Trapa Matic
| Trapa Matic Anton Melik |
Objavljeno pod psevdonimom Andrej Sobota.
| |||||||||||||
Visok in širok in ogromen, tako je šel po cesti. Ves je bil sklonjen naprej, nikdar ni gledal drugam, kakor en meter pred sabo v tla, in pri tem sta mu roki mahali poševno na spredaj, tako da bi se zadevali v pravem kotu, ako bi se premikali istočasno v isto smer. In glava je bila še bolj široka in še bolj ogromna, kakor ostalo telo, in razorana; ne morda od skrbi, temveč že po naturi, še izza mlada. Eno oko je imel izlito; zdaj je gledalo z belim in je dajalo že tako čudnemu obrazu še bolj nenavaden, zelo oduren izraz.
Tako zunanjost trape Matica. Drugače pa je bil priden človek in – mož svoje žene.
Zares! Jera je bila žena njegova. Ta Jera je bila omožena že tretjič; prvi mož njen je bil domač sin in je Jero privedel iz sosednje vasi za nevesto v hišo, ko je umrl – že čez šest let –, je pripadlo vse posestvo neomejeno vdovi Jeri. Drugič se je omožila Jera dve leti nato in živela deset let z drugim možem, bratom Matica. A revež, Jakob, je končal nenadno; ko so pri Strmenu vzdigovali in popravljali kozolec, je kar nenadoma padel na vsem lepem vznak, zahropel parkrat in – Jakoba ni bilo več. Jakob se je bil priženil k Jeri iz Kremence, doma je še gospodaril oče, ki ni hotel dati Jakobu domačije, na kar se je ta razjezil in se oženil drugam. Mastic je ostal sam pri očetu, delal pridno in – trapa je ostal.
Vrag vedi, kako da se je Jeri zahotelo še enkrat po možu in zakaj ravno po Maticu. Ze čez dobro leto je bil Matic njen mož, a ko je dve leti pozneje umrl oče njegov, in mu zapustil samo nekaj drobiža, drugo pa razdelil med žlahto in podobno, je Jera poznala zelo malo zakonske ali sploh kake ljubezni do Matica.
Revež Matic seveda ni imel pri gospodarstvu nikake pravice in prav nič besede; samo: delaj in tiho bodi! To je zahtevala Jera, gospodinja in posestnica in žena Matica. Tako se je zgodilo, da se stanje, opravilo in veljava sirotnega moža ni prav nič razlikovala od stanja, opravila in veljavo zadnjega hlapca. Eh, da!
Ambrož, sosed Jerin, je včasih, ko je kopal na njivi kje, prigovarjal čez mejo Maticu:
»Tako-le te ima! Ko si trapast! Zakaj je pa ne nabiješ, dobro ne premlatiš, ampak samo garaš in delaš! Garaš in delaš in še za pakelje tobaka nimaš v nedeljo! Trapa!«
Matic je premišljeval počasi. Ni bil namreč povsem trapast, ampak samo toliko, kolikor je bilo ravno treba, da so ga imeli ljudje z lahkoto pod jarmičem. Včasih je celo razmišljal na tihem, kako to, da drugi možje, tale Ambrož, vznemimo, tako prešerno kriči doma in po polju, semintja nabunka Marjano kar zunaj in ob belem dnevu, on pa mora biti zmirom tiho in nikogar ne sme pretepati. Še rjavca ne!
To se mu je včasih premaknilo v mislih, ampak samo redko, redkokdaj. Morda, kadar je kričal Ambrož sem čez njive; a ko je oni vtihnil ali odšel, ni vedel kam naprej s tistim, kar mu je povedal; kar nehalo se je nenadoma vse tisto.
Ambrož pa je imel poglavitno jezo na Jero, in bi zelo rad razdražil Matica.
»Da bi vsaj enkrat obunkal to dogo dolgo, leseno, jo malo počesalpo hrbtu ...«
»Vidiš, Matic, kako si neumen! Je mislila, da bo dobila tiste njive na Kremenci, pa še kaj več, s teboj, pa te je vzela ... O, je brihtna! ... Pa se je kljun ujel, kljunasti, no, in zdaj pa tebe, če si že pri hiši, pa bodi, vsaj ne bo treba hlapca ... Saj ti še jesti ne daje zadosti; ... pa reci, če nisi več lačen, kakor ne ... Seveda, ko se ji pustiš ... Ali jaz bi ji pokazal ... To bi ji dal ... to bi jo naklestil ...«
Ambrož je kričal čez njivo, ker sta bila daleč naokoli sama. Matic se je naslonil na motiko, igral se z enim čevljem po ostrini in poslušal. Čudno, – zdaj ko je že tolikrat poslušal te besede, se je že tako navadil nanje, da so mu bile nujna resnica, kakor izkušenost, da pojde dež, kadar grmi, da se gre spat, kadar se stori noč.
