Tonin
| Tonin Vanja Pegan |
| |||||||||||
Tonin
uredi»Toni, Tonin, kje si otrok? « je bilo slišati mamo, ki se je ozirala po sosednjem griču in poskušala priklicati sinka. Odgovora ni bilo, le občasno se je oglasil kravji zvonec, ki je zazvonil na vratu katere izmed krav. V senci borovega gozdička so mirno prežvekovale. Tonin pa ni bil daleč stran. Ob robu gozdička je stala majhna kamnita hišica. Fantič je večkrat opazoval hišico in včasih se mu je zdelo čudno, kako lahko v tako majhni hišici živi tako velik mož. Res, France je bil velik mož; njegove roke so bile hrapave in trde, smejal se je glasno, tako glasno, da je bilo slišati, kot da v daljavi grmi. Ljudje v vasi so govorili, da je štrigon, da pozna nočne prikazni, da se v nevihtnih nočeh z njimi preganja po presušenih strugah. Čeprav je France hudo jecljal in bil videti kot kakšen tolovaj, je imel dobro srce. Bil je velik otrok, mežikal je v sonce, se oziral za vevericami, zasanjano je ob jasnih večerih zrl čez griče in opazoval, kako se sonce odpravlja spat v morje tam daleč nekje pri Piranu. Znal je narediti veliko stvari. Njegovi koši in košare, ki jih je pletel ob dolgih zimskih večerih, so se prodajali za med celo v Trstu. Pastirček Tonin in France sta se kmalu spoprijateljila. Veliko časa sta prebila skupaj. France ni imel družine, Toninova mati in oče pa sta imela veliko opravkov z delom na kmetiji. Tako sta mali Tonin in veliki France večkrat skupaj stikala za ribami v tolmunčku rečice, ki je tekla ravno med gričem, kjer je bila kmetija Toninovega očeta in tistim, na katerem je ob pašniku stala Francetova hiška. Pastirčki vstajajo zelo zgodaj, saj je treba krave napasti še preden se sonce z vso silo upre v gričevje. Tonin je zjutraj rad vstajal in skoraj tekel v hlev po krave, saj je vedel, da ga njegov veliki prijatelj zagotovo že čaka v dolinici ob tolmunčku. France je vsako jutro nestrpno pričakoval Tonina. Vedno je kaj skrival zanj v svojih velikih dlaneh. Nekaj robidnic, lešnikov, včasih sveže jajce. Potem sta skupaj gnala krave na pašnik za Francetovo hiško. Dnevi so minevali in mali Tonin se je veliko naučil od svojega prijatelja. Tudi sam je bil že skoraj pravi mojster v pletenju košar, znal je žvižgati skozi zobe, dobro se je spoznal na gobe in poznal je mnogo prečudnih in strašnih zgodb o vilah in zlih duhovih, ki mu jih je s težavo pripovedoval France. Tonin je bil potrpežljiv in nič ga ni motilo prijateljevo jecljanje. Z užitkom je opazoval, kako med pripovedovanjem pod njegovimi rokami nastajajo prelepe košare, pleteni kovčki, koši za seno ... Trgovec iz bližnje vasi je poznal Francetovo sposobnost in zato se je večkrat oglasil, mu pustil nekaj drobiža ali živeža in odšel z dobro robo naravnost v Trst, kjer jo je z velikim zaslužkom prodal. Zadnje dni je Tonin opažal, da se France drži nekoliko svečano in ponosno. Ves čas mu je pogled uhajal proti vasici, kakor da nekoga pričakuje. In res, nekega dne se je na prašni cesti spet pojavil trgovčev voz. France je Tonina brž odslovil, kar domov ga je poslal. Otrok je žalosten stopal proti svoji domačiji. Naslednje jutro je strahoma gnal krave proti rečici, saj se je bal, da ga tokrat France ne bo pričakal. Razmišljal je, s čim se mu je tako zameril, da ga je včeraj kar tako, malone spodil domov. Tega ni pričakoval, od Franceta res ne. Mračne misli so se kmalu razbežale, saj je ob rečici kot tolikokrat doslej stal France. V zgodnjem jutru je navihano mežikal. Prestopal se je, kakor da ne more dočakati svojega malega prijatelja. Usta so se mu razlezla v širok nasmeh. »T-T-Tole je z-z-zate« je zajecljal France, »p-p-pri t-t-trgovcu sem g-ga n-naročil, je iz T-T-Trsta,« ter razprl ogromno dlan. Ob pogledu na darilo so se Toninu zašibila kolena. V dlani je ležal pravi žepni nožek, tak na patent, s prečudovitim rdečim ročajem in s srebrno se bleščečim zloženim rezilom. Tonin ni mogel verjeti svojim očem. Ravno tak nožek, le da je barva na ročaju nekoliko zbledela, je neštetokrat opazoval v Francetovih rokah in ravno tolikokrat si je želel, da bi tudi sam imel takšen pipec. V ušesih mu je začelo zvoniti in solze hvaležnosti in presenečenja so mu privrele iz oči.
