Tončka
| Tončka Narte Velikonja |
| |||||||||||||
Tončka je izstopila na kolodvoru. Vsa zmedena sredi vrvenja množice, ki je tiščala proti izhodu ali na vlak, je bila kakor izgubljeno pišče na dvorišču. Snežilo je; goste široke snežinke so ji padale na lice in ramena. V to križajočo se gmoto snežink so pršile močne žarnice svojo bledo luč, da so se ljudem svetili obrazi v pošastnih zateglih potezah. Tončka ni nikogar poznala v mestu. S tesno plahostjo je strmela v svetlo ožarjeno ploskev, ki so jo tvorile padajoče snežinke. In za to ploskvijo je stala temna skrivnostna stena, ki je zanjo pomenila nejasno in negotovo bodočnost. Bolesten krč ji je stiskal srce.
Bila je sredi velikega kolodvora sama s svojo plahostjo, skrbjo in domotožjem.
Vlekla je pleteni kovčeg proti izhodu. Koleno ji ni klecalo samo pod prtljago; plašila se ji je duša kakor prepodena ptička.
Velika kolodvorska ura je kazala polsedmih. Prerila se je skozi vrata na prosto. Tržni stražnik jo je krepko potisnil pred preglednika. Odprla je košaro; mrzel občutek jo je stresel, ko je preglednik brezobzirno segel z roko med njeno borno, skrbno zlikano obleko. Prav kakor bi segal po njenem srcu. Ko je bil pregled končan, je stala na cesti v metežu, ki ji je sul snežinke na vroče zbegano lice.
Tako je Tončka prišla v mesto, da si poišče službo.
Bila je najstarejša hči bedne bajtarske vdove. Oče se je bil ponesrečil v kamnolomu; poleg Tončke je pustil še tri mlajše deklice in dva dečka. Stiska je bila v družini in pomanjkanje. Da jim pozimi ne bo odjedala bornega krompirja, ki so jim ga kmetje dali za odslužek za letno delo, se je umaknila v mesto.
Pred njo so stale od cestnih luči osvetljene gore hiš z ožarjenimi okni. »Ko bi bila v kateri teh sob!« ji je šinilo na misel. V njenem srcu je bil tako grizoč občutek osamelosti in plahosti, da ji je pil vse moči; najrajši bi bila sedla na hodnik in plakala. »Spati moram nekje nocoj in nekaj jesti!« Potovala je že od jutra in še ni ničesar jedla. »Samo da bo jutri dan, da bo jutri dan!« ji je šlo skozi možgane.
Stisnila je zobe od bolečine ter dvignila košaro. Mimo je stopil srednje oblečen gospod, ki jo je že prej opazoval. Navidez slučajno se je zadel ob njeno košaro ter se spotaknil v sneg, kakor bi mu spodrsnilo.
»O punca, še nesrečo boš naredila!« je vzkliknil.
Tončka se je prvi hip prestrašila; ker pa si je smehljaje otepal sneg, se je ojunačila in vprašala:
»Ali ste se hudo udarili?«
»Skoraj bi se bil!«
»Hvala Bogu,« ji je odleglo, »da ni koj prvi večer nesreče!«
»Ali si šele prišla v mesto?« je poizvedoval neznanec.
»Da, služit. Nocoj bi šla rada nekam spat, pa ne vem kam!«
»Pokažem ti,« se je ponudil. »Vem za gostilno, kjer lahko poceni prenočiš!«
»Če vam ni nerodno!« je pritrdila, vesela, da je našla nekoga, ki ji bo pokazal pot v tej metežni noči.
