Nemirni valovi tožeče šume.
Notranje je menda razbija gorje.
Kako vzdihujejo težko in milo.
Kako se z viharno borijo silo:
Brez luči nad njimi se kroži nebo,
Okól in okoli — vse je temno.
In jezero, ki j e rodilo valove.
Katero jim tožne udiha glasove,
Prebridko se joče in njega solze
Tresoče se v valih penečih blišče.
Kaj neki zgodilo se vodi j e zdaj.
Da mirno šumeča soglasju j e raj ?
Glej, lunina svetla, nebeška podoba.
Izišla iz teme morilne je groba,
V jezero zasije, in Sladko pqjó
Valovi, ker v sebi lepoto nesó. —
Predraga! jezero je moje srce,
Valovi so pesni, ki v njem mi žare;
Po tebi nanehoma srce vzdihuje.
Po tebi se pesnijo slednjo žaluje. —
O daj, da smehlja se tvoj mu obraz,
In petje odmev-^io sreče bo glas !
