Trema
| Trema Jože Zupančič |
| |||||||||||||
Nekoč je ruski car Aleksander III. določil turne po Saratovski guberniji. Med drugim si je hotel ogledati vas N. označene gubernije, biti navzoč pri službi božji in se pogovoriti s priprostim ljudstvom. Gubernator, ki ga je ta novica zadela kot strela z Jasnega neba, je ukrenil sicer vse potrebno za dostojen sprejem visokega gosta, vendar pa ni imel od dne, ko mu je prinesla depeša dvorn. ministra to vest, nobene mirne ure več. Župnik vasi N., batjuška, kot mu pravijo Rusi, je dobil od gubernatorja naročilo pozdraviti carja v posebno svečanem govoru. Če je zadela gubernatorja vest da pride car, kot strela z jasnega neba, je pa zadela batjuško gubernatorjevo naročilo kot deset strel. Mož je zabegal, zabegal po kuhinji, bežal je pred hišo, šel je najmanj desetkrat okoli cerkve, poklical je na pomoč vse svetnike in svetnice, pa nič ni pomagalo. Petinpetdeset let je živel, pa še ni bil v tako strašnem položaju. Po dolgem premišljevanju je sklenil odkriti svoje nemirno srce matjuški. Dolgo sta se posvetovala batjuška in matjuška, kovala sta vse mogoče načrte, iskala sta izhoda iz kritičnega položaja, pa sta soglasno sklenila, da batjuška odločno odkloni naročilo gubernatovo. Seveda ni to nič pomagalo, gubernator se je samo nasmehnil. Batjuška je bil obupan. Že je začel misliti, kako in kam bi zbegal vsaj toliko časa, da odpotuje car dalje, pa mu je prišel na pomoč sin, ki je študiral teologijo. Sestavil mu je koncept svečanega govora in batjuška se je začel z vso energijo, ki mu je ostala na stara leta, učiti. Teden dni je preteklo, pa je znal ves govor od prve do zadnje besede. Prvi izpit je položil pred matjuško. Šlo je izvrstno. Pri drugem izpitu je bil navzoč arhijerej (škof). Batjuška je zakašljal, zardel, pa je bilo vse. Sklenili so postaviti za altar suflerja. Batjuška se je vdal v voljo božjo. Nastopil je veliki dan, zapeli so zvonovi, sijajen sprevod s carjem na čelu se je približal vaški cerkvi. Batjuška je sprejel visokega gosta na pragu cerkve, bil je bled in ves se je tresel, ko pa mu je car po ruskem običaji poljubil roko, je batjuška izgubil poslednjo koralo. Kaj se je godilo potem, kako je odslužil službo božjo, ni vedel sam. Poslednji akordi vaškega kora so utihnili, car se je približal glavnemu altarju, batjuška se je postavil v pozo človeka, ki stoji nad zijajočim prepadom, v glavi mu je zašumelo, zatresle so se mu roke in noge in zdelo se mu je, da pada globoko, globoko. Globoko je vzdahnil, pa je obstal. Pretekla je minuta, batjuška si ni upal več dahniti, pa tudi govoril ni.
»No, začni vendarle« se je oglasil za altarjem sufler.
»No, začni vendar!« so zadonele kot eho po vaški cerkvi besede batjuške. Car je začudeno pogledal gubernatorja, ki je zardel kot makov cvet. Zopet je minila minuta, batjuška se je komaj še držal na nogah.
»Kaj pa čakaš, osel ti neumni!« je zašepetal za altarjem sufler.
»Kaj pa čakaš, osel ti neumni!« je ponovil batjuška z glasom, kot da prihaja iz groba. Car je še bolj začuden pogledal gubematorja, ki se mu je tudi zdelo, da pada nekam globoko, globoko. Nova minuta je minila, batjuška je bil trdno prepričan, da je že umrl, da je vse to, kar vidi pred seboj, posmrtna iluzija.
»Zdaj pa sva izgubljena, jaz in ti!« je zašepetal obupano za altarjem sufler.
»Zdaj pa sva izgubljena, jaz in ti!« je ponovil z nečloveškim glasom batjuška.
Car je dal znak in odšel s svojim spremstvom iz cerkve. Kako sta obračunala potem gubernator in batjuška, ni znano, pač pa je znano, da batjuška ni nikdar več imel svečanega govora.