Trapec

Trapec. Janez Evangelist Krek

Izdano:	Slovenec let. 15, št. 124–126, 1887
Viri:	dLib 124, 125, 126
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Na visokem odru so ji postlali in tukaj je ležala trda in mrtva. S podobicami so ji okrasili zadnjo posteljo in okrog glave so ji ovili beli venec v znamenje njenega devištva. Na obeh straneh pa je gorelo po dvoje sveč, kterih plapolajoči svit se je ožarjeval v bledem obrazu umrle. Se ista skrbljivost ji odseva raz lica, kot nekdaj, ista miloba in ljubeznjiva prijaznost se ji vidi na obrazu, kakor jo je imela blaga pokojnica v življenji. Stare kosti je sicer razsula britka smrt; z mnogimi gubami ji je že čas razoral velo lice, a vendar jih je mnogo, začuvši smrt njeno, pobožno se prekrižalo in reklo: „Škoda je Marijane; za vse je bila še dobra.“ Zato so se pa duri vedno odpirale dohajajočim molilcem, ki so po stari navadi prihiteli pomolit „Očenaš“ za srečo njene duše in nato posedli po klopeh, ter se pomenkovali o čemer si že bodi.

Pri vzglavji umrle pa je bil možak, ne mené se, kaj se godi po hiši. Samo v mrliča je uprto srpo njegovo živo okó, ki sem pa tje zabliskne tako strašno, da je človeka skoraj strah. Nepremakljivo sedi na svojem mestu, le če se je kaka sitna muha vsedla mrtvi na lice, jo odpodi. Kakih petdeset let mora imeti; njegov obraz priča tako, ker sicer je njegovo truplo krepko in močno. Izraz njegovega obraza je skoraj divji; špičasta, koščena brada štrli naprej; zabuhlo lice se mu pod upademi očmi žari v svitu sveč in nad nizkim čelom mu stojé kvišku skuštrani lasjé. Vendar bistri gledalec opazi neko podobnost med njim in med umrlo; „trapec“ je brat njen. Odkar so jo položili na oder, ni se odmaknil od nje, in nikdo ga ne pripravi, da bi bil obrnil proč svoje okó. Kaj bi pa tudi ne! Umrla mu je bila vse na svetu; branila ga je kot nesvestno dete pred surovimi napadi razposajene mladine, čuvala ga je pred zasmehajočo ga družino in skrbela zanj kot skrbna mati. Pri nji je jedel, pri nji stanoval; ona ga je oblačila, ona ga čedila, kedar je bilo treba. Ubogal jo je kot poslušen otrok; ž njo je hodil v cerkev; njo je spremljal na polje, k nji je pribežal, ko ga jo preganjalo zlobno ljudstvo. In danes, ko so jo oblačili in napravljali na oder, gledal je tako preplašeno v milo njeno lice, tako srpo se oziral v neusmiljene sosedinje.

In ko je menil, da ga nihče ne vidi, poboža jo po lici; a bilo je mrzlo, mrzlo kot led in isto tak mraz tudi njemu napolni žile. Ves tresoč se zasopè, sklonivši se k njej: „Marjanica, kaj pa ti je; Marjanica, samo to mi povej; glej, jaz sem tù, tvoj Primož, čuj me Marjanica“. A zastonj je bilo vsako ogovarjanje; Marjanica ni se mu oglasila. In tedaj mu je kri skoraj zastala, obsedel je nepremično in srp svoj pogled upiral v mrtvo sestro. „Kaj to, če je mrzla, vsaj se ogreje; jaz bom toliko sopel vanjo, da se malo ogreje, ali pa jo prenesem na peč; a da ne govori nič, prav nič ne govori, to je strašno!“ Tako jo mrmral pred-se in že se je hotel okleniti umrli in pričel ji je zopet dihati v obraz; a gospodar, rodni brat njegov, je takoj spoznal važnost svojega posla, priskoči k njemu, udari ga preko glave in se zadere Ijubeznjivo nad njim: „Trapec nori! Pusti jo, če ne te potisnem takoj skozi vrata.“ „Ne, ne, ne“, zaječi Primož, „saj bom miren, samo ven ne, samo od Marjance ne“.