»Pomagal bom nesti!«
Izročila mu je košaro. Bredla sta v sveži sneg, ki jima je drsel pod nogami. Nič več se ni čutila tuja v mestu. Radovedno je ogledovala ljudi, ki so hiteli mimo nju s privihanimi ovratniki, s klobuki, potisnjenimi na oči, da jim sneg ni pršil v oči. Zadela se je ob dežnik do nosu v kožuh zavite gospe ter stresla z njega nase kup snega. To ji je bilo malo mar. Postrani je ogledovala svojega spremljevalca in si zatrjevala, da je čeden človek. Mala brazda na licu ga je delala še bolj prikupnega. Ni zamudila pogleda, ko sta stopala mimo osvetljenih izložnih oken. Vsa se je topila, ker je s tako vnemo in zanimanjem poslušal njeno pripovedovanje. In pripovedovala mu je vse. Povedal ji je, da se je tudi sam že vozil po isti progi. In svoje brate in sestre ima tudi on rad. In Mozirje! Ali je res doma iz mozirske okolice. To je res čudovito! Čudovito? Kako ne. Kakšno čudovito naključje.
»Mozirje poznam!« je dejal ter preložil košaro. »Rojaka sva! Tudi jaz sem šele komaj teden tu!«
Da je sluga pri banki? Da. O, posel ni tako lep, kakor se ji vidi. Prav gotovo ne! Služba pri denarju! Kaj težka, odgovorna, odgovorna! Kolikokrat nosi milijone s seboj! Kako izgleda tak milijon? Paket! Če so sami tisočaki, majhen, če so stotaki, desetkrat večji! Takšni! Da bi se uštel? Nevarnost je, še bolj nevarno pa je, da ga kdo okrade. Kako naj dokaže, da ni sam? In najmanj kar se ti zgodi, ob službo si.
»Če me pa zapro, kaj bi rekla mati?«
Tončka je sočutno pogledala njegovo zaskrbljeno lice.
»Srce bi ji počilo od bridkosti. O, moja mati je zlata žena. Verjela ne bi, toda bolelo bi jo, da bi umrla! Vidiš,« se je nenadoma spomnil, »niti povedal ti še nisem, kako mi je ime. Jaz se pišem Strmšek Jernej. In ker sva rojaka, kar tikaj me.«
Vsa se je vnela od tolike prijaznosti. »Strmšek? Moj ujec se tudi piše Strmšek!«
»Potem sva si pa gotovo še kaj v sorodu. Prav gotovo sva si v sorodu.«
Vedel jo je iz ulice v ulico in se nazadnje ustavil pred nizko gostilno.
»Večerjati morava prej. Drži se, kakor da si moja sestra, da se ne bo zdelo čudno. In boš dovolila, da bom jaz plačal. Ker sva se tako lepo seznanila.«
Tončka se je branila; vendar ji je srce utripalo od nenavadnega prevzetja in v sencih ji je zvonilo, da ni razločila, ali je to zvončkljanje kraguljčkov, ki so na saneh švignili mimo, ali ji le bije kri v možgane.
»Košaro si mi nosil in zdaj boš še plačal. Saj imam sama denar!« je pokazala torbico.
Ni razumela, zakaj so se mu tako zasvetile oči. Samo za kratek hip.
»Le pazi, da ti ga kdo ne ukrade!« je menil resno ter stopil v gostilno.
Preden je mogla Tončka za njim, jo je pocukala za rokav zanemarjena ženska.
»Le pazi, da te kdo ne okrade! Za to svarilo mi daj dinar. Dinar vbogajme, pa ubogaj me!«
Tončka je videla, da je ženska vinjena. Oster duh mokre umazane obleke in težka sapa po vinu sta vela od nje.
»Nate!« je stisnila ženski novec v roko.
»Kaj te bo sram mene! Le pazi se! Boglonaj za tvoje zdravje!« ji je grabila za roko.
Tončka se je otresla ter šla za spremljevalcem. Gosta megla dima in sopare ji je udarila v oči. Toliko da je videla, kako je spremljevalec pri mizi ob steni odmikal stol. Par delavcev se je prepiralo v kotu, sredi sobe se je gnetla gruča železničarjev, ki so igrali marjanco.
Okrogla natakarica z gnilimi zobmi je pobrisala mizo, ki je bila vsa polita od vina. Naročila sta golaž in pol litra vina.
