni moz tam gon me je po noči pelja l! . . . Ma ti ga je stis11i la k sebi in ga ta ko objela, d a mu je z llanjo zaprla usta. Aleš je obmolk n i l , C';e prav ni mogel razu neti, za kaj ne bi smel govoriti . . . „ O sveti Jošt, stotisočkrat bod i zahvaljen, da si mi rešil ina. Obljubila sem ti , da ti dam v zahvalo, kar bom mogla. udi Aleša ti dam, če si si ga res izbral, da ti bo služil, kakor 1ravi puščavni k. Izprosi m u razsvetljen je Svetega Duha , da se -- 52 -
bo lahko učil, in varuj ga in vodi, da n e bi kdaj v svetu zašel in se izgubil in mi na pravi l še večjo žalost kakor oni večer !" Tako je molila mati, ko je šla s sinom okoli altarja . . . Ko sta prišla iz cerk ve, je mati kazala proti beli Lju bljani in pravila Alešu o šolah. Aleš jo je gledal in ni razumel . . .
Mini lo je šest let.
- * *
Ko ,i e prišla pomlad v deželo in so skopneli snegovi , je začel hoditi Bukovčev A l eš k pušča vn iku pod vrhom Svetega ,Jošta i n hodil je dan za dnem in ko je prišla jesen, je bil že toliko učen, da so ga pelja li v L.i ublja no in ga vpisali pri je zuitih v lati nske šole. Sest let se je Aleš pridno uči l i n potem je šel v samostan in ko je minilo še šest let, je pel pri Svetem .Joštu mašo in postal njegov služabni k . . . "Deo gratias - Bogu h vala !" je zapisa l oni dan stari pu ščavni k, ko je končal zgodbo o otroku, ki se jA bil izgubil in ga je reši l sveti .Jošt in ga še pri peljal k altarju Gospodovemu . . .
LEGENDA O USMILJENI MATER I MARIJI KROPARSK I
l.
Kropa je na konl;u sveta , čeprav je na Gorenjskem. Ob tihi Lipnici hiti bel a c;esta i n zavije ob še tišji Preprovki v starodavni k roparsk i trg, odkoder ne more dalje. Res ne more, zakaj K roparji so se naselili v globeli pod zeleno Jelovi co ; Črni vrh z Zid ano skalo in Orlovino i n Ba bjim zobom in Čelo i n Špik in še Brezovška gora s svojim uleknjenim h rbtmn, k i se vleče preko Ba rigle, Gobel in Svete sobote do Ja m n ika, so prestrmi , da bi mogla cesta prek o nji h.
- 54 -
Kropa rji radi tega rn so žalost n i. Ponosni so na svoj trg, ki m u ni ena kega pod bo7.jim slovenskim soncem i n so mu zlo ži l i pesem, k i pra v i , da .i c K ropa v elik(l mesto. v katero se pri d e n arav nost po cest i. K ropa rji so bist ri 1.i ud.i e, a ven da r s<' ču d ijo, ka ko je mo goče, da ji h pozna vesoljni slovenski svet i n ve, kjerkoli se pojavijo, da so doma i z sla vn ega trga Krope. Že blji. ki jih k ujejo Kropa rji od pa mti v eka , so pač razširili njihovo slavo po suhem i n po morju. Toda z žeblji ne krošnja rijo i n tud i ni ma trg svo.i Pga grba z zehljem. da hi ga zmanj šan ega zata k n i l i v gurn lrn i ('(l i n lll k o i z pr i čevali svoje poreklo. „ Za sveto K ri ščevo vol.i n, k ako pa v r>.s te, da smo i z Krope ? vprašujejo on i, ki se v svojem začudenju premagujejo, da ne bi izrazili svojega veselja s kletvijo. Tak ih je malo. „Kdaj, vraga, pa smo se vi deli in kje, da nas poznate in veste, da smo iz Krope doma ?!" vprašujejo drugi , ki jih je več, in pokličejo ta ko veselo peklenščka, kakor bi se z njim pobra t i li ob oglju in kovašk ih ognji h, ko kalijo i n kujejo žareče že lezo od ranega jutra do pozne noči . Govorica ji h izdaja. Ka kor ni mogel zataji ti sveti Peter na dvorišču velik ega d uhovna svoje ga l i l ejščine, ko je za tajil Gospoda, ta ko ne more zatajiti K ropa r svoje k ropa ršči ne, ki jo označuje njegov zamolk li goltniški r, k i je ta k o značilen, da bi brez njega ne bi lo ne t rga ne Krope in tudi K ropa rjev ne. Pa je vend ar pred davnimi leti ži vel Kropa r, o katerem ne bi mogel nihče reči , da je iz Krope doma, čeprav je bil Jurček i n bi se torej ne mogel zatajit i.
