Tonca
| Tonca: Slika iz Martuljka Josip Vandot |
| |||||||||||
Resnično še ni bil nikoli nihče videl tiste skale, ki je menda deveta na Špikovi steni, vzpenjajoči se iz Gluhega srca nad pojočim Martuljkom. Skala je bela kot sneg, ki se vsiplje na božično noč na gorski svet; gladka je, kot da jo je orjaški kipar iz Martuljkovih pravljic klesal deset let in še več. V njo pa so z zlatimi črkami vklesane besede, ki jih človek od blizu niti ne vidi, temveč mora stopiti visoko nad Srednji vrh in od tam lahko bere besede, ki pa niso prave človeške besede, temveč le prerokovanja, ki se leto za letom izpopolnjujejo po dolini, sanjajoči pod Martuljkovimi gorami.
In so pravili, da je Rušarjeva Tonca brala tista prerokovanja. Jesenskega večera je bilo, ko je stopila na Srednji vrh za telico, ki jo je bil pastirček Markec izgubil že v jutru. Gori pod skalami Kloštra jo je našla, ko je bila že vsa upehana in skoro že več ni mogla naprej. Telica je ležala v travi med rušjem in še malo ji ni bilo mar, da je izgubila tovarišice.
Tonca se je vsedla na kamen. Zagledala se je v zasnežene gore, ki so se onkraj tesne doline vzpenjale nad Martuljkovo divjo kotanjo. Sonca ni bilo videti nikjer več. Dolina je dremala v sanjavem somraku, ki je lil iz gozdov, zelenih in z širokimi, rumenimi lisami prepreženih. Gore so žarele v rdečem, vijoličasto se spreminjajočem ognju, ki pa je segal samo do polovice gorá; le tam nad Srcem se je razlival skoro do gozdov in stene so gorele s snegom vred v nemirnem plamenu, ki pa je bil tako prozoren, da se je videlo pod njim vse, skalovje in sneg, prepadi in razpoke.
Tonca je zagledala skalo z vklesanimi besedami. Črke so gorele bolj kot živi ogenj in so pekle v globočino srca. A Tonca jih je vendarle brala, dasi so jo skelele v očeh in ji je v duši vstajala neznana groza. Trikrat se je prekrižala, pognala z dolgo šibo telico po strmini in bežala za njo. Doma pa se je skrila v svojo kamrico in je do poznega jutra ni videl nihče.
Bila je bleda in ni govorila z nikomer. Še jesti ni hotela ničesar in se je zmuznila skrivaj z doma. Čez polje je hitela do gozdov, ki so se vzpenjali ob strmih gorah in kakor odsekani obstali pred skalovjem, zasutim s prhkim snegom, ki je bil padel pred tremi dnevi. Gozdovi so molčali in spali, skozi nje je le prikrito šumelo zamolklo petje gorskega potoka, dirjajočega v ozki, skalnati strugi po strmini.
Tonca je hitela po stezi, na debelo posuti z listjem, v neznano višavo. Rumeno ruto si je bila potisnila čez čelo, skoro čez oči. Glavo je imela sklonjeno in niti za trenutek ni pogledala okrog sebe.
S strmine je prišla do samotne ravnice, preprežene z nebrojnimi studenci, ki so pretakali svojo drobno vodo med visoko, še vedno zeleno travo. Tod je pozvanjalo pet živinskih zvoncev, in Tonca se je nenadoma ustavila in se ozrla po ravnici. Pod samotnim macesnom, rastočim ob črni skali, je zagledala pastirja Makuca. Slonel je ob skali, upiral se je ob dolgo, na koncu okovano palico in nevzdržema vlekel dim iz kratke čedre. Kratka, razmršena siva brada se je ostro odražala od njegovega, skoro črnega obraza.
Stopila je k njemu in mu pogledala v drobne, sive, dobrovoljne oči. »Ali ga še niso našli?« je vprašala tiho, da jo je starec komaj slišal.