To je bila zadnja njegova beseda; na nobeno vprašanje, na nobeno zbadljivo besedo ni več odgovoril; kakor živ kip se je tiščal mrtve. Gospodar pa jo mrmral še med zobmi, ko je tako blago utolažil svojega brata: „Sedaj se ti prično drugi časi, ti gnjila klada ti; ne bo več tu babúra stala za teboj in ne boš se je držal več za krilo; piskal boš po mojem, to ti rečem“. V zgornji sobi pa je gospodinja preloževala blago umrle in se kregala nad to babnico, češ, da jo vteknila denar v toliko nepotrebne šare. Na vse strani je razmetavala njeno obleko, njene spominke, podobice, darila z božjih potov, marsikaj je pa skrivši stisnila pod predpasnik in mrmrala tiho med seboj: „Čegavo bo li to, nego naše; brez oporoke je umrla in druzega dediča ni; kaj bo trapec, ta klada stara; saj ne vé, kam s tem. Vse bo naše, vse, in takoj si omislim novo krilo, pa še kaj druzega“. Suha ženica se je veselja vsa tresla in živih oči je brskala po predalih. Moralo je biti že kaj zanimivega notri!

II.

Ko se je zmračilo, napolnjevala se je hiša polagoma; postarane samice in ostaréli dedje, ki se radi kmalo spravijo k počitku, prišli so prvi stražit k umrli. Na mizi je krožnik s tobakom, s kterim so možaki pridno polnili svoje pipe.

„No, trapče, zunaj sem ti pripravila večerjo, če te je volja“, zakliče gospodinja skozi okno. A Primož se niti ne gane; tudi kopa zabavljic njegove svakinje v veži ga ne premakne.

„Hi, hi, je pošepetala postarana suha ženica svoji sosedi pri peči, sedaj ga pa ne bo nobeden več negoval; ali slišiš, še pri družini mu jesti ni dala.“

„Škoda je Marijane, če že ne za kaj druzega, vsaj za Primoža; no dobro, da je bebast, to jo prava dobrota zanj,“ jej ta odvrne.

„Dobro bi bilo fantu — pa le tiho!“ — pri teh besedah se nagne k svoji sosedi — „ne sme se vse povedati, kakor je.“

„Kaj ne, da je imela Marijana še nekaj trdnjakov in šmarnih petic; ti si bila velikokrat pri njej?“

„O, pa ne malo in Primož“ — tú jame pokašljevati, ker prišel je mimo gospodar s steklenico žganja in jerbasom kruha, kar je delil med čuječe pri mrliču. — „Dobro bo malo kruha, kako lep kruh imate“, obrne se takoj z blagovoljnim smehom na lici do gospodarja.

Ko še malo požlobudra z gospodarjem, nagnè se zopet k svoji sosedi in jej zašépne: „Da, prav ta-le Primož je imel pri njej 500 gld. dote spravljenih. Kam bodo zdaj šli — hi, hi, hi, o tem je najbolje molčati; kaj bo li delalo to trapče ž njimi, hi, hi, hi“. In nekak prisiljen posméh jej zaigrá okolo usten; nato se pa obrne zopet na drugo stran in pričnè drug pogovor.

Primož je pa še vedno sedel nepremakljivo na svojem prostoru, ne mené se, da ga je sem pa tje kaka suha ženica zbodla s svojim namazanim jezikom. Ko so pa videli, da ne odgovarja, pustili so ga pri miru; nikdo se ni brigal zanj. Le starikav možiček, sedeč za mizo, pogledoval ga je žalostno od strani; videlo se mu je, da ima sočutje ž njim, in obrnivši se k svojemu sosedu, je rekel: „Primožu ne bo dobro doma biti, da bi le mogli reveža spraviti kam drugam“.

„Saj tukaj dolgo ne bo mogel ostati, ker je že tako vse — moje“, pomenljivo ta odgovori.

„Ali je res že Blažé tako na konci?“

„O seveda, dolgá ima črez mero, mi komaj, komaj, da še visi.“ Dokler je bila Marijana še pri življenji, je bilo že še; ta ga je zmirom zakladala, a zdaj — no, jaz sem že prej večkrat rekel, ko bo Marijana šla sè sveta, šla bo tudi Blažetova hiša rakom žvižgat!“

„Saj pa tudi ni čuda; nobenega roda ni pri hiši; namesti marljivosti leno postopanje in pa dobro življenje, e — to ni za kmeta; le glej, kako se oblači ženska z otroci, izmed kterih ni nihče za drugo, kakor da kriči nad ljudmi in pase lenobo.“ Besede še ne skončá, in že se pridrvi četa vaških fantalinov v sobo, ki po jako kratki molitvi med šumom in hrumom posedejo po klopéh. Starejši so počasi odhajali, mesto njih pa so prihajale tiho dekleta; pokleknile in molile pred mrličem. Sedaj se pričné stoprav živahno življenje; med seboj vganjajo šale in zastonj nasprotuje, strašno nasprotuje resno-mili obraz mrličev njihovemu počenjanju. Pričnè se petje; Podborčeva Manca se obriše krog ust in zapoje lepo narodno pesen: „Smrt na vrata potrkljá, Ljuba Manca al’ si domá.“ Bila so svečana trenotja, ko so doneli ti glasovi po sobi; a kaj li ta žalost v mladosti, so si menda mislili, in kmalo na to završi neka poskočna iz ust mladih vasovalcev.