- 55 -
Il. Kako je bilo s Klemenčevim Jurčkom? Bilo je leta Gospodovega 1699 , dne 23. malega travna, ko je dal Bog Klemenčevi m prvega otrok a, ki so ga še isti dan nesli v cerkev svetega Lenarta, kjer ga je krstil vi kar Erhard Bened i kt Ruisnige r a R osenh eimb i n so mu dali ime vojščaka ju na ka sv. Jurija, ki je premagal n ezna nskega zmaja in rešil sveto Marjetico, ka kor poje naša lepa narod na pesem, katero so znali tudi v Kropi i n jo peli , zakaj K ropa rji so bili tud i one dni pevci, kak ršni h bi zaman iskal . . . Klemenčev oča oni d a n n i šel v vige nc, da bi koval, zakaj ponosen je bil in je hotel praz novati bot ri no, kakor se spodobi, da ne bi slo po K rnpi, kako skopari. Torej je pos ta vil 11a mizo bokal ceki naste brežan ke, ki so jo k roparski k rčm arji to vori l i preko h ribov od Gorice in jo imeli v veliki časti , i n še hle b belega kruha in lep kos bohinj skega sira . Prišla sta botnr i n bot ra i n še ženska, k i je nosila otroke, in vsi tr ije niso mogli preh vali ti Jurčka, tako da je bil priden. „Še tak rat ni zajokal, ko so mu dali gospod sol v usta. Po trpežlji v bo! je dejala ženska, ki je nosila otroke. „Bog mu daj zdravje in sveti Ju rij, njegov patron, in sveti Lenar t!" je želela bot ra, ko je dala ma ter i otroka. „ Miha," je rekei bo ter K lemenc.:u, ,,zdaj si pa lahko vesel, boš imel vsaj kom u zaµustiti kladi vo ! ln so potem sedli za mizo in se ob breža n ki in hlebu in siru dobro imeli iu uili veseli i n še in še prerokovali o Jurčku, kako bo ju naško rastel, da ga bosta vesela oče in mati in še - 56 -
sam presvetli cesar, ki ga gotovo pokliče v žold , da bo pokazal Turkom, kaj so Kroparji, kakor je njegov pat ron pokaza l svojo moč neznanskem u zmaju. II L Boter in botra sta slabo prerokovala. Klemenčev oča in Klemenčeva mati nish i mela z Jurčkom veselja. Tri leta sta ga bila pač vesda, a potem sla bi la žalostna. Žalost na sta bi la, ko sta ga k lica la, ža l osl 1 w , k o sla ga gled ala. Nista bila žalost na, ker n e bi ju na ško rask l. H astel je lepo in zdrav je hil ko ri ba v Pnprov kL i n ži v, da .i <' bilo veselje, a ko sta dobila v njegovem drugem let u e h (;er, ki je čez leto i n dan začela že čebljat i , sta s strah om opazi l a, da je .Jurček - nem. Slišal je, a govoriti ni mogel. Zato sta bila K lemenčev oča i n KlemenčPva mati žalostna in nista i mela z .Jurčkom veselja. Sleherni večer, k o je oča pri šel i z vige11ca in so povečer jali, so moli l i rožn i venee i n potem ŠP prnsi l i Marijo, da bi se usm ili la ,Ju rčka in mu i zprosi l a d;11• go\'ora. I n še si je Klemenčeva mati od ted na d o tedna pri trgala pri ustih, da si je mogla pri hraniti ka k kraj('ar, katerega je od nedelje do nedelje nesla vi karju i n ga dala za prošnjo, ki naj bi jo molil pred altarjem svetega Lenarta v dober namen, pod kateri m je mislila na svojega Jurčka, k i bi ga za vse na svetu slišala kdaj rada govoriti vsaj toliko, da bi jo poklical . . . Molili in prosili so eno leto - nič niso bili uslišani. ,,Premalo molimo," je m enila mati in so molili več in s še večjim zaupanjem, da bi njihova prošnja beseda prodrla oblake in bi jo slišala Mati božja, k i je sama pestova l a nebeško Dete - 57
in ve, kako vsaka mati lju ui svojega otroka in nebogljenega še prav posebno. Molili in prosili so drugo leto že, a Jurčk u se še ni raz vezal jezi k, še vedno je bil kakor oni prerok i z svetega pisma, o katerem so slišali v eerk vi pri nauku : „A, a, a, Gospod Bog, glej, ne znam gornr i t i ! Nt ', h u.i e je bi lo z .J určkom, zakaj še njegov a, a, a n i hi l gbs i n ll< ' raz u m lji v. l\ J ol i l i i n prosi l i so ln•l.i<' I d o, lw si .i<' s<' m•a pr i t rgal, d a ni hod i l ou sobot a h po ddopu sl u 1110Ž<'vat v k rčmo i11 je t ud i ob nedeljah po na u k u 11i več obiskoval, da je mogel pri ma k ni t i ženi, ko je nesla za prošnje. Tako je bilo tretje leto in tako še četrto in peto. Ko je bil Jurček že v šestem, je moral hoditi z drugimi otroki namesto matere na k mete po mlek o in vse, česar ni bilo ne pri hiši ne v Kropi, ki nima polja, in tud i po h osto je moral hod.iti, da so mogli kuriti. Nosi l je b utare, da se je k rivi l pod nji mi, a ni tožil. Tožil pa ni , ker ni moge l. Tedaj se je zg•udi lo . . .
lV. Bilo je 22. dan rženega cveta leta 1705. Jagode so zorele i n bilo ji h je ono leto vse rdeče. Pod Bariglo so ji h brali enajstletni Mertlov A ndrejec in nje gov tri leta mlajši li ratee Lovrenc, Popovčeva dva, sedemletni Nartek i n šesllut11i Dre,i ca, K lemenčev Jurče k in še Žiganov Janezek in Pehem bo v J un>, ki tud i še nista prekoračila osmega leta. Opol dne, ko s<: je oglasil zvon svetega Lenarta in so imeli posode polne, so se vračali domov i n so peli pesem, ki je pre- - 58 -
hajala pri Kroparjih i z roda v rod, ne da bi jo prav razumeli , in so vedeli po njej, da je v deželi pravo poletje.
„Cena pol ena
je Cutova Cena, pa v mojem
pa v tvojem
je v se s k op6,
s kop6, s k op(),
je vse s kop()! . . . '•
Pesem jagod i n borovn i c je bila to i n otroškega veselja ob polnih koških in loncih.
