Totalka odštekan dan
| Totalka odštekan dan Milan Dekleva |
| |||||||||||||
»Čakičakičaki,« je rekla Bučka. »Ali sem jaz v kopalnici ali pa je kopalnica v meni. Hočem reči, ali pa je kopalnica v moji sobi!«
Bučka si je nejeverno pomela oči in še enkrat pogledala s postelje.
»Mama!« je zatulila. »Nočem spati v bazenu!«
Odgovora ni bilo. Bučka je slišala samo rahlo pljuskanje vode; vse manj in manj možnosti je bilo, da sanja.
»Boško!« je zaklicala. »A se spet tuširaš celo uro?« Nič. Tišina. Vzdušje v hiši je postajalo čedalje bolj oceansko. Bučka je strahoma pogledala na uro.
»Če v kratkem tod mimo ne pripluje kak čoln, bom zamudila šolo,« je pomislila. »Seveda, mama je že v službi, moj veliki močni junaški brat pa na športnem dnevu. Namesto krosa bi sošolce lahko povabil domov na vaterpolsko tekmo. Nič ne pomaga, morala bom vstati.«
Bučka si je zavihala pižamo in pogumno zatacala po vodi. Bila je nekoliko razočarana, ker sploh ni bila globoka; bolj zadovoljna je bila z oblačenjem na mizi.
»Upam, da za zajtrk nimamo alg in žabjih mrestov,« si je rekla in zakoračila v dnevno sobo. V njej je bilo nekaj več kot vse po starem. Nekaj več je sedel po turško na tleh z rokami, prekrižanimi na prsih. Nekaj več je nosil temen klobuk, imel je temne lase in temen obraz; le gledal je svetlo.
»Hej,« je rekla Bučka. »Ste vodovodar?«
Nekaj več je počasipočasneje dvignil glavo in usta zategnil v zaničljivo zmrdo.
»Ne vem, kaj je danes,« je dejala Bučka. »Najbrž je z luno v zvezi, da nihče noče govoriti z mano.
»Si ti tako kričalo« je zamevljal nekaj več. »Uničilo bodeš moj urok.«
Bučka je mukoma pogoltnila slino.
»Jest sem tako kričalo,« je odvrnila Bučka. »Gospod, ali ste vi gasilka?«
Sedeči se je dolgo boril z odgovorom.
»Nobeno gasilka. Moje ime je Mokro Koleno. Sem namestnik poglavarja Indijancev iz rodu Močvirniki.«
»Aja,« je dahnila Buka. »Od kdaj so se Indijanci utaborili v Ljubljani?«
»Prišlo sem na kongres,« je odvrnil rdečekožec. »Svetovni kongres priklicevalcev dežja.«
»Ne ga biksat,« je rekla Bučka. »In zakaj boste imeli kongres ravno tu?«
Indijanec se ni dal zmesti.
»Meni je bilo rečeno, da se bo kongres odvijalo v domu Cankarjevih. Saj ste vi Cankarjevo?«
»Ja, jaz sem Cankarjeva,« je odvrnila Bučka. »Bučka Cankar. Ampak vaš kongres je najbrž v Cankarjevem domu!« »Baš to sem tudi reklo,« je mirno ugotovil priklicevalec dežja.
Bučka je že odprla usta, da bi gostu razložila razliko med priimkom Cankar in Cankarjevim domom, a se je premislila. Stekla je v kuhinjo in si pripravila zajtrk.
»Gospod Mokro Koleno,« je zaklicala. »Ali bi kaj pojedli?«
»Prav rado bi kaj prijateljsko zmlelo med zobmi,« je odvrnil odpoglavar.
»Potem pa kar sem,« ga je povabila Bučka. »Prijateljica žemljica komaj čaka, da bi spoznala vaše zobe.«
Indijanec je prihlačal in se ji pridružil. Jedel je prav tako uspešno kot je prikliceval dež.
»Žejni pa niste?« je vprašala Bučka.
»Bohnedej« je odvrnil Indijanec.
Dostojanstveno se je ozrl okrog sebe.
»Sicer pa bom moralo spiti vse tole,« je dejal in s široko kretnjo očrtal tla po hiši.
Bučki je grižljaj zastal v grlu.
»A sam?« je potihoma zajecljal.
»Mi ne bo predpostavljalo nobenega problema,« je ugotovil priklicevalec dežja. »Mi Močvirniki veliko pijemo!«
Bučka je pograbila torbo in se pričela napravljati.
»Žal mi je, ker moram v šolo,« je začebljala. »Vi si pa kar privoščite malo miru. Zaklenite se v stanovanje, prosim. Mama vas bo prav vesela. Še nikoli ni videla Indijanca, čeprav nama z bratom kar naprej govori, da tuliva kot vi. Ali tulite?« Medtem, ko je zapirala vrata, je slišala odgovor.
»Ne. Mi Močvirniki grgramo.«
Glede na to, da je v njihovi hiši pravkar deževalo, je bilo vreme na ulici prijetno: sonce je sijalo vztrajno in brez napora. Bučka je že hotela steči čez cesto, ko ji je zastal korak. Po pločniku je prihajal sosedov pes, ki je na vrvici vodil svojega gospodarja, gospoda Buldeža. To niti ne bi bilo tako čudno, če ne bi pes hodil po dveh, sosed pa tacal po štirih nogah. »Dobro jutro,« je pozdravila Bučka. »Sosed, a se igrate?« »Rrrrrr,« je zarenčal Buldež. »Hudič ga vzemi, tega trinoga!« Pes je krepko pocukal, za vrvico. »Pardon,« je dejal vljudno, z rahlim nasmehom pod brki. »Sem štiri nog, to pa že lahko rečem.« Bučka ga je svetlo pogledala. »Gospod pes, ste se naveličali vodoravnega življenja?« »Naveličal sem se, da tale, oprostite izrazu, stvor (pri tem je z odporom stegnil taco proti Buldežu) z menoj ravna kot s psom. Kar naprej bevska name. Če bi šlo tako naprej, bi si z menoj pričel loščiti čevlje. Ampak ne bo šlo tako naprej, to pa že lahko rečem!« »Uau,« je zatulil Buldež. »Pes hinavski! Mrcina nehvaležna! Ti mogoče ne čuvam hiše noč in dan? Ti ne nosim copat k postelji? Ti ne vlečem sani skozi snežne zamete? Te ne branim pred mačkami? Te ne opozarjem pred potresi? Ti na lovu ne izvoham vsake race, ki jo počiš? Dobrota je sirota, gospodična Bučka, zapomnite si. In svet je en sam velik zverinjak!« Sosedov pes je otožno pogledal Bučko. »Vidite,« je počasi zamrmral. »Vidite, kako težko je biti človeku pravičen gospodar. To me stane veliko dlak, da o živcih niti ne govorimo. Posebej hudo je z njim, kadar vstane na levo nogo, to že lahko rečem. Zdaj pa, če ne zamerite, mlada lepotica, bi se midva poslovila. Moram ga peljati na cepljenje. Še kakšne stekline se mi manjka!« Pes se je narahlo priklonil in potegnil za vrvico. »No, kako se pozdravi,« je vprašal gospoda Buldeža. »Sva se tako učila?« »Na svidenje,« je izdavil gospod. Če bi se slučajno utegnila oglasiti na Društvu za zaščito malih ljudi, vas prosim...« Več Bučka ni slišala. Sosedov pes in njegov gospodar, ki je neusmiljeno opletal z glavo, trudeč se, da bi se strgal z vrvice, sta se oddaljila. Bučka je še nekaj časa gledala za njima, potem je skomignila z rameni. »Navsezgodaj se že ne bi bilo treba skregat,« si je zamrmrala v brado, potem pa previdno prečkala cesto. Ulica, v kateri je stanovala, ni bila prometna. Ob njej so stale stare, enonadstropne hiše, obdane z vrtovi. Vrtovi so bili premajhni za ute in sprehajalne stezice, bili so komaj dovolj veliki za korenje, čebulo in peteršilj. Bučka je kmalu prišla do križišča in zavila okrog ogla. Znašla se je na široki, z avtomobili nagačeni cesti. Ob njej ni bilo vrtov: namesto korenja so rasli bloki, namesto čebule banke, namesto peteršilja trgovine. V eno izmed njih je stopila Bučka; nad vrati je pisalo Cvetličarna. Bližal se je konec šolskega leta in Bučka je hotela kupiti rože, da bi jih odnesla tovarišici. Ko je odprla vrata, je zacingljal zvonček. Izza zavese je prišla prodajalka in se počasi odmajala za prodajno mizo. Bila je starejša gospa. Nosila je očala z debelimi lečami, iz brade so ji poganjale redke črne kocine, lase je imela spete na vrhu glave v figo. Še najbolj je bila podobna kakšni nenevarni čarovnici. »Ti lahko s čim postrežem,« je vprašala Bučko. Tudi za nenevarno čarovnico, ki je hkrati prodajalka v cvetličar¬ni, je bilo vprašanje izjemno prijazno. »Imate vrtnice?« »Naka. Nimamo.« »Imate lilije?« »Tudi ne.« »Kaj pa nageljne?« »Ni govora. Mogoče vidiš kje kakšne nageljne?« Bučka se je ozrla po trgovini. V njej ni bilo ne rož ne zobnih ščetk biciklov. V njej razen prahu ni bilo ničesar! »Kaj tu nimate nobenih rož?« je zazijala Bučka. »Niti ene. Še trnov nimamo. Mi tu prodajamo (ob tem je nenevarna čarovnica pomenljivo dvignila obrvi) uganke.« »Uganke?« se je začudila Bučka. »Zelo zabavne, zapletene, zavite, skratka kvalitetne uganke. Bi hotela eno kupit?« »Jo lahko najprej slišim?« se je pozanimala Bučka. »Jasno. Na steni visi, a ni slika. Gledaš vanj, a ni ogledalo. Na začetku je cel, na koncu ga pa nič ni. Kaj je to?« »Na začetku je cel, na koncu ga nič ni in visi na steni?« je ponovila Bučka. »Točno. No, napni možgančke, napni možgančke.« Bučka je še hip premišljevala, potem pa globoko zavzdihnila. »Ne vem.« »No, sem ti rekla, da pri nas prodajamo kvalitetne uganke,« je rekla prodajalka. »To je koledar!« »Uf,« je pihnila Bučka. »Ja, uf. Še tole poslušaj! Kdo te ne more ujeti, če stojiš pred njim, on pa teče?« Bučka je odprla usta in strmela v nenevarno čarovnico. V prostoru je zavladala tišina. »No, si videla,« je prodajalka prekinila molk, »da smo trgovci z ugankami vrhunske kakovosti? To je rak.« »Rak?« »Rak. Ujame te lahko le, če stojiš za njim.« »Aja,« je dahnila Bučka. Trgovine kvalitetnih ugank je imela do vrh glave. »Boš kupila uganko?« je vprašala prodajalka. In katero? Naj ti jo zavijem v papir, ali jo boš dala v torbo?« Bučka se je med njenim govorjenjem počasi umikala proti vratom. »Čemu imate nad vrati izvesek cvetličarna?« je vprašala. Prodajalka se je gromko zasmejala. Slišati je bilo, kot da bi v ponvi cvrčale postrvi. "Ckckckck. To je naša najboljša uganka!« je spravila iz sebe. Bučka je stopila na cesto in bliskovito zaprla vrata. Cvrčanje postrvi so je pomokalo s cingljanjem zvončka.
