Tri botre lisičice
| Tri botre lisičice Slovenska ljudska pravljica zapisal Milko Matičetov |
Vir: SLOVENSKE LJUDSKE PRAVLJICE: Tri botre lisičice; urednik Niko Grafenauer, zapisal Milko Matičetov, ilustrirala Ančka Gošnik-Godec; Mladinska knjiga, Ljubljana 1992
| |||||||
So bile tri lisičice in so bile vse tri botrice in so imele vsaka svojo vilo. Prva jo je imela na Brajdi, druga sredi Loga in tretja gori na koncu Loga. Prva, tista doli na Brajdi, je rekla neki dan:
"Jaz bom morala iti obiskat svojo botrico gor v Log!"
In se je vzdignila in šla v kopalnico. Se je lepo okopala in si dala rdečilo, vzela črn svinčnik, si lepo pobarvala obrvi, si nataknila lepe čevlje z visokimi petami, lepo lepo vezeno krilo in šla v garažo. Je prišla v garažo, pognala svoj neserijski avto, narejen po naročilu, in ga zapeljala ven - zuuumm - ven iz garaže. In ko je bila zunaj in je pritisnila na zavoro, se je avto zazibal kakih desetkrat gor in dol. Potem se je morala spet pogledati v ogledalo, če je lepo napravljena. Je bila v najlepšem redu. Tako, zdaj je lahko šla in pognala gor proti Logu po asfaltni cesti dvesto na uro! In je prišla gor k drugi botri lisičici. Ko je prišla gor, vidi: lep park, lepa vhodna vrata in prelepa stavba prav na sredi tega parka. Šla je k vrtnim vratom in pozvonila. V hipu so se vrata odprla in je stopila noter in šla proti vili svoje botrice. Pa ni vedela, kaj narediti, da bi mogla noter. Je gledala tje, je gledala sem, vidi majhen gumb v vratih. Pravi:
"No, na tole tukaj bo najbrž treba pritisniti!"
Je pritisnila, je zazvonilo, vrata so se res odprla in pred njo je bil lep hodnik: eno samo morje, povsod ribice naslikane po tleh. In ona je mislila, da je prava voda, da so prave ribe. Se je bala iti naprej po hodniku, da bi ne utonila. Naenkrat je prišla botrica, gospodinja tega razkošja:
"Pridite, pridite, botrica, naprej, saj ni nič, to ni voda!"
In botra lisičica stopi počasi, češ da bo prej poskusila. No, ko vidi, da ni voda, je le šla.
"Vstopite sem noter, botrica, v salon!" pravi druga lisičia. "Sedite zdaj semkaj!" Lep fotelj je imela njena botrica tu. "Tak sedite v fotelj!" Je sedla v fotelj, jo je kar zazibalo.
" Botrica, kako lep fotelj imate vi!"
"Eh, saj tudi stane lepe denarce!"
Tedaj je botrica šla k bifeju in prinesla lepo steklenko in dva kozarčka. Liker, da ni nikoli bila poskušala takega. In ji je natočila in sta si nazdravili. Potem je šla v shrambo in prinesla paket piškotov in lepo torto.
"Zdaj tudi prigriznite kaj!"
Tedaj sta snedli celo torto in vse piškote. In ji je spet natočila. Potem je rekla prva botrica:
"Zdaj bom morala iti."
"Le kam morate iti?" pravi druga lisička, gostiteljica.
"Ste me prišli obiskat in je toliko let, kar se ne vidiva! Počakajte, bova tudi kaj skuhali, boste jedli pri meni."In čez čas je rekla:
"Dobro, botrica, mi boste pomagali skuhati."
"Prav rada pomagam!"
