Tri parodije
| Tri parodije. Jože Zupančič |
Objavljeno pod imenom I. Zupančič
| |||||||||||||
Tomsk. Življenja v mestu ni, vse je mrtvo. Kavarne so zaprte, trgovine razbite in oropane, po trgu blodijo lačni psi in iščejo kosti, ki so še ostale od Kolčakovega režima. Kot sence se vlačijo po cestah iz uradov sovjetski uradniki, lačni in raztrgani, priklenjeni k svojim mizam, gredo iz tovarne delavci, obrazi izmučeni, v očeh obup. In vsi molče, ker apostoli svobode so oznanili svobodo govora. Le semintja se sliši poluzveneča krepka ruska kletev.
Večer. Ljudje drve v cirkus. Na obrazih se jim pozna, da pričakujejo nekaj posebnega. Nastopata dva priljubljena klowna Čižik In Leons. Visoko k strehi je pripet rdeč tron. K tlom je spuščena vrvena lestvica. Nastopata Čižik in Leons. Prvi oblečen ves v rdeče, drugi v belo. Skočila sta si v lase, začel se je neusmiljeni pretep. Čižik je podrl Leonsa, stopil mu je na vrat, ta pa se je izmuznil, podrl Čižika in ga neusmiljeno obdeluje s pestmi. Čižik pleza po vrveni lestvici, oči je uprl v rdeči tron in pleza. Leons ga je zgrabil za noge, vleče, vleče, pa ga je potegnil na tla. Pretep se je začel z novo silo. Leons pleza po vrveni lestvici, na obrazu je začrtano hrepenenje po tronu, Čižik ga je ujel za noge, potegnil in podrl na tla. Zopet pretep. Na areno je stopil elegantno oblečen mladenič-žid. Pogledal je rdečega in belega klowna, ki sta trdila drug drugemu s pestmi, da imata oba enako pravico do trona, ironično se je posmejal, pokimal z glavo in se vzpel po vrveni lestvici na rdeči tron. Vsedel se je nanj. Rdeči in beli klown pa se neusmiljeno pretepata dalje. Nazadnje je beli klown dvignil oči, pa je široko odprl usta.
»Stoj, stoj, Čižik! Zakaj pa se midva pravzaprav pretepava?«
Čižik ga začudeno gleda. »Glej'ga no cepca, za tron vendar!«
»Odpri široko oči in glej, tron je že zaseden!«
Čižik je dvignil oči, široko je odprl usta, popraskal se je za vratom, pa ni več tepel Leonsa.
• • •
Čižik stoji sredi arene in tiho poje: bil je car, bil je kruh, carja ni, kruha ni. Prihaja Leons. Pod pazduho poleno, na hrbtu ogromno vrečo. Čižik ga ogleduje od vseh strani.
»Odkod pa ti, prijatelj?«
»Odkod, odkod, zima je, po drva sem hodil v sovjetski urad, ki se zdaj peča s statistiko vseh dreves naših sibirskih pragozdov.«
»Kje pa imaš drva?«
»Kje, kje, kaj to nišo drva!« Vleče izpod pazduho poleno in ga pokaže Čižiku.
»Kaj pa nosiš v vreči na hrbtu?«
»To, prijatelj, so pa resolucije, ki sem jih dobil v uradu, da lahko vzamem iz skladišča poleno.«
• • •
Leons stoji sredi arene, in tiho poje: nekdo nas ne bo zdaj več rešil ni bog, ni car, niti junak, mi bomno le tedaj svobodni, če vrnil k nam se bo Kolčak (motiv boljševiške internacionale). Na prstih se plazi Čižik.
»Pst, Pst, če bi ti vedel, kje sem zdaj bil!« Prst je položil na usta in boječe se ogleduje.
»Kje pa si vendar bil, povej no!«
»Bil sem tam, kjer ni nobenega Rusa.«
»Ti, prijatelj, tole pa ne bo res. Saj sva se vendar pred kratkem videla. Menda vendar nisi bil ta čas v Italiji ali celo v Franciji?«
»Seveda ne, bil sem le v Sovjetu narodnega gospodarstva.« Vstopil je rdečrarmejec, zgrabil Čižika za vrat in odšla sta. Leons je žalostno povesil glavo. Čaka. Dolgo nič. Nazadnje se vrača ves preplašen Čižik.
»Pst, pst, če bi ti vedel, kje sem pa zdaj bil, če bi le vedel!«
»Kje pa si bil, povej no!«
»Zdaj prijatelj, sem bil pa tam, kjer ni nobenega žida.«
»Oho, kje pa je to mogoče v Rusiji!«
»Je, je pa še kako mogoče! Bil sem v ječi.«
Ponoči pa sta imela oba klowna prosto stanovanje in hrano v podzemlju tajnega sodišča - črezvičajke.