»Tičica moja, kje naj ga najdejo, ko pa nihče ne ve, kam se je zatekel.« je zmajal pastir Makuc z glavo. »Ziljanov Šimen ga išče za Akom, Robičev Janez pod Jaseni, Kosmov Tona pod Špikom in še jaz sem obredel vso Martuljkovo grapo. Kje naj ga najdemo, ko se je neték nemara zanalašč potuhnil nekje pri fari. Nemara je zbežal celo za gore med Bovčane. Bovčanke pa so dekleta, ki jih gleda Bog s prijaznim očesom. In kako bi jih Breznov Andrej ne gledal? Tičica, Bovčanke so lepe in Andrejec tudi ni, da bi ga zametavale takšne kot si ti. Zato pa vem, da ga iščejo po Martuljku zaman. Neték se nam smeje sam Bog ve kje. A smejal se nam bo še bolj, ko se naveliča Bovčank in se vrne še bolj živ kot je danes. Tičica, le Makucu verjemi, Makuc ne sliši, kako trava raste …«
Tonca ga je pogledala z velikimi očmi, a ni rekla ničesar. Počasi se je obrnila, šla čez ravnico in že je izginila v gozdu, ki je molčal po strmini in se grel v skopih, hladnih žarkih jesenskega sonca.
»Makuc je cepaste glave,« je Tonca govorila sama sebi. »Česa naj Andrejec išče med Bovčani? Andrejec je moj. Pred tremi dnevi mi je rekel tako pod jesenom na našem polju. Zato pa vem, da je moj in bo moj.«
Obstala je in se za trenutek zagledala v mokro listje, ki je pokrivalo stezo daleč navzgor. In je videla prav razločno Breznovega Andrejca. Kdo ve, od kod je prišel in stopil pred njo. Oči se mu smejejo, široka ramena mu skoro pokajo od silne moči, a glas mu je tako mehak, da bi človek ne mogel verjeti, da je to Andrejčev glas.
»Kaj čenča nori Makuc o Bovčankah?« se smejejo v njegovem glasu mehke besede. »Ali sem nemara tri leta za to gledal za tabo, da bom zdaj zlezel med Bovčane? Tonca, pred tremi dnevi sva se zgovorila pod vašim jesenom. Rad te imam, da bi zate podrl vse gore. Rad, ker si ti Tonca in me imaš rada.«
Andrejec se je veselo zasmejal, a njegov nasmeh je čudno zvenel po gorski, jesenski tišini. Tonca se je prestrašena stresla in v srcu jo je zabolelo, kot da se je zapičil oster trn vanj. Tesno je pritisnila roko na prsi in zaječala komaj slišno.
A že ni bilo veselega Andrejca nič več pred njo. Tonca je spet vedela, da je šel pred dvema dnevoma pod Ak, da pogleda po gozdu, katera drevesa bi bila godna za sekanje. V jutru po onem večeru, ko so se vžigale nad belimi gorami prve zvezde in sta se onadva prvič v svoji skriti ljubezni oklenila drug drugega, je šel na gore, a se še danes ni vrnil. Gore so ga vzele in ga skrile v svoje molčeče, blesteče skrivnosti.
Ljudje ga iščejo po vsi gorski kotlini in pravijo, da ga je smrt srečala v neznanem prepadu, ko ga je s strmine potegnila za sabo. A to ne more biti res. Andrejec je mlad in močen in smrt se niti ne upa stopiti predenj. A kaj šele, da bi ga objela, kot ga je Tonca objela pod molčečim jesenom. Andrejec se ne boji nikogar in on bi potegnil smrt v prepad, a ne smrt njega.
»Andrejec!« je Tonca pridušeno zavpila v gluho gorsko strmino, a niti najtišji jek ji ni odgovoril. »Poiščem te, Andrejec, ker sama ne morem biti v dolini. Poiščem te in te privedem nazaj. In bova srečna in se smejala smrti, ki se še malo ne upa do naju. Še najmanj pa do tebe, Andrejec!«
Posmejala se je in stopila naprej. Strmina se je vzpela skoro navpično, hoje in mecesni so se razmikali na široko, bele gore so se razgalile v višavi, modro nebo se je zasmejalo in tropa sinic je preletela goličavo in začebljala na starih, s sivimi lišaji gosto pokritih hojah. Na levi strani je završelo zamolklo rjovenje slapa, valečega se iz nevidne višine.
