Tisoč in ena smrt
| Tisoč in ena smrt Miroslav Krleža |
| |||||||||||||
Maršal Fara-Dzong je zavzel mesto Ki-Ang na zgornjem Jangu, reki rumeni in žalostni. Bilo je kasno jesensko somračje: dež in blato. Po mestnih ulicah je dišalo po smodniku in po krvi. Mimo je peljál voz z dvema slepima mulama, pokrit z rumenim pregrinjalom. Lačno ščene se je vleklo ob plotu za kolesi vozà, ki so škripala pod tovorom svežega človeškega mesa. Na postaji so se kadili črno in sajasto tanki neke angleške petrolejske družbe: iz goste kope dima je švigal škrlatni plamen in grizel listje v vrhovih starih murv ob cesti. Dvesto metrov od postajnega poslopja (razoranega po granatah), na odprti progi, je stala popolnoma amerikanska Pullmanova garnitura z ogromno lokomotivo, kakršne vozijo tam preko na Pacifiku: Pullmanova garnitura Maršala Fara-Dzonga. Maršal Fara-Dzong je zavzel staroverske utrdbe Ki-Anga na čelu svoje slavne armade po štirideseturni krvavi kanonadi. Trdnjava se je predala maršalu na milost in nemilost. Samo svinčeni rudnik (sedem kilometrov južneje), se ni hotel udati. Do treh popoldne so ropotale v smeri rudnika mitraljeze, a potem je vse utihnilo.
Maršal Fara-Dzong je sedel v salonu svojega srednjega Pullmana, poslušal mitraljeze v monotonosti dežja. Kaplja za kapljo je polzela po steklu okenskih četverokotnikov, dež je pršel nadležno, kakor v parnem mlinu moka. Fara-Dzong, zmagovalec in junak dneva (ki je še v času rusko-japonske vojne kradel po mandžurskem bojišču zlate ure in prstane), je bil truden. S svojimi stoosemindvajsetirni kilogrami je dremal kakor mesarska doga, dihal je globoko in astmatično: simbol salaste in mastne mešanice moloha. Bili so tu pri njem visoki cerkveni dostojanstveniki pred nekoliko minutami inizročili so Maršalu v znak priznanja Najmodrejšega Protektorata sedem in pol kilogramov težko masivno figuro zlatega Budhe, poklonitev cerkve Zmagovalcu. Tudi Doyen konzularnega mednarodnega zbora Monsieur Philippe je bil pri Maršalu v avdijenci: gospod v bobrovem krznu s špansko podolgovatima čeljustima in z dvema Pasjima grabežljivima podočnjakoma. Njegova Ekscelenca Minister Plenipotentiaire Monsieur Philippe, ga je opozoril v imenu svoje Visoke Vlade in v imenu Mednarodne Kolonije kot njen reprezentant in najstarejši član po letih, da uživa bolnica španjolskih Dominikancev (dasiravno lezi izven evropske zone), vendar polno pravo eksteritorialitet, in da bi vsaka pa tudi najmanjša prekršitev teh znanih in z izkustvi utrjenih konvencij Mednarodnega prava mogla imeti nedogledne posledice za obe Visoki Sili: za Njegovo Carsko Veličanstvo Maršala Fara-Dzonga z ene, kakor tudi za Vlado Republike Monsieura Philippe-a (in za vse ostale oblasti, ki jih ima on čast zastopati po činu svojega sedeminpetdesetega leta) z druge strani.
N. E. Monsieur Philippe se je razgovarjal s Fara-Dzongovim adjutantom generalom Petrom Leonovičem Morgensom, ruskim emigrantom, ki je, ko je bil pilot v maršalovi službi, rešil maršala gotove smrti in postal tako general in osebni adjutant krvoloka, pred katerim je drhtelo sedem provinc. Maršal Fara-Dzong je sedel v rdečem plišastem naslonjaču, ločen od prednjega dela salonskega Pullmana z dragoceno z zlatom pretkano zaveso, tako da je gledal v velikem kvadratnem zrcalu glavo Njegove Ekscelence Monsieur Philippea, kako se sklonjena nad zemljepisnimi kartami po pasje reži od notranjega globokega nemira: Monsieur Philippe se smehlja kakor ščene, a general Peter Leonovič Morgens govori tako dovršeno francosko, kakor da igra rummy; prisluškujoč poedinim glasovom neznanega jezika, je Maršal Fara-Dzong občutil za svojega generala Morgensa nejasno in istočasno čudovito simpatijo; neke vrste topli zanos, kakor ga občutijo gospodarji za svoje pse, kadar mahljajo pred njimi z repom. Naložil je to rusko propalico neko noč v svoj voz kakor utopljenca, a pokazalo se je, da je našel svojega najzvestejšega psa v tej srečni noči. Kdo bi se francosko razgovarjal s temi evropskimi lopovi, kdo bi organiziral topničarstvo in zrakoplovstvo, kdo bi se razgovarjal in vodil njegovo mnogostransko knjigovodstvo, a posebno njegove intimne račune z »Honkong and Shanghai Banking Corporation«?