Navadno so jo pripeli prav v trg, kjer so se z žarečimi lici in polnimi posodami porazgubili vsak k svojim vsi glasni, zakaj vedeli so, da jih bodo doma veseli in jih mogoče pošljejo kar k fužinarjem in kovaški m gospodom ponujat sladke jagode za
- 59 -
svetli groš, s kateri m bi si lahko kupili belega kruha, ki bi ga imela družina dva dni dost i . Pod Bariglo na holm u ti k nad Kropo je pesem utihnila in se ni več oglasila. Kaj se je zgodi lo ? Ali se je komu spodrsnilo, se mu je u bil lonec in so se raztresle rdeče jagode, kakor bi se ulila po tleh i z ju naškega srca topla kri '? Ali se je grel kje ob razbeljen i skali pisani gad i n pi čil koga v boso nogo ? Če bi kdo padel in raztresel jagode, bi se namesto pesmi oglasil poreden smeh ; če bi koga jpičil pisani gad, bi zagnali prestrašen kri k in bi pridreveli z rebri, kar bi •jih nesle noge. Pa ni bilo ne smeha ne kri ka in tudi nikogar ni bilo videti, da bi hlačal in bosopeti! proti domu. Kaj se je le zgodilo ? Prišli so dečk i iz smrečja in se ustavili tik nad iKropo na holmu, ki je bil porastel z niz kim grmičjem. Klemenčev Jmček, ki bi rad nabral še kako pest jagod, je stikal ob grmih, :kjer bi kaj rdelo. .Jagod ni našel, a našel je nekaj lepšega . . . Kaj ? Pred seboj na tleh ob grmu je zagledal podobo Matere božje z nagn jeno glavo, kakor bi bila žalostna. Belo in modro je bila oblečena in na desnem ramenu se ji je svetila izpod gube, ki jo je delalo ogrinjalo, spuščajoče se s svete glave, osmerožarna zvezda. Okoli glave je bi lo vse zlato svetlo, kak or bi vzhajalo za )ljo samo sonce . . . ' Jurček je strmel in strmel v podobo in šele ko!so ga za čeli tovariši klicati, je odhitel k njim, povlekel pr vegaza rokav in ga vlekel s seboj, kazaje proti grmu. - 60 -
Vsi so bili rnd oved11 i, kaj jl', i11 so tek l i za nji ma. Pred grmom so obsta li. „To podobo si hotel pokazati ? je vprašal Mertlov A ndrejec Jurčka. Jurček je poki mal Žiganov Janezek se je urno sklonil, da bi podobo vzel in jo odnesel domov. Jurček ie s svoji mi bistri mi očmi opazil Ja nezkovo namero iu čeprav je bil Ja nezek dve leti starejši od njega, ga je zgrabi l in zadržal. „Pa jo vzemi ti !" je dejal Janezek. Jurček je zama h ni l z rok o, kar je pomenilo, da je ne vzame. „Kaj naj pa napravi mo s podobo ?" je vprašal zopet Mertlov Andrejec in gledal Jurčka. Jurček je pokazal na podobo in napravil potem z obema rokama nad njo polk rog i n še šel in začel lomiti pri bližnji smreki veje. „Aha, altar hoče da napravi mo, kakršne je videl na sve tega Rešnjega Telesa dan, ko je bila procesija!" ga je razumel Andrejec in povedal drugi m. Dečki so se vrgli nad smre0je i11 so k ar tekmovali , kdo ga bo več nalomi l. Jurček je bil vesel i n vsi so bi li veseli , ko so napravili altar - šotor, k i se ji m je zdel lepši nego oni , katere so po stavili možje z gospodom vred za prnesijo. In še so potem pok lekni li pred novi m altarjem, sklenili roke i n gledali Mar ijo i n začeli tako pobožno molit i, kakor bi bili v cerk vi. Moli li so i n moli li i n poza bili , da je že odzvonilo poldan. Tako čudno zadovoljn i i n srečni so bi li, da ni prišlo ni komur na mi sel, da bi vstal i n se od pravil domov . . . Mari ja - 62 -
s sklonjeno glavo i n lepo zvezdo na desnem ramenu ji h je po slušala . . . „Juuurčeek 1 . • ." „Andreeej.ec '. . . ." „Looovreenc! . . ." „Naaa rteek ! . . ." ,,Dref ejca a 1 . . ." ,,.Taaa nezeek ! . . ." „.Juuuree ! . . ." Od vseh koncev i n strani so zaslišali , ka ko ji h kliče mat i , oče, starejši brat, starejša sestra. Ob prvi h klicih se niso zme nili, šele ob tretjem, četrtem, s katerim so jih posebej vabili južinat, so se pobožni zamaknjenci zganili in vstali. Zadnji je vstal K lemenčev Jurček in kar težko se je po slavljal od Mari,i e. Zdelo se mu je, da ni bila več ta ko žalo'Stna, ko so k lečali pred njo in molili. „Zdaj bo pa spet sama i n bo ka k or prej žalostna," je po misl' l in ni se mu mudilo, da bi odhitel za drugi mi, ki so že krenili nizdol. „Juuurčeek jl . . ." ga je k licala mati. „Jurček, mati te kliče 1 Pojdi, bomo pa spet popoldne prišli k Mariji, da ji natrgamo še rož!" je zak lical Mertlov Andrejec, kateremu je Klemenčeva mati priporočila sina, naj popazi nanj, da bi se mu kaj ne pri petilo . .Jurček je ubogal in bil vesel An drejčeve oblju be. „Nič ne bodi žalostna, Marija, saj pri demo popoldne spet in rož ti naberemo, da boš imela lepši altar!" je s svojo mislijo tolažil Mater božjo, k o se je poslovil . . . - 63 -
v. Popoldne so bili otroci zopet pri Mariji. Z rožami so ji okrasili altar in prižgali so pred njim še sveče, ki jih je prinesel Mertlov Andre.iec, zakaj hotel je, da bi bil altar res tak, kak ršen je bil pred nji hovo hišo ob procesiji. Jurček je bil neznansko vesel. „Vidiš, Marija, še sveče ti gorijo, da ne boš žalostna !" je govoril v mislih z Marijo. In še nečesa so se spomnili. Šli so, nabi rali jagode in ji h ni zali na klasniee, katere so potem ovili okoli Marijine podobe i n razobesi li še tu in tam po zelenem smrečju, da je bil altar k ak or posut z rubini. Otroci so potem molili i n peli pesmi in Mertlov Andrejec je bil celo gospod. Vstal je, se obrnil k svojim tovarišem in začel - pridigat i. O Mariji je govoril, kar je vedel iz zgodb, katere je gospod vikar razlagal pri nauk u, in še je ponavljal, kar je slišal o Ma rijini h prazni kih v cerkvi. lz svojega pa je dejal, ko je „pri d i go" končeval : ,,Marija, k i smo jo danes našli i n ji napravili altar, i ma sklonjeno glavo i11 je žalostna. Za kaj je žalostna '? Naše m atere so žalostne, a ko ji h ne ubogamo, ak o nismo pridni in se samo potepamo. Tudi Marija je mati. Veli ko družino ima. Ves svet je njena hiša in kristjani so njeni otroei. V cerkvi nam gospod pri digajo, kako so kristjani mlačni. Ni č ne marajo za Boga in ne izpolnjujejo njegovi h zapovedi. M<l rija je pa Mati božja in zato je žalostna. Mi jo pa hočemo raz veseliti. Vsak dan bomo hodili sem gori k njej i n bomo molili in peli njene pesmi. Ali obljubi te, da bo Marija vesela ? - 64 -