Tonca je zaslišala škripajoče glasove, ki so prihajali iz višave tik nad njo. Stopila je v stran in se prikrila v grmovju. Neprijetno ji je bilo, da sreča tod ljudi, ki bi jo izpraševali, kaj jo je prignalo sem v gore.
Koraki so prihajali vedno bližje. Že so škripali za ovinkom, že so šli po goličavi. Tonca je hipoma zagledala Ziljanovega Šimna in tik za njim Robičevega Janeza. Nesla sta iz močnih smrekovih vej napravljena nosila in sta se držala sključeno, kot da ju k tlom pritiska silna teža, ki je prostrta na nosilih. Že sta se bližala grmovju, ki se je za njim skrivala Tonca in ki ji je srce zastalo v čudni, skoro sladki grozi.
Vzpela se je na pol in pogledala na nosila. Med smrekovimi vejami je zapazila nogo, ki je gledala izza smrečja in je bila obuta v težko nakovan čevelj, a višje gori se je pokazala roka, še višje nekaj svetlega, skoro črnega, na vso moč podobno lasem, ki tako lepo pristajajo Andrejčevi glavi. V srcu jo je zaskelelo, trn se ji je še huje zabodel vanj in Tonca se je dvignila in je zakrilila z rokami. Skočila je izza grma in stopila na stezo. Smrečje je razgrnila silovito in zdaj se ji je prikazal Andrejčev lepi obraz. Bil je bled, oči je imel zaprte in čez čelo se mu je vila dolga, krvava lisa, rdeča, kakor da je ravšjevo cvetje izlilo svoj sok vanjo.
»Andrejec!« se je izvilo iz Tončinih tesnih, bolečih prs in noge so se ji za trenutek pošibile.
Šimen in Janez sta se ustavila. Pogledala sta jo, a se nista prav nič čudila, da jo vidita v gorski samoti. Z rokavom sta si obrisala znoj z lica in sta trikrat zasopla.
»Da, Andrejec je,« je dejal Šimen z zamolklim, pridušenim glasom. »Našla sva ga v tolmunu pod slapom. Vrh stene se je bil prijel za trhel borovec in gledal v globočino. A borovec se je ulomil in Andrejec je zdrknil v slap. Po vsem koritu se je kotalil in je obležal v tolmunu. Škoda ga je – bil je fant, da ga goršega ne bo tako kmalu na vasi … Andrejec …«
A že sta stopala po goličavi in sta se utopila v gluhem gozdu. Še trikrat so zaškripali njuni koraki, sinice so še enkrat začebljale in so vzfrfotale kdo ve kam v jesen in tihoto. Med gorskim prostranstvom se je čulo samo še divje rjovenje slapa, ki je neviden besnel med začrnelim skalovjem nad grapo, ki se je tu stisnila v ozek jarek.
Tonca je stala nepremično na stezi in strmela na prazno goličavo. A pred sabo ni videla drugega kakor dolgo liso, prepojeno s temno rdečim ravšjevim sokom. Ta lisa je trepetala, se zvijala, da so jo zabolele oči. Obraz si je pokrila z dlanmi in sama ni vedela, kaj naj stori sedaj, ko so mrtvega Andrejca odnesli v dolino.
»Domov ne grem,« je pomislila obupno. »Gledali bi me in bi vedeli, da sva se z Andrejcem imela rada. Na vasi bi govorili čudne reči in bi si pomežikovali. Že radi Andrejca ne grem domov … o, moj Andrejec, Andrejec …«
Zajokala je tiho in bridko, a v očeh se ji ni prikazala niti ena solza. Še enkrat je pogledala po stezi, koder sta Šimen in Janez nesla Andrejca, in se je obrnila in naglo stopila v goščavo. Gozd je bil tu posajen s širokimi bukvami in tla so bila visoko posuta z rumenim, mokrim listjem. Steza je zavila v jarek, ki ga je potok izdolbel med skalovjem, štrlečim v nedogledno višavo.