Ko je Bučka zakoračila po ulici, ki je vodila v šolo, je strahoma pogledala na uro. »Jasno.« si je rekla. »Še zamudila bom. To ima človek od reševanja kvalitetnih ugank.« Čeprav se je poskušala jeziti sama nase in ji to nikakor ni uspelo, je pričela nehote opazovati možakarja, ki je vijugal pred njo. Vijugal, ja, a ne zavoljo pijanosti. Tip je namreč prečkal cesto z leve na desno, za hip pogledal okrog sebe in prečkal cesto z desne na levo. In tako kar naprej. Levo, desno, desno, levo. Bučka ga je že prehitela, tedajci je možak preplašeno zasikal vanjo: »Ne hodite naravnost, gospodična!« »Zakaj ne?« ga je z zanimanjem vprašala Bučka. »Ker naravnost vozijo avtomobili, padajo opeke, sekajo strele. To so nevarne reči, se ni za hecat.« »Če hodite sem in tja čez cesto, ste bolj varni?« »Seveda. Ne povsem, malo bolj pa nedvomno. Če avto vozi naravnost in jaz vijugam, imam več možnosti, da me ne bo zadel!« Bučka si je možakarja pozorno ogledala od nog do glave. Bil je skrbno obrit in počesan, nosil je črtast suknjič in kariraste hlače. Spominjal jo je na televizijskega napovedovalca. »Se vam ne zdi,« je zlagoma rekla Bučka, poudarjajoč vsako besedo, da ste še so za spoznanje bolj varni, če hodite naravnost po pločniku?« »Nikakor,« je dejal možakar, razburjeno mencajoč z nogami. »Lahko pridni kakšna mlada frfra z vozičkom in –šk- zapelje naravnost čezte!« »Na to nisem pomislila,« je naveličano odvrnila Bučka. »Pa se splača mislit gospodična,« je zaupljivo šepnil krivohodec. »Še zajce, ki nima bogve kakšne pameti, teče pred lovcem cik cak. Bi vi pred kroglo tekli naravnost?« »Ne.« je prostodušno rekla Bučka. »Veliko sreče vam želim v vašem vijuganju skozi živ ljenje,« je dejala. »Jaz moram žal naravnost v šolo, ker sem pozna!«
Vsa zasopla je Bučka po dolgem šolskem hodniku pritekla pred razred. Ko si je oddihovala in natikala copate, je izza vrat zaslišala tuljenje in kopitljanje. »Kot v hlevu,« je pomislila. »Kaže, da tovarišice še ni v razredu!« Pa je bila. Z glavo med dlanmi je obupana sedela za katedrom. »Oprostite,« je hlastnila, »ker sem zamudila. Ko sem vstala, je bila hiša polna vode in v dnevni sobi je sedel Indijanec Mokro Koleno, ki bi moral biti v Cankarjevem domu in in in...« Bučka je umolknila, ker se ji je zdelo to, kar je pripovedovala, precej prismuknjeno. »Še dobro, da si zamudila,« je otožno odvrnila tovarišica. »Ker si zamudila, se nisi spremenila. Tu nimamo več šole, imamo le še vole.« Bučka se je ozrla po razredu. V klopeh so namesto otrok v resnici sedeli voli! Mežikali so s svojimi govejimi očmi in živčno opletali z rogovi. Vol v zadnji klopi se je pravkar lotil okrasne praproti na okenski polici, medtem ko je parkljevec, ki je sedel najbližje tabli, skušal požreti zemljevid Jugoslavije. »Vidiš, kaj se zgodi, če se človek ne uči,« je ugotovila tovarišica. »Res me veseli, da nisi taka tudi ti.« »Kaj pa zdaj?« je vprašala Bučka. »Boste učili vole?« »Učiti moram tudi vole, zaradi kontrole,« je dejala učiteljica. »Poleg tega niso vsi voli čisto zabiti; z nekaterimi se da čisto dobro pomeniti. Jani,« je poklicala, »vstani.« Vol v tretji klopi je svojemu sosedu prenehal tlačiti v gobec svoj rep in se zravnal. »Kaj ti je ljubše, mesnica ali pšenica?« »Pšenica, mučiteljica,« je odmomljal vol. »Učiteljica se reče,« je skozi zobe siknila tovarišica. »Pazi, da te ne bo bolelo pleče!« »Mučim se mučno,« je odmomljal vol. »Močno,« ga je popravila učiteljica, »močno. Močno je pridev¬nik, tako kot sočno ali bočno: premikal se je bočno in ne bučno.« »Mučno,« je še enkrat bleknil vol. »Mutiram,« je dodal, kot bi se hotel opravičiti. »Sedi!« je ukazala tovarišica; onemu, ki se je ubadal z zemlje¬vidom pa »Ne mlaskaj pri jedi!« Obrnila se je k Bučki. »Če si psiholog, jim marsikaj spraviš v rog!« »Če si kaj?« je vprašala Bučka. »Dušeslovec, možganski krovec,« je izstrelila učiteljica. »Jaz že ne bi bila za to,« je s prepričanjem rekla Bučka. »Ne bila za kaj, naj te vprašam zdaj,« je dejala tovarišica. »Za vole učit,« »Tudi jaz tega ne delam brez odpora,« je zamišljeno rekla učiteljica. »Ampak, kar človek mora, mora. Življenje je namreč ena sama pokora»« »Močna fora,« je s preudarkom dejala Bučka. Znova se je ozrla po razredu. Večina zagovednih učencev je prežvekovala svoje zvezke. »Utrjujejo zadnjo snov,« je menila tovarišica. »Ti pa le pojdi domov!« »Sem vas ravno mislila prosit,« je rekla Bučka. »Danes nisem za v hlev. Med voli se počutim nekam osamljeno.« »Tudi jaz,« je zašepetala učiteljica. »Pride čas, ko se na človeka vsuje plaz...« Umolknila je. Bučka ji je, medtem ko je stopala proti vratom, sočutno rekla: »Tovarišica, ne se sekirat! Jutri bo vse drugače.« »Drugače, drugače. Iz volov nastanejo le krače!« je še slišala, ko je zapuščala razred.