Andrejec je končal. „Obljubimo!" so se oglasi li Lovrenc in Nartek in Drejca in .Janezek i n Jure, le Jurček je bil tih, a je tudi obljubil, zakaj veselo je pokimava!z glavo . . . Otroci , ki so bili zamaknjeni v Andrejca in v altar, niso opazi li, da sta se bi li pribli žali Mertlovka in Klemenčevka, ki sta ostali nedaleč spodaj v rebri i n skrit i za grmom gledali i n poslušali otroško pobožnost. Ginje11 i sta bili ob njej in solze so ji ma lesketale v očeh. Mertlovk i je bil povedal Andrejec, da so našli Marijino po dobo in ji napravili altar. Ko so otroci popoldne odšli v breg, je bila radovedna, ka kšno podobo imajo. Odpravila se je za nji mi in mi mogrede poklicala še Klemenčevko. Ni ji ma bilo žal, d a sta odšli za otroki, ko sta jih našli pri ta k i pobožnost i. „Ali naj greva k nji m ?" je vprašala Jurčkova mati. „Pustiva ji h in se vrniva ! je menila Andrejčeva i n Lo vrenčeva. In sta se vrnili in sta povedali še Popovčevi m in Žiganovi m in Pehembovim, kaj sta vi deli in slišali na bregu. Preden se je skrilo sonce za Črnim vrhom i n je legla na Kropo senca, že ni bilo Kroparja, ki ne bi govoril o novi, otroški božji poti. Tudi gospod vi kar je izvedel o nje j. Nasmeh nil se je, vzel okovano palico i n se napravil na pot. .,Poglejmo, je dejal, „kaj so otrnd našl i in napravi li !" Ko je stopal gospod v breg, se je čudil : „Glej, gle j, saj mora bi ti pol Krn pe tam gori, ko tako glasno molijo i n pojejo. Res je bilo na bregu dosti ljudi. Kar je bilo otrok, so bili pri h iteli gledat, kak altar so napra vi li nji hovi tovariši Marijini -- 65 -
podo bi , ki jo je našel m utasti K lemenčev Jurček, in še od kraja vse ženske, katere niso kovale v vigend h, je prignala radoved nost i n nek aj možakov je bi lo tud i vmes. ,,Oho, je dejal \'i k<l r, k o se je usta vi l m1 vrh u in potegni l i z zepa vel i k rd < e rnlw<: t <• r si ot i ral z nji m znojn i obraz. „Saj vas bo tu kaj k malu vee k akor ob 1wd H!jah v cerk vi sv dega Lenar ta ! Tako je rekel vi kar i n u mak ni l i so se m u, ko je stopil k altarju - šotoru, kjer se je pri pog ni l i n segel po Marijini po dobi, da bi si jo ogled a l. Otroci i11 vsi so ga obkolili i n g•!Pdali i n radovedni čakali, kaj poreče. Gospod je gled al i11 gl<•da l pod obo i11 nazad nje je re kel : „ Lepa podoba je to. Take še n i sem ni kjer vi del. Le k do je hod i l tod, da bi jo izgu bil ? A li ste koga videl i ?" „Ni k ogar !" so se oglasili otrod i n tud i od rasl i se niso mogl i spomniti, da bi koga vi deli ali ved eli za k oga, ki bi imel v Kropi tako sliko. „Tako napravimo," je še deja l potem vika r, „podobo vzamem s seboj i n jo spravi m v cerkvi !" Odrasli so bili zadovoljni , otroci žalost ni. Zlasti je bil ža losten Klemenčev Jurče k in tud i Mertlovem u Andrejcu ni bi lo pra v, zakaj pomi sli l je, da n e bodo mogl i poslej izpol njevat i obljube, k i so jo da l i Mar i ji . . . Gospodu se uiso u pali ugov<u•jati . Gospod je vi del n ji hovo žalost. „Ali vam ni prav, mali ?" je vprašal. Molčali so in ko je krenil po stezi nizdol, so še enkrat ža lostno pogledali na prazni altar i n se uvrstili za njim kakor v - 66
procesiji in ga spremili skozi trg in gori v drugo reber, kjer se je dvigala bela cerkev svetega Lenarta. Gospod je šel • prav pred altar, kjer je pokleknil in stopil nato k desni steni, kjer je odprl omarico v zidu, spravil vanjo podobo i n jo zakleni l. „Zdaj pa pomoli mo malo v čast Ma teri božji !" je opozoril otroke, poklek nil pred altar i n so glasno zmolili očenaš i n zdravo- ma rijo . . .
.Ju rček je domov prijok al.
V I.
„A li te .ie k do kaj tepr I al i si se k aj u da ril ?•' ga je v pra ša l a ma t i. Odki mal je i n jokal in jokal. „Kaj ti l e je potem, če te ni nihče tepel in se nisi nič udari l ? Ali si lačen ?" .Jurček je zopet odkimal. „Moj Bog, ali res zasluži m, da me tako tepeš?" je vzdih ni l a mati , ko je gled:1la .Ju rl'.k a, ki ji n i 1 nogel povedat i , kaj m u je, i n v oči so ji pri šle solze. •Jurčk u je bilo tež.ko, k o .i e vid ni, d a tudi mati joče. Po kazal je nanjo i n potem na oči in n ih al z roko. Mati ga je razumel a, dn ji hoče reči , naj ne joče. „Kdo bi ne jokal, otrok m oj, ko si pa tak revček !" m u je dejal a. Jurček se je nasmehni l , čeprav je še ih tel, in je skušal pojasniti materi , zakaj i oče. S prstom je napravil v zrak pred se kvadrat, ki je bil tolik, ka kor je bila velika podoba Mariji na, in potem kazal v smer, kjer so jo našl i, ter zgi bal roko v za pestju, češ, da je ni ve?'. tam gori, i n še ka zal proti cerk vi i n potem proti župnišču i n rnka mu je prešla v pret njo . . . 67 - 1•
Zdaj se je mati nasmeh nila. „Aha," je rekla, „zato jočeš, ker je gopod odnesel Mari jino podobo v cerkev ? O, zato ni treba, da bi jokal 1 Gospod že vedo, da je tako prav. Pomisli , če bi ostala podoba v vašem altarju, bi jo kdo vzel, bi lah ko prišl a kak a ploha in dež bi končal podobo. Tako pa je v cerkv i na vamem i n na suhem lepo spravljena! .J urček ni vel: jok a l , a žalosten j( bil ŠP. Tako je bil ža losten, da m u zvečer žganei z m lekom ka r nič niso tek nili i n je šel zgodaj spat, ne da bi ga oče i n mati priganjala, kar sta morala sicer tekom poletja ved no, k o je ka zal skozi okno, da ni še teme. Mati in oče sta še posedela na k lopi pred h išo in se zgo varjala s sosedi, ki so se tudi hladili. O podobi so govorili in ugi bali, kod bi mogla pri ti, a uganili niso. Ko je odbilo v zvoni ku svet ega Lenarta deset, so vsi me nili, da morajo iti spat, da se spočijejo, i n vošči li so si lahko noč. Mati je pri šla pr v a v sobo in prižga la leščerbo, ki je medlo obsvetila prostor. Ko je stopila k Jurčk u , da bi ga še pokrižala, je videla, da se v spa nju ves srečen smehlja. „Angelce vidi , otrok nedolžni, je pomislila, kar je slišala praviti o otroškem smehu v sanjah. Prišel je mož . .,Poglej Jmcka, k ako se smeje ! O, če bi na m mogel pove dat i , kaj se mu sanja! „Tega ne bo va doča kala," je odv rnil Klemenc žalostno ženi, k i je zavzdi h ni la, ka k or bi ji s svojo besedo zasadil meč v srce . . .