Tonca sama ni vedela, kdaj in čemu je prišla pod slap. Hipoma ji je brizgnilo sto ledeno mrzlih kapelj v obraz in se je zavedla. Sedaj je šele slišala rjovenje razpenjene vode, ki se je po navpičnem žlebu valila iz strašne višine, se strmoglavljala čez steno in se raztepena in penasta zaganjala v valovajoči tolmun, ki mu človek ni vedel dna in globočine. Po vsem ozkem ozračju so v divjem metežu pršele debele kaplje, kakor da se je iz gostih oblakov vlila silna ploha.
Tonca je sedla na mokro skalo in se zagledala v šumeči tolmun. Glej, tam je ležal Andrejec, tolmun ga je zgrabil od vseh strani in ga potegnil v globočino. A Andrejec je bil lep in mlad in se je radi tega zasmilil celo razdivjani vodi. Prijela ga je, dvignila in ga je varno potisnila na pesek, da ga tam ljudje najdejo in ga pokopljejo, kakor se mlademu človeku spodobi.
Glej, tam na pesku se še dobro pozna, kje je ležal Andrejec. Tonca je vstala in z roko trikrat pobožala drobne kamenčke, na katerih je ležal šele pred kratkimi hipi on, ki ga bodo nemara že jutri v gori pri fari položili v grob. In kaj bo ona začela brez njega? Rada ga je imela, kar se spominja, zdaj ga ni več, a ona ga ima zdaj še rajši, zdaj, ko ga ni več. Moj Bog, kakšno bo zdaj življenje, ko bo imela rada fanta, ki leži v grobu, in ona ne bo mogla nikoli priti do njega in on ne do nje? Kakšni bodo večeri in kakšne bodo noči, ko bo brez spanja zaman čakala, da Andrejec potrka na okence in do pozne ure pripoveduje, kako jo ima rad in že komaj čaka, da jo povede v svojo lepo domačijo, stoječo onkraj Save pod senčno goro? Tako je govoril pod jesenom tisti večer, ki je tako blizu, a vendar tako daleč, da je nemara minula večnost, kar ji je tako lepo blestel z zvezdami na nebu. A Andrejec ji ne bo govoril nikoli več, saj iz groba ne pride nihče več, in njeno okence bo mrtvo z rožmarinom in nageljni vred, ki bodo zveneli, ker je Andrejec umrl.
Tonca je zaječala od bolečine, ki je šinila iz srca v glavo in ji pričela kljuvati po mrzlih sencéh. Slap ji ni več rjovel, tudi sikal ni več, kakor da se plazi ob njem tisoč in tisoč kač. Po glavi ji je šumelo in vrelo, a vendar je razločno slišala čudne glasove, najprej podobne glasnemu joku, ki pa je utihnil čez nekaj trenutkov in se prebil v žuborečo pesem, podobno pesmi, ki jo poje mlad človek, ki je za vselej izgubil dekle. Glasovi so postajali razločnejši in Tonca jih je že razbrala: fant je sedel v gorah in pel o gorskih zvonovih, ki so peli njegovemu dekletu k pogrebu.
»Kekljev Orenc poje,« je prešinilo Tonco. »Zagledal me je in sem se mu zasmilila. Pa je zapel, kot poje v slapu že Bog ve koliko let …«
Za trenutek ji je bolečina v glavi prenehala in Kekljev Orenc je stal pred njo, kakor da je živ stopil iz slapa. In se je domislila zgodbe, ki se je Martuljku zgodila gotovo pred tristo leti ali pa še več. Doli na vasi je Orenc rad imel mlado dekle, a Orenc je bil prav tak fant kot je bil Andrejec. Citrarjevo dekle pa je bilo ošabno in Bog ve kaj je storilo Orencu, da ji je sredi noči v njeni kamrici zasadil nož v srce. Pobegnil je v Martuljek, a je obupal nad sabo, nad življenjem brez nje, ki jo je umoril v svoji vroči ljubezni. Stopil je na višino, od koder se strmoglavlja potok v brezkončni prepad, zagnal se z vodo v globočino in obležal mrtev pod slapom v tolmunu. Voda ga je vrgla na pesek kakor Andrejca, a Orenc že sto in sto let poje in toži v slapu, ker je moral umreti tako mlad in nesrečen. A tožil in pel bo še leta in leta, dokler se mlado dekle, ogoljufano v ljubezni, ne vrže v slap in obleži na pesku kraj tolmuna.