Vse drugače je bilo že pred šolo. Kakor prej je sijalo sonce, rasla trava, škripal pesek pod nogami. Z igrišča je bilo slišati klice in otroški tek. Bučka je videla, da se na košarkarskem igrišču odvija divja tekma. Po opazkah sodeč sta ekipi bili trd boj za vsako žogo. A ko se je Bučka približala, je opazila samo igralce in koša. Otroci so sicer živahno preigravali nasprotnike in si nekaj podajali, le da tega nekaj ni bilo mogoče videti. »Igrate z nevidno žogo?« je Bučka vprašala Boža, svojega sošolca, ki je očitno šprical pouk. Božo se je za hip ustavil in zmajal z glavo. »Ne govori traparij!« je zatulil. »Si že kdaj videla nevidno žogo?« »Zakaj pa igrate brez žoge?« je zanimalo Bučko. »Ker so nam jo osmarčki ukradli,« je rekel sošolec. »Zakaj so vam jo ukradli?« »Ker ne znajo igrat košarke brez žoge.« »Kako, da jo vi znate?« »Ker nimamo žoge,« je nejevoljno bleknil Božo. »Ti še zmeraj ni jasno?« »Tebi marsikaj ni jasno,« je zamrmrala Bučka. »Škoda, ker manjkaš v šoli. Prav danes te v razredu vsi pogrešajo. Muuu. Muuu. Mu mu mu!« Božo jo je zabodeno gledal. »Zapri usta,« je rekla Bučka, »lahko bi ti kdo vanje vrgel žogo.« Božo je ubogljivo zaprl usta, Bučka se je elegantno zasukala na petah in odhitela proti domu. Ni še naredila sto korakov, ko jo je dohitel lepo oblečen gospod. »Postaja avtobusna je kje, poveste lahko mi, oprostite,« jo je nagovoril. Bučka ga je presenečeno pogledala. »Kako, prosim?« »Avtobus na šel bi rad,« se je odrezal gospod. »Radi bi našli avtobus? Gospod, vi pa niste od tukaj? A govorite arabsko?« Bučka si ga je pozorno ogledala. Uglajeni mož je nosil narobe zasukan klobuk, črn suknjič, ki si ga je zapel na hrbtu in lakaste čevlje, katerih konice so štrlele nazaj. Na hrbtu mu je bingljala moderna kravata, v gumbnici, ki jo je imel nekako v višini desne lopatice, je imel zataknjeno krizantemo. »Slovensko govorim jaz,« je odvrnil s trdnim prepričanjem. »Nazadnjak sem jaz, veste samo. Mislim nazaj. Govorim nazaj. Spoznam ne mesta konec ta na se da, je pa res.« »Mislim,« je dejala Bučka, gubajoč čelo in obračajoč gospodov stavek na glavo, da bi ga razumela, »mislim, da bi vi nazadnjaki morali govoriti zelo na kratko.« »Strinjam povsem se,« je rekel Nazadnjak. »Težave povzroča govorjenje moje vam da, je mi žal.« »Je že v redu,« ga je pomirila Bučka. »Do postaje pridete takole...« Bučka je zastala in se zazrla v gospoda. »Čakajte. To, kar je zame naprej, je za vas nazaj, ni res?« »Res ni?« »Ni res ali je res?« »Res je,« se je odrezal Nazadnjak. »In kar je zame levo, je za vas desno?« »Pribito kot drži.« Bučka je stegnila roko predse in rekla: »Tamle pojdite po ulici nazaj, pred tem se povzpnite po tistihle stopnicah navzdol, še pred tem pa zavijte - z roko je pokazala na levo - okrog rdeče hiše na desno.« »Pomoč prijazno za hvala lepa,« se je s priklonom poslovil gospod Nazadnjak. Klobuk, ki ga je ves čas držal v visoko stegnjeni roki, si je položil na glavo, nato pa spretno odkorakal. Ker je hodil nazaj, se je Bučki še dolgo prijazno smehljal.
V trenutku, ko je Bučka zagledala domačo hišo, ji je bilo jasno, da se stvari zapletajo. Pred vhodom je stal policijski avto, tik za njim gasilska brizgalna. Okrog njiju se je trlo ljudi, ki so vreščali kot nevzgojeni otroci, krilili z rokami in cepetali. Med njimi je s prekrižanimi rokami dostojanstveno stal Mokro Koleno, tih in miren kot zvezda. Pač pa je bil na meji histerije sosed Buldež: na vsak način je hotel šavsniti policaja, ki ga je vlekel za ovratnico in skušal vrvico iztrgati iz šap njegovega psa. Pes je ogorčeno, čeprav vljudno protestiral. Da bi bila mera polna, so se pred hišo ustavljali mimoidoči, pasli firbce in komentirali dogajanje. Direndaj je bil nepopisen. Manjkali so le požiralci ognja (zaradi gasilcev), rokohitrci (zaradi policajev) in krotilci levov (zaradi gospoda Buldeža). »Kaj se je zgodilo,« je Bučka vprašala policaja, ki se je trudil ostati neobgrizen, »je tu kakšna razprodaja? Morda ste zgrešili ulico? Mogoče se nimate kam dati in postopate tod okoli in vznemirjate nedolžne ljudi in živali?« Policaj je bil v prehudi zagati, da bi ji mogel odgovoriti. Namesto njega je to storil Buldežev pes. »Dovolite, mlada lepotica,« je zaškrtal med zobmi, »sam sem kriv. S temle foksijem (pokazal je na soseda) sem se vračal mimo vaše hiše, pa je začel renčati in skakati, kot bi se mu zacufalo. Stopil sem bliže, pokukal skozi okno in zagledal tegale čifurja, hočem reči tega Turka (pokazal je na Mokro Koleno). Nabijal je po bobnu, tum tu dum, čuf, čuf, aaaaaa, tupa tupa, tum tu dom, čuf, čuf, aaaaaa in tako naprej. Zraven se je zvijal, da me je spominjal na naočarko.« Pes je za trenutek pomolčal. »Kaj naj bi storil?« je vprašal Bučko. »Jaz vem, česa nebi smeli storiti,« je odgovorila Bučka. »Ne bi smeli poklicati policije. Kamor pridejo policaji, je zmeraj cirkus.« Policaj, ki se je umiril, ko je pes nehal opletati okrog sebe, je napeto vlekel na ušesa in gubal čelo. Zdajci se je strogo obrnil k Bučki: »Ti si Cankarjeva, kenede? Takole se bomo zmenil: a poznaš onegale, čem reč, onelega ptujca?« Policaj je z nakremženim obrazom pomignil k Mokremu Ko¬lenu. »Poznam,« je rekla Bučka. »Mora bit od daleč, kenede?« je pomenljivo vprašal policaj. »Od zelo daleč. Od Amerike.« »Takole bomo rekli,« je nadaljeval policaj in pokazal na psa. »A tegale poznaš?« »Poznam. V sosednji hiši stanuje.« Policaj je silovito pocukal za vrvico: »Se bomo kar precej sporazumel,« je ostro menil. »Ti greš z nami, pa tvoj gospodar gre z nami!« Pes je besno zatulil: »Zakaj jaz? Jaz sem vas poklical!« »Kdor nas pokliče, nas potem tud ima,« je odvrnil policaj. »Ne bomo vzel ameriškega Indijanca, vzel bomo slovenskega psa!« Mokro Koleno je pristopil in položil svojo veliko roko na njegovo ramo. »Primaruha,« je dejal z mirnim in prepričljivim glasom. »Žal naša policija že ne bi ravnalo tako, kot vi. V Ameriki je vsak pes bolj zaščiteno nego Indijanci. Ali brez nas ne bi imeli ne eno reka, ne eno gozd ne eno bizon. Imeli bi samo televizijo.« Ko je Mokro Koleno končal svoj govor, se je dostojanstveno priklonil in se pred direndajem umaknil v hišo. Njegov nastop je policaja presenetil, začel se je prestopati, kot bi ga tiščalo lulat. »Krščenmatiček,« je jezno zinil in pri tem gledal Bučko. »Aja?« je rekla Bučka. »A zdaj bomo pa preklinjali? Se mi zdi, da so take manire že malo (zazrla se je v daljavo) pasé.« »Pase," je zabodeno dahnil policaj. »Misliš reči pse? Ali mogoče pase?« »Ne," je prepričljivo odvrnila Bučka. »Mislila sem pasé. To pomeni za zmeraj mimo, čao, pa eno bolho za pozdrav!« »Entiboganamalanega,« je zablejal policaj. »Ta mala, pri tej priči mi povej, kdo je tip, ki se motohari po vaši hiši!« »En super gost,« je mirno odvrnila Bučka. »Udeležuje se kongresa. On je kongresnik.« Policaj je hipoma postal spravljiv in prijazen. »Kongresnik?« je ponovil. »Zakaj tega ne poveš précej?« »Ker ste me vprašali precéj pozno,« je rekla Bučka. »Zdaj se pa, prosim, précej skidajte izpred naše hiše.« »Točno,« se je vmešal pes. »Vi tu gnjavite ugledne meščane, ta pravi lopovi se pa žvižgajoč sprehajajo naokrog.« Policaj je kar poskočil. »Da ti ne bi ene prisolil,« je grozeče dejal. »Ena ti bo prižvižgala okrog uhljev. Tebi in tvojemu bedastemu scufanemu psu. Nehaj se pačit, ščene zakompleksano,« je zagrmel. »A misliš, da ne vejo vsi živi, da delaš za nas, ti, ti... gobec stavšani doušniški! Vohljač odurni!« Sosedov pes je spodvil rep med noge, pograbil vrvico in brez pozdrava odpeljal gospoda Buldeža po ulici. »Jaz nisem vedela,« je razočarano rekla Bučka. »Hudo je biti mlad v deželi, kjer psi ovajajo sosede.« Zasukala se je, da bi odšla v hišo. »Alo, alo!« Bučka se je ozrla. Bil je šef gasilcev. »Prosim,« je negotovo rekla Bučka. »Mi smo z Iga,« je zatrobental šef gasilec. »Požarna obramba. Povsod prvi na položaju! Bi kar začeli,« je zadrdral. »Začeli bi? Kaj bi začeli?« "Iz vaše hiše,« je strokovno dejal gasilec, »kaplja in curlja!« »To pomeni, da niti slučajno ne potrebujemo gasilcev,« je s prepričanjem rekla Bučka. Gasilec se ni pustil zmesti. »Tudi poplave so v naši pristojnosti.« Zasukal se je k svojim možem. »Alo, pobje, pejmo!« Bučki je bilo vsega dovolj. Skočila je skozi vhodna vrata in jih jadrno zaklenila. Gasilci so kopitljali na pragu. »Izginite!« je zakričala Bučka. »Poklicala bom policijo!« Policaj, ki je dalj časa razmišljal, kako naj se častno umakne s prizorišča, je zacepetal od sreče. Nastopil je njegov trenutek. »Smo že tu!« je zatulil z grozečim grlom. Bučka je previdno odškrtnila vrata in pokukala skoznje. Gasilci so stali z odprtimi usti, medtem ko je policaj dramatično korakal pred njimi gor in dol. »Saj se zastopamo,« je končno zinil. »Kenede?« »No...« je počasi zategnil šef gasilec, »no...« »No kaj?« ga je vzvišeno prekinil policaj. »No, nič. Če nekdo, ki je tu doma,« pokazal je na hišo, »hoče, da izginete, potem izginete in mu nehate vdirat v hišo. Če kdo hoče, da mu v hiši gnezdijo race in drstijo postrvi, se v to nimate kaj vtikat. Jasno?« »No ja,« je zategnil gasilec z dvomom v glasu. »Naj bo po vaše. Ampak če komu iz hiše kaplja in curlja...« Svoje misli ni utegnil dokončati, kajti policaj je pogledal z belim in zavreščal: »Briši! Čisti! Razhod! Štejem do deset! Če bo potem še kdo na ulici, ga odpeljem direkt v arest! Ena...« Šef gasilcev je postal vinsko rdeč. »Tole vam povem,« jo maščevalno rekel. »Ko bo iz vaše hiše kapljalo in curljalo, boste zastonj vrteli Ig.« Zasukal se je na peti, snel čelado in zagodel: »Fej! Oblast kožo menja, policajev pa ne. Alo, fantje, premik!« »Sest!« je rekel policaj, ko na ulici ni bilo več žive duše.
