Totalno odštekan dan

Totalka odštekan dan
Zapik
Milan Dekleva

Spisano:	Tjaša Jerak
Viri:	Milan Dekleva (1992).Totalka odštekan dan. Ljubljana: DZS, d. d.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

1

»Čakičakičaki,« je rekla Bučka. »Ali sem jaz v kopalnici ali pa je kopalnica v meni. Hočem reči, ali pa je kopalnica v moji sobi!«
Bučka si je nejeverno pomela oči in še enkrat pogledala s postelje.
»Mama!« je zatulila. »Nočem spati v bazenu!«
Odgovora ni bilo. Bučka je slišala samo rahlo pljuskanje vode; vse manj in manj možnosti je bilo, da sanja.
»Boško!« je zaklicala. »A se spet tuširaš celo uro?«
Nič. Tišina. Vzdušje v hiši je postajalo čedalje bolj oceansko. Bučka je strahoma pogledala na uro.
»Če v kratkem tod mimo ne pripluje kak čoln, bom zamudila šolo,« je pomislila. »Seveda, mama je že v službi, moj veliki močni junaški brat pa na športnem dnevu. Namesto krosa bi sošolce lahko povabil domov na vaterpolsko tekmo. Nič ne pomaga, morala bom vstati.«
Bučka si je zavihala pižamo in pogumno zatacala po vodi. Bila je nekoliko razočarana, ker sploh ni bila globoka; bolj zadovoljna je bila z oblačenjem na mizi.
»Upam, da za zajtrk nimamo alg in žabjih mrestov,« si je rekla in zakoračila v dnevno sobo. V njej je bilo nekaj več kot vse po starem. Nekaj več je sedel po turško na tleh z rokami, prekrižanimi na prsih. Nekaj več je nosil temen klobuk, imel je temne lase in temen obraz; le gledal je svetlo.
»Hej,« je rekla Bučka. »Ste vodovodar?«
Nekaj več je počasipočasneje dvignil glavo in usta zategnil v zaničljivo zmrdo.
»Ne vem, kaj je danes,« je dejala Bučka. »Najbrž je z luno v zvezi, da nihče noče govoriti z mano.«
»Si ti tako kričalo?« je zamevljal nekaj več. »Uničilo bodeš moj urok.«
Bučka je mukoma pogoltnila slino.
»Jest sem tako kričalo,« je odvrnila Bučka. »Gospod, ali ste vi gasilka?«
Sedeči se je dolgo boril z odgovorom.
»Nobeno gasilka. Moje ime je Mokro Koleno. Sem namestnik poglavarja Indijancev iz rodu Močvirniki."
»Aja,« je dahnila Bučka. »Od kdaj so se Indijanci utaborili v Ljubljani?«
»Prišlo sem na kongres,« je odvrnil rdečekožec. »Svetovni kongres priklicevalcev dežja.«
»Ne ga biksat,« je rekla Bučka. »In zakaj boste imeli kongres ravno tu?«
Indijanec se ni dal zmesti.
»Meni je bilo rečeno, da se bo kongres odvijal v domu Cankarjevih. Saj ste vi Cankarjevo?«
»Ja, jaz sem Cankarjeva,« je odvrnila Bučka. »Bučka Cankar. Ampak vaš kongres je najbrž v Cankarjevem domu!«
»Baš to sem tudi reklo,« je mirno ugotovil priklicevalec dežja.
Bučka je že odprla usta, da bi gostu razložila razliko med priimkom Cankar in Cankarjevim domom, a se je premislila. Stekla je v kuhinjo in si pripravila zajtrk.
»Gospod Mokro Koleno,« je zaklicala. »A bi kaj pojedli?«
»Prav rado bi kaj prijateljsko zmlelo med zobmi,« je odvrnil podpoglavar.
»Potem pa kar sem,« ga je povabila Bučka. »Prijateljica žemljica komaj čaka, da bi spoznala vaše zobe.«
Indijanec je prihlačal in se ji pridružil. Jedel je prav tako uspešno, kot je prikliceval dež.
»Žejni pa niste?« je vprašala Bučka.
»Bohnedej,« je odvrnil Indijanec.
Dostojanstveno se je ozrl okrog sebe.
»Sicer pa bom moralo spiti vse tole,« je dejal in s široko kretnjo očrtal tla po hiši.
Bučki je grižljaj zastal v grlu.
»A sam?« je potihoma zajecljala.
»Mi ne bo predpostavljalo nobenega problema,« je ugotovil priklicevalec dežja. »Mi Močvirniki veliko pijemo!«
Bučka si je pograbila torbo in se pričela napravljati.
»Žal mi je, ker moram v šolo,« je začebljala. »Vi si pa kar privoščite malo miru. Zaklenite se v stanovanje, prosim. Mama vas bo prav vesela. Še nikoli ni videla Indijanca, čeprav nama z bratom kar naprej govori, da tuliva kot vi. Ali tulite?« Medtem, ko je zapirala vrata, je slišala odgovor.
»Ne. Mi Močvirniki grgramo.«

