Tri sestre (Jože Tomažič)

Živela je mati, ki je imela tri hčerke, eno lepšo od druge. Le siromaštvo jih je tlačilo, kajti očeta, ki bi jim služil kruh, niso imeli več. Nekoč pa pride na dom treh lepih sester imeniten in hudo bogat gospod. Denar je kar trosil po tleh, da je bilo v koči veselje in smeh.

In ta bogati gospod poprosi mater, naj mu da naj¬starejšo hčerko za ženo. Mati je bila že dolgo v skrben, kako jih bo preživila, zato mu jo je seveda takoj obljubila. Vsi so bili zadovoljni. Po poroki jo odpelje s kočijo v tuj kraj in sredi gošče izstopita pred lepim gradom. »Tako, ljuba ženka, tu je najin dom!« ji reče in jo pelje v grad. Ta grad je imel dvanajst soban. Iz žepa potegne dvanajst ključev ter odpre prvo sobo. Bila je vsa pozlačena.

»Pojdiva dalje!« reče in odklene drugo sobo. Bila je srebrna kot luna in zvezde na modrem nebu. Že je odklenil tretja vrata; soba je bila vsa lesena, strop lepo izrezljan in prav tako lepo je bilo izrezljano tudi vse pohištvo. S to sobo se je ujemala njena navadna kmečka obleka. »Tu sem pa kakor doma, prav kakor doma!« je rekla in vse pregledala. Mož pa je peljal svojo ženko dalje v četrto sobo, ki pa je bila vsa bela in ledena. Na sredi je žarela trska in v njenem plamenu se je topil led v prelepe bisere.

»Tu bova pozimi,« je dejala. Mož pa je že odprl peto sobo, ki je bila sama zelena gošča; hoje in smreke, jelke in jeliči, breze in hrasti, bori in kostanji so rasli tod iz zelenega žameta-mahu. »Takšna je gošča okrog najinega gradu!« je rekla. Vrata so se odprla v šesti prostor, kuhinjo: lepo ognji¬šče, da se ne bode dimilo pod črnim stropom, okrog bele klopi s škafi, posoda iz brušenega stekla in srebra... »Tu je moja soba!« je vzkliknila žena. Težka železna vrata so zacvilila v sedmo sobo; bila je hladna in vlažna, vsa železna kot ječa. Ženo je zamrazilo po hrbtu.

»Pojdiva!« je rekel mož in odprl osmo sobo; bila je orožarna. Po zidu so visele sablje in puške, sulice in topovi so stali ob steni, sredi sobe pa je bil postavljen lesen čok s krvavo sekiro. Deveta soba pa je bila popolnoma prazna; silna tihota je vladala v njej, da se je slišal njun dih kot sopenje kovaškega meha. Deseta pa je bila, o groza, vražja kuhinja! V vsakem kotu je visel na verigah velik kotel, pod njim je plapolal ogenj; v kotlih pa so vragovi mešali vrelo smolo in olje. »Zakaj pa kuhaš to?« je plašno vprašala žena. »Da s smolo pokorim služabnike!« In odprl je enajsto sobo, ki pa je bila skoro popolnoma prazna. Le nekaj košev je bilo v njej. Dvanajsta vrata pa so bila žareča, a teh ni odprl.

»Pregledala sva. Vidiš, ženka, enajst sob bo treba dnevno pometati, ker se vedno naprašijo. Tu imaš enajst ključev zanje; odkleni jih, pometi in zopet zakleni. Shrani pa tudi ključ za dvanajsto sobo, a odkleniti je ne smeš!« Nato ji je v lase vtaknil prelepo rožo in odšel zdoma. Ko je bila sama, je šla odklepat in pometat. Iz silne radovednosti je odklenila še dvanajsto sobo in zagledala je — pekel! Po tleh in med ražnji se je dvigal moder plamen, oblizoval grešnike, jim smodil kožo in lase. Ondi je bila peklenska groza.

Komaj pa je odprla ta vrata, že ji je poskočil plameni jezik v lase ter osmodil rožo. Brž je zaklenila žareča vrata, nato pa še vseh enajst ostalih. Zvečer se je vrnil mož. Seveda je šele sedaj spoznala, da je njen mož — hudič! Segel ji je v lase ter po osmojeni roži spoznal, da je odklenila tudi dvanajsto sobo — pekel! Prijel jo je za roke ter jo vlekel skozi sobe. Nič ji ni pomagalo njeno upiranje. V deseti sobi je zajel iz vražjega kotla za¬jemalko vrele smole ter jo pljusknil vanjo, da je skozi enajsto odletela naravnost v pekel.

Nato si hudič malo zmanjša postavo in se preobleče, tako da je bil popolnoma drug moški. Zopet se napoti tja k materi prosit, naj mu da drugo hčerko za ženo. Ker se je popolnoma spremenil, ga mati ni spoznala. Videla pa je, da je bogat in lep možakar, zato mu je ustregla. Po poroki sta se z mlado ženo odpeljala po beli cesti v tuj kraj. Sredi gošče sta se ustavila pred gradom. Odpelje jo v grad in ji razkaže vseh enajst sob ter ji da dvanajst ključev. »Enajst sob pospravi in jih pometi, dvanajste pa nikar ne odklepaj!« ji je dejal in odšel od doma. Srednja sestra — druga žena, gre pometat. Seveda jo je radovednost gnala, da je odklenila še dvanajsta vrata, ki so vodila — v pekel. Hitro bi jih bila zaprla, a v njem je zagledala svojo sestro, ki je proti njej dvigala roke in vpila: »Pomagaj mi, sestra, ker grozno trpim!« Tačas pa se je odtrgal ognjeni plamen ter ji skočil v lase in osmodil rožo, ki jo je vtaknil vanje njen mož — sam peklenšček.