Bučka se je še nekaj časa naslanjala na vrata, kot bi si hotela oddahniti, potem je stekla v stanovanje. Mokro Koleno je zamišljen stal pred veliko omaro, v kateri so bile spravljene očkove knjige, mamine knjige, Boško ve knjige in Bučkine knjige. »Vi, Slovenci, ste pozabljivo narod,« je menil namestnik pogla¬varja Močvirnikov. »Kaj?« je zinila Bučka. »Očemvidno si morate vse zapisat,« je rekel Indijanec. »Torej si ničesar ne zapomnete. Mi, Indijanec, imamo vse zapičeno v glavah. Enkrat in za zmeraj. Mi ne pozabljamo ne na zvezdno jezik, ne na vetrno jezik, ne na travno jezik. Tudi ne na živalsko jezik. Jezik Močvirnikov je sestavljeno iz besed nebo, zemlja, voda, zrak. Jezik Močvirnikov je bilo in bo klokot stvari, ki naseljujejo svet.« Bučka ga je pozorno gledala. »Lepo si govoril,« je rekla. »Upam, da ne bom pozabila, ker sem Slovenka.« Ozrla se je po policah. »Res je nekam veliko te šare,« je ugotovila. Čeprav so nekatere knjige kar štosne. Ampak mama ima prav, ko vzdihuje, da se na njih samo nabira prah.« »Povsod se je in se bo nabiralo prah,« je s prepričanjem dejal podpoglavar."Posebej tam, kjer ni dovolj mokro. Lahko pa ti tele skladaniee spremenim v kaj bolj razveseljivega,« je pribil. "A ja?" je dvomeče rekla Bučka. »V kaj pa?« Indijanec je napeto tuhtal. »V metulje,« je nenadoma bleknil. "Meni so zelo pri srcu metulji.« »Meni tudi,« je vzkliknila Bučka. »Kako pa to storiš?« »Z močjo svoje želje,« je preprosto rekel Mokro Koleno. »Sploh pa so knjige in metulji nekaj podobnega.« Vstopil se je pred omaro, roke jc prekrižal na prsih. Naenkrat je postal tih in spokojen kot kamen, le njegove oči so žarele. Žarele so, tako se je zdelo Bučki, tudi knjige. Presenečena je videla, kako postajajo bele in prosojne, breztežno zarjaste. Stresle so se in zamajale, se vzdignile s polic, a niso treščile na tla. Zalebdele so, zatrepetale, vzprhutale in ... zamahnile s krili! »Tako. Opravilo sem,« je dejal Mokro Koleno in se zasukal k deklici. »Super.« je dahnila Bučka. »Juhej! Fantastično!« Zaploskala je od sreče. »Res si frajer,« je pohvalila Indijanca. V sobi je frfotalo na stotine mavričastih metuljev. Bučki se je zdelo, da je stopila v risanko, kjer niso varčevali z barvami. »Joj,« je nenadoma kliknila, »saj se nimajo kam vsesti! A ne vidiš, da je povsod sama voda? Bi lahko tale bazen spremenil v manjši, cvetoč travnik?« »To ne bo problematično,« je menil Mokro Koleno. »Meni je zelo pri srcu cvetočo travnik. Sploh pa sta voda in trava nekaj podobnega.« Dostojanstveno je prekrižal roke in se zatopil v moč svoje želje. Bučki se je zdelo, da sliši nekaj takega kot buh in puh in ššššst; videla je, da se s tal dviga silna sopara. Za hip jo je zagrnila megla, potem je stala sredi dehtečih bilk in rož. Tega so se, še bolj kot ona, razveselili metulji. Vzdušje v sobi je bilo omamno, kot najbolj veličastne počitnice. Bučka se je od sreče sesedla v travo. »Totalka odštekan dan,« je šepnila.
Telefon je zvonil, neučakano, da ga je kar privzdigovalo. »Halo,« je rekla deklica. »Prosim, tukaj Cankarjeva Bučka.« V slušalki je zazvenel mamin glas. »Čao, ta mala,« je slišala Bučka. »V službi so me spet zašili.« »Prideš šele zvečer, a ne?« je rekla ta mala. »Aha,« je bilo slišati iz telefona. »Je doma vse v redu?« »Super,« je dahnila Bučka. »Sedim sredi cvetočega travnika in po policah je vse polno metuljev.« Nekaj časa je bilo v slušalki tišinsko. »A že spet fantaziraš?« je vprašal mamin glas. »Čuka moja, pri tebi nikdar ne vem, kaj si domišljaš in kaj je res. Zmeraj hočeš videti kaj več.« »Ni res,« je Bučka nestrpno zavpila v telefon. »Mama, dobro veš, da vsak dan vidim premalo. Natančno vem, da ogromno stvari ne vidim. Jih spregledam. Tako misli tudi Mokro Koleno.« Iz telefona sta zijala molk in začudenje. »Kdo?« je končno izdavila mama. »Prijatelj Indijanec. Namestnik poglavarja iz rodu Močvir¬nikov.« »Uf,« je rekla mama. »Aja, tisti. Sem se že bala, da je Besni Bober, namestnik poglavarja iz rodu Barjanci. Ti so namreč hudobno pleme.« Bučka sc je prešerno zasmejala. »Pri tebi, mama, mi je všeč, ker se znaš štosirat,« je rekla. »Poslušaj, ta mala,« je slišala govoriti mamo, »greš danes na izrazni ples?« »Ja,« je zinila Bučka. »Nastop imamo. V Operi. Sem mislila, da me boš prišla gledat!« »Saj sem hotela,« je bilo mami, sodeč po glasu, resnično žal. »Ampak ravno danes so mi naložili nekaj zoprnega. Kot zanalašč je moral še očka za dva dni v tujino. Službeno v Vrnjačko Banjo, si predstavljaš?« »Si,« je rekla Bučka. »O kej, se vidiva zvečer.« »Bom pohitela,« je pohitela mama. »Dobro pleši. Saj vem, da boš najbolj frajerska.« »Brez dvoma,« je odvrnila Bučka in odložila slušalko.