»Orenc poje,« je govorila Tonca in je trepetala po vsem životu. »Poje o zvonovih, ki bodo že jutri peli tudi Andrejcu … Orenc poje in nemara bo od zdaj naprej pel tudi Andrejec v slapu. Pel, dokler ga ne reši mlado dekle … Gorje, kakor Orenc …«
Strah ji je stisnil prsi, da je mukoma zasopla, po sencéh jo je rezala bolečina, da je omahnila in se naslonila ob mokro skalo. S široko odprtimi očmi je strmela v slap, ki je silovito bil po ozkem koritu in se je vsak trenutek pršil ob obeh straneh v sto in sto pramencih, odbijajočih se od skal in izspreminjajočih se v milijon kapelj, ki so se curkoma vlivale po ozki kotanji in škropile črno skalovje daleč naokrog.
Pesem o gorskih zvonovih, ki jo je slap prepeval, je postajala vedno močnejša in razločnejša. Tonca jo je poslušala pozorno, a že je zmajala z glavo.
»To je samo Orenčev glas,« se je razveselila v srcu … Andrejec še ne poje. Saj ga morajo prej pokopati … Siromak Andrejec, ki se boš moral pajdašiti z nesrečnim Orencem in prepevati z njim …«
A že se je zasmejala, da je njen glas prevpil slapovo petje. Tlesknila je z rokami in zavpila, da je odjeknil njen glas med nemim skalovjem, obkrožajočim divjo gorsko kotanjo:
»Andrejec, ti ne boš prepeval v slapu. Preveč te imam rada in ne pustim, da še v smrti ne najdeš miru. Saj si umrl tako žalostno, ko sva se komaj enkrat objela pod jesenom … Ne boš prepeval v slapu, da bi ljudje grdo govorili o tebi. A tudi ti, Orenc, ne boš prepeval več …«
Po bledem licu se ji je razlila živa rdečica, velike, modre oči so ji žarele v svetlem blesku, ruta ji je bila zdrknila v zatilnik in predivasti kodri so se je nagnili globoko na čelo. Smeh ji je sijal na polnih ustnih in prožno je stopila čez pesek in naglo krenila po stezi v strmino.
Gozd je popuščal, skale so se kazale iz njega, črnikast, preperel mah jih je skoro popolnoma pokrival. Tam v ospredje je kipelo silno, zasneženo skalovje visoko, visoko v modro nebo. Bilo je prav blizu in v določnih črtah in divjih gmotah so se odražale med snegom navpične, od črnih žlebov tu pa tam presekane stene. Tihota je ležala težko nad vsem svetom, pretrgal jo je v kratkih presledkih z vriščem le jastreb, ki se je samoten zibal visoko nad snežišči.
Tonca je obstala na strmini. Z rokavom si je obrisala znojni obraz in se potem zagledala v ozko dolino, ki je ležala globoko pod njo. V sončnih žarkih se je blestel tam doli beli prod, sredi njega se je svetlikala Sava, raztegnjena vas je dremala ob polju in produ. A tam onkraj proda je samevalo pod goro nekaj belega in prijaznega – samotna domačija, ki jo je od treh strani obkrožalo drevje. Sonce se je upiralo v njo, da je s svojo belino svetila daleč in visoko, dokler so jo oči mogle gledati.