Nekdo stopi v sobo in veter, ki zapiše nad glavo umrle, zaveje jej sive laso nekoliko kviško; zdelo so je, da mrlič grozí in žuga pevcem in pevkam, ki mu onečaščujejo smrtno sobo. Njen bledi obraz je prepovedoval grozo, strašno grozo, iz ust pričujočih pa se jo čula popevka veselja in radosti. Vendar je čudno to človeško srce; le za trenotje ga komaj navduši kak prizor; komaj za trenotje mu navdaja dušo žalost in britkost, a takoj že zgine, takoj se porazgubi v naravi vsakdanji. Le Primožu je stanovitno trgala britkost srce in vendar bil je on le borni — trapec. A niti v miru ga niso pustili. „Primož, sedaj ti ne kaže druzega, kakor ženiti se“, oglasi so nekdo; „Srčkovca — bila jo to grda pijanka — bode ravno prav zanj“, mu odgovarja drugi. „Nu, prisedi malo bližje k dekletom“, draži ga tretji, prijemši ga za roko in hoteč ga z mesta vzdigniti. A skupil jo je za nespodobno šalo. Primož ga popade čez pas, in takoj je ležal sredi sobe; on sam se pa posede zopet nazaj in vprè svoj srpo-živi pogled na umrlo; pokoj pa imel je potem ves večer.

Proti jutru je vse odšlo. „Trapec“ je ostal sam v sobi. Zdaj prikolovrati brat njegov, čez mero piján se zaleti vanj, „kaj boš — se zadere nad njim — tukaj sedel; poberi se saj, če ne“ — in udari s pestjo na vso moč ubozega Primoža po glavi. Ta nekoliko omahne potem zagrabi svojega protivnika za vrat in ljut boj se pričnè. Cela hiša je h krati pokonci in še-le po dolgem trudu ga spravijo na tla. „Boš“, prične gospodar ter išče, s čem bi ga udaril.

Ko ne zagleda ničesa pripravnega, pričnè ga brcati in suvati na vse strani. Tudi zakonska polovica njegova hoče ohladiti svoj srd nad njim in prijazno ga opljuje po obrazu ter ga z grdimi psovkami pozdravlja. Stareji sin tudi skazuje svojo junaštvo: za lase vleče ubozega Primoža, ravnaje po blagem vzgledu svojih roditeljev. Hlapcu se na zadnje vendar začne smiliti; prime ga čez pas in nezavednega neso za hišo — na vrt. V sobi pa brlé sveče, naznanjujóče, da je mrlič v hiši in pri bledem svitu njihovem so rumeni bledo lice ranjke; le to bitje je bilo srečno v celem domovji; povsod drugod je sicer še bilo življenje, a črna zavist in slepi črt jim jo razrival srce in delal je strašno — strašneje kakor jo bilo ono brezkrvno, ki jo smrtno-mrzlo mirno počivalo v prsih.

III.