2

Glede na to, da je v njihovi hipi pravkar deževalo, je bilo vreme na ulici prijetno: sonce je sijalo vztrajno in brez napora. Bučka je že hotela steči čez cesto, ko ji je zastal korak. Po pločniku je prihajal sosedov pes, ki je na vrvici vodil svojega gospodarja, gospoda Buldeža. To niti ne bi bilo tako čudno, če ne bi pes hodil po dveh, sosed pa tacal po štirih nogah.
»Dobro jutro,« je pozdravila Bučka. »Sosed, a se igrate?«
»Rrrrrr,« je zarenčal Buldež. »Hudič ga vzemi, tega trinoga!«
Pes je krepko pocukal za vrvico.
»Pardon,« je dejal vljudno, z rahlim nasmehom pod brki. »Sem štirinog, to pa že lahko rečem.«
Bučka ga je svetlo pogledala.
»Gospod pes, ste se naveličali vodoravnega življenja?«
»Naveličal sem se, da tale, oprostite izrazu, stvor (pri tem je z odporom stegnil taco proti Buldežu) z menoj ravna kot s psom. Kar naprej bevska name. Če bi šlo tako naprej, bi si z menoj pričel loščiti čevlje. Ampak ne bo šlo tako naprej, to pa že lahko rečem!«
»Uau,« je zatulil Buldež. »Pes hinavski! Mrcina nehvaležna! Ti mogoče ne čuvam hiše noč in dan? Ti ne nosim copat k postelji? Ti ne vlečem sani skozi snežne zamete? Te ne branim pred mačkami? Te ne opozarjam pred potresi? Ti na lovu ne izvoham vsake race, ki jo počiš? Dobrota je sirota, gospodična Bučka, zapomnite si. In svet je en sam velik zverinjak!« Sosedov pes je otožno pogledal Bučko.
»Vidite,« je počasi zamrmral. »Vidite, kako težko je biti človeku pravičen gospodar. To me stane veliko dlak, da o živcih niti ne govorimo. Posebej hudo je z njim, kadar vstane na levo nogo, to že lahko rečem. Zdaj pa, če ne zamerite, mlada lepotica, bi se midva poslovila. Moram ga peljati na cepljenje. Še kakšne stekline se mi manjka!«
Pes se je narahlo priklonil in potegnil za vrvico.
»No, kako se pozdravi,« je vprašal gospoda Buldeža. »Sva se tako učila?«
»Na svidenje,« je izdavil gospod. Če bi se slučajno utegnila oglasiti na Društvu za zaščito malih ljudi, vas prosim …«
Več Bučka ni slišala. Sosedov pes in njegov gospodar, ki je neusmiljeno opletal z glavo, trudeč se, da bi se strgal z vrvice, sta se oddaljila. Bučka je še nekaj časa gledala za njima, potem je skomignila z rameni.
»Navsezgodaj se že ne bi bilo treba skregat,« si je zamrmrala v brado, potem pa previdno prečkala cesto.
Ulica, v kateri je stanovala, ni bila prometna. Ob njej so stale stare, enonadstropne hiše, obdane z vrtovi. Vrtovi so bili premajhni za ute in sprehajalne stezice, bili so komaj dovolj veliki za korenje, čebulo in peteršilj. Bučka je kmalu prišla do križišča in zavila okrog ogla. Znašla se je na široki, z avtomobili nagačeni cesti. Ob njej ni bilo vrtov: namesto korenja so rasli bloki, namesto čebule banke, namesto peteršilja trgovine. V eno izmed njih je stopila Bučka; nad vrati je pisalo Cvetličarna. Bližal se je konec šolskega leta in Bučka je hotela kupiti rože, da bi jih odnesla tovarišici. Ko je odprla vrata, je zacingljal zvonček.