Tončka si je nadrobila v golaž kruha in hlastno jedla. Fant je točil in povedal, da je zelo vesel tega večera. Da je tudi ona, je potrdila ter se ni dala motiti. Trčila sta in je on to napravil s pravo umetnostjo, da je zazvenelo. Morala je izpiti kozarec do dna. Topla soba, jed in vino, vse jo je navdajalo z gorko omotico. Ni se branila drugega kozarca. Tako izmučena in osamljena je bila še pred dobro pol ure, zdaj pa že kramlja vsa hvaležna in zadovoljna na toplem s človekom, ki je bil od tam blizu doma kakor sama in ki ji je bil najbrž celo v sorodu.
Pri drugem pollitru se jima je pripetila mala nesreča. Da bo krst! Če zadeneš in prekucneš kozarec. Z levico ga je zadel, da je vino udarilo čez rob. »Zdaj še ne!« je menila Tončka ter se naglo umaknila. Toda vino ji je že kapljajo na obleko. Vstala je naglo ter segla v torbico po žepni robec. Začela je naglo brisati. Rdeče vino se tako pozna in to je bila njena najboljša obleka.
»Kakšno škodo sem napravil!«
»Kdo bi na to mislil!«
»Čakaj,« je dejal, »pokličem natakarico, da pobriše!« In se je uslužno in z vidno zadrego naglo dvignil od mize. »Če je človek neroden! Ali je draga taka obleka? Gotovo je draga!«
Prišla je natakarica ter pobrisala. Tončka je sčistila zadnji madež z obleke, kolikor je videla pri slabi luči, in mirno sedla nazaj. Skoraj zabavno se ji je zdelo ob spominu, kakšen prestrašen obraz je napravil ob nezgodi. V topli omamljenosti je šele čez čas zapazila, da je sama pri mizi.
Prvi hip se ji ni zdelo prav nič čudno. Ker pa je trajalo le predolgo, je vprašala natakarico, ali ni njen tovariš v sosednji sobi. Da ni! In da je odšel. Odšel? Da, pa je rekel, da se vrne!
Tončka je preplašeno zrla okoli sebe. Od sosednje mize so se dvignili delavci in oni z rdečim nosom in zelenim klobukom se je zasmejal.
»Ta se nocoj ne bo vrnil!«
Te besede so jo pretresle. Potem ji ne kaže drugega, kakor da vpraša natakarico, ali je kaj plačal. Da ni. Sicer je rekel, da bo. Pa prav. Račun! Bo plačala pa ona, kar znese. Da, dva golaža. Liter vina. Kruha kaj? Kruha? Štiri kose. Dvaintrideset dinarjev.
Tončka si je oddahnila, toliko je še imela in še več. Segla je v torbico. Vsa kri ji je šinila v glavo.
Kaj, če je padlo na tla? Odmaknila je stol. Nič. Segla je v žep. Nič. Obrnila torbico narobe in roke so se ji vedno bolj tresle. Niti slišala ni onega delavca, ki je mežiknil natakarici: »Ta pa zna!«
Omahnila je nazaj na stol ter z grozo v očeh uprla pogled v natakarico.
»Še pred kratkim sem imela denarnico! Okradena sem! O, ti moj Bog, okradena sem!«
Vse brskanje in iskanje je bilo zaman. V očeh natakarice se je vedno bolj bliskalo. Ali onega pozna? Da ne. In je v pretrganih stavkih pripovedovala, kako se ji je pridružil in kako ji nosil košaro. In kako je še pred kratkim otipala denarnico v torbici.
Natakarica je postajala huda in se vedno bolj razburjala. Ko je Tončka končala ter so se ji udrle solze po licu, je začela vpiti in razsajati:
»Si že prava tica, si že prava tica, če ne, bi ne bila šla s prvim, ki ti pride pred noge. Ta te je le naplahtal. Grem takoj po policaja! Ali misliš, da boš žrla na moj račun. Jaz ne kradem, da bi žrla na moj račun. Čisto prava tica!«
Tončka ni umela, zakaj prav za prav gre. Topo je strmela predse in samo polglasno ponavljala, da je imela denar in da je okradena. Cela soba se ji je vrtela v megli pred očmi in iz te megle so se ji samo režali tuji obrazi.