Tedaj je botrica šla v kurnik. V kurniku - to je bil prav velik kurnik - je imela gosi, pure, race, peteline, vse. Je zgrabila največjega petelina, kar jih je imela, in eno gos in eno puro. In sta dali gret velik kotel vode. In ko je bila voda vrela, sta vrgli noter to perjad in s parklji, ki jih imajo lisice, je bilo v hipu vse oskubeno. Ko sta oskubli, sta eno dali peč, eno sta imeli za juho, petelina pa sta dali kuhat, ampak juho sta zavrgli, češ da imata juhe zadosti. In tedaj da bosta šli jest. Je pripravila domača botra lisičica lepe porcelanaste krožnike in žlice, vse srebrne, in lep jušnik, dober kruh, namazan z maslom. In konec, sta se lotili jesti, sta jedli in jedli. Ko sta pojedli je rekla:
"Zdaj moram prineti kaj pijače!"
Je šla spet in prinesla pletenko vina, najboljšega, kar ga je bilo v kleti. In sta začeli piti lisici. Potem je rekla gostiteljica:
"Botrica, zdaj ko sva se lepo napili, bo treba tudi zaplesati malo! Glejte" - je dejala - "gramofon!"
In sta začeli plesati tvist. Sta plesali tam notri, sta plesali in poskakovali, da je bilo veselje videti ju, kako plešeta tvist. In ko sta se naplesali, sta rekli:
"Dobro, zdaj bova pa še malo gledali televizijo!"
In tedaj sta gledali televizijo, so se spreletavale same kokoši na tistem zaslonu. In ko sta se naveličali gledati televizijo, je domača botra lisičica predlagala:
"Dobro, zdaj greva v park, malo na sprehod po parku!"
In tam v parku je bila lepa utica in vse v nageljčkih, vse v nageljčkih! In sta se zleknili v ležalnik in si začeli praviti to lisičjo. Sta si pravili pravljico. Ko sta se naveličali tudi te lisičje, sta prišli iz utice in se vrnili v vilo. Tam notri je domača botra lisičica zavrela dobro črno kvaico v lepem kuhalniku ekspres, v hipu je bilo pripravljeno! Je zavrela in sta pili kavo. In ko sta jo popili, je rekla botrica, ki je prišla na obisk:
"Dobro, zdaj bom pa zares morala iti!"
"Ah, kam neki morate iti!" pravi botrica gospodinja, "počakajte še malo. In ko ste že tukaj, pojdiva obiskat še najino botrico tamle zgoraj na koncu Loga!"
"Prav, pa pojdiva!"
"No, kako bova naredili: greva obe z enim avtomobilom, ali vzameva vsaka svojega?"
"A, kar vsaka svojega!"
"Tedaj" - pravi - "počakajte malo, da se tudi jaz malo uredim."
Druga botra lisičica se je napravila še lepše kot prva: lepo vezeno krilo in spodnje krilo, lepe čevlje z lepimi visokimi petami, rdečilo, pobarvala si je obrvi, si skodrala lepo lase in si vzela še lep klobuček in lepo črno torbico. Potem je šla šele v garažo. Je prišla v garažo, tam je imela šest metrov dolg avtomobil. Je vstopila vanj in pognala motor. V hipu je bila zunaj, kot bi imela avijonski motor: Ooooo! Je prišla ven, ko je naenkrat zavrla, se je avto zazibal in ustavil. Je rekla:
"Zdaj, botrica, morava iti!"
"Dobro, pojdiva!"
"Katera pa naj gre naprej?"
"Vi, ki imate tako lep avto, večji, pojdite naprej!"
Tedaj je prehitela avtomobil prve botrice in sta se dopeljali. Ko sta prišli gor, je bil tam zgoraj še lepši park in še lepša vila pri tretji botrici. Tam gori je ustavila.
"Katera naj gre naprej?"
"Le pojdite vi, ki ste vozili spredaj, pojdite tudi tule naprej."
In so bila lepa vrata in tam nori v parku je bila od vrat do vile pogrnjena lepa žametna preproga, štiri prste debela.
"Vranča, le kdo bi hodil po ti preprogi, ji bova zamazali vso preprogo. Torej, kaj bova naredili?"
"Poskusite spet pozvoniti!"
Pozvoni, je prišla ven botra lisičica. Pravi:
"Pojta, pojta naprej, ne bojta se!"
"Vam bova umazali vso preprogo!"
"Ah ne, saj imam botra skaklja, ki mi čisti vse!"
