Tončič
| Tončič |
Ljudska pravljica
| |||||||||||
Nekega dne je hotel iti Tončič trgat jabolka.
- Ne hodi, je dejala mama, pride coprnica in te odnese. Tončič pa je šel. Pristavil je lestev k drevesu in zlezel na jablano. Plezal je v najvišje vrhove in trgal najlepša jabolka. Ko je tako trgal, je prišla pod drevo grda coprnica in mu dejala:
- Vrzi mi jabolko, Tončič, zelo sem lačna. Tončič, ki je bil dobrega srca, ji je vrgel lepo jabolko.
- Pridi dol, poberi mi ga! Stara sem, ne morem se pripogniti! je dejala coprnica.
- Ne, ne, je dejal Tončič, ti si coprnica, me spraviš v žakelj.
- Prosim te, je dejala coprnica, saj vem, da si dober fant.
Nazadnje je Tončič šel po lestvi dol in se je pripognil, da bi pobral jabolko. Coprnica ga je hitro popadla in ga dala v žakelj. Zadela si je žakelj na rame in se pobrala domov. Ko je prišla k potoku, se je coprnica ustavila, da bi se odpočila. Tončič, ki je bil prebrisan, je vzel pipec iz žepa in je prerezal žakelj. Natlačil je v žakelj kamenje in zbežal domov. Coprnica je spet zadela. žakelj na rame in šla domov. Ko je prišla v hišo, je odvezala žakelj in vse kamenje se je usulo po hiši. Zelo se je razjezila in dejala:
- Zagodel si mi jo, Tončič, pa boš videl jutri!
Drugi dan je šel Tončič spet trgat jabolka. In spet je prišla coprnica, še bolj krevljasta in raztrgana.
- Vrzi mi, Tončič, jabolko! je dejala coprnica.
- Vržem ti ga, je dejal Tončič, a pobereš ga sama!
Ne morem, je dejala coprnica, kaj ne vidiš, kako sem krevljasta?
- Vidim, vidim, je dejal Tončič, a če pridem dol, me deneš v žakelj!
- Ne boj se, je dejala coprnica, pridi dol in mi poberi jabolko.
Tončič je iz usmiljenja šel z drevesa in se pripognil, da bi pobral jabolko. Coprnica ga je hitro popadla in ga dala v žakelj.
Ko je prišla domov, ga je zaprla v izbo in šla kuhat večerjo. Zvečer so prišli domov njeni sinovi, ki so bili tatje. Med jedjo so se menili o marsičem in Tončič je vse poslušal.
Drugi dan je šla coprnica po Tončiča in mu dejala:
- Gori v sobi imam skrinjo, polno lešnikov in orehov, pridi z mano in jih vzemi, kolikor hočeš. Ko sta prišla v sobo, je Tončič, ki je bil brihten, dejal:
- Vi ste gospodinja, vi mi dajte lešnikov in orehovo.
Coprnica mu jih ni hotela dati, hotela je, da jih Tončič vzame sam. Nazadnje se je le pripognila in Tončič ji je zaprl pokrov skrinje prav na vrat. Potem je vzel coprničino glavo in jo nesel v posteljo. Život pa je dal kuhat. Ko so tatje prišli domov, so lepo pojedli in potem začeli klicati mater. Šli so gor v sobo in so videli, da je v postelji samo glava.
- Oh, pojedli smo našo mater! Tisti Tončič nas je imel za norca! so govorili tatje.
Tončič, ki je bil skrit za vrati, je utekel. In tatovi za njim. Ko so se mu tatovi približali, je Tončič vzel iz žepa glavnik in ga je vrgel. Za njim je zrasla velika hosta, polna robide. Tatovi, ki so se vedno znova zapletli v robido, so začeli vpiti:
- Povej nam, Tončič, kako si prišel skozi to hosto. In te ne bomo več lovili!
- Razgrnil sem jo z rokami in nogami, je dejal Tončič.
Tatovi so ga poslušali in so se vsi razpraskali.
Ko so se mu spet približali, je Tončič vrgel čez ramo iglo in za njim je zraslo veliko kamenja in velikih skal.
- Povej nam, Tončič, kako si preskočil te skale, in te ne bomo več lovili! so dejali tatje.
- Razbil sem jih z glavo in z roko! je dejal Tončič. Tatje so začeli tolči z glavo ob kamen in so postali vsi krvavi. Ko so ga tatovi skoraj dohiteli, je vrgel Tončič čez ramo sol in za njim je nastala velika voda.
- Povej nam, so dejali tatovi, kako si prišel čez vodo, in ne bomo te več lovili! so vpili tatje.
- Poiskal sem mlinski kamen, je dejal Tončič, zavezal sem si ga za vrat in sem šel v vodo.
Tatovi so ga poslušali in so utonili. Tako je Tončič lahko šel domov, kjer so ga čakali tata, mama in bratci. Mama je skuhala dobro kosilo in vsi skupaj so jedli in pili.