Prišel je res stražnik, vso stvar zabeležil, in ko je vtaknil beležnico v žep, dejal:
»Za prenočišče itak nimaš, in kakšna tica si, bomo šele videli. Nocoj pojdeš z menoj na prične!«
Natakarica ji je odvzela v zastavo košaro, stražnik pa jo je polmrtvo od sramote in strahu odvedel na stražnico.
»Bomo videli, kaj poreče jutri zdravnik!«
In sta šla v zasneženo noč, v strašno zasneženo noč, prvo v tujem in neznanem mestu.
Stražnik je potisnil Tončko skozi široko vežo na ozke stopnice ter napisal kratko poročilo, ki ga je izročil službo vršečemu komisarju. Ta je prevzel ovadbo, pogladil s posebnim nasmehom polo papirja pred seboj, ne da bi dalje bral, premeril s pomenljivim pogledom Tončko od nog do glave in menil rezko:
»Zgodaj si začela!«
»Saj nisem ničesar storila,« je jecljala. »Okradena sem.«
»Že dobro, bomo jutri videli, kaj je na stvari!«
Zamahnil je z roko in pozvonil. Tončko so odvedli in potisnili v drugo sobo. Medla luč je osvetljevala prostor in izza solz je videla, da se nekaj giblje na klopi ob oknu.
»Da bosta mirni!« je trdo ukazal stražnik in odšel.
»Ali je tudi tebe polip?« je zašepetal hripav glas na klopi. »Midve nimava sreče. Komaj stopiš na cesto, te že drži. Drži te, pa hajd! Ne vpraša, ali si kaj jedla. Nič! Jaz še nisem večerjala.«
Tončka je s težavo skozi solze razločila, da se stiska na klopi drobno dekle. Na sebi je imela tenak plašč in drgetala.
V prvem hipu ni mogla najti besede. Vse jo je dušilo; zatohli, polmračni prostor se ji je zdel grobnica. Zaprli so pokrov nanjo in konec! Nikoli več ne bo videla solnca. Omahnila je na klop ter si zakrila oči.
»Kaj ti je?« je vprašalo hripavo dekle. »Prijetno tu res ni, toda —«
Tončka je stisnila skozi zobe:
»Ne vem, kaj hočejo. Okradena sem in zdaj sem tu. Kaj nameravajo z menoj?«
»Da nisi ničesar zakrivila?« se je začudila nova znanka. »Tega pa ne verjamem! Da bi te za to zaprli, ker si bila okradena?«
Povedala ji je celo zgodbo od začetka do konca. Začela se ji je na glas smejati.
»Kdo naj ti veruje? Lepo si si izmislila svojega neznanega prijatelja. Zelo zanimivo in zabavno!«
»Če je pa res!« je užaljeno zatrjevala Tončka.
»Kaj bo res!« Zakaj so te pa pripeljali semkaj? Meni je pač vseeno, zakaj so te. In zdaj praviš, da nimaš denarja?«
Tončka se je še bolj stisnila na klopi ter začela na glas ihteti. Čutila je, da se ji godi nezaslišana krivica in da je zašla nekam, kjer lahko vsakdo meče blato vanjo.
»Ob ves denar sem!«
»Glej,« jo je tolažila, »uhane imaš. V zastavljalnico jih nesi! Par kovačev že dobiš zanje!«
Tončka je prvič v življenju slišala to besedo. Tovarišica ji je obrazložila, kaj je to in kako se stvar opravi.