Izza zavese je prišla prodajalka in se počasi odmajala za prodajno mizo. Bila je starejša gospa. Nosila je očala z debelimi lečami, iz brade so ji poganjale redke črne kocine, lase je imela spete na vrhu glave v figo. Še najbolj je bila podobna kakšni nenevarni čarovnici.
»Ti lahko s čim postrežem,« je vprašala Bučka.
Tudi za nenevarno čarovnico, ki je hkrati prodajalka v cvetličarni, je bilo vprašanje izjemno prijazno.
»Imate vrtnice?«
»Naka. Nimamo.«
»Imate lilije?«
»Tudi ne.«
»Kaj pa nageljne?«
»Ni govora. Mogoče vidiš kje kakšne nageljne?«
Bučka se je ozrla po trgovini. V njej ni bilo ne rož ne zobnih ščetk ne biciklov. V njej razen prahu ni bilo ničesar!
»Kaj tu nimate nobenih rož?« je zazijala Bučka.
»Niti ene. Še trnov nimamo . Mi tu prodajamo (ob tem je nenevarna čarovnica pomenljivo dvignila obrvi) uganke.«
»Uganke?« se je začudila Bučka.
»Zelo zabavne, zapletene, zavite, skratka kvalitetne uganke. Bi hotela eno kupit?«
»Jo lahko najprej slišim?« se je pozanimala Bučka.
»Jasno. Na steni visi, a ni slika. Gledaš vanj, a ni ogledalo. Na začetku je cel, na koncu ga pa nič ni. Kaj je to?«
»Na začetku je cel, na koncu ga pa nič ni in visi na steni?« je ponovila Bučka.
»Točno. No, napni možgančke, napni možgančke.«
Bučka je še hip premišljevala, potem pa globoko zavzdihnila.
»Ne vem.«
»No, sem ti rekla, da pri nas prodajamo kvalitetne uganke,« je rekla prodajalka. »To je koledar!«
»Uf,« je pihnila Bučka.
»Ja, uf. Še tole poslušaj! Kdo te ne more ujeti, če stojiš pred njim, on pa teče?«
Bučka je odprla usta in strmela v nenevarno čarovnico. V prostoru je zavladala tišina.
»No, si videla,« je prodajalka prekinila molk, »da smo trgovci z ugankami vrhunske kakovosti? To je rak.«
»Rak?«
»Rak. Ujame te lahko le, če stojiš za njim.«
»Aja,« je dahnila Bučka.
Trgovine kvalitetnih ugank je imela do vrh glave.
»Boš kupila uganko?« je vprašala prodajalka. In katero? Naj ti jo zavijem v papir, ali jo boš dala v torbo?«
Bučka se je med njenim govorjenjem počasi umikala proti vratom.
»Čemu imate nad vrati izvesek cvetličarna?« je vprašala.
Prodajalka se je gromko zasmejala. Slišati je bilo, kot da bi v ponvi cvrčale postrvi.
»Ckckckck. To je naša najboljša uganka!« je spravila iz sebe. Bučka je stopila na cesto in bliskovito zaprla vrata. Cvrčanje postrvi se je pomešalo s cingljanjem zvončka.