- 68 -
VII. Vzšlo je svetlo sonce in bilo že tako visoko, da je pogle dalo preko Brezovške gore v Kropo in pregnalo iz nje vse sence in še posinjilo dim, ki se je valil iz spodnjega in zgor njega plavža, kjer so topili železno rudo, kakor bi se hotel vzpenjati do Zidane skale in še više, da bi se združil z oblakom, ki se je vlekel izza Črnega vrha. V vigencih so kladiva vse bolj veselo zapela, ko je posve tilo vanje sonce skozi široko odprta vrata, da je ogenj na ješa h kar pobledel. „Florin, florin ! . . „Cek I.n, cek.In '. . . ." „Nak, na k, siromak, le groš, le groš na dan doboš! . . ." Tako so pela klad i va v vigencih i n vztrajala vsako pri svojem - vsa.i otroci so trdili tako, ki so oponašali njihovo pesem s kroparsko besedo, ko so se igrali v bližini svojevrstnih kovačnic in čakali, kctaj jim skuhajo matere, katere so kovale, na ješah nezabeljen sok za zajtrk. Z belim dnevom, ki je pri klical sonce tudi v Kropo, se je vse vzbudilo in vzdramilo in tudi Klemenčev Jurček je vstal. Nič ni bil čmeren. Prismeja l se je k materi v kuhinjo in ko se je umil, je sedel in pospra vil vse žgance, kolikor so mu jih pustili oče, k i je bil odšel že v vigenc, in mati in sestrica, ki je bila tudi že pred njim vstala. Ko je Jurček pozajtrkoval, je proseče pogledal mater in ji z rokami dopovedoval, da bi šel rad po jagode. - 69 -
„ Pa pojdi, samo daleč ne smeš!" mu je dejala. Odkima l je in mati je vedela, da jo bo uboga l. Jurček je vzel majhen želj - pleten košek, ki se naspodaj oz1 in ima povraz - in odšel. Nič ni poiskal Mertlovih dveh in ne Popovčevi h i n tudi Žiganovega in Pehem bovega ne, kar sam je krenil v reber proti k raju, kjer je našel podobo in so ji napravill alta r. Hitel je. Ali se mu je m u d i lo, da bi ga kdo ne preh itel i n mu ne bi pred nosom pot rga l jagod, ki ji h je vi d P I včeraj i n je vedel, da bodo čez noč dozorele? O ne! Kako je z altarjern, je bil radoveden. Ali se mu ni sanjalo po noči, da je prišla k njemu Marija, ga prijela za roko in ga peljala s seboj? Seveda se mu je sa njalo. In nič ga ni bilo strah, čeprav je bila noč, zakaj zvezda na Mariji nem ramen u je tako sv etila, da sta videla stezo še lepše kakor po dnevu . Gledal je, kam ga Marija pelje, in ko je spozna l, da se bližata altarju iz smrečja, se je Marija na smehnila in je izginila. Hotel je ted aj sam k altarju, a v temi ni vedel, kod hodi, in je prišel domov . . . Na sanje je mislil Jurček, si ji h po svoje razlagal, bil ra doveden, če je vse tako prav, in zato je hitel. Ko je bil tik pod vrhom, se je za trenotek ustavil in se ozrl, če ga• kdo vidi, potem se je pa zagnal in kakor bi pogle dal - že je bil pred altarjem i n obstal, kakor bi okamenel, le oči so mu sijale živo in svetlo i n srečno, kakor bi gledale v zlat zaklad. Ali je bi l res zaklad ?
70 •-
Ne, Jurček ni našel zaklada, več je našel. Našel je v altarju Marijo z nagnjeno glavo in z zvezdo na ramenu, za katero bi dal vse zaklade na svetu in vse zlato. Prav tam je bila, kamor so jo bili prejšnji da n posta vili , preden jo je odnesel vikar v cerkev. Jurček je poklek nil, gledal Marijo in jo pri merjal z ono, ki je prišla po noči k njemu, ga prijela za roko in ga vodila sem gori skoraj do vrha, kjer je izginila. Lepa je bila Marija na po dobi, a v sanjah je bila neskončno lepša. „V sanjah je bila Ma rija, kakor je v nebesih, na podobi pa ni živa in zato ni tako lepa," je pomislil Jurček in ni bil nič žalosten, ker ni mogel biti, ko se je njegova želja uresni čila, da se je Marija vrnHa v altar, katerega so ji s takim veseljem zgradili in okrasili z rožami in jagodami . . . Jurček je pozabil na jagode, ko je vstal. Še na želj je po zabil in prišel ves iz sebe domov. Mati se je začudila. "Ali si tako hitro nabral jagode ? I< je i maš želj ?" ga je vprašala. Jurček ni dajal na materi no vprašanje nobenih znamenj, samo za roko jo je prijel in jo skušal potegniti s seboj. „ Pusti me !" mu je dejala, a je ni i zpustil. Kaj mi l e hoče? „ je pom i slila mal i , mu i zvila roko, vzela v na ročje malo Špelico i n od šla za .Jurčkom, k i jo je prijel spet za roko i n jo vod il i zpred h iše, kazaj1 v reber, kjer so bili prejšnji dan. Ko so tako šli, so se ji m pridruži li še drugi otroci, ki so brž uganili, kam namerava peljati Jurček mater. Ali gresta k našem u altarju ?" so jo vprašali. -• 71 -
