Topola
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Toppola
Dovoljenje: Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Pod istim nebom sta nekoč pognala
topola iz enakih korenin,
kraj ceste sta osamljena ostala,
dve živi priči časov iz davnin.
Viharjem sta uporno kljubovala,
vpogibala se družno v isto smer,
oba v drhtenju rahlem vztrepetala,
kadàr se vžgal je rožnati večer.
Iz istih vôd je rosa krošnji prala,
odletel z vej obeh je isti ptič,
oba daljave iste sta iskala,
kjer se je izgubljal list za listom v nič.
Zravnana drug kraj drugega sta stala,
doklèr ju zrušil ni poslednji srh …
Šelé takrat, ko sta na zemljo pala,
se je dotaknil vrha zlomljen vrh.


Opombe urednice:

ra Albreht, Nova obzorja, 1954, let. 7, št. 4, str. 218.nitalijanščini (z naslovoma Topola/I due pioppi) je uglasbil MarjanTopola Kozina (Izbrane pesmi za glas in klavir, 1974, SAZU, Ljubljana, str. 86-90).</poem>