3

Ko je Bučka zakoračila po ulici, ki je vodila v šolo, je strahoma pogledala na uro. »Jasno,« si je rekla. »Še zamudila bom. To ima človek od reševanja kvalitetnih ugank.« Čeprav se je poskušala jeziti sama nase in ji to nikakor ni uspelo, je pričela nehote opazovati možakarja, ki je vijugal pred njo. Vijugal, ja, a ne zavoljo pijanosti. Tip je namreč prečkal cesto z leve na desno, za hip je pogledal okrog sebe in prečkal cesto z desne na levo. In tako kar naprej. Levo, desno, desno, levo. Bučka ga je že prehitela, tedajci je možakar preplašeno zasikal vanjo: »Ne hodite naravnost, gospodična!« »Zakaj ne?« ga je z zanimanjem vprašala Bučka. »Ker naravnost vozijo avtomobili, padajo opeke, sekajo strele. To so nevarne reči, se ni za hecat.« »Če hodite sem in tja čez cesto, ste bolj varni?« »Seveda. Ne povsem, malce bolj pa nedvomno. Če avto vozi naravnost in jaz vijugam, imam več možnosti, da me ne bo zadel!« Bučka si je možakarja pozorno ogledala od nog do glave. Bil je skrbno obrit in počesan, nosil je črtast suknjič in kariraste hlače. Spominjal jo je na televizijskega napovedovalca. »Se vam ne zdi,« je zlagoma rekla Bučka, poudarjajoč vsako besedo, »da ste še za spoznanje bolj varni, če hodite naravnost po pločniku?« »Nikakor,« je dejal možakar, razburjeno mencajoč z nogami. »Lahko pridrvi kakšna mlada frfra z vozičkom in -šk- zapelje naravnost čezte!« »Na to nisem pomislila,« je naveličano odvrnila Bučka. »Pa se splača mislit, gospodična,« je zaupljivo šepnil krivohodec. »Še zajec, ki nima bogve kakšne pameti, teče pred lovcem cik cak. Bi vi tekli pred kroglo naravnost?« »Ne,« je prostodušno rekla Bučka. »Veliko sreče vam želim v vašem vijuganju skozi življenje,« je dejala. »Jaz moram žal naravnost v šolo, ker sem pozna!«

4

Vsa zasopla je Bučka po dolgem šolskem hodniku pritekla pred razred. Ko si je oddihovala in natikala copate, je izza vrat zaslišala tuljenje in kopitljanje. »Kot v hlevu,« je pomislila. »Kaže, da tovarišice še ni v razredu!« Pa je bila. Z glavo med dlanmi je obupana sedela za katedrom. »Oprostite,« je hlastnila, »ker sem zamudila. Ko sem vstala, je bila hiša polna vode in v dnevni sobi je sedel Indijanec Mokro Koleno, ki bi moral biti v Cankarjevem domu in in in …« Bučka je umolknila, ker se ji je zdelo to, kar je pripovedovala, precej prismuknjeno. »Še dobro, da si zamudila,« je otožno odvrnila tovarišica. »Ker si zamudila, se nisi spremenila. Tu nimamo več šole, imamo le še vole.« Bučka se je ozrla po razredu. V klopeh so namesto otrok v resnici sedeli voli! Mežikali so s svojimi govejimi očmi in živčno opletali z rogovi. Vol v zadnji klopi se je pravkar lotil okrasne praproti na okenski polici, medtem ko je parkljevec, ki je sedel najbližje tabli, skušal požreti zemljevid Jugoslavije. »Vidiš, kaj se zgodi, če se človek ne uči,« je ugotovila tovarišica. »Res me veseli, da nisi taka tudi ti.« »Kaj pa zdaj?« je vprašala Bučka. »Boste učili vole?« »Učiti moram tudi vole, zaradi kontrole,« je dejala učiteljica. »Poleg tega niso vsi voli čisto zabiti; z nekaterimi se da čisto dobro pomeniti. Jani,« je poklicala, »vstani.« Vol v tretji klopi je svojemu sosedu prenehal tlačiti v gobec svoj rep in se zravnal. »Kaj ti je ljubše, mesnica ali pšenica?« »Pšenica, mučiteljica,« je odmomljal vol. »Učiteljica se reče,« je skozi zobe siknila tovarišica. »Pazi, da te ne bo bolelo pleče!« »Mučim se mučno,« je odmomljal vol. »Močno,« ga je popravila učiteljica, »močno. Močno je pridevnik, tako kot sočno ali bočno: premikal se je bočno in ne bučno.« »Mučno,« je še enkrat bleknil vol. »Mutiram,« je dodal, kot bi se hotel opravičiti. »Sedi!« je ukazala tovarišica; onemu, ki se je ubadal z zemljevidom pa »Ne mlaskaj pri jedi!« Obrnila se je k Bučki. »Če si psiholog, jim marsikaj spraviš v rog!« »Če si kaj?« je vprašala Bučka. »Dušeslovec, možganski krovec,« je izstrelila učiteljica. »Jaz že ne bi bila za to,« je s prepričanjem rekla Bučka. »Ne bila za kaj, naj te vprašam zdaj,« je dejala učiteljica. »Za vole učit.« »Tudi jaz tega ne delam brez odpora,« je zamišljeno rekla učiteljica. »Ampak, kar človek mora, mora. Življenje je namreč ena sama pokora.« »Močna fora,« je s preudarkom dejala Bučka. Znova se je ozrla po razredu. Večina zagovednih učencev je prežvekovala svoje zvezke. »Utrjujejo zadnjo snov,« je menila tovarišica. »Ti pa le pojdi domov!« »Sem vas ravno mislila prosit,« je rekla Bučka. »Danes nisem za v hlev. Med voli se počutim nekam osamljeno.« »Tudi jaz,« je zašepetala učiteljica. »Pride čas, ko se na človeka vsuje plaz…« Umolknila je. Bučka ji je, medtem ko je stopala proti vratom, sočutno rekla: »Tovarišica, ne se sekirat! Jutri bo vse drugače.« »Drugače, drugače. Iz volov nastanejo le krače!« je še slišala, ko je zapuščala razred.