Minevali so tedni, preteklo je leto, prijatelja sta skupaj pletla košare in koše, stikala po gozdovih, pasla krave in se veselila vsakega dne posebej. Nekega dne pa je France zbolel. Da mu je slabo, je tarnal, v želodcu ga je zvijalo in bledica se mu je prikradla na obraz. Mali Tonin ni vedel, kaj naj naredi. Bil je v skrbeh za prijatelja in želel mu je pomagati. Ves dan je bil pri Francetu, mu nosil hladne vode iz vročka, mu vlažil čelo in skrbel zanj. Vedel je, da bo mama huda, saj ga je večkrat klicala h kosilu, on pa ni mogel zapustiti svojega bolnega prijatelja. Bližal se je večer, mrak se je počasi kradel v dolinico. France ga je naganjal domov, bom že kako, mu je pravil, saj ni nič hudega. Tonin je le s težkim srcem zapustil prijatelja in po poti domov na vso moč tekel, saj ga je bilo ob mraku strah, še posebno tam v dolinici, zraven tolmuna. Doma ga je mama pošteno oštela. Ko pa ji je povedal, da je France bolan, je tudi njo zaskrbelo, saj je bila dobra ženska. »Svežega mleka mu nesi, ravnokar sem pomolzla,« je rekla in izginila v kuhinjo. Te besede so zvenele kot odrešitev, hkrati pa mu je pred očmi zrasla podoba dolinice v temi. Toninu so se naježili lasje že ob sami misli na to, da bi šel nazaj k Francetu. Tekel je na vso moč in ni vedel ali bolj šklepetajo njegovi zobje ali pločevinast pokrovček na kanglici polni svežega, dobrega mleka. Noč je bila tiha, le škržati so enakomerno rezali gluho tišino. Ravno je hotel preskočiti od poletja izsušeno rečico, majhno kot potoček, ko se je na belem produ pojavila ogromna črna in kosmata pojava ognjeno žarečih oči. »Kam pa kam, otročič? Ha, prišel sem po Franceta, ampak zakaj ne bi s seboj vzel tudi tebe?« je renčala grda spaka in stegovala kremplje proti Toninu. Otrok je segel v žep in otipal pipec. V tistem trenutku je iz potočka vstala bela žena. Bela žena je največja moč, je moč dobrote. Z nežnim, a odločnim glasom je ukazala: »Poglej, hudobec, to je otrok! Ta otrok je nepremagljiv, saj njegovo pot vodi junaško srce. Srce, ki bije za prijatelja. Ob njem je tvoja moč piškava in ničvredna, zato se umakni. « Črni je renče izginil v črnino noči, bela žena pa je poljubila Toninovo pot in dejala: »Nesi mleko Francetu. Ko ga bo popil bo ozdravel, saj je mleko čisto kot tvoja duša ter nedolžno in belo kot sneg na gori. « Pobožala je Tonina po glavi in že je ni bilo več. Tonin je tekel, srce mu je razbijalo v grlu, sapa mu je pohajala. Končno je pritekel do prijateljevih vrat. Planil je v hišico in na sredi edinega prostora je v ogromni postelji zagledal svojega prijatelja Franceta. Hudo je bilo z njim, kakor da mu pohajajo moči. Tonin mu je nalil mleka v lonček in France ga je s težavo popil. Deček je primaknil stol in sedel k prijateljevi postelji. Luč je gorela še dolgo v noč. Dan, dva kasneje je France spet pričakal Tonina v dolinici ob tolmunčku. Še vrsto let sta potem skupaj pletla koše, kovčke in košare ter se veselila vsakega dne posebej.