"Menda,„ jim je odgovorila Klemenčevka in že so jo pre hiteli in se pognali v reber, da jih ni mogla dohajati in je tudi Jurček zaostajal, ki se je bil pomešal mednje. Opešal je, a radi tega ni bil žalosten, saj je že vedel, česar njegovi tovariši še niso vedeli. In pra v se mu je zdelo, da je pozabil želj, ki bo pričal, da je on fo bil pri altarju in vi del pr v i Marijo, ki se je vrnila . . . Otroci so pri šli na vrh . "Marija!;4 „ Marija!„ „ Marija!" Trikrat zapored je odmelo z vrha kakor klic veselega zma- goslavja. Jurček se je smehljal, mati se je čudi la. Pa je prišel tedaj na rob Mertlo v Andrejec in zaklical: „ Klemenčev ka, K lemenčevka, Marija je spet v našem al- tarju !" Mati je pogledala Jurčka, kakor ne bi verjela Andrejcu, in ga je vprašala : "Ali je res? A li si mi hotel to povedati in si me vlekel, da bi vjdela ?" • Jurček je veselo pokimal in mati je hitreje stopila, da bi se prepričala o nenavadnem dogodku, ki mora biti pravi čudež. „Vidite, da je res!" ji je rekel Andrejec, ko je prispela Klemenčevka z Jurčkom in Špelico na vrh in stopila pred altar, kjer so klečali otroci. Tudi ona je pokleknila in je molila, da bi se Marija usmi lila njenega sina, ki je klečal poleg nje in po njenem naročilu tudi prosil za milost govora . . . - 72
„Kaj ne, so jo vprašali otroci, ko je vstala, „zdaj pa bo morala ostati Marija zmerom tukaj?" „Ne vem, kaj ukrenejo gospod," jim je odgovorila in se odpravila sama s Špelico, ki ji je dala prazni želj, proti domu, zakaj Jurček jo je s pov zdignjeni mi rokami prosil, naj ga pusti z drugimi otroki še pri Mariji. Ko se je Klemenčev ka vračala in je sklenila, da stopi h gospodu vikarju i n mu vse pove, so otroci glasno molili i n iz polnjevali oblju bo, ki so jo prejšnji da n dal i ne beški Materi , da bi ne bila žalostna . . . Vili. Klemenčevka ni šla niti domov. Kar spotoma je stopila v župnišče in potrkala na vratih v gospodovo sobo. „Naprej !" se je oglasil vi kar. Odprla je i n poni žno vstopila. „Hvaljen Jezus ! je pozdra vila. „Na veke !" je odzdravi l vika r i n pogled al i zza mi ze, kjer je bral debele bukve, kdo je prišel. „Gospod, prišla sem . . ." je začela. „Aha, Klemenčevka, n e ? Ste spet prišli , da bi dali za prošnje, kajne? Prav, prav, kar zapišem, da ne bom pozabil," jo je prekinil gospod. „Ne, gospod, danes nisem prišla zarad i prošenj," je pojasnila. „Niste prišli zaradi prošenj? Mogoče bi pa radi plačali za mašo?" ,,Tudi ne, gospod . Nekaj drugega je, kar bi vam rada po vedala," je odvrni la. „Nekaj drugega? No, potem bi bila pa kar brž povedala, da ne bi ugibal," je dejal vi kar. - 73
„Saj bi, gospod, a nisem mogla do besede, ko so on i tako hit ri !" se je pošalila I< lemenčev ka in se nasmehni la. „No, no ! je dejal gospod i n se tud i nam u zni l. Pa je začela pri po ved ovat i, da pri h aja z onega brega, kjer so našl i otroci podo bo, k i jo je pod veče r gospod vzel i n od nesel v cerkev, da jo spra v i. „Saj sem jo res sprnv i l i n zak len i l i n ključ i mam tu k aj !" jo je zopet prekinil gospod, odprl mi zni co i n vzel i z nje droben k ljuček in ga pokazal. ,,Ključek imajo, gospod, a podobe ni več v cerkvi," je de jala Klemenčev ka. Tedaj je vi kar plani l po k onci , k akor bi ga pognala sprožena vzmet. „Kaj ? je vprašal, ko da ne bi zau pal svojim ušesom, da bi prav slišal. „Podoba, ki ste jo včeraj sprav ili , je spet tam na vrhu v onem šotoru, ki so ga napra vi li otroei," je bolj natanko pove dala Jurčkova mat i. „Ni mogoče !" je dejal vikar. „Je, gospod, sama sem videla. „Pa le ne verjamem !" In vika r je stopil k vratom, za k aterimi je visel na steni veli k ključ, ki ga je vzel, i n nato pova bil Klemenčevko, naj gre z njim v cerkev, da bo vi dela, kako lepo je spra v ljena Mariji na podoba. Šla sla. Votlo je zaškripal v cerkvenih vratih ključ, še bolj votlo so odmevali vikarjevi koraki, zakaj nosil je leto in dan težke škornje, podkovane s kropa rski mi žeblji. - 74 -
Klemenčev ka je obstala pod porčeh nom, gledala za vikarjem, ki je prišel do altarja, hitro pok leknil in že stopil k desni steni z drobni m ključkom v rok ah . ,,Kar bliže pri dite, da boste videli i n ne boste potem go vorili takih abotnosti !" jo je pokli cal. S svetim strahom se je približala do obhajilne mize pred glavnim altarjem, pred altar sam si ni upala. ker je bila bosa. „Vidite," je dejal vi kar, „vratca so nedotaknjena! " Še je vtaknil v ključa vni co ključek in posk usil, če bi se vratca odprla, ne da bi odkl enil. Niso se. „Tudi zak lenjena so vratca!" je povedal vikar in bil vesel ter hitro odklenil - a tedaj ni bil več vesel. Začudil se je, pa se je pr vi trenotek premagal i n še iskal po omari ci z roko, toda tudi zaman. „Mati božja," je vzkliknil nato, „podobe res ni več v oma ri ci, ali pa sem jaz slep i n m i je ohromela rok a, da prsti ne čutijo nič več!" „Čudež se je zgodil, gospod," je menila K lem enčevka poni žno. Vi kar je ni slišal, ni je h otel slišat i Šel je, vzel z altar.ia svero i n ,i o p ri žga l ob večni luči ter se v rnil k omarici, da bi posv eti l vanjo i n vse pregledal. Posvetil .ie v omarico in pregled al vse predalčke, a podobe ni bilo in ni bilo. Zamišljen je nato upihnil svečo in jo postavil zopet na svečnik. Klemenčevki se je zdelo, da se mu je pri tem tresla roka . . . Dolgo je že bila Klemenčevka pred cerkvijo, kjer je čaka la gospoda, ki je obklečal pred altarjem. Ni se ji zdelo lepo, da bi kar tako odšla, ne da bi ga pozd rav i la, zato je stopila na cerk veni prag in pokašljala.