5

Vse drugače je bilo že pred šolo. Kakor prej je sijalo sonce, rasla trava, škripal pesek pod nogami. Z igrišča je bilo slišati klice in otroški tek. Bučka je videla, da se na košarkarskem igrišču odvija divja tekma. Po opazkah sodeč sta ekipi bili trd boj za vsako žogo. A ko se je Bučka približala, je opazila samo igralce in koša. Otroci so sicer živahno preigravali nasprotnike in si nekaj podajali, le da tega nekaj ni bilo mogoče videti. »Igrate z nevidno žogo?« je Bučka vprašal Boža, svojega sošolca, ki je očitno šprical pouk. Božo se je za hip ustavil in zmajal z glavo. »Ne govori traparij!« je zatulil. »Si že kdaj videla nevidno žogo?« »Zakaj pa igrate brez žoge?« je zanimalo Bučko. »Ker so nam jo osmarčki ukradli,« je rekel sošolec. »Zakaj so vam jo ukradli?« »Ker ne znajo igrat košarke brez žoge.« »Kako, da jo vi znate?« »Ker nimamo žoge,« je nejevoljno bleknil Božo. »Ti še zmeraj ni jasno?« »Tebi marsikaj ni jasno,« je zamrmrala Bučka. »Škoda, ker manjkaš v šoli. Prav danes te v razredu vsi pogrešajo. Muuu. Muuu. Mu mu mu!« Božo jo je zabodeno gledal. »Zapri usta,« je rekla Bučka,« lahko bi ti kdo vanje vrgel žogo.« Božo je ubogljivo zaprl usta, Bučka se je elegantno zasukala na petah in odhitela proti domu. Ni naredila sto korakov, ko jo je dohitel lepo oblečen gospod. »Postaja avtobusna je kje, poveste lahko mi, oprostite,« jo je nagovoril. Bučka ga je presenečeno pogledala. »Kako, prosim?« »Avtobus na šel bi rad,« se je odrezal gospod. »Radi bi našli avtobus? Gospod, vi pa niste od tukaj? A govorite arabsko?« Bučka si ga je pozorno ogledala. Uglajeni mož je nosil narobe zasukan klobuk, črn suknjič, ki si ga je zapel na hrbtu in lakaste čevlje, katerih konice so štrlele nazaj. Na hrbtu mu je bingljala moderna kravata, v gumbnici, ki jo je imel nekako v višini desne lopatice, je imel zataknjeno krizantemo. »Slovensko govorim jaz,« je odvrnil s trdnim prepričanjem. »Nazadnjak sem jaz, veste samo. Mislim nazaj. Govorim nazaj. Spoznam ne mesta konec ta na se da, je pa res.« »Mislim, je dejala Bučka, gubajoč čelo in obračajoč gospodov stavek na glavo, da bi ga razumela, »mislim, da bi vi nazadnjaki morali govoriti zelo na kratko.« »Strinjam povsem se,« je rekle Nazadnjak. »Težave povzroča govorjenje moje vam da, je mi žal.« »Je že v redu,« ga je pomirila Bučka. » Do postaje pridete takole…« Bučka je zastala in se zazrla v gospoda. »Čakajte. To, kar je zame naprej, je za vas nazaj, ni res?« »Res ni?« »Ni res ali je res?« »Res je,« se je odrezal Nazadnjak. »In kar je zame levo, je za vas desno?« »Pribito kot drži.« Bučka je stegnila roko predse in rekla: »Tamle pojdite po ulici nazaj, pred tem se povzpnite po tistihle stopnicah navzdol, še pred tem pa zavijte – z roko je pokazala na levo – okrog rdeče hiše na desno.« »Pomoč prijazno za hvala lepa,« se je s priklonom poslovil gospod Nazadnjak. Klobuk, ki ga je ves čas držal v visoko stegnjeni roki, si je položil na glavo, nato pa spretno odkorakal. Ker je hodil nazaj, se je Bučki še dolgo prijazno smehljal.

