Tizian
| Tizian D. T. |
| |||||||||||
Tizian Vercelli, najslavniši italjanski slikar v koloritu, se je narodil v Capu del Cadore v Friulskem leta 1477, po drugih 1480. Že v desetem svojem letu so ga dali v Benetke v poduk k slavnima slikaroma: Gentile in Bellini. Prvo njegovo slikarsko delo je „Judita“, katero je „al-fresco“ slikal v beneški tovornici. Njegovo ime se je po tej sliki koj poslavilo, in vojvoda Alfons I. ga pokliče v Feraro, in tam je sklenil z Ariostom, pesnikom besnega Rolanda, trdno prijateljsko zvezo. V Ferari je slikal tudi svojega slavnega Krista z dacnim denarjem, sedaj eden glavnih kinčev v draždanski galerii. Tizian se tudi sme imenovati oče umeteljnega potraitnega slikarstva, zato so si najimenitniše osobe v čast štele, ako je on njihova obličja slikal. Ko je cesar Karol V. leta 1530 na kronanje v Bologno prišel, pokliče k sebi mojstra Tiziana, da bi ga zobrazil, in ko mu je med slikanjem čopič iz roke padel, se cesar pripogne in čopič od tal vzdigne rekši: „Tizian je vreden, da mu knezi strežejo“. Karol umetnika povzdigne v stan vitezov in mu odloči letno plačilo. Kralj francoski Henrik II. ga je obiskal v njegovem atelieru, in dolgo, dasiravno zastonj, se je papež Pavl III. trudil Tiziana iz Benetek dobiti v Rim. Benetke so mu bile mile in drage, in vsak potnik, ko si je pogledal velikansko cerkev sv. Marka, palačo doža in krasni most Rialto, se je podal v atelier Tizianov in občudoval umotvore velikega slikara. Tizian se je proti vsakemu obnašal čedno in ponižno, vsaj tudi ni samo bil vitežk mestjan, ljubeznjiv učitelj, nego tudi pobožen veren kristjan. Umrl je leta 1576, ko je v Benetkah vladal grozovit pomor. Bil je slavno pokopan. Med njegovimi glavnimi deli v Benetkah imenujemo: smrt Petra marternika, nebovzetje Marijino in skesano Magdaleno. V Florenci dve gracii, v Rimu: 4. cerkveni očetje, v Napoli: velika Leda. V Louvri v Parizi je 20, v Beči 49, med temi slavni „Ecce homo“, v Draždanih 13 Tizianovih slik. Na Hispanjskem je najslavniša Tizianova slika v refektoriji Escuriala, ki predstavlja zadnjo večerjo. Že sem v novelleti
„Slikar“ v Bleiweis-ovem „Koledarčku“ pripovedoval početek Tizianove „Magdalene“, tukaj hočem nekoliko besed sprožiti o Tizianovi velekrasni sliki „Madonna assunta“, Marijino vnebovzetje, kako je, ko sem jo v Benetkah ves omamljen gledal, v mojo dušo udelovala.
Več nego 7000 najlepših slik lehko gledaš v galerii lepih umetnosti, a med vsemi te očara Tizianova Madonna. Nekdo je Tiziana imenoval čarovnika barve, in res lepšega kolorita ne najdeš pri nobenem slikaru. V Madonni Tizianovi ste združeni uzvišenost in dostojnost z največo nežnostjo in krasoto. Velika podoba je čudovito nasnovana. V gornjem polji Bog oče, obdan od najljubeznjiviših angelskih glav, svoje vsegamočne roke raztegajoč proti materi božji, spremljan od enega arhangela, ki nese svetinjo (Heiligenschein) in enega Sera?na, ki nese venec. V sredini slike je ganljivo krasna podoba Device Marije, ki je obdana od množice angelov v mirnem veličastvi, zamaknenim pogledom se proti nebesom povzdiguje. Na njenem obličji se izrazuje goreča vera, in brezmadežna čistost, na obličjíh angelov pa spoznaš nebeško radost in veselje. Doli na zemlji pa vidiš stati apostole in patriarhe, v njihovih obličjih se ti pokazuje vsa težava zemeljskega bivanja. Risanje in kolorit sta neskončno lepa, draperia velikanska, prava antika. Ta podoba ima posebno zgodovino. Grof Cicognara jo je našel v cerkvi „dei Frari“, in jo je spoznal vkljub prahu, nesnagi in zanemarjenji za Tizianovo stvaritev; toraj obljubi župniku cerkve novo lepo sliko, ako mu staro zamazano proda. Pogodita se, in vsak si je na tihem mislil, da je eden druzega opeharil. Ko je Cicognara bil v posestvi slike, in po urnih rokah umetnikov jo dal očediti praha, dima in nesnage, in ko se je v njej spoznalo Tizianovo delo, je naš župnik spoznal, da nevednost in lakomnost ste mu hudo in žalostno zagodle, in da ga je grof prevaril. Ta pa pokloni sliko, da pokaže svojo nesebičnost, akademij lepih umetnosti. Pod napoleonsko vlado so Francozi sliko odnesli v Pariz, in jo med slike palače Louvre postavili, umetniki so takrat cenili sliko na 600,000 frankov vrednosti, po razrušenji Napoleonovega cesarstva je slika zopet v Benetke prenešena bila.