I

Za našo goro pa zarja gori,
vse večere pobarva,
vse strahove spodi
in končno se v moje sanje nalije.

Skozi rožmarin v oknu
vidim bel dom
in na pragu moža
in dobre oči
in srečo v očeh
in srečo v dlaneh.
Skozi rožmarin poje:
"Nocoj pridem, nocoj!"
Srce mu priznava: moj, moj!
In za priznanjem je sama sladkost.
Delo je sladko
in sladka je skrb
in prva zibel
in cela nebesa kodrastih glav.

Za našo goro pa zarja gori,
vse večere pobarva,
vse strahove spodi
in končno se v moje sanje nalije.

II

Nimam želja.
Odšel je z modrimi očmi,
odšel je mlad, močan in moj.
Ne vidim drugega kot dvoje ust,
ki so se srečala zato,
da moja je povest dobila konec
in da je pesem requiem motiv.

III

Ali imam sploh pravico do sanj
v teh temnih, zagrenjenih dneh,
ko lačni nimajo več kruha?

Ali naj sanjam o možu, ki bo bogat?
Ali naj se skoprnim po ljubezni?
Ali naj blazno zavržem svoj čas?
In — ali smem si želeti otroka?
Kaj naj mu dam in kaj naj mu pokažem?
Kaj naj mu rečem, ko vpraša: zakaj?
Samo želeti je greh
v teh temnih zagrenjenih dneh,
ko lačni nimajo več kruha.