»O, jaz imam pa že celo bogastvo v zastavljalnici: poročni prstan svoje matere, malo zlato uro, uhane in dva para zlatih zapestnic. Za drugo mi ni, to so mi dali prijatelji, samo radi prstana mi je hudo. To me peče, ker sem ga sunila. Koliko sva preiskali po stanovanju in jaz sem še celo jokala zraven, da ni nič sumila. In je umrla, preden sem ga mogla rešiti. Zdaj ga še nisem rešila. Zapasti ga pa le ne pustim. Zapade mi čez tri dni. Samo šest dinarjev za obresti. In sem ga hotela rešiti.«
»Pa ga nisi?« je z zanimanjem in sočutjem vprašala Tončka.
»Kako, ko so me ujeli! Glej, jutri me bodo gotovo zaprli ali pa koj izgnali. Napravi mi uslugo! Vzemi ta listek in plačaj onih šest dinarjev za obresti in kar bo še zraven. Posodi mi, gotovo ti povrnem, ko mi pošlješ listek na naslov na zadnji strani, če bi ne bilo radi materinega prstana. Materi sem ga vzela!«
Začela je jokati na glas. Tončka se ni vprašala, ali joče zares ali samo navidez. Smilila se ji je v srce. Materin prstan in nima šestih dinarjev, da bi ga rešila! Začela je tolažiti novo prijateljico. Ta si je obrisala solze ter vila robec okoli prstov.
»Pa zakaj te ne puste v mestu?«
»Kako nič ne veš! Zdaj pa vidim, da res nič ne veš! Zato, ker sem šla na cesto!« je hripavo kriknila. »In pravijo, da sem radi tega bolna in da imam bolezen že v grlu!«
Tončka je še manj umela.
»Ker sem šla na cesto!« je ponovila. »Da lovim moške! Kaj morem za to, če me kdo ustavi in me povabi na večerjo in sem vesela ...«
»Molči, molči!« ji je planila v besedo Tončka, ki jo je pretreslo novo spoznanje. Toliko da ni zgubila zavesti ob navalu strašnih misli. Kakor da padajo vse štiri stene nanjo. Nekdo je z umazano roko segel v njeno srce. Grozna roka, ki je segla v njeno prtljago, se je pojavila v še ostudnejši luči.
»In mene so tudi za takšno zaprli!« je stisnila brez moči čez trepetajoče ustnice.
»Seveda, zakaj pa ...«
»O Jezus!« je bruhnilo v smrtni grozi iz nje. »O ti usmiljeni Jezus!«
Začela je lesti v dve gubi in celo telo se ji je stresalo v krčevitem ihtenju. Na misel ji je prišlo, kako jo bodo gnali domov. V rojstno vas. Orožnik bo sedel zraven nje v vagonu, jo gnal po stezi s postaje. Mimo one visoke lipe na bregu. Čez potoček. Skozi vas. K županu.
»Pripeljal sem lajdro!« bo dejal. Župan bo pogledal jezno in bo dejal: »Takšna tica si!« Poslal bo po mater. In mati bo vzdignila roke: »Da je takšna moja hči! O sveti Bog, da mi je napravila to sramoto!«
»In vsi me bodo imeli za lajdro, lajdro, lajdro!« je gnala na glas.
»Kaj si to tako ženeš k srcu!« jo je tolažila, »če si po nedolžnem, si po nedolžnem! Sicer se pa človek vsemu privadi. Da, vsemu!«
»Nikoli, nikoli!« je ihtela Tončka.
Nastal je molk, le Tončkino ihtenje je trepetalo v pustem prostoru, ga napolnjevalo in se rahlo odbijalo. Kakor bi preplašen ptiček frfotal v sobi in butal ob stene. In v tem mračnem prostoru je rastlo nekaj strašnega, nekaj tako nepopisno groznega, da se je Tončki zdelo hujše od smrti.
»Vidiš,« je povzela tovarišica, »vidiš, tudi jaz sem mislila, da ne bom prenesla. Zdaj sem pa že petič tu. Petič! Privadiš se, vsemu se privadiš!«
Kakor bi jo bilo speklo, je Tončka s pridušenim krikom planila kvišku, dvignila roko kakor k prisegi in slovkovala bolj zase nego za tovarišico:
»Prisegam pri Bogu, da jaz nikoli ne pojdem na cesto!«
Sladko ji je odleglo, sedla je spet pomirjena na klop in strmela v brlečo luč.
