Torbica podukov mladim gospodarjem, ki pričnó kmetovati.
Po spisu C. Schütza, popotnega kmetijskega učitelja na Koroškem.
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (35. zvezek), 1880
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Žalostne skušnje nam kažejo, da, če mlad ali stareji človek brez vednosti začne gospodariti, zabrede v take pomote, iz kterih se včasih, z najboljo voljo ne more izmotati. Jaz sam sem taka nesrečna gospodarstva videl, zato mislim, da pravo zadenem, če mladim gospodarjem nekoliko nauka podam, da se ognejo nesrečnemu kmetovanju. Morebiti si tudi kak stareji gospodar iz teh naukov posname kak koristen opomin.

Pervo, kar moram na serce položiti začetniku gospodarstva, je to, da dobro prevdari, koliko ima kapitala. En del kapitala ali premoženja leži v zemlji, ktero poseda gospodar, in pa v gospodarstvu potrebnih poslopij — to je zemljiški kapital; — drugi del premoženja mora pa gospodar v rokah imeti za to, da si omisli živino, gospodarsko orodje, semena, živinsko kermo, gnoj, in pa da si priderži se toliko gotovega denarja, kolikor ga potrebuje za druge potrebščine v pervem gospodarskem letu, na pr. za davke, plačila delavcev, asekuranco, živež itd. Razen tega mora še nekoliko denarja na strani imeti za neprevidene nesreče po toči, če mu živine kaj pogine itd. Ta — drugi del — kapitala se imenuje gospodarstveni kapital. Pervi pregrešek mladih gospodarjev je večidel ta, da prenizko cenijo gospodarstveni kapital, potem pa, ker jim denarja zmanjka, v dolgove zabredejo, iz kterih se težko izkopljejo ali pa celó ne.

Res je, da se ne da natanko znesek gospodarstvenega kapitala določiti, kajti to je odvisno od marsikakih okoliščin; vsakako pa vendar vidi gospodar pred seboj nektere potrebščine.

V tem, če začetnik nima denarja za gospodarske potrebščine, leži največa nevarnost za neskušenega gospodarja. Zato naj mu veljajo sledeča vodila:

1. Bolje je, če nima gospodar precej denarja za gospodarstvo, da v najem (štant) vzame kako večje posestvo, kakor pa da manjše posestvo kupi in za to potrosi celi svoj kapital, da mu potem nič denarjev v rokah ne ostane in kmalo na kant pride.

2. Nespametno je, če kdo pri nastopu gospodarstva začne zidati poslopja, ktera mu niso neobhodno potrebna. Že marsikdo, ki je velika in lepa poslopja si zidal, se je s tem pregnal in kmalo onemogel; zidal je tak gospodar ne zase, ampak za druge. Star pregovor pravi: „Norci zidajo hiše, pametni ljudje pa v njih stanujejo.“

3. Ravno tako nespametno je o nastopu kakega gospodarstva nakupiti si precej dragih mašin in orodja. Večidel pride tako orodje med staro ropotijo zato, ker ni bilo pametno izbrano, ali ker ga mladi gospodar ni umel rabiti, ali ker sploh dotičnemu gospodarstvu ni primerno.

Najmanj škode bode mladi gospodar terpel, če dobro prevdari, kaj in koliko mu je pri gospodarstvu neobhodno potrebno; če ne, zaide v navadno napako neskušenih ljudi, ki mislijo, da vse bolj vedó memo drugih, vsacega obirajo, sebe same pa za nezmotljive imajo. Bolj pametno ravná mladi gospodar, če gleda na sosede, o kterih je znano, da dobro gospodarijo, si pri svojem gospodarstvu opomorejo, in po njihovih zgledih naj tudi on kmetuje. Še le potem, ko se je v gospodarstvu že bolje izpametoval in marsikaj skusil, je pravi čas, da staro in slabejo robo zamenja z novo in boljo. Potem bo njegov zgled tudi sosede njegove napotil na umnejše in koristnejše kmetovanje.