Zvečer se je vrnil in tudi njo zapodil v pekel. Mine mesec in hudič se spet spremeni in preobleče ter se pripelje k materi po tretjo, najmlajšo hčerko, ki naj bi mu jo dala za ženo. Bil je mlad in lep ter bogat, zato mu jo da. Odpeljeta se s kočijo po beli cesti v goščo, kjer je stal njegov grad. Pokaže ji enajst sob ter ji "izroči dvanajst ključev: »Vseh enajst sob moraš lepo pomesti, le v dvanajsto ne smeš niti pogledati!« Tudi njej je vtaknil v lase lepo rožo ter odšel zdoma. Ona pa seveda takoj pometat! Vse je prav počasi pretaknila in pregledala; v prvih dveh sobah je našla polno zlatnikov in srebrnikov. Pred žarečimi dvanajstimi vrati pa je postala, prisluhnila vpitju in stokanju ter pričela razmišljati: »Kaj neki je tu notri, da je taka vročina in tako vpitje? Vročina mi ne škodi, saj sem doma kurila in kuhala v peči, a roža bi se osmodila!« Vzela jo je iz las ter jo dala v svežo vodo, se ogrnila z mokro hodno plahto ter odprla dvanajsta vrata, v pekel.

V njem je zagledala svoji dve starejši sestri, ki sta jokali in prosili, naj jima pomaga. Tudi sedaj se je utrgal moder plamen ter ji skočil na glavo in obliznil njena lica, Toda lasje so bili pod mokro plahto, lica pa so bila vajena vročine in tako se ji ni nič poznalo. Sestrama je obljubila pomoč, skrbno je zaklenila vrata, si vtaknila rožo med lase ter šla možu naproti. Mož je videl v njenih laseh lepo, svežo rožo ter je bil tega silno vesel. Ona pa je vso noč premišljevala, kako bi sestri rešila. Zjutraj pa je poskusila. »Čuj možek, te dni ima moj stari oče god; ali mu smem nekaj poslati?« ga je prosila. »Seveda!« je rekel in jo pobožal po licih s svojimi kremplji, da ji je iz prask pritekla kri. Nič ni zajokala. Mož je odšel zopet od doma, ona pa v deseto sobo, kjer so vragovi kuhali smolo in olje. »Zakaj pa to kuhaš?« je vprašala vraga. »Da je vedno pripravljeno! Če vržem komu zajemalko smole za vrat, teče tako, da ga noge ne dohajajo!« ji je vrag lepo razložil. »Dobro! Preobleči se, da poneseš mojemu staremu očetu koš daril za god! Tako je bil naročil moj mož, tvoj poglavar, in ti ga moraš ubogati!« je velela. Vzela je mokro plahto, odprla dvanajsta vrata in poklicala najstarejšo sestro. Hitro jo je potisnila v priprav¬ljen koš ter ga pokrila s plahto in na oglih zavozljala. Sestri pa je naročila: »V tem košu te vražič ponese staremu očetu kot darilo za god. Doma povej, da prideva kmalu obe za teboj! Če bi pa vražič hotel plahto odvezati, kar zavpij: Te že vidim!« V koš je vsula še kup zlatnikov, stopila za vrata ter počakala moža. Ko je prišel, je zajel smole ter jo vrgel vražiču za vrat, da je zatulil in se je kar zakadilo za njim. Niti toliko časa ni imel, da bi pogledal,, kaj nosi v košu. — In odnesel je najstarejšo sestro na njen dom. Mine nekaj mesecev, ko se žena spomni, da ima sedaj mati god. Vse je natanko tako storila kakor prvič. In vražič je odnesel v košu drugo sestro na njen dom. Tam je vesela skočila iz koša ter iztresla denarje.

In zopet mine mesec, ko je imela stara mati god. »Stari materi bom poslala koš denarja za god, a doma bi hudo zamerili, če bi poslali hlapca. Tokrat boš pa že moral sam nesti koš, ki ga boš našel v moji sobi! Kar nič me ni treba čakati, če me slučajno ne bo prav tam!« Obljubil ji je in, ko je zopet odšel zdoma, je nasula v koš denarja ter se skrila v njem. Mož pride domov, pograbi za roče in vrže koš na hrbet. Pot je bila silno dolga, koš pa težak. Sede in hoče pogledati v koš, ko žena nenadno zakriči: »Te že vidim, četudi si tako daleč!« Mož se prestraši, pograbi koš in odhiti naprej. Ko pride na ženin dom, postavi koš na tla in reče: »Tule sem prinesel koš denarja stari materi za god. Zena vas lepo pozdravlja in je zdrava in zadovoljna.« Mati ga je peljala v sobo, medtem pa sta obe starejši sestri pomagali najmlajši iz koša ter skrili denar. Zunaj pa so že pripravili velik kotel žareče smole. Mati ga je vodila po hiši in okrog nje ter ga nazadnje pripeljala do kotla. Tedaj pa so skočile tri sestre, tri njegove žene, h kotlu ter zajele vrele smole: »Sedaj pa le hitro domov v pekel, ti prekleti vrag!« Vrgle so mu smole za vrat, a vrag ni hotel nikamor. Tedaj pa so pograbile kotel ter ga poveznile čezenj, mati pa je škropila z blagoslovljeno vodo in delala križe. Šele takrat je vrag zatulil in kar s kotlom vred odkuril, kar so ga noge nesle. Pokadilo se je za njim in zasmrdelo, nato pa ni bilo videti ničesar več.

Tako so se siromašne hčerke rešile svojih mož, prav za prav samo enega, ki pa je bil sam hudič. Ker so bile sestre tudi pobožne, se jih ni upal več nadlegovati. Z denarjem pa so vse skupaj srečno živele.