Ta prave od pet do glave
Tilka in Til
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Vsem je znano, zakaj solati rasejo ušesa: na vrtu si vrabci pravijo zgodbe, ki jih tudi solata rada posluša. Včasih, ko je zgodba zelo zelo napeta, zletijo vrabčki na drevo. Solata pa ne zna zleteti za njimi. Zato steguje ušesa, da bi kaj slišala. Tako je to s solato in njenimi ušesi.
Stegni, napni še ti svoja ušesa, zgodba ne pade sama z drevesa!
Tilka in Til sta rada skupaj. Ne samo to! Čisto sta si podobna, prava dvojčka. Plezata po rodnem telesu, se obešata na brke, se skrivata za hrbet, v lase in pod pazduhe. In zraven kričita in take nagajive počneta, da ju imajo vsi vrh glave.
In tam, vrh glave, se tudi najbolje počutita, saj sta uhca. Uhec Til in uhica Tilka.
Nekoč je prišlo Tilu na uho, da delijo pri ustih čokolado. Belo, črno in rjavo.
Zdravnik pravi, da čokolada ušesom škodi. Til pa se za to ne zmeni: »Greva si jo vzet: zlepa ali zgrdal« zakliče Tilki in nestrpno poskoči. Za svojo pravico seje pripravljen boriti in tudi krasti. Če je treba, je treba.
»Ne smeva, prepovedano je. Kdor krade, je tat in to ni lepo,« si je pomišljala Tilka. V resnici pa se boji. Krasti je nevarno. Policaj Nosan te ujame in končaš v zaporu.
Til ji pokaže jezik: »Kaj nam ušesom more en tak Nosan! Po čokolado grem nalašč zato, ker je prepovedano!«
Se mu bo posrečilo? Nosan je na straži. Če ga ulovi, mu bo navil ušesa.
Hop in skok! - pograbi Til sladki plen in se skrije med lase.
Vse je šlo po sreči! V svojem skrivališču ima Til zdaj eno črno, eno belo in eno rjavo čokolado.
Tilka je slabe volje, ker si ni upala z njim. Til pa ve, da ni veselja, če ga nimaš s kom deliti! Še trebuh ti lahko poči, če poješ preveč čokolade!
»Katero hočeš?« ponudi Tilki.
»lmaš morda zeleno čokolado? Samo zelena je naravna in zdrava,« viha svoj nos Tilka. Pa ne, ker bi bila tako izbirčna: samo sram jo je svoje strahopetnosti in je zato nevljudna.
Kdo je že slišal za zeleno čokolado? »Ne. Zelene čokolade nimam. Je pa bila tam čokolada, polnjena s krokodili. Ta ti ne pokvari zob, ker je ni treba gristi: te ona pogrize ...« se je pošalil Til.
Ma je bil tudi užaljen in jezen. Kdo ne bi bil. Biti izbirčen pri barvi čokolade!
Čokolado je sam pojedel: belo, rjavo in še črno. Potem ga je bolel trebuh. Malo. A uhci ne jokajo. Če jih boli, stisnejo zobe. Potem jih bolijo zobje v ušesu.
Vse zaradi cmihaste Tilke.
Cmihasta? Kaj to pomeni?! Uhica Tilka ni prav nič objokana. Če se ona česa loti …
Nekega dne si izmisli, da bi nosila uhane. Take, v obliki slončkov, kot jih nosi njena prijateljica.
»Prideš z mano? Si greva preluknjat uhlje,« je rekla Tilu.
Zdaj si on ni upal! Srce muje padlo v hlače, a tega ni hotel pokazati. Tudi zato, ker hlač ni nosil. Uhlji v hlačah! - kdo je še kaj takega slišal? Pozimi, ko v ušesa zebe, pa bi hlače Tilki in Tilu prav prišle.
»Jaz se s tabo ne igram več. Nisem zabit, da bi si dal preluknjati ušesa zaradi slončkov,« je zato rekel.
»Nisi zabit, si pa stranopeten. Se bojiš, da bo pritekla kri, ne?« Zdaj je bila Tilka širokoušna.
Nič. Til je šel po svoje, Tilka pa pogumno k uhanarju.
Auaa! -ji je prebodel uho. Samo eno. Drugo luknjico bo imela v nosu, da bo vanjo vtaknila draguljček.
Pomislila je, da bo Tilu to gotovo zelo všeč. Spet bosta fant in punca in se skupaj igrala. Ona bi mu pomagala jesti čokolado, on pa se ne bo več praskal za ušesom zaradi bolečin v trebuhu.
Uhec Til pa je značaj. Nikoli več nista bila prijatelja. Od tistega časa kuhata zamero in čepita vsak na svoji strani glave. Levo in desno.
Še pogledata se ne.
Take reči sije treba v kamen zapisati, pravi ob tem stric Marko. Tako reče vedno, ko sliši kaj močnega in se boji, da bi mu zgodbo v računalniku črvi in žužki pojedli.