Lepo popoludne je bilo, ko so pokopavali Položetovo Marijano. Pod sinjim nebom so se prepeljavali ptički, žvrgoleči ji smrtno pesem; travica jo duhtela bujno, prijetna sapica prepihovala je obraze. A kaj če to — smrt nima srcá za to; njeni zakoni so mrtvi in se ne brigajo, če tudi porušijo blago srce, če tudi marsiktero človeško srečo uničijo in za-se pograbijo delež svoj. Le cerkveni zvon je žalostno donél po tihem dolu, vzbujajoč verne k molitvi za dušo umrle. Le jedina cerkev je tu izvrševala blago dejanje, skrbéč za dušo in truplo ranjce. In v resnici, glej! V smrti te vse zapusti; naj si tudi tvojih prijateljev kdo obriše solzo raz lice, kaj to, saj mu jo prihodnji veter že posuši, izbriše pa tudi spomin tvoj raz zemljo. Cerkev pa te mrtvega ne zavrže, ne zapusti te, kakor to stori lastna mati tvoja, marveč v blagoslovljeni zemlji ti postelje za zadnji počitek in še čez grob za teboj pošilja tebi tolažljive, Sodniku svojemu pa proseče besede, sladke besede miru, divne besede življenja. Take misli bi se ti vzbujale, ko bi bil priča Marijaninega pogreba. Blaga ženica ni imela ob svojem grobu nikogar, da bi so je dostojno spominjal; domači so komaj čakali, da so spravili njeno truplo iz hiše, njeno premoženje pa v svoj žep. Ljudje so se razšli s pokopališča. Kmalo potem pa so izza cerkve prikaže moška postava; počasi so plazi proti mestu, kamor so ravnokar položili umrlo. Plašno se ozira krog sebe, je-li ga kdo vidi. Bled je in razmršen; gologlav in bôs čepi nad grobom in čudne besede mrmrá v rujavo prst. Dolgo časa prečepi na tléh; naposled pa so splazi nazaj, od koder je prišel, bil je Primož.

Ave Marijo je že odzvonilo; glasovi kravjih zvoncev in nevbrano petje porednih pastirjev se je zgubljalo po zraku in v temno krilo se je odévala gora in plan. Nad cerkvijo v gošči jo zaskovikala sova in netopirji so se spuščali šepetaje s peruti semtertje. Na pokopališči pa se je nekje ustavil možak in čulo se jo pokanje prsti. Kmalo se je zaslišalo grebenje in čestokrat je otožen cvenk odmeval v tiho noč. Nekdo je kopal. Jako se mu jo mudilo, ker prst je padala na vse strani in čestokrat se je zadela lopata ob trdo kamenje.

„Ne bodo te ne“ — je šeptal sam s seboj Primož, kajti ta je bil tukaj, „ne pustim te jim, nikakor ne, nikakor ne. Kam pa naj grem brez tebe, kam naj so zatečem; saj mi boš dala kruha, kaj ne Marjanica — ker sem tako grozno lačen“. Globoko je pri tem vzdihnil in lopata mu je zdrsnila iz rok. „Vzeli so mi tebe in te zaprli, pa zakopali, a jaz te najdem in potem bo — prijetno; ti me boš obvezala; oh kako me bolí glava, kako me peče“, in ves onemogel se je zgrudil na tla. A moč ljubezni, hrepenenja je silna; po konci se je vzpél in še krepkeje, še ročneje je kopal v tihi noči. „O kako si daleč, kako globoko, a vendar moram priti do tebe; imeti te moram, naj veljá, kar hoče“, tako je jéčal in vodne srage so mu stopile po licih. „Marijanica, saj mi boš dala hlebček, saj nisi nič huda; dala mi ga boš, kaj ne, ker tako strašno sem lačen.“ Raztepeni revež je še bolj hitel razgrebati trdo prst. Luna je priplavala na nebó in na cerkvenem zidu se je risala dolga črna senca bornega Primoža. Bled je bil kot smrt; in ves zabuhel v glavo; nogi so se mu šibili in roka se mu je tresla, a vendar je še zasajal lopato v zemljo, da so škropili prsteni deli daleč na okoli.

Prikopal je do dna; že se mu je pokazala rakev; „te že imam, si že pri meni“, je vskliknil in z vso silo je vdaril po lesenem pokrovu, da se je globoka špranja napravila v mehki les. Sklonil se je in nagnil svojo glavo vanjo, a rezek, mrtvaški duh ga je omamil; vskliknil je in v nesvesti se je zgrudil na rakev. Luna pa je plavala mirno ravno nad njim in mu zrla v bledi, mrtvaški obraz; veter je zavél po grobéh, da so venci zašumeli in svetli križ vrhu zvonika se je iskril v bledih žarkih; v zvoniku se je oglasila ura in še jedenkrat je zaskovikal skovir — Primožu smrtno pesen. Mrtvega so drugo jutro potegnili iz jame; oh jemine, jemine, stokale so stare ženice, kakošna smrt, kako žalosten konec!

Dalje časa se je pléla sicer govorica v obližji o tej stvari, a zgodilo se je zopet kaj druzega. Primož pa se je bil pozabil. In vendar blaženi Primož! v ljubezni koprneče srcé se mu je razpočilo in goreča ljubezen mu je zrahljala zadnjo posteljo; večno živa priča ti ostane, da tudi „trapčevo“ srce ni ljubezni nezmožno, da ni nezmožno plamenéče, žive, redke ljubezni!