– Kaj je z rudnikom, Morgens?
– Ob treh in sedem minut sta dva konjeniška eskadrona vzpostavila v rudniku red! Sedemnajst glav visi na vhodu v električno centralo!
– A kaj je z Dzu-An-Kingom, Morgens?
– Podpisal sem nalog ob dveh, Vaše carsko Veličanstvo!
– In kaj?
– Vaše carsko Veličanstvo – vse je v redu!
– Hočem videti, Morgens.
General Peter Leonovič Morgens se je priklonil Maršalu v pasu globoko kakor britev in odšel z voza. Po dveh minutah se je povrnil s košaro spleteno iz trstja, ki je bila še mokra od svežega dežja. Košara s pletenim pokrovom je bila plošnata in okrogla, v kakršnih hranijo v južnih krajih smokve. General Peter Leonovič Morgens je postavil košaro na marmorno mizo in je obstal kraj Maršala nepremično in strogo. Vse tiho. Čuti je bilo dež na pločevinasti strehi Pullmana, a eden izmed kuharjev v prvem vozu je tiho pel staro pozabljeno tibetansko pesem.
Naslonjen v rdeč plišast naslonjač je mignil Maršal z desnim kazalcem v znak generalu, da odpre košaro. General je žvenknil z ostrogama, se sklonil ponovno v pasu kakor britev in oprezno dvignil ploščati pokrov, kakor da odpira omot svežih banan. V žaganju z murvnim listjem, krvava in že pomodrela, je ležala tu glava generala Dzu-An-Kinga. Skozi nosnice mrtvega generala je bila potegnjena žica, a levo oko je gledalo sivo, brezbarvno, kakor oko crknjene ribe. Maršal Fara-Dzong se je pomaknil k mizi, sklonil se do košare in prijemši žico, ki je bila speljana skozi nosnice, je dvignil glavo Dzu-An-Kingovo in jo tako držal v roki. Od sokrvice in žaganja se je prilepila z usirjeno krvjo na goltanec črna zmes, ki se je z murvinim listjem v košari do Dzu-An-Kingove glave izvlekla kakor izpljunjena guma za žvečenje. Vse to je trajalo precej dolgo. Maršal je gledal krvavo glavo Dzu-An-Kingovo, generalovo gnilo ribje oko, one pomodrele krvave ustnice, a nato je počasi in previdno spustil Dzu-An-Kinga v žaganje in zadovoljno rekel dve edini angleški besedi, ki ju je znal: Ali right!
– Ali right, Morgens! Dzu-An-King je razpisal na mojo glavo petindvajset tisoč dolarjev! Pribijte ga na glavnem trgu na telefonski drog! Tiskajte oglase, da Dzu-An-Kinga ni več! Ali right!
Dež. Tovarniške ograje. Mrak. Ogenj iz gorečih tankov angleške petrolejske družbe. Blatna glavna ulica z raztrganimi reklamami. Konjeniški eskadron je nesel glavo generala in upornika Dzu-An- Kinga po mestu in pribil to dragoceno trofejo na glavnem trgu ob zvoku trobent in hrzanju konj. Ali right!
Pullmanova garnitura Fara-Dzongovega vlaka se je vlekla skozi noč polagoma, puščajoč za seboj zaspale in nerazsvetljene postaje na dolgi hriboviti progi. Generalu Petru Leonoviču se ni dremalo; a čutil je, da je za vsak konkretni posel nesposoben. Sedel je nad referatom, ki ga je moral izdelati po nalogu maršala o politični prognozi kaotičnega gibanja v južnih krajih; referat za ameriške šanghajske bankirje, vprav podlo špijonsko delo. Misli generalove so se kadile krvavo in trudno. Mislil je o Kitaju, o svojem hrepenenju za tem Kitajem, o katerem je sanjal še v gimnaziji, kakor o sliki na čajnem zavitku: v onem davnem, gimnazijskem Kitaju je cvetel lotos, mostovi so bili rdeče lakirani, a mandarini so poslušali slavce in gledali poln mesec na črešnjevi veji. Svileni lampijoni v mraku, tišina lirike, džonke z bambusovimi jarboli in jadri iz štorja.
Iz vseh teh fazanov, pagod, mesečine in cvetja, kaj je nastalo? Pijani blues v diplomatski četrti z ameriškimi lajdrami na čajanki Pri kakem konzulu ob igri citer, saksofona in lesenega zamorskega bobna iz Konga. Tunguške hijene in špijoni v maršalski obleki, z zlatom galonirani z belim labodjim perjem in konjskimi repi. – Smrdljiva jajca za priboljšek; špijoni, kater im poganja krvnik pod gane v črevo z razbeljenim železom.