75 -
Vikar jo je slišal in je vstal in je prišel iz cerkve. „Molil sem," se je opravičil in še dejal : „Res je, podobe ni več v omarici. Če je tam na onem pologu, naj pa ostane tam in naj jo častijo otroci, ki so nedolžni in so jo našli." Tako je rekel gospod vika r, pozd ravil Klemenčevko, sklenil za hrbtom roke, v kateri h je držal veliki ključ, in odšel s sklo njeno glavo proti župnišču . . . I X . Na pologu pod Bar iglo ni bilo več smrekovega šotora. Ko so Kroparji zvedeli, kako se je povrnila Mari ji na podoba iz zaklenjene omarice v cerk vi na kraj, kjer so jo našli otroci, so začeli ob vseh u rah romati k njej in lepega dne so napra vili namesto smrekovega šotora p rijaz no kapelico, v katero so postavili Marijo z nagnjeno glavo in z z vezdo na desnem ra menu. In še so dan za dnem krasili kapelico s svežim cvetjem in pred Marijo so gorele sveče in lučke na olju. Prve dni so kovači kar med opoldanskim odmorom romali k Mariji v kapelici i n nered ko se je zgodilo, da so se pomudili ob njej delj nego so nameravali i n bi smeli, da ne zamudijo dela. Kovaški gospodje, ki so hoteli imeti red v svojih vigencih, so godrnjali i n se jezili, kako morejo odrasli možaki biti kakor otroci. Tako kakor fužinar Mazzoli pa se ni razjezil nihče. Bila je sobota. Mazzoli je vzel po kosilu svojo raču nsko knjigo in m se )dbilo dve, se je odpravil od doma in šel po svojih vigencih - največ jih je imel on -- in renčal je kakor razdražen pes, mkaj pri vsaki ješi, pri vsakem panju je manjkal kak kovač. „ Kje je Knač ?"
- 76 -
„Pri kapeli ci."
„ Kje je Tovcin ?'1
,,Pri kapeli ci.
„In Kokolček ?
„Tudi pri kapelici."
„In Smukar in Čačman i n Topi r, kje so?"
„Pri kapelici, a bodo kmalu prišli, gospod!"
„Kmalu, kmalu, kaj se to pravi ! Ali ji h plačuje Marija, ki so jo našli otroci, ali jih plačujem jaz ?" je roh nel Mazzoli.
Tako je šlo od vigenca do vigenca i n celo pri plavžu - linovi peči ni bilo vseh delavcev.
Mazzoliju je to bilo preveč, vzkipela mu je kri i n ne da bi kaj rekel, se je obrnil in šel in sopihal v reber h kapelici. Med potjo je srečal tega in onega svojega kovača . Ustavil se je, si obrisal pot, sršeče pogledal i n strupeno sikni l :
- 77 -
„Ob delopustu že obračunamo !"
In je sopihal dalje v breg in golčal sam zase, da lenobe ne bo podpiral i n da jim že pokaže in ji h nauči pameti, ki je ni majo niti toli ko, ko njegov čevelj.
„Mazzol.1,
Mazzol'1I. "
Kakor bi se bližal kragulj med drobne ptice, so zavreščali otroci, ko so ga zagledali. Moža k i se slutili, da se bli ža huda u ra, in drug za drugim so izgi nili med grmirjem. „Kje so kovači ?" se je zad rl Mazzoli nad otroki, ko je pri sopihal na vrh. „So že odšli," so mu povedali. „Tako, tako," je zamrmral in stopil h kapelici, gleda l po dobo in se zakrohotal, da so ga otroci začudeno pogledali in se prestrašili. Še bolj so se prest rašili i n se zgrozili, ko so videli, da je segel Mazzoli po podobi. „Pustite jo, gospod !" Obkolili so ga in prosili in roko s podobo je moral visoko dvigniti, zakaj otroci bi radi rešili svoj zaklad. „Pri zgornjem kladivu ob linovi peči boste imeli poslej svojo božjo pot !" je zahreščal Mazzoli in se ni delj menil za otroke, ki so zajokali in ga prosili, naj jim podobo vrne. - 78 -
Potrti so bili otroci i n žalostni, ko je odnesel vikar podobo, a neizmerno bolj so bili potr ti, ko so gledali za Mazzolijem, o katerem so slišali praviti doma, da nima srca.
"Pojdimo za njim, da bomo videli, kam ponese podobo!" je dejal Mertlov Andrejec, ko je bil Mazzoli že dober strelja j oddaljen.
"Pojdimo, pojdimo !" so zaklicali navdušeno vsi in Klemen čev Jurček se je preril do Andrejca, ga prijel za roko in prva sta odhitela za Mazzolijem.
X.
Otroški procesi ji, ki se je večala od hiše do hiše, ko so prišli v Kropo, so se vsi čudili. Še klad iva v vigencih niso več pela, zakaj kovači so ji h odložili in se gnetli v vratih, da bi videli, kaj imajo zopet otroci.
"Mazzoli nam je vzel Marijino podobo," so jim povedali in vsi so zmajevali z glavo, ne da bi kaj rekli. Govoriti si niso upali, ker so se bali za svoj kruhek, ki ji m ga je Mazzoli skopo rezal, a v srcu so se zgražali in niso mu prerokovali dobrega, ko ne pusti otrokom nedolžnega veselja.
- 79 -
Ko so se pri bližali otroci plavžu, so obstali, .kakor bi jih zaustavila neznana sila. Kaj je bilo ? Mazzolija so zagledali, kako se je po mostiču približal žrelu linove peči, dvignil roko - podobo je držal v nji, natanko in razločno so videli - in . . . Otrokom je zastal dih, oči so se ji m orosile in zajokali so tako presu nljivo, da so uti hnila k ladiva v vseh vigencih i n so vigenčarji in vigenča rke pri hiteli iz vseh koncev. „ Mariji no podobo je vrgel Mazzoli v J i novo peč 1 . . ." Ljudje so se križali. „Tu imejte zdaj božjo pot !" je zakričal Mazzoli z mostiča, se zmagoslavno zahohotal in odšel v svoj ponosni dom, ki je bil prava palača, kakor bi se ne bilo nič zgodilo . . . Vigenčarji in vigenčarke so se vrnili k delu in tudi drugi so odšli, le otroci so še postajali okoli linove peči, a končno so se porazgu bili domov, samo Klemenčev Jurček je ostal. Blizu linove peči je sedel na kamen in nepremično gledal, kdaj bo prišel kak delavec, da bo odbil pri dnu zadelano od prtino, po kateri bo priteklo stopljeno železo. Čakal je in čakal in je dočakal. „Ti Jurček, zdaj pa le stran, da se ne stopiš še ti v vro ,čini, ki bo zdaj puhnila iz peči! m u je zaklical golopleč mož, ki je z vso hitri co odpiral s krampom zadelano lino in potem .urno odskočil. Jurček se ni ganil s kamena. Videl je, kako se je privalila železna plav iz peči in se vlekla kakor potok olja po koritu in pol ni la obzidek pod njim kakor Preprovka tolmu n pod Šmeljevo šupo. - 80 -
Nenadoma je Jurček pla nil pokonci, vzkri knil, se zagnal proti peči, se pripognil in segel v raztopljeno železo, pobral Marijino podobo, ki je pri pla vala po njem, in - zaklical : "To je naša Mati usmiljenega srca !" Golopleči mož je zastrmel, skočil k otroku, ga pograbil in ročno odnesel iz nevarnosti. "To je naša Mati usmiljenega srca! To je naša Mati usmi ljenega srca!" je klical neprenehoma Jurček in je poljuboval podobo, ki je prišla iz pla vža nepoškodovana in bila le na spod njem vogalu za spoznanje osmojena, da bi ostal spomin na ču dežni dogodek vse dni, dokler bo stala Kropa. "Ljudje, ljudje! Pridite in poglejte'! Čudež, čudež 1 Mariji na podoba je prišla nepoškodovana iz plavža! Klemenčev Jurček govoril . . ."