In potem mu je Ambrož, ta hudobna nagajivost, zdražbar prve sorte, prigovarjal par tednov, naj se enkrat napije dodobra, in pijan, ko bo korajžen in fantovski, pijan naj jo namlati in na ta način pride do gospodarske oblasti in veljave.
»Samo trapast nikar ne bodi, Matic!«
Matic je šel tisto nedeljo po svetem Jerneju v gostilno in se je napil zelo. Ambrož je bil tudi v gostilni in mu je prigovarjal natihem, mimogrede:
»Le daj, le daj, samo trapast ne bodi!«
Jera je pogledala široko in ni mogla verjeti, da je to zares Matic, trapa Matic, ta človek, ki je priropotal in se primajal prešerno v hišo. Nekaj časa ni mogla ničesar od začudenosti in osuplosti, nato pa se je razjezila nad mero in je zavreščala na ves glas:
»Ven se spravi, klada, štor pijani ...« In tako dalje, celo procesijo lepih priimkov, častitljivih psovk, ki se podedujejo od rodu do rodu, vedno enako sočni in močni.
Matic pa se ni prestrašil, spomnil se je na Ambroža, in je zamahnil od daleč proti Jeri:
»Da bi te nabunkal, dodobra naklestil, ko me imaš tako ... To je zato, ko se ti pustim ... pa bi bilo treba, da ti pokažem ...«
Matic se ni spomnil, kaj mu je bil rekel dalje Ambrož, premišljal je nekaj časa in zijal tako z odprtimi usti, razmišljajočim enim in belim drugim očesom, ter držal roko zavzdignjeno v zraku proti Jeri.
Ta se je čudila zelo, zelo, zavreščala na ves glas, skočila naposled k Maticu, ki še vedno ni vedel dalje, in ga pričela lasati in mahati po njem s pestmi. Zdaj je Matic pozabil na nastali vozel, spomnil se je zopet, »da bi jo bilo treba pošteno namlatiti,« in ji je pričel odgovarjati s pestmi, a v močnejšem tempu in z večjim uspehom. Jera se je čudila od hipa do hipa bolj, umikala se Maticu proti vratom in zbežala skozi nje ven, ker je bila sila udarcev že zelo, zelo občutna.
Matic je ostal sam v hiši. Zdaj se mu je zdelo zelo prijetno, mislil je na Ambroža in mlatil dalje, po mizi, po omari, po stoleh, metal vse različno po tleh in se drl na vse grlo:
»Treba bi jo bilo premlatiti, naklestiti ...«
V tem se vrnila Jera s cepcem v roki in ž njo obe in edini hčeri, še od prvega moža –. In nad Matica. Ozrl se je junak počasi nanje, prijel se za hrbet, ko ga je ohladila Jera s cepcem in nato še enkrat. Vse misli so se razpršile, ko ga je zaskelel hrbet, pozabil je, kaj je delal še pred trenutkom, samo cepec je padal na hrbet, na rame.
»Katerega boš ti mlatil, katerega ...« je oponašala Jera in pačila obraz in hčerki sta jej pomagali. Matic se je spomnil na Ambroža, »premlatiti ...« zavedel se je in že ta hip se je zaletel proti Jeri, izvil ji v par kretnjah cepec iz rok in pričel odgovarjati in vračati udarce z neusmiljeno vnetostjo, vsem trem, a Jeri posebno. Ženske so kričale, Jeri je zalila kri obraz, Urša se je držala za komolec in vpila na ves glas, – naposled so se potisnile skozi vrata. Matic za njimi, in v veži je porazbijal, kar mu je bilo pred očmi: lonce, sklede, vse od kraja, kokoši, police. In kričal je divje ...
»Treba bi jo bilo naklestiti, premlatiti ...«
Ženske so se ustavile za kozolcem, zbite in polomljene, kričale so in se komaj zavedle, da Matica ni za njimi. A iz hiše se je razlegalo kričanje in divje razbijanje, kakor da rohni polovica pekla.
»Eh, kaj,« se je nenadoma določno in jasno razsrdila Jera. »Hitro po žandarja, saj je nemara znorel!«
In kar taka, oblita s krvjo je stekla po zavrtih do žandarmerije. Ljudje so stali že povsod zunaj, poslušali, čudili se, ugibali in govorili, govorili ...
Matic je še vedno razbijal po veži. Vse je že bilo v koscih, a to ga ni motilo nič. Pred njim se je zasvetil bajonet, okrenil se je, zazijal, – in pozabil na vse ... In nepremično je strmel v bajonet in široki obraz za njim ... In ravno tako mirno se je dal ukleniti in odgnati. Jera je zakričala za njim, in ga sunila v hrbet, – še čutil ni, a žandar je zarenčal:
»Zdaj mir! – To se ne sme!« ...