Ko je mladi gospodar nastopil kmetovanje, naj pervo skerb oberne na gnoj, ki se po pravici imenuje „duša“ kmetijstva. Dokler nima obilnega gospodarstvenega kapitala, naj pa nikar ne misli na nakup tako imenovanega umetnega gnoja, ampak skerbi naj, da bo doma dobil gnoja, kolikor ga potrebuje. Pervo skerb naj oberne na gnojnico, da mu od tega najboljega gnojiva nobena kaplja po nemarnosti ne odteče. Naprava dobre in terdne jame, kamor naj se odteka gnojnica, bodi mu zato perva skerb. Zraven tega naj skerbi mladi gospodar, da se mu ne pogubi nič pepela, ki je izversten gnoj senožetim; tudi kosti naj pridno nabira; potem pa berž skerbi za kup mešanega gnoja, ki se najbolje naredi poleg gnojnične jame. Mešani gnoj se imenuje zato, ker obstaja iz mnogoverstne soderge, ktero umni kmetovalec na kup spravlja, na priliko, smeti z dvorišča, poda in dervarnice, cestno blato, plevel, nanošena perst, kri, drobne kosti itd. Jako koristno je tudi, če gospodar mešanemu gnoju prideva človeško blato (kterega vrednost od enega človeka na leto in dan znaša 4 gold.), konjski in pa svinjski gnoj, katera sama se ne prilegata dobro polju. Po tem načinu se da vsako leto velik kup mešanega gnoja napraviti, ki, če se večkrat polije z gnojnico in enkrat ali dvakrat med letom premeša, je posebno dober gnoj travnikom. Za polje je pa mešani gnoj zato manj pripraven, ker se ž njim lahko plevel zaseje.

Če je gospodar tako svojo skerb obernil na travnike, mu ne bo klaje za živino manjkalo; obilna in dobra klaja pa je glavni pogoj koristne živinoreje. Od tega pa, kaj in koliko se živini kerme poklada, je odvisno to, da gospodar več ali manj boljega ali slabejega gnoja pridela. Dalje naj pa gospodar vé tudi to, da se gnoj rodoviten le potem obderži, če terdo na kupu leži, je zmironi vlažen in če ne plesnije. To pa, da iz gnoja ne izpuhtijo tečni gazi, se ubrani s tem, da se na gnoj nekoliko persti ali pa zmletega gipsa nasuje.

Kadar gospodar gnoj na polje izvozi, naj ga, kakor hitro je mogoče, podorje ali pa vsaj s perstjo pokrije.

Če se pomisli, da stroški pri napravi gnoja za cent 20—30 krajcarjev ali še več znašajo, in da se od odraščenega goveda leto in dan pridela okoli 200 centov gnoja, ter da te stroške mora njiva poplačati s tem, ker se na njej pridela, je pač jasno kot beli dan, kako treba je, da gospodar vso svojo skerb oberne na pripravljanje gnoja.

To vse spada v umno živinorejo. Ni pa vsak umen živinorejec, ki ima poln hlev živine. Le tistemu gospodarju gre ime živinorejca, ki vé, kaj hoče doseči, in izbira poti, da ta cilj doseže. Vsak drug, čegar glavna skerb je le to, da se mu živina vsako leto ubreji, ne zasluži imena živinorejca, ampak le ime govedarja.

Konec mojih besedí je pa ta, da umni gospodar mora biti dober računar, ki z mero in vago v rokali zapisuje vse dogodke v hiši in na dvorišči, na polji in v hlevu, vse dobodke in stroške marljivo zaznamuje, prevdarja in pretehtuje vse, da koncem leta na tanko vé, kaj je čez leto dosegel, zakaj se mu je ena reč dobro posrečila, druga pa škodo prizadela.

Po vsem tem pride sam do spoznanja, ali je gledé na svoje razmere prav gospodaril ali da mu je treba gospodarstvo predrugačiti.

Taki misleči in mirno prevdarjajoči gospodarji, ki se nikoli ne prenaglijo, iščejo in najdejo dobrih podučnih knjig in časnikov; tudi pristopijo kot udje k družbam kmetijskim, ki jim pojasnijo marsikaj, kar še sami ne vedó, in tako stopajo prevdarno z zahtevami novega časa naprej. Taki gospodarji ne pridejo nikoli na kant!

Po „Novicah“.