»Andrejčev dom,« se je Tonca posmejala in nič bridkega ji ni bilo v mislih. »Na oder so ga položili in prižgali sveče okrog njega. In Andrejec je lep in smrt mu ni mogla prav nič. Samo tih je in bo ostal tih. V Martuljkovem slapu ne bo prepeval nikoli. Samo na onem svetu bo prepeval, a prepevali bomo vsi trije: Andrejec, Orenc in jaz. O, tudi jaz, da bo petje lepše …«
Še enkrat se je posmejala in z roko pomignila tja dol, kjer se je svetila Andrejčeva domačija. Potem pa se je naglo spustila po strmini in je drsela med rušjem, oprijemajoč se raskavih vej. Hipoma je obstala ob potoku, ki se je prav tu valil v nenasitno žrelo skalnate kotanje. V globočini pod njo je vrvelo, bučalo, sikalo, rjovelo in pelo, da so se skale in tla stresali daleč naokoli. Iz kotanje se je sunkoma dvigala gosta, sivkasta para, ki pa se je že nizko pršila in bila na skalovje in grmovje gost dež. Tonca je stopila na rob, kjer je stal preperel, prelomljen borovec. Na mahu je hipoma zagledala nekaj pisanega. Naglo se je sklonila in pobrala rutico. Spoznala jo je takoj, bila je Andrejčeva. Znoj si je brisal s čela, ko je stal tu, se držal za borovec in radovedno gledal v divje se peneči kotel. Ko pa ga je smrt potegnila v globočino, mu je robec odpadel in obležal na pesku.
Tonca je gledala rutico in jo je pritisnila na vroče čelo. Z levico se je oklenila borovca, a še mar ji ni bilo, da se je staro drevo zamajalo. Sklonila se je naprej in se ozrla na pare, ki so se sikajoč poganjale iz žrela.
»Tako je gledal Andrejec,« se je smehljala v veselem smehu. »In tako gledam tudi jaz … Zapela bi pesem o gorskih zvonovih. Nemara jo je tudi Andrejec pel, ko je takole gledal v ta kotel, ki tako strašno vre. Zakaj bi ne zapel? Saj bodo tudi zvonovi kmalu zapeli Andrejcu. A ne smejo peti samo njemu. Tudi meni zapojo …«
Posmejala se je in zapela. A njen glas je prevpilo bučanje razpenjene vode, slišala ga je le ona sama. A odpela je le dve vrstici, ker je hipoma omahnil borovec, ki se je zanj držala. Rutico je krčevito pritisnila k ustom, ker ji je zmanjkalo sape, a je že utonila v sikajoči peni, ki se je prav tedaj z vso silo pognala iz kotanje. Za njo se je zvalil v globočino tudi borovec, za njim pa je polzelo kamenje in prst, ki so jo iz zemlje iztrgale borovčeve korenine …
Pastir Makuc je oprezoval okrog slapa in jo je zagledal ob tolmunu. Ležala je prav tam, kjer je Andrejec ležal še davi. Makuc je zagledal v njeni roki pisani robec in je takoj vedel vse. Dvignil jo je na roke in jo kakor otroka stisnil na svoje stare prsi. Ni ječal, samo solze so se mu ulile iz oči in se trkljale po njegovi raskavi, sivi bradi.
Vedel je, zakaj je šla pred nekaj urami smrt skozi Martuljek in šinila po penah in ob obrizganem skalovju skozi mrzli slap. Mir je prinesla trem dušam in je divjemu slapu vzela tisto pesem, ki jo je morala v njem toliko let prepevati zakleta duša, a jo je danes rešilo dekle, ki je odšlo na pot, še tisočkrat višjo nego Špik, ki gleda zamaknjen v Martuljkovo samoto in paradiž. In na tisti poti je že zdaj našla njega, za katerim je šla skozi skrivnosti brezkončnega slapa. Gorski zvonovi zapojo obema hkratu, a njih pesem ne bo jokala, temveč se razlije kakor tiha, sveža radost po dolini in se v stoglasnem odmevu razbegne po belih gorah. In v Martuljkovih grapah onemi, kakor da so jo gozdovi in skale za večno vsesale vase.
Pastir Makuc je nevzdržema stopal proti dolini. Tesno je stiskal k prsim mrtvo dekle in jo je gledal in se smehljal. Solze pa so mu kapale na sivo brado, a jih ni otrnil, ker so se mu zdele prelepe …