- 81 -
Kar je mogel, je klical golopleči moz m zopet so obstala kladiva in do zadnjega vsa K ropa se je zbrala ob linovi peči razen Mazzolija in ni komu r ni bilo ma r ne za delo in ne za tedensko plačo. „ H kapeli ci 1 H kapelici !" so klicali in prosili Jurčka, ki sta ga mati in oče vesela objemala, naj nese pred njimi podobo, ko ga ima Marija tako rada. In Jurček je šel s podobo sredi med materjo in očetom v pr vi vrsti in za nji mi se je zgrnila veličast na procesija. Ljudje so molili in peli in slavili Mater usmiljenega srca, ki si je izbrala tako čudežno za svoje domovanje Kropo, čeprav je na koncu sveta . . . XI. Tako je bilo s Klemenčevi m Ju rčkom, ki je bil od rojstva nem in m u je Marija v šestem letu razvezala jezik. Še mnogim in mnogim je pomagala Marija in Kroparji so ji bili hvaležni in čez šest let se je dvignila na pologu 1 kjer so bili napravili otroci altar iz smrečja in je bila potem lesena ka pelica, lepa cerkev in romarji iz vseh krajev so prihajali k Materi usmiljenega srca, ki jih je gledala iz glavnega altarja z nagnjeno glavo in zvezd o na desnem ramenu. Tudi Mazzoli je prihajal. Mati usmiljenega srca se je usmilila tudi njega, da je šel vase in skušal vse popraviti, kar je kd aj zagrešil. Ni bil več samo največji kovaški gospod, tudi najboljši gospod izmed vseh fuži narjev je poslal in Kroparji ga niso mogli preh valiti . . .
Povedal sem vam zgodbo o Klemenčevem Jurčku, ki je postal priden kovač in je bil zgovoren, da nihče tako, in o usmi ljeni Materi Mariji Kroparski. 82 -
Nič nisem odvzel, nič nisem dodal. Kako, da vse to tako natančno vem ? Hm . . .
Če sem tako star in sem poznal K lemenčevega .Jurčka i n Mertlovega A ndrejca in Lov re n ca i n Popov čevega Na r t ka in Drejca in Žiganovega Janezka in Peh embovega Jureta in vse druge in so mi vse povedali ?
Ne, saj nisem še Abraha ma vi del, kaj šele, da bi imel za seboj metuzalemsko starost!
Kako potem, kako? To je pa tako :
Pot me je peljala v Kropo. Od daleč me je že pozdra vila prijazna cerkev s pologa nad trgom in obiska l sem jo. V glav nem altarju sem videl s srebrom i n zlatom in še z žarnica mi okrašeno podobo Marije z nagnjeno gla vo i n zvezdo na desnem ramenu. Po stenah so visele neštete zahvalne slike, ki so pri čale o dobroti Matere usmiljenega srca. Med njimi je bi la tudi sila stara slika, pred ka tero sem obstal in jo motril.
Zelen šotor. V šotoru altarček. Na altarčku lučke. V altarčku Marija. Prav taka, ka kor ona v glavnem altarju. Ne ! Izpred ust se vije bel trak. Na traku so besede. Slikar je hotel poveda ti, kaj Marija govori. Marija govori : „ Pustite otročičem k meni pri ti l " In Marija ni sama . Ob šotoru stoji deček. Deček gleda v Ma rijo. Tudi deček govori. Tako govori : „ A, a, a, Gospod
- 83 -
Bog, glej, ne znam govoriti ! H.evček ! Na drugi strani šotora je še en revček. Bergle ima. Hrom je. Tud i on prosi Marijo, da bi ozdravel. Tako prosi : „ Svoje oči vzdigujem na goro, od koder mi pomoč doh aja." Nad šotorom so angeli. A ngeli n e govorijo. A ngeli pojo. Tako pojo :
„ Iz ust otrok i n dojen cev si sebi pri pra vil hva lo. "
„ Ka r je sla bo pred svetom , .i e Bog i z vol il."
Taka je bila ona stara slika , p red ka tero sem obsta l m jo motril.
„ Zgodovi na o posta n im cerk v e v slik i !" sem pomislil in rad bi izvedel kaj več.
Krenil sem v žu pn i če.
Ko sem po vedal, k do sem in k aj želim, mi je gospod žu pni k prinesel staro k njigo - arhi v ji je rekel - jo odprl in mi pri jazno dejal :
„ Latinski znate, kar sami berite !"
- 84 -
In sem bral. Bral sem zgod bo, kakor sem va m jo poved al, za kaj tako jo je zvesto in na ta nčno popisal „ ad maiore m Dei & B. M. Vi r ginis, Ma tris misericordiae gloria m & ad per pet ua m rei memo riam" vi kar Erh ard Benedi k t Ruisniger a Rosen hei mb, ki je v pri pombi še povedal, da je naročil in plačal sliko, ka tera pred stavlja začetek božje poti , fužinar visokorod n i gospod, gospod Anton Ma zzoli , da doseže po pri prošnji Matere usmiljenega srca milost i n odpuščen,i e pri vsemogočnem Bog u. Da hi m i lof:l t i n od puščenje dosegli tud i mi , Mati usmil.i P nega srca !