O človek, ne žaluj,
ubogi človek, ne zdihuj!
Le malo ur ti je še dano,
in smert zaceli slednjo rano;
z veseljem je tedej včakuj!
V dnu hladne jame, pod gomilo
se ti bo serce vpokojilo;
v nji cvete mir – serca lék
za večni vék.
Sej Bog je Bog močán
in vsem stvarém v ljubezni vdan.
On vse solzice naše šteje,
in up, ki nas v nesreči greje.
Je dar njegov z nebes poslan.
V nebó, v obljubljeno deželo,
med izveličancov kerdelo
nas vabi z množ'co bolečin
in solz dolin.
In nuj in stisk druhal,
ki jo je v varstvo ti odbral,
da b' te mem brezda strasti vodil,
da b' po pravici varno hodil,
mu gori drago boš prodal.
Jok, ki se ti 'z očí utrinja,
on v biser blagosti spreminja;
in iz nadlog, z bodečih kron
raj spleta on.
Raj spleta 'z bolečin;
in sam človekov Bogosin
je šel spet v svoje veličastvo
le skozi križnih nuj napastvo,
v težavi, v slavi naš pervín.
Cvet naših nuj je nočna senca
vzpored nje križa, ternjovenca;
nju cvet je sončnojasni cvét:
odrešen svét.
Tedaj ne izdihuj,
ubogi človek ne žaluj,
če Bog s terpljenjem te obiše
posred svetá al v kotu hiše;
sred britkih nuj zvestó pomnuj:
da cvetje stisk, težav, terpljenja
nam obrodí kdej sad življenja,
da cvete unstran groba lék
za večni vék!
