Tista trmasta Polonca
Tista trmasta Polonca Vera Albreht |
|
Tista trmasta Polonca,
ki čemerno se drži,
kot jesenski dan brez sonca,
če ji kaj pogodu ni –
takšna je kakor osliček,
ki ga vpreže stric Andrej,
da bi speljal mu voziček,
pa ne zgane se naprej,
z uhlji striže, jezno rita,
ne premakne se za ped,
če ga udari, le kopita
in je tam, kot bil je pred.
Tista trmasta Polonca
mulo kuha že ves dan,
prinesimo ji dva lonca,[1]
da jo vrže v krop neslan.
Z nogo brca kot osliček,
če jo vprašamo, zakaj
ji primrznil je jeziček
kot na zimskem nebu mlaj.[2]
Nič·ne reče, nič ne pravi,
samo v usta prst tišči,
če jo mama v kot postavi,
kjer bo stala do noči.
Dokler trme ne ozdravi
v prazno steno naj strmi,
potlej pa naj spat se spravi
v hlev, kjer že osliček spi.[3]
Opombe urednice
uredi- Prva objava: Vera Albreht, Tista trmasta Polonca, ilustrirala Ančka Gošnik-Godec, Pionir, 1953/54, št. 7, str. 205.