»Moja mati zdaj spi, bratci in sestrice spe. Nocoj me ni, da bi jih odevala. Snoči jih nisem spravila spat in so me pogrešali in Peterček je gotovo iskal po stanovanju in za omaro in pod posteljo, kje sem. In so molili zame vsi, tudi Peterček za »Tonto«. O, jaz pa sedim tu in ne vem, kaj bo z menoj! Čakam, da me odženejo domov!«
Polaščala se je je spet srčna muka in tesna groza.
»Moliva, moliva!« je zaprosila ter prijela tovarišico za roko.
»Res ne vem, čemu!« se je ta hripavo zasmejala.
Tončko je obšla nepoznana zona.
»Ne greši!« je vzkliknila.
»No, no, saj nisem ničesar rekla. Čemu se tako plašiš? Tebi se ne bo ničesar zgodilo. Zato mi moraš nekaj obljubiti. Gotovo mi obljubiš, potem bova pa molili!«
»Kaj naj obljubim?«
»Da boš rešila moj prstan, če te izpuste!«
Tončko je navdalo tiho upanje.
»Bom!« je obljubila, »bom!«
»Vidiš,« je vzkliknila tovarišica v histeričnem napadu. »Vidiš, Bog je tudi mene uslišal. Že štirinajst dni sem ga samo to prosila, da bi še rešila prstan. Pa je poslal tebe, da, uslišal me je in poslal tebe! Izpustili te bodo in ti ga boš rešila!«
Še med njenimi besedami so se s truščem odprla vrata in v sobo so pripeljali pijano žensko. Tončka jo je prvi hip spoznala. Bila je ona, ki jo je pred gostilno svarila pred tatovi.
»Servus, prijateljici!« ju je pozdravila s krohotom. »Servus, vabim na skupen ričet! Ali vesta, da se človek ne sme danes napiti niti za svoj denar! Hup! Se napiješ, greš domov, padeš v sneg in kričiš, ker te zebe in pride policaj in hop. Dva dni nisem jedla, pa sem šla prosit. Od hiše do hiše. Da bi kupila otrokom večerjo. Kaj, da niso ljudje dali?! O, dali so, ampak tisti njih obrazi! Nič ti ne more tekniti! Kako naj ti tekne pri teh obrazih in njih naukih? Nazadnje me je ujezilo in sem šla v oštarijo. Hup! Tako je šla večerja otrokom in jaz sedim v kehi. Zdi se mi, da sem neki dami sezula čevelj ter ga ji vrgla v sneg. Haha, kako je dvigala sezuto nogo ter vpila po stražniku!«
Ženska se je krohotala na vse grlo.
»In če pomislim, da sem radi tistega čevlja v kehi in da otroci nimajo večerje! Kje naj imajo večerjo, če si jim jo sama zapila! Tako, vidiš, ti si tu in otroci so brez večerje! Sama si kriva, da si v kehi in ne ona dama in njen čevelj!«
Začela je tuliti v čudnem pijanskem kesanju in se zavalila na obraz.
»Sama si kriva in ne oni čevelj. Ali ni človeka, ki bi me ubil, ali ni človeka, da bi me ubil! Tu, na, tu!«
Sezula je svoj razdrapani čevelj ter se začela z njim biti po licu. »Čevelj naj dela pokoro za čevelj! Da boš vedela, zavržek pijani, da imaš otroke, ki si jim zapila večerjo!«
Tončko je prevzel strah in gnus. Planila je k ženski ter ji iztrgala čevelj iz rok.
»Nehajte vendar, kakšna pa boste!«
»Kakšna sem! Pijana in zavržena, takšna sem. Sama sramota me je in žalost! Kaj tebi mar, kakšna sem. Tudi ti prideš za menoj. Zgodaj si začela s policijo. Tudi ti prideš za menoj!«
Tončko je od groze treslo in zeblo v mozeg. Peklo jo je, da jo imajo vsi za propalo, da se vsak obregne ob njo. Pustila je pijanko na podu, ki je zaspala, kakor je ležala.