Bučka se je obrnila k Indijancu. »Si slišal? Imela bom nastop in nihče me ne bo gledal. Pri vas mame in očki sigurno gledajo otroke, ko nastopajo?« »Kakopak,« je rekel Mokro Koleno. »Pri nas mame, očki in otroci nastopajo skupaj. So nerazdružljivo.« »Mokro koleno,« je zapeljivo dejala Bučka, »se ti ne zdi, da boš precej samoten, ko bom odšla plesat?« »Nedopovedljivo samotno bom, ne le precej samotno,« je odvrnil Indijanec. »Da temu ne bi bilo tako, bom odšlo s tabo. Mi, Močvirniki, smo bili od prazgodovine noro na ples.« Bučka je žarela kot lučka. »Samo en hipec me počakaj,« je drdrala. »Grem v sobo po dres in copate. In lepo se moram napravit, a veš,« je nadaljevala, »in počesat se moram in sploh zrihtat!« »Zrihtat?« je dejal Mokro Koleno, »tega besedo še nisem nikdar čulo.« »Ja, seveda,« se je zasmejala Bučka. »To je ena pošvedrana in spakedrana nemška beseda. Bi bilo res čudno, če bi ti bila domača, kot je meni.« »Pojdi se ksihtat,« je rekel Močvirnik. »Ksihtaj se preudarno in sistematično. Se ne mudi. Hitrica je nevarno. Videlo sem že veliko osebkov, ki so se jim od hitrosti skisali možganci. Pač pa nisem videlo nobeno noro drevo. Ker drevesa ne divjajo in ne cepetajo sem in tja po hribovjih. Lepo zbrano in v miru tuhtajo, kdaj naj poženejo popko in kdaj naj odvržejo listo. Si ti kdaj videlo pobesnelo drevo?« »Nisem,« je rekla Bučka. »Sem si mislilo,« je zadovoljno menil Mokro Koleno. Imaš časa, kolikor gre v pehar hrušk. Medtem ko se boš ksihtalo, bom pripravilo nekaj za pod zob. Ti si mi pripravilo zajtrk, jaz pa ti bom pripravilo kosilo. Ali si že kdaj videlo, da bi kdo plesal, če mu od lakote kruli pred očmi in se mu temni v želodcu?« »Nisem,« je rekla Bučka; ob misli, kako nekomu kruli pred očmi, se je smejala na vse grlo. »No, vidiš,« je preprosto ugotovil Indijanec. »Ne vem, če boš kaj našel v hladilniku,« je zaklicala Bučka. »Mi Indijanci hrane ne iščemo v hladilniku,« je dejal Mokro Koleno. »Nočemo živeti tam, kjer živijo hladilniki.« »Aha,« je dahnila Bučka. »Potem pa ne vem, kaj boš storil.« »Storilo bom nekaj na moč preprostega,« je menil Močvirnik. "Kaj raste v presni travi, kjer je nasploh veliko vlage in vode? To bržčas veste tudi Slovenci?« »Gobe!« se je odrezala Bučka. »Jasno. Torej se bova ozrlo malce po kotih.« Indijanec je stopil čez sobo in nekaj brkljal okrog foteljev. »Eto, vidiš,« je nenadoma zaklical in pomignil deklici, naj stopi bliže. V travi, ki je obraščala naslanjače in izpod mizice, na kateri je stala televizija, so kukali zgubani in pisani klobučki. »Joj, so luštni,« je zaklicala Bučka, potem pa čez čas obotavljivo dodala: »Si prepričan, da niso strupeni?« »Pha!« je pihnil Indijanec. »Ali misliš, da bi lahko bilo namest¬nik poglavarja, če ne bi ločilo užitnih od strupenih gob?« »Oprosti,« je pomirljivo rekla Bučka, »nisem te hotela žalit, a takih gob še nisem videla. Kako jim je ime?« »Ime jim je Mali travniški smejalčki,« je dejal Mokro Koleno. »Uvrščamo jih v družino Mavričnih mavrahov.« »Zakaj pa so smejalčki?« se je začudila Bučka. »Smejalčki zategadelj, ker so ljudem, ki jih jedo, vse stvari videti nekam smešne. Mavrični pa zato, ker je ljudem, ki jih jedo, svet videti nekam barvast. Na svet gledajo približno tako kakor čebele,« je ugotovil Indijanec. »Ufa,« se je navdušila Bučka. »Potem pa kar na štedilnik z njimi!« »Mi, Indijanci, hrane ne kuhamo na štedilniku,« je dejal namestnik poglavarja. »Nočemo živeti tam, kjer živijo štedilniki. Mi smo mojstri za ognje.« »Ne ga biksat!« je ugovarjala Bučka. »Bi rad zažgal hišo? Bi rad, da še enkrat pridrvijo gasilci? Bi rad, da bi bilo vse zakajeno in zasmrajeno in polno pepela?« »Znamo zakuriti ogenj, ki se ne kadi, ne pušča pepela in ne smrdi,« je užaljeno odrecitiral Mokro Koleno. Bučka ga je nekaj časa molče gledala. »A da ja?« je potem rekla. »Da ja,« je bil odrezav Indijanec. »No, potem pa kar,« je Bučka skomignila z rameni in odšla v svojo sobo, da bi se napravila.
Ko se je vrnila v dnevno sobo, oblečena v svoje priljubljeno krilo z volančki in v majici, na kateri je z velikimi lila črkami pisalo »Smrt zmrdam«, ni prav nič smrdelo. Dišalo je. Dišalo je iz kotlička, ki je bil obešen nad ogenjčkom; ta je plamenel, a se ni kadil. »Končno si prišlo,« je dejal Mokro Koleno. »Vse sem že skončalo in v želodcu imam pajčevino.« V tistem trenutku je zarožljal ključ v vratih, v sobo je zadihan planil Boško. Šolsko torbo je zabrisal v naslanjač, se obrnil S in ostrmel. Strmel je z odprtimi usti, njegov obraz je dobival tak videz, kot bi ga kdo zabodel v hrbet. Potem je skočil iz stanovanja in zadrlesnil z vrati. »Se je zmotilo? Ni prišlo na pravo naslov, tako kot jaz?« je vprašal Indijanec. »Ne,« je dahnila Bučka, »to je moj brat. Boško,« je zatulila. Vrata so se počasi, ped za pedjo odpirala, Boško je pomolil glavo v sobo, potem pa znova - tresk! - izginil. »Ne nori, Boško,« je znova zakričala Bučka. »Vse je kul, pridi, da ti predstavim prijatelja!« »Prijatelja?« Boškov glas je bilo slišati skozi vrata.
"Ja. Ime mu je Mokro Koleno in je ta prvi za poglavarjem in sploh velik čarovnik."
»Sem opazil,« je rekel Boško in neodločno stopil v dnevno sobo.
»Ti najbrž nisi začarala tegale močvirja in metuljev. Kaj pa dela pri nas?«
»Zašel je. Moral bi v Cankarjev dom na kongres priklicevalcev dežja. Zdel so mi je malce osamljen, pa sva se spoprijateljila. Imava namreč soroden odnos do življenja.«
»Ne me basat!« je bleknil Boško. »Kaj to pomeni, da imata soroden odnos do življenja? A sta bratranec in sestrična?«
»Uf, kakšen štos! Nehaj čvekat, a je v redu? Kaj pa dela, kaj pa pomeni... Vsedi se k mizi in basta.« Bučka se je obrnila k Mokremu Kolenu:
»Mu lahko naložiš zvrhan talar travniških smejalčkov, da bo nehal sitnarit?«
»Brez vsacega problema,« je menil Indijanec. »Samo da ne vem, kaj je to talar.«
»Aja,« je rekla Bučka. »Sem res Bučka. Mislila sem na krož¬nik.« Stopila je h kredenci in pokazala, kaj misli.
»Jok,« je odkimal Močvirnik. »Smejalčke je treba uživat direk¬tno. Iz kotlička in s prsti. Sedita, sestra in brat!«
Kot bi mignil, so vsi trije sedeli v krogu okoli kotlička. Boško je sprva nezaupljivo opazoval Indijanca in Bučko, ki se nista pustila motiti; v njuna usta so bliskovito izginjale dobrodušne gobice. Dobrodušna sta postala tudi izraza na njunih licih; dobrodušna in raztegnjena v nasmeh. Boško, ki se jima je pridružil pri jedi, je iz hipca v hipec izžareval vse večjo blaženost. Ko so polizali kotliček n potem še vsak svoje prste, je bilo nekaj časa v sobi slišati le nahljaje metuljih kril.
»Božansko,« je končno dahnila Bučka. »Iiiiiiiha!« je naenkrat zarezgetala.
»Življenje je lepo, to ve vsak, ki ima na vratu glavo in ne repo.« Boška je kar zvijalo od smeha.
»Življenje je lepo, to ve vsak, ki ni bedak,« je izdavil.
»Kvak, kvak,« je dodal Mokro Koleno
»Vsak, ki ni bedak, ni vrag, ni mak,« je izhropel Boško. Ležal je na hrbtu in je nemočno cepetal z nogama.
»Uiiiiiiii,« je znova zarezgetala Bučka, kazalec je pomenljivo upirala v bratov obraz. »Veš, da si rdeč kot mak, moj dragi vrag?« »Oblak večernjak,« je dodal Mokro Koleno.
Bučka se je od smeha solzila kot Nil.
»Ti si živ dokaz, da je človek krvav pod kožo,« je jecljala.
»Ma nestojte ga srat,« je bleknil Močvirnik, »tak je vsak, ki gobe je sede smeje. Sem rekel, da so to mavrični mavrahi, oštja vas vzemi!«
Bučka in Boško sta se valjala, kakor da bi ju božje metalo. Naenkrat se je Bučka vsedla vsa resna.
»Ni vse zafrkancija, je tudi umetnost,« je rekla. »Sem rekla, da imam danes nastop."
Boško in Mokro Koleno sta se zresnila.
»Ja, in kaj,« je menil Boško. »Plesala boš ko en labodek, se ti ne zdi?«
"Mudi se mi, kapirata?« je odrezala Bučka.
Njene besede so Boška in Mokro Koleno spravila v ekstazo. »Mudi se mi, je reklo polž. Zabubilo sem se v ljubo. Oprostita. Zaljubilo sem se v bubo. Če ne bom pohitelo, se bo spremenilo v gosenico. Kako naj ujamem gosenico? Nikdar več ne bo mojo.« Čeprav tako piše, tega ni povedal polž, ampak namestnik poglavarja iz rodu Močvirnikov. Bučka in Boško sta od smeha padla vznak.
