V zraku nad ozko dolino sajasti trak ...
Črnikast, razvlečen od kraja do kraja,
vijoč se ko gibki rep dolgega zmaja:
Na kosme snežene pozimi se kuje,
poleti se solnčnega dežja sramuje,
dokler ne zakrije ga blaženi mrak.
Pod njim je stotero težkih in strašnih življenj.
V blatnati zemlji, pod črnim obokom
kruh sečejo sebi in lačnim otrokom,
ki vekajo v dolgih barakah lesenih
pri materah svojih obrazov vodenih ...
V jami sta oče in sin, v separaciji hči -
na postelji žena sedmo trpljenje rodi ...
Kadar zatuli fabriška sirena,
da se razleze tuljenje ko sluzasti jok
od hiše do hiše, se strga iz src stoteri stok:
Na delo ...
Hiše, barake in bajte izmečejo iz sebe
v jame, v tovarne, med stroje rohneče
mlada in stara telesa — še žene noseče ...
Na sredi golega griča se zemlja odpira,
grobnica strašna življenja požira.
— — — — — — — — — — — —
Spala je žena ... Po polnoči se je zganila,
krvava slutnja jo je v srce poljubila.
— — — — — — — — — — — —
Zjutraj so štirji prinesli krvavo telo
pred njo ...
(Iz zbirke Trbovlje)