6

V trenutku, ko je Bučka zagledala domačo hišo, ji je bilo jasno, da se stvari zapletajo. Pred vhodom je stal policijski avto, tik za njim gasilska brizgalna. Okrog njiju se je trlo ljudi, ki so vreščali kot nevzgojeni otroci, krilili z rokami in cepetali. Med njimi je s prekrižanimi rokami dostojanstveno stal Mokro Koleno, tih in miren kot zvezda. Pač pa je bil na meji histerije sosed Buldež: na vsak način je hotel šavsniti policaja, ki ga je vlekel za ovratnico in skušal vrvico iztrgati iz šap njegovega psa. Pes je ogorčeno, čepav vljudno protestiral. Da bi bila mera polna, so se pred hišo ustavljali mimoidoči, pasli firbce in komentirali dogajanje. Direndaj je bil nepopisen. Manjkali so le požiralci ognja (zaradi gasilcev), rokohitrci (zaradi policajev) in krotilci levov (zaradi gospoda Buldeža). »Kaj se je zgodilo?« je Bučka vprašala policaja, ki se je trudil ostati neobgrizen, »je tu kakšna razprodaja? Morda ste zgrešili ulico? Mogoče se nimate kam dati in postopate tod okoli in vznemirjate nedolžne ljudi in živali?« Policaj je bil v prehudi zagati, da bi ji mogel odgovoriti. Namesto njega je to storil Buldežev pes. »Dovolite, mlada lepotica,« je zaškrtal med zobmi,« sam sem kriv. S temle foksijem (pokazal je na soseda) sem se vračal mimo vaše hiše, pa je začel renčati in skakati, kot bi se mu zacufalo. Stopil sem bliže, pokukal skozi okno in zagledal tegale čifurja, hočem reči tega Turka (pokazal je na Mokro Koleno). Nabijal je po bobnu, tum tu dum, čuf, čuf, aaaaaa, tupa tupa, tum tu dom, čuf, čuf, aaaaaa in tako naprej. Zraven se je zvijal, da me je spominjal na naočarko.« Pes je za trenutek pomolčal. »Kaj naj bi storil?« je vprašal Bučko. »Jaz vem, česa ne bi smeli storiti,« je odgovorila Bučka. »Ne bi smeli poklicati policije. Kamor pridejo policaji, je zmeraj cirkus.« Policaj, ki se je umiril, ko je pes nehal opletati okrog sebe, je napeto vlekel na ušesa in gubal čelo. Zdajci se je strogo obrnil k Bučki: »Ti si Cankarjeva, kenede? Takole se bomo zmenil: a poznaš onegale, čem reč, onelega ptujca?« Policaj je z nakremženim obrazom pomignil k Mokremu Kolenu. »Poznam,« je rekla Bučka. »Mora bit od daleč, kenede?« je pomenljivo vprašal policaj. »Od zelo daleč. Od Amerike.« »Takole bomo rekli,« je nadaljeval policaj in pokazal na psa. »A tegale poznaš?« »Poznam. V sosednji hiši stanuje.« Policaj je silovito pocukal za vrvico: »Se bomo kar precej sporazumel,« je ostro menil. »Ti greš z nami, pa tvoj gospodar gre z nami!« Pes je besno zatulil: »Zakaj jaz? Jaz sem vas poklical!« »Kdor nas pokliče, nas potem tud ima,« je odvrnil policaj. »Ne bomo vzel ameriškega Indijanca, vzel bomo slovenskega psa!« Mokro Koleno je pristopil in položil svojo veliko roko na njegovo ramo. »Primaruha,« je dejal z mirnim in prepirčljivim glasom. »Žal naša policija že ne bi ravnalo tako, kot vi. V Ameriki je vsak pes bolj zaščiteno nego Indijanci. Ali brez nas ne bi imeli ne eno reka, ne eno gozd, ne eno bizon. Imeli bi samo televizijo.