V neki južni luki, ob priliki neumne poulične demonstracije, ko je Morgens s svojim eskadronom pričel streljati v maso, si je neki človek iz mase odsekal svoj kazalec in je s tem odsekanim, krvavim kazalcem, kakor s pisalom, napisal na leseno desko aktuelno znano politično parolo. Peter Leonovič Morgens je sedel nad svojim referatom in urejeval ta zoprni statistični material o agrarno-fevdalnih odnosih v severnih provincah, o tem, kako je center prenaseljen in industrializiran in kako se med inteligenco na jugu pojavljajo sindikalne parole z Washingtonovimi republikanskimi tezami, ko se mu zazdi, da je peresnik med njegovimi prsti oni krvavi odsekani kazalec neznanega človeka iz mase! Z refleksivno kretnjo je odvrgel ta krvavi prst in šele ropot peresnika, ki je treščil ob steklo, ga je prebudil v stvarnost. Voz je lezel počasi, oprezno, s hitrostjo osemdesetih kilometrov in skozi okno je bilo videti kako padajo ognjene parabole isker počasi in težko iz dimnika lokomotive. Za z zlatom pretkano zaveso je smrčalo Njegovo Carsko Veličanstvo Maršal Fara-Dzong. Morgens je vstal, začutivši nujno potrebo, da si umije roke. Dolgo je tedaj umival svoje roke pri umivalniku, polil jih je z jako raztopino lizola in mislil o Dzu-An-Kingovi glavi in o tem, kako je bila žica, ki mu je bila izpeljana skozi nosnice, prav za prav rjasta.
Komično! Za Dzu-An-Kinga ni bilo nobene nevarnosti več, da se zastrupi!
Sedel je nazaj k mizi in pričel prepisovati šifre po rubrikah, a nato je vzel zadnjo številko »Daily Workera« in se izgubljal v nekakih meglah o Sorelovi »Action Directe«, o mitraljezah, Moskvi, o Konfutseju, Budhi in Kristusu. Odvrgel je časopis. Izprehodil se je nekolikokrat po vozu. Občutil je, kako raste v njemu nemir. Odprl je okno. Zunaj je padal sneg z dežjem, bilo je vse sajasto. Zaprl je okno, vzel radijske slušalke in vključil aparat.
Radio Šanghaj! Hotel Esplanade: Marš Mayerbeerovih Hugenotov. Hotel Continental v Honkongu: La Rose blue, blues. Bangkok! Hotel Carlton: Valencia. Črni ogromni prostor in praznina. Javlja se nekak prekooceanski brod, neka sibirska ruska postaja tipka šifrirani Morse, a v ozadju vedno eno in isto: Bangkok! Hotel Carlton: Valencia!
Peter Leonovič Morgens, ki živi že celih petnajst let v pokoljih in smrti, v vonju trupel in smradu smodnika in krvi, je začutil potrebo po tihem modrem prostoru. Po zvezdnati oceanski noči, po razsvetljeni luksuzni ladji, kjer pleše gospoda v fraku čarlston in kjer je vse na svojem mestu: i besede i oprsniki i kretnje. O da bi mogel sedaj oditi v toplo kalifornijsko mesečino, kjer cveto oranže, in kjer brze razsvetljeni Cadillac-i v drevoredih palm in kaktusov! Tam preko smrči ta krvavi bivol, Njegovo Carsko Veličanstvo Fara-Dzong, zlati, sedem in pol kilogramov težki masivni Budha se blišči v refleksu svetilke (na vprav isti mizi, kjer je danes stala Dzu-An-Kingova glava), iskre padajo, voz počasi hropi po vijugah, slišati je, kako joče parni stroj, a Hotel Carlton v Bangkoku igra Valencijo. Danes je držal v roki Dzu-An-Kingovo glavo, a jutri bo neki Dzu-An-King držal v roki Fara-Dzonga, potem zopet Fara-Dzong Dzu-An-Kinga in tako glava glavo, glava glavo, brezkončno in brezupno. In vedno bo tako padal dež, bodo hropele lokomotive in brenčale daljne Morsejeve šifre v Radiu kakor moskiti tropskih noči: zi-zi-zi! A v tem duhu trupel, smrdljivih jajc, masla in dima, povsod tam, kjer pišejo kitajske besede z odsekanimi kazalci, bo on hrepenel po razsvetljenih hotelih, po dolarjih, po zvezdnatih nočeh, po glasbi. Vržen tako v naslonjač, s preko plišastega naslona sklonjeno glavo, s slušalkami na ušesih, je vzel general Peter Leonovič z mize svoj browning in, ko je obliznil bleščečo cev kakor otrok, kadar sesa cucelj, se je ustrelil v usta.