To so bili ljudje
Zofka Kveder
Izdano: Slovenski narod 7. september 1903 (36/206) 1
Viri: dLib 206
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pri nas na deželi je velika tovarna za papir. Vsa občina dela v njej: oče, sin, vnuk, mlada dekleta in starke. Že v šoli se govori vedno o tovarni in dekleta in fantje odidejo iz šole naravnost v tovarno. »Zasluži se, zasluži se ...« pravijo judje in so vsi obsedeni za tistih par krajcarjev. No, v začetku je prav lepo. Vse je novo in kratkočasno in vsako soboto se dobi denar. Dekleta hodijo v fletnih, rožastih bluzah iz kambrika, fantje si naroče modre in zelene žametaste telovnike, kupijo si uro z verižico in nosijo gosposke, škripajoče čevlje. To je Iepo in imenitno … In v nedeljo se pleše in veseli se. Da, mladina, ta lahko! Malo so bledi, ali to se jim poda. Kakor preoblečeni gosposki Ijudje izgledajo in drugi, ki ne hodijo v tovarno, tisto malo rokodelcev, voznikov in poslov, čuti: »Da, gospodje so, ti-le iz tovarne! Tak dober zaslužek. Moj Bog, tako dober in gotov, vsako soboto dobijo odšteto v roke do zadnjega vinarja. Nas eden pa je odvisen od vsega, od vremena, od časa, od dobre volje kmetov, ki sede na ti bori peščici svoje zemlje! Ni za živeti!« Zavistno škilijo na vesele tovarniške. In ti so ponosni in kako! Žametasti telovniki se nategnejo preko prsij, čižmi škripajo, ej, kdo jim je ravan!

Ali potem postanejo trudni, čisto počasi, polagoma, da se skoro ne opazi. Obrazi jim postanejo še bolj bledi, v oči jim pride nekaj naveličanega, utrujenega. Tovarna je vendar dolgočasna! Leto na leto vedno za seboj dnevna šihta, pa nočna šihta, vedno v istem prostoru, pri istem delu, pri istem bliskajočem, nikoli počivajočem stroju. Človek postane resnejši, oženi se. Otroci pridejo, treba skrbeti za njih več, zaslužek vedno isti. In leto za leto so bolj topi, čisto polagoma, počasi se spreminjajo v stroje. Dela se mehanično, brez mislij ali točno in zanesljivo, kakor navita ura. Kadar se pride po dnevni šihti zvečer domov, je eden truden in spi in ne misli na nič. Prihodnji teden se dela po noči in spi po dnevu in v nedeljo tudi, če je človek prost. Zakaj v tovarni se dela nepretrgoma tudi v nedeljo, čeravno samo pol, kakor drugače. In celo življenje postane »tovarna, tovarna ...«

Tam se živi, vse misli so ona, vsi pogovori ona, nič se ne ve druzega, nič druzega ne pozna. Kakor požrešna pošast, jim požira počasi silo iz telesa, sesa radost iz srca, čustva iz duše. Dokler ne postanejo avtomati, stroji.

»To so bili enkrat ljudje,« se mi vsiljuje v misli, kadar vidim te neobčutljive, točne, mrtve može, ki tako zaspano hodijo okrog, ki doma samo počivajo, polegajo, ki samo v tovarni žive, samo za njo žive.

In njihovi otroci gledajo s hrepenečimi očmi na visoka, zadimljena tovarniška okna, kadar prinašajo očetom jesti, in ko odrastejo, kupijo si pisane telovnike iz žameta in rožaste bluze in so vsi nori za to svojo tovarno. In delajo, delajo, delajo, vedno isto, vedno jednako. V isti čas, v istem prostoru, pri istem stroju. Tečno, natančno, zanesljivo. In ne plešejo več potem in ne nosijo več gosposkih, škripajočih čevljev, apatični postanejo in zgube sčasoma vse, čemur se pravi življenje.

»To so bili enkrat ljudje,« si mislim, kadar jih vidim in žal mi jih je.