Tožba (Rudolf Maister)
Tožba Rudolf Maister |
|
Tam v zelenem bregu
raste bela breza,
črez rudeče resje
vejice izteza.
Plaka v resju dékle,
gleda črez tri dole,
gleda črez tri dole,
govori takole:
«Kje si, kje si, fantič,
ki sem te ljubila,
kakor kraljeviča
Marka gorska vila?
Stokrat solnce zlato
v noči utonilo,
stokrat vstalo jutro,
kar te več ni bilo.
Ali smrt te, fantič,
pokosila bela,
ali ti srcé je
deva tuja vzela?
Da te smrt pobrala,
jaz bi žalovala,
srčno žalovala,
žalostna zaspala.
Da te vzela tujka,
bridko bi plakala,
bridko bi plakala,
sto noči ne spala …»