Tedaj sta se le zganili in šli naprej. Sta prišli pred vilo, da bosta vstopili. Ko sta prišli na hodnik, je bilo vse poslikano, po vseh stenah in celo po tleh, je bilo vse v kokoših in se je zdelo, da je vse živo.
"Vranča, botrica, koliko blaga imate, imate tudi v hodniku kokoši!"
"ah, to niso kokoši, draga moja botrica! To tukaj mi je naslikal boter skakelj. Le pojdita naprej!"
Tedaj sta prišli naprej in so prišle v salon. Tam notri v salonu so bili taki lepi fotelji, da je kar vid jemalo in je bilo lepo in poslikano z vsemi vrstami živali po stenah: kokoši, petelini, race, so bile celo čamurče - vse je bilo! In se je zdelo, da je živo!
"Ha, zadosti!"
Jih je povabila naj sedeta v fotelje:
"Sedita zadj, si bomo kaj povedale! Saj je bil že skrajni čas, da sta me prišli obiskat. Toliko let, kar se ne vidimo! Malo je manjkalo, pa bi se postarale in umrle, preden sta me prišli obiskat!"
Tedaj sta sedli in ona je šla k zasteklenemu bifeju, gotovo je bil dva metra dolg. Je imela vse likerje tam notri in je začela gledati, katerega bi vzela in ponudila svojima botricama. No, je vzela najboljšega, kar jih je imela, in prinesla na mizo in dala zraven še tri kozarčke. In prinesla še lep pladenj, so bile na njem hruške, jabolka, češplje, črešnje, saj je imela vse, kar je hotela. In so pile in jedle sadje. Potem je rekla:
"No, zdaj bomo tudi kaj skuhali!"
"Dobro" - pravita drugi dve botrici - "skuhali, ampak medve bi morali zdajle oditi, ker imava daleč do doma!"
"Eh, saj imata vendar obe dobre avtomobile in dobre luči, se lahko peljeta tudi pri temi!"
Dobro, sta ostali in botrica je šla v klet. Tam v kleti je imela salame, je imela sir, je imela, kar je hotela. In potem je šla še v hlevček, kjer je imela jagnjeta. Je šla po jagnje, ga ubila in ga dala v ponev. In petelina je pripravila za juho. In kar si je vsaka hotela, zadosti kruha, piškotov, kar so le hotele, pa še dve pletenki vina. In porcelanaste krožnike in srebrne žlice z zlatim ročem. Potem so začele jesti, so jedle in jedle in medtem ko so jedle, so si tudi pripovedovale šaljive zgodbice. Ko so pojedle, so poklicale botra skaklja. Je moral vse lepo pospraviti po mizi in potem prinesti kavo. Prav, so rekle, da zdaj bodo morale iti malo ven, v park. so gledale po parku in obhodile celega, je bilo vsega, vseh vrst nageljčkov, vseh vrst rož po parku. In ko so imele zadosti so rekle:
"Dobro, zdaj gremo še malce v salon, bomo tudi zaplesale."
So šle v salon, nastavile gramofon in začele plesati. So plesale in pile, plesale in pile, da so se kar opile lisice. Tedaj, ko jima je bilo zadosti, sta rekli botrici:
"Dobro, zdaj bova pa morali iti!"
"Dobro, pojdita in strečno pot! Ampak pazita se, da se ne bi kam zaleteli z avtom!"
"Ne, ne!"
Tedaj sta stopili v svoj avto in odšli. Sta prišli dol sred Loga, kjer je imela vilo druga botrica, sta se ustavili, šli noter, popili še nekaj kozarčkov, potem pa je domača botrica rekla:
"Zdaj bom pospremila še tebe, botrica, dol na Brajdo!"
Sta šli spet v avtomobil, odpeljali navzdol in prišli dol na Brajdo. Tam sta šli še v vilo prve botrice, ki je botrici iz Loga ponudila spet nekaj kozarčkov, piškotov, čokoladic, in ko sta to pospravili, je rekla ta iz Loga:
"Zdaj, botrica, zdaj bom morala iti na svoj dom. In tako se bova videli spet kdaj drugič!"
In zdaj je zgodba končana.