Tihotapec (Rudolf Maister)

Tihotapec Rudolf Maister

Spisano:	1904
Viri:	Poezije (Ljubljana: Kleinmayr in Babmberg) dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Curkoma iz neba lije dež.
Kolpa ljute vale
meče v črne skale,
smreke plove izruvane v breg.

Graničar na bregu mlad stoji,
v temo se ozira
in z roko opira
na nabite puške mrzlo cev.

V kočo rodno mu uhaja duh …
V njej ženica čuje,
sinka mu varuje.
Lakot v kotu čuje noč in dan.

In iz koče mu zaplove duh
v hiše prebogate …
Krone vidi zlate,
krono stavi sam si na glavó …

Sredi Kolpe zarezgeče konj,
zarezgeče drugi …
Kdo se v divji strugi
drzne z vali meriti nocoj?!

«Stoj! Kdo plavaš mi črez Kolpo! Hoj!
Če si božji, kdo si?
Moja puška nosi
tihotapcem mrzlo smrt v srce!»

«Čuj! Ne streljaj! Slišiš onkraj krik?
Stražniki drevijo,
da me ulovijo …
Sto kovanih za rešitev, na!»

Sto cekinov zlatih, težkih — sto …
V koči suha beda
lačno žena gleda
in otroka … «Hitro iz vode!»

Že doseza tihotapec breg.
V mokri temni noči
puška glasno poči,
skalna pot odmeva od kopit …

Curkoma iz neba lije dež.
Kolpa v črne skale
meče ljute vale,
z njimi graničar gre mrtev v noč.