Izginile z zimo so misli nam mračne,
na pragu, glej, Vesna stoji nasmejana;
odeta že v cvetje sta log in poljana,
na veji pa ptička še skoraj zaspana,
sosedo na drugem drevesu budi:
»Oglej si moža, ki pod nama hiti.
Ne moreš verjeti, a to je resnica,
da dvakrat že trideset let mu mineva
od jasno pomladnega rojstnega dneva,
a kukav'ca, čuj, mu spet leta našteva;
mu bistro oko je in prožen korak,
ga najdeš, ki bil bi v teh letih enak?
Ko zdaj partizani za dom krvavijo,
kaj rešil življenj je, ne bom naštevala.«
Ko ptička na veji tako je čebljala,
skrivnost tudi nam nehote je izdalam
ki sem jo prinesel je vetrni piš,
da šestdesetletnico danes slaviš.
Pač skromno obletnico svojo praznuješ,
ni hrupnih pojedin, ne lepe dvorane,
saj lesk ne, le čustvo iskreno te gane,
ki vidiš ga v srcih te družbe, tu zbrane.
Iz grl se glasi in žarečih oči:
»Bog živi te, Miče, na mnoge še dni!«