»Hotelo sem le reči,« je muzajoč se dodal Indijanec, da je čas nekaj varljivega. »Ni rečeno, da se polžu življenje bolj vleče kot urni ptici lastavici!«
Ko sta Bučka in Mokro Koleno stopila iz hiše, je bila ulica polna pešcev in avtomobilov: ljudje so hiteli iz služb. Začudeno so se ozirali v Indijanca in deklico, ki sta se vsakih nekaj korakov ustavila, zvijajoč se od smeha. Mimoidoči so se skrivaj ogledovali: bali so se, da so si pozabili zapeti hlače, da so si nataknili nogavice različnih barv, si zavezali kravate okrog klobuka namesto okrog vratu, da pod suknjiči nimajo bluz, da so na njihovih licih šminkasti sledovi poljubov... A vse je bilo v redu, le deklica in Indijanec sta se režala tja v tri dni. Prečkala sta široko cesto in obstala na avtobusni postaji. Velika zelena kišta, nabasana s potniki, je pripeljala presenetljivo hitro. Ko sta vstopila in hotela plačati, je voznik skočil s sedeža. »Dost mam,« je zatulil. »Oprostite, česa?« je vprašala Bučka. »Tega življenja, ne. Trideset let vozim avtobus in še zdaj ne vem, kako se človek počuti, če je potnik. Odločil sem se, da ne bom več šofer, ampak potnik.« Voznik je zlezel s svojega prostora, odšel po avtobusu do zadnjih vrat in izstopil. Čez nekaj trenutkov se je pojavil pri sprednjih vratih, vstopil, vrgel žeton v skrinjico, odšel po avtobusu do zadnjih vrat in izstopil. Naslednjih nekaj minut je vstopal, plačeval in izstopal. Ljudje so osuplo strmeli vanj. »Gospod bivši šofer,« je rekla Bučka. Voznik se je ustavil. »Bi kaj rada, ta mala?« je vprašal. »Rada bi vedela, kdo bo zdaj vozil,« je rekla Bučka. »Ne sprašujte mene,« je odvrnil voznik. »Če šoferji postanejo potniki, potniki postanejo šoferji. Logično, a ne?« »Zelo logično,« je potrdila Bučka, in usta so ji spet lezla v smeh. »Boš ti šofiral?« je vprašala Indijanca. »Izključeno. Mi Indijanci ne vozimo avtobusov,« je menil Mokro Koleno. Videti je bilo, da se kljub temu izborno zabava. »Je tu notri kakšen tipček, ki si je celo življenje želel voziti avtobus,« je zakričala Bučka. Potniki so bili presenetljivo tihi. »Ga ni tacega junaka,« je ugotovila Bučka. »Sami pesniki ali kaj? Sami intelektualci?« Ne pesniki ne intelektualci niso nič odgovorili. »Super,« je rekla Bučka. »Tu je ena deklica, ki si je celo svoje mlado življenje želela šofirati avtobus.« S kengurujskim skokom se je pognala na voznikov sedež. »Gremo. Imate vsi karte? Ste vsi privezani? Hej, ti!« je zakričala, ko je bivši šofer vstopil pri sprednjih vratih in hotel plačati. »Hej, ti, bi nehal dirjastit po vozu kot kura brez glave? Primi se za štango, ker imamo zamudo!« Bučka je s pritiski na gumbe zaprla vrata, z osupljujoče spretno kretnjo presta¬vila prestavno ročico in pritisnila na pedal za plin. Avtobus je šinil proti središču mesta z nenavadno poskočnostjo. »Šiba kot mustang v galopu,« je menil Mokro Koleno. »Kaj mi je žal, da Boško ni mogel z nama,« je čveknila Bučka. »Kakšna škoda,« je dodal Indijanec. »Tako se morajo gospodič¬na pravilno izraziti. ’Kaj mi jec smemo uporabiti le v zvezi kaj mi je padlo v oko ali na nogo!« »Kaj res?« je odvrnila Bučka. »Brezdvoumno,« je pridal Mokro Koleno. »Mejduš!« je zagodrnjal bivši šofer, »a smo polena ali kaj? Kako pa vozite?« »Hitro in spretno, vi upokojenec,« je rekla Bučka. Velika zelena kišta je pod vodstvom živahne šoferke nekajkrat zavila levo desno in se ustavila sredi parka.
»Lej, lej,« je kliknila Bučka. »Nova štacuna!« Za hip se je ustavila, da bi prebrala svetleč napis nad vrati. "Butik neuporabnih stvari,« je rekla Indijancu, »ni to super?« "Božansko," je menil Mokro Koleno. "Znorelo bom od radovednosti." »Upam, da ne prodajajo kakšnih neuporabnih ugank,« je rekla Bučka, medtem ko sta s priklicevaicem dežja stopila v trgovino. »Dober dan.« je vljudno dejal prodajalec, »lahko pomagam? Naša izbira je veličastna, ne bo se vama lahko odločiti.« "Kaj je tole," je vprašala Bučka in pokazala na vrsto praznih steklenic, ki so lepo zložene stale na polici. "Izvolijo, prosim lepo,« se je razvnel prodajalec. »To so specialno začepljene tišine. Uvožene tišine. Tale tu je francoska tišina, onale je švedska tišina, tamle pa vidite alžirsko tišino. Resda je druge kvalitete, vendar bistveno cenejša. Lahko kupite litrsko ali pollitrsko tišino. Ali pa dva deci tišine v pločevinki. Boste flaško francoske tišine, spoštovani gospod?« Prodajalec je vprašanje name¬nil Indijancu. »Se prijazno zahvaljujem,« je rekel Mokro Koleno. »Mi, Moč¬virniku smo si s tišino zelo blizu. In Se nekaj, mlado gospod, tišino imamo za nekaj uporabnega!« »Tuji kraji, tuji običaji,« je vljudno menil prodajalec. »Morda ste za kakšno sladkarijo? Imamo Odličen marmorni kolač.« »To moram poskusit!« je rekla Bučka. Prodajalec si je pomel roke. »Za tukaj ali v papir?« je vprašal. »Ga lahko vidim?« je rekla Bučka. »Seveda, mlada gospodična. Semle stopite, prosim.« Bučka je stopila k prodajni mizi. »Ampak ta marmorni kolač je zares iz marmorja!« je vzkliknila. »Menda da je,« je s kančkom ogorčenja v glasu menil prodaja¬lec. »Iz hotaveljskega marmorja. »Potem pa v papir,« je rekla Bučka. »Misliš, da ga boš doma lažje pojedlo?« je vprašal Mokro Koleno. »Ne,« je odvrnila Bučka. »Mislim, da stvari niso tako neuporab¬ne, kot se zde na prvi pogled. Tale kolač je, na primer, odličen obtežilnik za papir. Ali pa izvrstna obramba zoper roparje.« Prodajalec je bleščeče zglajen marmorni kolač zavil v papir, Bučka ga je vtaknila v torbo. »Boste pogledali še oblačila, prosim?« je vprašal prodajalec in z roko pokazal, kam naj gredo. »Imamo zadnje modne krike.« »Krike?« se je začudil Indijanec. »Kje pa so?« »Tole,« je rekel prodajalec, »je Diorjev krik.«
Kazal je na nek plašč. »Če bi si ga oblekli, bi tam, kjer je vaša zadnjica, zijala velika luknja v obliki srca.« Tam, kjer bi naj bil ovratnik, je poganjalo nekaj mahu podobnega. Namesto rokavov sta bili na ramena obešeni dve sploščeni kuni. »Fej," je rekel Mokro Koleno. »Hočete videti, kaj je pravo krik?« »Prosim,« je potrpežljivo rekel prodajalec. Indijanec se je v pasu rahlo usločil nazaj, potem pa zatulil s takšno močjo, da so se prisotnim parala ušesa. Parali so se tudi žepi na oblačilih, poleg tega je s polic popadalo nekaj reči, ki so povzročile strašen hrup. Ko so prenehale zvenčati, je v prostoru nastopila tišina. Bila je tako tiha, da je bila nedvomno kvalitetnejša od alžirske. »Noro,« je z občudovanjem rekla Bučka. Zagledala se je v tla. »Kaj so to za ena čuda,« je vprašala. »Povzročajo namreč prav izboren hrupi« Prodajalec je bil še vedno nekam otrpel. Ko je prišel do glasu, je šepetal. Počasi šepetal. »Tole so rokavice iz nerjavečega jekla,« je dahnil. »Priporočamo jih smučarjem. In tole je šal iz beneškega kristala,« je dodal. »Primeren za gala predstave in fine žurke.« »Super,« je menila Bučka. »A ni nekam trd za okrog vratu?« »Kristalno trd,« je šepetnil prodajalec. »To bi bilo nekaj za mojo mamo,« je komentirala deklica. »Pejva,« je zaklicala Mokremu Kolenu, »drugače bo gospa Preparé živčna.« »Kdo?« je vprašal Indijanec. »Učiteljica za balet. Saj nas kar v redu preparira, a ne?« »Oprostita,« se je v pogovor vpletel prodajalec, »tudi mi imamo nekaj prepariranega.« »Kaj pa?« Bučka se je ustavila. »Klavir.« »Ne ga biksat,« je menila Bučka. »S čim je prepariran?« »Z repo, ocvirki in rižem. Boste vzeli?« »Ga bom prišla enkrat sprobat,« je odvrnila Bučka. »Ko bom imela več časa. In ko bom bolj lačna. Kaj pa je tole, kar stoji na njem?« je dodala. »Luč.« je dejal prodajalec. »A ni videt?« »Čemu ima Črno žarnico?« je vprašala Bučka. »Ker je luč, ki sveti navznoter,« se je odrezal prodajalec.