»Naj spi!« je dejala tovarišica. »Jutri bo že boljše!«
»Jutri bo že boljše!« je ponovila sama pri sebi Tončka. Da, jutri, ko dokaže svojo nedolžnost, ko dobi svoje stvari nazaj in si poišče službo. »Da, službo. Četudi jè samo črn kruh in samo enkrat na dan!« si je grizla ustnice od bolečin. Vse, kar je doživela nocoj, se ji je neizbrisno zagreblo v dušo. Do smrti ji bo ostalo v spominu in jo navdajalo s studom in strahom.
Zgrčila se je na klopi ter poizkusila zaspati, toda v glavi je čutila tak pritisk, da je zaman tiščala pekoče veke skupaj. Vedno bolj je čutila, kako nekam gine ves njen odpor in up. Proti jutru jo je prevzel mraz, da je šklepetala z zobmi. Ni imela niti toliko volje niti moči, da bi vstala ter se grela s hojo. Samo v možganih ji je kljuvalo z ledeno neizprosnostjo ter ji pilo zadnjo moč iz duše. Zjutraj so jo poklicali pred uradnika.
»Ne pozabi prstana!« je zašepetala tovarišica. »Nà, vzemi listek in ne pozabi prstana!«
Brez moči in v omotici je naglo spravila listek v žep, mukoma vstala ter omahovaje stopala za stražnikom. Bleda in prepadena, vsa drgetajoča in zmedena je stala pred pisalno mizo.
»Ali smo dobro spali, gospodična?« je s čudno pomenljivim poudarkom vprašal uradnik.
»Jaz bi rada šla!« je dahnila polglasno.
»Takoj, takoj! Vse po vrsti. Vse mora iti po svojem redu. Vas so prijeli, ker niste mogli plačati večerje! Dobro. Da vas je spremljevalec okradel. Kako se piše. Strmšek. Po opisu to ni Strmšek. Vi ste se obesili kar prvemu na vrat. Moral bi Vas preiskati še zdravnik!«
»Zdravnik?« je vprašala.
»Da. Toda to bomo spregledali. Zdaj pojdite in glejte, da se nikoli več ne srečava!«
»Še naslov gostilne bi rada, kjer je moja košara!«
Kakor bi se bala, da si utegne premisliti, je hlastno zagrabila naslov in hotela iz sobe.
»In tu imate naslov posredovalnice za služkinje!«
Odhitela je po stopnicah na cesto. Skoraj bi bila vzklikala na glas. Zunaj jo je zapekel v oči blesk svežega snega, ki se je iskril v solncu. Hitela je po ulici mimo ljudi, ki so čistili hodnike, in vse se ji je zdelo kakor velik praznik. Kakor daljna pesem se ji je zdelo brnenje kraguljčkov. Hitela je, hitela, kot da je ušla smrtni nevarnosti. Ko je prišla mimo cerkve, jo je pahnilo toplo čuvstvo hvaležnosti skozi vrata.
»O, Marija, na cesto nikoli, na cesto nikoli!«
Še tisti dopoldan je zastavila uhane, plačala za zastavljeni prstan tovarišice obresti in račun v gostilni.
Ostalo ji je še pet dinarjev.
Šele pozno proti večeru je prišla v posredovalnico gospa Burnik. Obljubila ji je stopetdeset dinarjev mesečne plače.
»Sam Bog jo je poslal,« ji je šlo skozi misli. Nič več ni čutila, da je lačna, nič več ni čutila, da jo zebe. Služba, služba. Kruh! Četudi je samo črn in samo enkrat na dan. Streha, kruh in delo.
»Pa da boš pridna!« je dejala gospa.
»Bom!« je trepetala Tončka. »Vajena sem!«
Tako je Tončka nastopila svojo prvo službo.