« Ko je Mokro Koleno končal svoj govor, se je dostojanstveno priklonil in se pred direndajem umaknil v hišo. Njegov nastop je policaja presenetil, začel se je prestopati, kot bi ga tiščalo lulat. »Kršenmatiček,« je jezno zinil in pri tem gledal Bučko. »Aja,« je rekla Bučka. »A zdaj bomo pa preklinjali? Se vam ne zdi, da so take manire že malo (zazrla se je v daljavo) passe.« »Passe,« je zabodeno dahnil policaj. »Misliš reči, pse? Ali mogoče pase?« »Ne,« je prepričljivo odvrnila Bučka. »Mislila sem passe. To pomeni za zmeraj mimo, čao, pa eno bolh o za pozdrav!« »Entiboganamalanega,« je zablejal policaj. »Ta mala, pri tej priči mi povej, kdo je tip, ki se motohari po vaši hiši!« »En super gost,« je mirno odvrnila Bučka. »Udeležuje se kongresa. On je kongresnik.« Policaj je hipoma postal spravljiv in prijazen. »Kongresnik?« je ponovil. »Zakaj tega ne poveš precej?« »Ker ste me vprašali precej pozno,« je rekla Bučka. »Zdaj se pa, prosim, precej skidajte izpred naše hiše.« »Točno,« se je vmešal pes. »Vi tu gnjavite ugledne meščane, ta pravi lopovi se pa žvižgajoč sprehajajo naokrog.« Policaj je kar poskočil. »Da ti ne bi ene prisolil,« je grozeče dejal. »Ena ti bo prižvižgala okrog uhljev. Tebi in tvojemu bedastemu scufanemu psu. Nehaj se pačit, ščene zakompleksano,« je zagrmel. »A misliš, da ne vejo vsi živi, da da delaš za nas, ti, ti… gobec stavšani doušniški! Vohljač odurni!« Sosedov pes je spodvil rep med noge, pograbil vrvico in brez pozdrava odpeljal gospoda Buldeža po ulici. »Jaz nisem vedela,« je razočarano rekla Bučka. »Hudo je biti mlad v deželi, kjer psi ovajajo sosede.» Zasukala se je, da bi odšla v hišo. »Alo, alo!« Bučka se je ozrla. Bil je šef gasilcev. »Prosim,« je negotovo rekla Bučka. »Mi smo z Iga,« je zatrobental šef gasilec. »Požarna obramba. Povsod prvi na položaju! Bi kar začeli,« je zadrdral. »Začeli bi? Kaj bi začeli?« »Iz vaše hiše,« je strokovno dejal gasilec, »kaplja in curlja!« »To pomeni, da niti slučajno ne potrebujemo gasilcev,« je s prepričanjem rekla Bučka. Gasilec se ni pustil zmesti. »Tudi poplave so v naši pristojnosti.« Zasukal se je k svojim ožem. »Alo, pobje, pejmo!« Bučki je bil vsega dovolj. Skočila je skozi vhodna vrata in jih jadrno zaklenila. Gasilci so kopitljali na pragu. »Izginite!« je zakričala Bučka. »Poklicala bom policijo!« Policaj, ki je dalj časa razmišljal, kako naj se častno umakne s prizorišča, je zacepetal od sreče. Nastopil je njegov trenutek. »Smo že tu!« je zatulil z grozečim grlom. Bučka je previdno odškrtnila vrata in pokukala skoznje. Gasilci so stali z odprtimi usti, medtem ko je policaj dramatično korakal pred njimi gor in dol. »Saj se zastop'mo,« je končno zinil. »Kenede?« »No…« je počasi zategnil gasilec z dvomom v glasu. »Naj bo po vaše. Ampak če komu iz hiše kaplja in curlja..« Svoje misli ni utegnil dokončati, kajti policaj je pogledal z belim in zavreščal: »Briši! Čisti! Razhod! Štejem do deset! Če bo potem še kdo na ulici, ga odpeljem direkt v arest! Ena..« Šef gasilcev je postal vinsko rdeč. »Tole vam povem,« je maščevalno rekel. »Ko bo iz vaše hiše kapljalo in curljalo, boste zastonj vrteli Ig.« Zasukal se je na peti, snel čelado in zagodel: »Fej!Oblast kožo menja, policajev pa ne. Alo, fantje, premik!« »Šest!« je rekel policaj, ko na ulici ni bilo več žive duše.