Takoj ko sta deklica in Indijanec stopila iz trgovine in prečkala ulico, sta zagledala Opero. Poslopje je bilo okrancljano s štukatura¬mi, pozlatami in kipci kot starejša dama s koraldami. In Opera je bila, to se je videlo že na zunaj, v častitljivih letih. Ljudje, ki so vstopali vanjo, so dobili občutek, da bodo doživeli nekaj, česar ne razumejo več. »Pridi,« je Bučka zaklicala svojemu prijatelju, odpirajoč težka, z bakrom obita glavna vrata. »Te bom spremila v dvorano in ti pokazala, kje boš dobro videl.« Po polkrožnem hodniku sta jo ubrala proti parterju. Malo manj glavna vrata je čuval čemerno zroč gospod v livreji s ponikljanimi gumbi. Nosil je zanimive hlače, ki so bile ob straneh obšite s škrlatno vijoličastimi trakovi. Njegova drža, visoko dvignjena brada, poni- kljani gumbi in škrlatno vijoličasti trakovi so dajali vtis pomembno¬sti. Bučka in Mokro Koleno nista mogla smukniti mimo njega, kajti s svojim mogočnim trebuhom jima je zagradil pot. »Hopla,« je zabobnel. »Bi djal, da človek s takimle gvantom nima kaj počet v Operi.« Bilo je jasno, da ima v mislih Indijanca. "Ampak on nastopa,« je prepričljivo odvrnila Bučka. »Je že v kostumu.« »V kostumu nima kaj počet v dvorani,« je strokovno ugotovil vratar. »V dvorano sc nabutajo gledalci, bi djal, nastopajoči pa za oder. Nej taku?« »Načelno je,« je rekla Bučka. »Zmeraj pa ne. V naši točki pride on,« s prstom je pokazala na Indijanca, »na oder iz prostora za orkester.« »Kuga?« je zevnil vratar. Bil je silno presenečen, a Še vedno ni bil prepričan. »Raku pa to nardi?« je vprašal. »Spleza,« se je odrezala Bučka. »Saj je Indijanec, a ne?« »Frdaman zlodej,« je zamolklo zasitnaril vratar. »Če jest zastopem muderno umetnost.« Kljub temu, da ni razumel moderne umetnosti, je blagovolil umakniti svoj trebuh. Bučka in Mokro Koleno sta stopila v dvorano. Indijanec je za hip zastal, z zanimanjem je opazoval baržunaste stole in lože, ogledala, lučke, odete v ročno krašena stekla. »Lepo,« je rekel. »Nisem vedelo, da ljudje plešejo v takih hišah. Jaz osebno bi raje plesalo pod obokom odraščajočih zvezd, ampak tudi tole ni od muh. Impozantno!« »Tu spredaj se vsedi,« je rekla Bučka prijatelju. Potisnila ga je na sedež v prvi vrsti, tik odra. »Kaj veš,« je dodala; »onile nosorog pri vratih utegne še kaj težit.« »A nosorog se jim reče,« je ugotovil Mokro Koleno. »Pri nas jih ni.« »Pri vas ni zateženih tipov?« je zanimalo Bučko. »So,« je rekel namestnik poglavarja. »In kaj naredite z njimi?« »Izogibamo se jih.« »Pa če se jim ne da izognit?« »Jih pomalcamo,« je mirno rekel Indijanec. Bučka je osupnila. "Hecaš me,« se je zasmejala. "Jasnoda,« je rekel Mokro Koleno. »Hecam te. Ampak ti nisi zatežen tip. »Če bi bila, bi te pomalcal!« »Ti si en lump,« je nežno šepnila Bučka. »Kolosalen lump,« je menil Mokro Koleno. »Kolosalen lump, zdaj moram pa res it,« je rekla Bučka. »Saj mi ne boš kam ušel?« »Prav nikamor,« je odvrnil Indijanec. »Ali naj grem nazaj v Ameriko, ne da bi videlo najboljšo plesalko slovenskega plemena?« »Misliš, da bom res najboljša?« je zaskrbelo Bučko. »Malo me je strah.« »Tistega, ki je vsaj enkrat v življenju jedlo travniške smejalčke,« je prepričljivo ugotovil Mokro Koleno, »ni nikoli več strah!« »Okrog tebe bo vse polno ljudi,« je rekla Bučka. »Upam, da ne bodo težili,« je mirno odvrnil Indijanec. »Kajti nisem več lačno.« Zasukal je glavo in se Židane volje nasmehnil odhajajoči deklici.
Ko so v dvorani pričele ugašati luči in se je dvignila zavesa, je postal zrak naelektren od pričakovanja. Mamice, ki so na odru zagledale svoje hčere v belih plisiranih krilcih, so globoko zavzdihni-le; očetje so k ustom primaknili dlani in malce pohrkali vanje. Maestro v prostoru za orkester je zbral poglede godbenikov v vršiček svoje dirigentske paličice. Čez hip je zamahnil z roko, zadonela je muzika in - pričelo se je! Deklice, posejane po odru kakor snežinke, so zaplesale. Lahkotno kakor snežinke. Mokro Koleno je z očmi poiskal Bučko. Tudi ona ga je gledala; nasmehnila sta se drug drugemu. Indijanec je nekaj časa strmel na oder, potem se je začel nemirno presedati. Po nekaj minutah je pričela njegova glava nihati levo desno in gor dol; po še nekaj minutah se je zibal že s celim telesom, medtem ko si je z rokama bobnal po kolenih. »Pst,« je negodujoč rekla gospa, ki je sedela za njim. »Pst, pst, pst,« je zaprhal Mokro Koleno. Lepo se je zibal sem in tja, vedno bolj ognjevito. »Kakšen čuk,« je ogorčeno rekla gospa. »Kakšno strašilo,« je prijazno rekel Indijanec. Še preden se je gospa lahko pritožila svojemu možu, je Mokro Koleno planil s stola. Z neverjetno spretnostjo je preskočil ograjo, ki je ločevala glasbeni¬ke od občinstva. Potem se je kot izkušen telovadec oprijel roba odra in se povzpel nanj. Gledalci so onemeli, orkester je utihnil, dirigent je okamenel, snežinke so obstale. Indijanec se je napotil direktno k Bučki in jo potrepljal po ramenu. »Ni slabo,« je rekel. In dodal po kratkem premoru: »Samo ...« »Samo?« je vprašala Bučka. »Samo en kanček bolj strastno se morate gibat!« »Strastno?« »Ja. Bolj s celim telesom. Bolj s celim življenjem. Vaše telo je vaše življenje.« Snežinke so se tiho nabrale okrog Mokrega Kolena. »Zamislite si,« je rekel Indijanec, in s prstom pokazal na svoj trebuh, »da je tule središče sveta. V tej točki so zbrane vse sile. Sile Zemlje, Lune, Sonca, zvezd. Ko boste to začutilo, bodo vaše roke, noge, vrat, boki. glava, prsti postalo čisto svobodne. Potem jih samo pustite, naj plešejo, kakor hočejo.« »A ne bi ti to pokazal?« je vprašala Bučka. »No,« je rekel namestnik poglavarja in pogledal v dvorano in v orkester, kjer so vsi sedeli tiho kot miši in mirno kot nagačene miši, »no, pa brez zamere.« Pričel je plesati, najprej se je premikal kot trepetlika, potem kot viba, še kasneje kot bor v viharju. Plesal je z vsem: z lasmi, z očmi, / nohti, s kozo. Naenkrat so se iz prostora za orkester zaslišali udarcu Gledalcem se je zdelo, da slišijo utripati svoje srce. Bil je mojster za bobni, ki je začel sodelovati s plesalcem. Kmalu so se mu pridružili drugi godbeniki. Dirigent je skočil izza pulta in pograbil kontrabas. Strune so zabrenčale kot napete tetive loka. Bil je tak ritem, da so obiskovalci Opere pričeli zadovoljno ritati. Ritali so zmeraj bolj ognjevito; morali so vstati s sedežev; nabirali so se v skupine na prehodih, ki vodijo do sedežev; nekateri so pričeli plezati na oder, da bi se pridružili plešočemu Indijancu in malim snežinkam. Mokro Koleno je plesal res divje; kot bi šlo za življenje in smrt; kot bi ga jahal hudič. Ampak nikogar ni bilo strah, prav obratno, vsem se je zvrtelo od užitka. Noreli so; vse skupaj je spominjalo na občni zbor duhov in duhovnic. Po odru so se zvirali odrski in lučni mojstri, dežurni gasilec in prodajalka vstopnic. Bučka, ki se je spremenila v vrtavko, je skozi kapljice znoja za hip zagledala vratarja, ki je na koncu dvorane navdušeno ploskal, stepal in vpil. »Ker v Lublan je še zaspan? Ker v Lublan je še zaspan?« je tulil vratar. Njegovi ponikljani gumbi so frčali po zraku in padali na prazne sedeže.
Bučka in Mokro Koleno sta morala iz Opere zbežati pri stranskih vratih, kajti navdušeni obiskovalci in plesni strokovnjaki so hoteli z njima govoriti. Če ne govoriti, so ju hoteli vsaj potipati. Če ne potipati, so ju hoteli vsaj videti od blizu. Ko sta se zmuznila na ulico je bil na srečo že večer. Blag, cvetnih vonjev poln večer. Ampak gospa Prepare ju jo vseeno opazila in pritekla za njima. »Bučka,« je zasopla, »a me lahko predstaviš gospodu profe¬sorju?" Deklica in Indijanec sta so ozrla okrog sebe. »Profesorju?« se je začudila Bučka. »No, gospodu mojstru iz Amerike,« je zamencala madame Preparé. »Uf, jaz nisem nobeno mojster profesor iz Amerike,« je rekel Indijance. »Sem samo namestnik poglavarja iz rodu Močvirnikov iz Amerike.« »Oprostite,« je rekla gospa, »ampak vaš ples je bil veličasten!« »Veličasten?« »Čudotvoren!« »Aja,« je menil Mokro Koleno. »Bi se smelo reči. Skušalo sem pokazati, kako ponirek leta nad neskončnim vodovjem, iščoč zemljo, kjer bi se odpočilo. Mi Močvirniki imamo sicer radi vodo,« je dodal, »ampak na začetku sveta je je bilo preveč. Še za bobre in vidre preveč.« »Ampak stvar je čisto sodobna,« je menila profesorica. »Kar je na začetku, je tudi na koncu,« je filozofsko ugotovil Indijanec. »Na koncu česa?« »Časa.« »Časa?« »Česa pa?« je vprašal rdečekožec, in dodal, po kratkem pre¬moru: »Me je veselilo, madame! Za vsa nadaljnja pojasnila se obrnite na Bučko Cankar.« Indijanec in deklica sta jo odcvirnala v temo kostanjevega drevoreda, še preden ju je gospa Preparé lahko znova zaustavila. »Opla je rekla Bučka, »zdaj bom pa en čas ta glavna pri njej!« "Ti boš zmeraj ta glavno," se je nasmehnil Mokro Koleno. Senčno zavetje konstanjev so kmalu zamenjale luči glavne ulice. Ustavila sta se na avtobusni postaji. "Ta mala," je tihoma rekel. "A veš, kaj se bo zdaj zgodilo?" "Vem," je rekla ta mala. "Poslavljaš se." "Aha. Ko sem plesal ponirka, me je zagrabilo. Bojda se temu reče domotožje.« "Rekel si, ko sem plesal, in ne, ko sem plesalo," je vzkliknila Bučka. "Pa ravno zdaj moraš iti, ko si se naučil slovensko!" "Saj bom še vadil, ko me boš obiskala." je pomenljivo menil Mokro Koleno. "Obiskala? Jaz?" se je začudila deklica. "Kje te bom pa našla? Saj še naslova nimaš!" V Velikem močvirju je s pošto precej težav," je prikimal Indijanec. "Dal ti bom naslov iz Washingtona. Iz Bele hiše. Sem namreč posebni svetovalec ameriškega ministra za kmetijstvo. Svetovalec za dež, namakanje in podobne reči." "Kaj pa konger?" je vzkliknila Bučka. "Sem že vse zamudil. Sploh v prinpcpiu ne maram kongresov." "A te ne bojo kregali?" "Sem šel na svoje stroške. Da se da v Sloveniji priklicat dež, če je nuja, sem dokazal. Ti si priča." Avtobus se je počasi približeval postaji. Bučkin obraz je postajal vedno bolj žalosten. "Ej, ta mala," je rekel Mokro Koleno, "ne se kisat. Tule imaš moj naslov, in tule," z roko si je snel obesek, ki mu je visel okrog vratu,"imam zate nekaj posebnega. Za ta čas, ko se ne bova videla. To je zajčja taca in ima izjemno moč. Če jo imaš na hrbtu, ubežiš še tako hitremu sovražniku. Če jo nosiš na prsih, ti pove, kdo te ima rad in kdo te ne mara. Če jo vtakneš v usta, postanejo tvoje misli nagle in ostre kot blisk. "Hecaš se, da bi me potolažil,« je dvomeče rekla deklica. "Nikakor," se je zasmejal Mokro Koleno. »To je zagarantirano čudežna zajčja taca. Vsi čudeži niso nujno lepi,« je dodal. »Posebej, če so to posušeni čudeži.« Bučka je stopila na avtobus in se še enkrat obrnila k prijatelju. "Pazi da se ti kaj ne zgodi,« je rekla, »zdaj, ko nimaš čudežne tace.« »Ti pa pazi, da se ti zgodi kaj lepega, dokler se ne vidiva,« je odvrnil Indijanec. Nenadoma se je zasukal na petah in dostojanstve¬no odkorakal.
»Hvala bogu!« je vzkliknila mama, ko je Bučka prisopihala domov. »Kje pa se potikaš? A ne znaš prit domov? Bi rada, da me pobere od strahu? Saj veš, da se zadnje čase po Ljubljani potikajo sami norci!« »Poslušaj, mama,« je začebljala Bučka, »nastop se je blazno zavlekel, in ko sem hotela domov, me je zaustavila gospe Preparé in na vsak način je hotela zvedet, kje se je Mokro Koleno naučil -« »Že spet začenjaš,« jo je grozeče ustavila mama. »Oprosti, zelo mi je žal, ker nisem mogla s tabo v Opero. Saj sem ti razložila po telefonu.« »Mama, rekel je, da bom lahko prišla k njemu v Ameriko in -« »Da ne bi šla slučajno na Luno,« je rekla mama. Zgrabila je deklico za roko in jo posadila v stol. »Zdaj me pa dobro poslušaj! Nisem mogla s tabo, ampak zdaj sem tu, pripravila sem ti večerjo, umiri se, nehaj trobezljat o Indijancih, vse je v redu, ni jih več, jasno?« Bučka je izza ovratnika potegnila zajčjo taco. »A vidiš tole čudežno taco?« Mama si je zakrila oči. »Kje si dobila tega hudiča? To mora smrdel kot kuga!« »Prav nič. Je posušena. Lahko si jo celo vtakneš v usta, če hočeš, da -« »Nehaj!« je zakričala mama. »Si zmešana?« »Če hočeš hitreje mislit.« »Kdo ti je to natvezil?« »Ja, on, ne? On že ve, ker je namestnik poglavarja!« Mama je zmajevala z glavo. »Bučka, se nisva zmenili?« »Eno figo sva se zmenili!« Zdaj je zajeznoritila Bučka. »Si bila v dnevni sobi? Kje so knjige? Zakaj rase trava po tleh? Zakaj letajo metulji po policah?« Mama jo je nekaj časa nejeverno gledala, potem je odšla v dnevno sobo. Ko se je vrnila, je bila zelo bleda in zelo tiha. »Kje je Boško?« je dahnila. »Na košarki,« je odvrnila Bučka. »Mi lahko skuhaš pomirjevalni čaj?« je zaprosila mama. Bučka se je obrnila, da bi odšla v kuhinjo. V tiste hipu je skozi vrata planil Boško. »Zmaga,« je zatulil. »Vse sem zadel!« V stanovanju je vladala tišina. »Kaj vama je? Tak super dan, vedve pa kot dve limoni.« Boško se je ozrl okrog sebe. »Kje je?« »Kdo?« je z zagrobnim glasom vprašala mama. »Mokro Koleno.« Mama se je zgrudila na stol: »Tudi ti, Boško,« je zašepetala. »Hej, mami,« je trezno ugotovil Boško. »Preveč delaš!« »Ne razumem, zakaj mi ne verjame,« je pojasnila Bučka in skomizgnila z rameni. "Okej," je rekla mama. »Pomirita se.« »Ja, mama.« »Zdaj pa lepo po vrsti.« »Začelo se je tako.« je zadrdrala IUička, »da je bila hiša polna vode »Na pomoč,« je zavpila mama. ^Nisem klicala na pomoč, klicala sem vaju,« je pojasnila Bučka. "Se bolj zabavno je bilo, ko je Mokro Koleno sredi dnevne sobe zakuril ogenj —« »Kaj sem storila,« se je vprašala mama, »da se mi dogajajo take stvari? Oba otroka mi naenkrat znorita! Paf! Zmeša se jima, zacufa, utrga, zarola. Mož pa na službenem potovanju.« »Res. mami,« je rekel Boško. »Največji štos pri tem je bil, da se ni nič kadilo.« Mama je zamahnila z roko, kot bi odganjala nadležnega ko¬marja. »Usmilita se me, lepo prosim. Bomo vse skupaj prespali in jutri obujali spomine.« Šla je k televiziji in jo prižgala. »Nocojšnji dnevnik, v katerem bomo govorili o resnem politič¬nem položaju v naši državi,« je dejala napovedovalka na zaslonu, »pričenjamo z nevsakdanjim poročilom iz Opere. Popoldanska baletna predstava, na kateri je kot gost nastopil gospod Mokro Koleno iz Združenih držav Amerike, je doživela neverjeten uspeh. Gledalci so še dolgo zatem, ko se je spustila zavesa, ploskali in plesali. Nekateri so odplesali na ljubljanske ulice, kjer se zabavajo še v času, ko tole poročamo.« Mama je odprtih ust upirala prst v zaslon. »Videla sem te,« je rekla Bučki. »Nisem vedel, da znaš tako dobro plesat,« je menil Boško. »Totalka odštekan dan,« je ugotovila mama.